Vlado Miheljak
-
Slovenska zunanja politika je resnično odpovedala na celi črti, zato je vredna kritične obravnave. In zunanji minister Erjavec in premier Cerar sta resnično godna za odstrel. A imata v oblikovanju obrambe kup dobrih, čeprav nehotenih zaveznikov. V zadnjem času sta najbolj izpostavljena piarovca spornega zunanjega ministra Erjavca prav njegova oponenta Milan Balažic in Matej Tonin.
-
Saj se spomnite filma Dobrodošli, gospod Chance (Being There, 1979) z izjemnim Petrom Sellersom v naslovni vlogi, ki je duhovito pokazal, da je v politiki vse možno. Da celo debil lahko postane predsednik mogočne države. Namreč, retardirani Chance je bil vse življenje vrtnar v bogati hiši, in ko mu je gospodar umrl, je brez dokumentov, brez identitete, nesposoben samostojnega življenja, prvič v življenju, zgolj s kovčkom oblačil in z daljincem televizije, prek katere je dotlej imel edini stik zunanjim svetom, zapustil hišo in vrt, ki ga je obdeloval. Naključje je povzročilo manjšo avtomobilsko nezgodo, v kateri je limuzina soproge mogočnika zbila Chancea in so ga zato odpeljali na njihovo posest, da bi ga oskrbeli. Preprosto govorjenje moža, ki je imel, kot je rekla hišna gospodinja Luise, med ušesi puding namesto možganov, je fasciniralo mogočnike, ki so v besednem kolobarjenju o vrtnih opravilih prepoznavali globlje prispodobe in sporočila. Film se konča z bizarno idejo teh istih mogočnikov, da slabega aktualnega predsednika na bližajočih se volitvah nadomestijo z debilnim vrtnarjem, s človekom brez greha, brez senc, brez bremen, če hočejo »ohraniti predsednikovanje«. Pač strici iz ozadja.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Dva leva
Heinrich Heine v svoji tragediji Almansor opisuje dogajanje v iberskem emiratu Granada okoli leta 1500, ko so krščanski vitezi, ki jih je vodil inkvizicijski kardinal Gonzalo Jiménez de Cisneros, zasedli deželo. Mladi Maver Almansor, ki se je v deželo vrnil iz eksila, pove družinskemu služabniku Hasanu, da je slišal, da kardinalovi vojščaki sežigajo svete knjige, ta pa mu resignirano odgovori, da kdor sežiga knjige, na koncu sežiga ljudi. V soboto (19. 12. 2015) je podobno misel, a postavljeno v drugi kontekst v Sobotni prilogi Dela izrazil ugledni profesor italijanske književnosti Noccio Ordine.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Dva leva
No, pa smo spet tam. Namreč tam, kjer se v tej deželi vse začne in se vse konča. Pri kulturnem boju. Naj gre za vprašanje šolstva, svobode združevanja, svobode izražanja, pravic manjšin, položaja žensk, beguncev, migrantov, človeške solidarnosti in tankočutnosti ali zakonskih zvez in posvojitev. Uvrstitev v kulturnem boju posamezniku definira stališča in ne obratno. Pred dnevi ste denimo na portalu Janševe televizije lahko brali o poštenem geju, ki nasprotuje spremembi družinskega zakona. Takšni ljudje so najbolj tragične in največje žrtve, vredne pomilovanja.
-
11. 12. 2015 | Mladina 50 | Dva leva
Če ste optimistično pomislili, da je z nastopom nadškofa Zoreta zavel v slovenski RKC nov veter, ki ga je razpihal reformni papež Frančišek, ste se zmotili. Nekaj časa se je sicer res zdelo tako. A le nekaj časa. Do prve prave preizkušnje. Preizkušnje solidariziranja z grehom svojih sopotnikov. Če so bila Zoretova stališča do mnogočesa, tudi do beguncev, sprejemljiva, je padel, ko je grešni škof Štumpf izrekel hujskaške, brezbožne besede o nesrečnikih, ki potujejo v nemogočih razmerah domnevni sreči in boljšemu življenje naproti. Zore je brez težav podprl grešnega škofa, ki da je »…samo drugače povedal to, kar mislim tudi jaz«. Brez težav je torej podprl greh, da bi ohranil enotnost cerkve. Ne prvi in ne prvič.
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Dva leva
Mojster Yoda in izgubljeni sin
Slovensko zgodovinopisje doživlja razcvet. Zdaj smo kot Kitajci v času kulturne revolucije. Vsak je lahko vse. Vsak pisatelj, publicist, četudi nepismen; vsak glasbenik, likovnik, čeprav brez glasbenega ali likovnega talenta; in tako tudi vsak zgodovinar, četudi ne obvlada predmeta in elementarnih metod stroke. Če je bilo včasih zgodovinopisje elitna disciplina, ki je zahtevala obsežno izobrazbo, obvladovanje metod, je danes drugače. Danes je zgodovinopisje približano ljudstvu. Še več, realizira se Titova ideja, da ljudstvo piše zgodovino. Za ljudstvo. Prejšnji teden sem se ustavil na bencinski črpalki in ob zalogi nagrobnih sveč, umetnih rož, antifriza, porno DVD-jev videl skladovnico knjig uglednega zgodovinarja Romana Leljaka s portretom Janeza Zemljariča. Šoferski dizajn, šoferski format. Čista zmaga ljudstva nad zgodovino!
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Dva leva
»Vložili smo zakon, ki prepoveduje nošenje muslimanskih pokrival. Razlog za to je varnostni in kulturni. Želimo, da se v Sloveniji spoštujejo slovenske navade in tradicija.«
— Janez Janša bi muslimanke odel v slovenska tradicionalna oblačila (23. 11. 2015) -
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Kolumna
9. novembra 1989 je bil ne le za Nemčijo, ampak za celotno Evropo velik dan. Padel je berlinski zid. A dejanje je bilo simbolno, kajti najprej je padel zid v glavah, nato v materialu. Preden so zvečer obmejni organi dvignili zapornice nekoč tesno zaprte meje, so se ljudje in za njimi nemočni in zmedeni vzhodnonemški režim odločili, da je ni več. Zid, ki sta ga obe strani potrebovali za materialno bazo ideološke vojne, je naenkrat postal brez funkcije, zato je padel. Ko se je še zdelo, da bo stal večno ali vsaj tako dolgo, dokler ne bodo vsi Zahodni Nemci prebegnili v Nemško demokratično republiko, kot se je poigraval film Zbogom, Lenin, je bila na zahodni strani 160 kilometrov 3,60 metra visokega betonskega zidu predvsem površina za svojevrsten umet-
-
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Dva leva
Uf, zadeve se res bliskovito spreminjajo. Konec aprila je Cerar na izrednem vrhu EU še razkošno demonstriral slovensko aroganco in brezbrižnost. Po srečanju je povedal, da je Slovenija na izrednem vrhu EU o begunski krizi v Sredozemlju izkazala solidarnost na vse možne načine, in poudaril, da bi država Slovenija lahko sprejela od 15 do 20 beguncev. Petnajst do dvajset? Da. Takrat je bil problem beguncev predvsem problem Grkov, Italijanov; problem drugih.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Dva leva
Ko je življenje v običajnem teku, ne moremo vedeti, kakšni so ljudje zares. Celo tega ne, kakšni smo sami. Če hočemo zares spoznati človeka, sebe ali določeno skupino ljudi, moramo opazovati njihovo ravnanje v točkah in trenutkih osebne ali družbene dekompenzacije. Takrat iz dejanj in reakcij vidimo, iz kakšnega testa je kdo. Zgodovina ima zoprno lastnost, da se ne da popravljati za nazaj. Če bi bilo to možno, bi bile v osebni zgodovini marsikoga drugačne epizode, kot jih poznamo. In marsikdo bi imel za nazaj kaj popravljati. Nekateri kar celotne epohe življenja. Si predstavljate prvaka in sprednjo falango SDS? Bivši navdušeni komunisti. Ne le sledilci, ampak (mali) voditelji. Denimo, Gorenak bi gotovo živel manj shizofreno dvojno življenje, če bi imel v osebni zgodovini namesto članarine in funkcij v partiji vpisan obisk festivala na otoku Wight leta 1970, in prvak stranke bi doživljal manj stresov in nočnih preganjavic, če bi znal povedati, na katerih koncertih novega vala konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih je bil, ne pa, katere pohode v Jajce je vodil. Leta 1977 (v letu prvega koncerta Pankrtov!) je vodil Jajcehod v čast 40. obletnice ustanovitvenega kongresa KPS na Čebinah. Tako pa prvi ne ve, kaj je bilo leta 1970 na otoku Wight, drugi ne, kaj je (nam) prinesel novi val v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih ter zakaj je bilo to pomembno. In zaradi te prtljage imajo omenjeni gotovo slab spanec in težke sanje. Kdo ve, morda jih preganjajo moraste sanje, da zamujajo s plačilom partijske članarine. Pač, osebna zgodovina je nahrbtnik, neodtujljivo vraščen na telo. Vse lahko odvržemo, le nahrbtnika osebne zgodovine ne. Ta ostane, tudi ko nas že dolgo ni več. A tako je v politiki vedno in povsod. Morda politiki sami še pozabijo (no, potlačijo) osebno politično zgodovino, a vedno se bo našel kdo, ki jih bo spomnil na črne packe v osebni zgodovini.
-
30. 10. 2015 | Mladina 44 | Dva leva
Večina bralk in bralcev verjetno zgoraj citirano ljudsko poezijo pozna. Zbirati pa so jo sistematično začeli na portalu Zlovenija. Gre sicer za najbolj odurno in pritlehno pisunstvo, a ga je vredno, pravzaprav nujno, pogledati. Ne zgolj za to, da bi se zgražali, moralizirali, ampak ker iz citiranih modrovanj na FB profilih sledi, da ni več nobenih samoomejitev, celo prikrivanja identitete ne. Ljudje, kot vi in vaši sosedje, znanci, sodelavci. Pač sleherniki, nič posebni, v ničemer, razen v stališčih, izstopajoči. Eden je na selfiju s svojo mamo, drugi na svojem konju, tretji na motorju, četrti na jahti, kakšen s sinkom ali hčerko v naročju, gospa objema svojo frajtonarico, spet druga pozira ob plastičnem dinozavru … Raznoliko, kot je raznolik facebook. A vsi imajo eno skupno lastnost. Bruhajo sovraštvo. In ogenj. Tega skoraj dobesedno. Kajti ob množici idej kaj in kako z begunci, se večina izteče v inačici predloga kako begunce zakuriti in požgati. Zares šokantno pa je, kako ni nobene potrebe po prikrivanju identitete. Sam sem sicer pri navajanju uporabil zgolj začetnico imena, ker obstaja teoretična možnost, da je bila komu ukradena identiteta in bi bil z navajanjem polnega imena prizadet. A ta verjetnost je res majhna. Skoraj nična.
-
23. 10. 2015 | Mladina 43 | Dva leva
Strinjam se z Luko Mescem, ki je pred časom v neki televizijski oddaji s predstavniki strank trmasto zavračal odgovor na vprašanje, ali bi sprejel na svoj dom begunca. Drugi udeleženci so s pridržkom ali brez pridržka in po vsej priliki z debelo figo v žepu kajpak bili pripravljeni sprejeti begunce na svoj dom. Ni toliko problem vprašljiva iskrenost takšnih izjav, ampak to, da je takšno novinarsko vprašanje popolnoma deplasirano. Ni pomembno, kako bi osebno in zasebno ravnal vsak izmed njih, ampak kaj in kako so kot politiki z zaupano odgovornostjo pripravljeni narediti za reševanje begunske krize.
-
16. 10. 2015 | Mladina 42 | Dva leva
Nekega daljnega zimskega jutra v začetku osemdesetih let so me moji berlinski levičarski prijatelji zalotili, kako ob srebanju obupne kave, ki so jo takrat v Nemčiji stregli v velikanskih skodelicah, berem pogrošno literaturo. Namreč Frankfurter Rundschau, ki je takrat veljal za levoliberalni oz. socialnoliberalni odgovor na dominantni konservativni profil Frankfurter Allgemeine Zeitunga (Faz). Süddeutsche Zeitung takrat še ni bil jasno levoliberalno sprofiliran. Očitek mojih prijateljev je kajpak meril na vprašanje, zakaj ne kupujem in berem levičarskega Tageszeitunga (Taz), ki se je od konca sedemdesetih let skušal umestiti na časopisnem trgu. Moj jecljavi odgovor je bil, da nimam denarja za dva časopisa. Zakaj dva, jih je zanimalo. Ja, eden je za jutranjo dozo ideologije in ekologije, drugi za vse ostalo. Vreme, šport, napovedi kulturnih dogodkov in prireditev, promet … No, danes je Taz tudi v tem smislu kompleten časopis. Takrat pač ni bil.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Dva leva
Erjavec mi je všeč. Vedno mi je bil. Pravzaprav me navdušuje. Njegovi nastopi so osupljivo neposredni; tako zelo, da zmedejo še tako spretnega sogovornika. Ko je svoj čas v predvolilni kampanji obiskoval domove starejših občanov, se je v enem od njih na njegov poziv v tretji osebi »Karla volite, on vam bo porihtal penzije« odzvala starejša stanovalka, češ da je isto obljubljal že v prejšnji kampanji. Pa se ni zmedel, ampak je rekel: »Ja, ampak tokrat pa bom zares.« A ne le gerontološka brigada volivcev, ob njem neredko obnemijo tudi politični konkurenti. Ko se je v televizijskem predvolilnem soočenju hvalil, da je obiskal Joška Jorasa in mu izrazil podporo, mu je pariral Dimitrij Rupel, češ, ti si ga obiskal šele tik pred volitvami, »jaz sem ga pa iz hrvaškega zapora spravil«. Pa mu je Erjavec prostodušno odgovoril: »Ja, pa v zapor si ga tudi ti spravil.« Na neki način je Erjavec podoben Georgeu W. Bushu. Svoje šibkosti s prostodušnim razkrivanjem spreminja v prednosti.
-
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Dva leva
Res je. Svet poganjata dve strateški surovini. Perverznost in nafta. To se je lepo videlo, ko so pred kratkim izvolili savdskega veleposlanika pri ZN za predsednika Sveta za človekove pravice. Torej predstavnika države, ki serijsko seka glave državljanom, ki so prekršili rigorozne verske, moralne ali politične norme. Še več (kot je že poročala Mladina), turturo nadgradijo s križanjem trupel z odrobljeno glavo. Pa kaj! Savdska Arabija je porok stabilnosti v naftnem koncu sveta. Se pravi prijateljica Združenih držav, večinske lastnice cirkuške palače na East Riverju. In zato nihče ne bo ustavljal tega perverznega imenovanja.
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Dva leva
V teh dneh bi lahko parafrazirali Janeza Janšo in zapisali, da nikoli ne bomo največji. Nikoli najmočnejši. Nikoli najpametnejši. Lahko pa smo najbolj pridni. Saj se spomnite Janševe krilatice iz leta 2006, ob 15. obletnici osamosvojitve: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Cel govor je tako nesramno spominjal na neki govor Tonyja Blaira iz leta 1997, da ni bilo jasno, ali je Janša govor ukradel Blairu ali Blair devet let prej Janši. A kakorkoli, parafraza drži. Če že nismo najpametnejši, pa smo gotovo najbolj pridni; no, ali pa vsaj najbolj butasti in vodljivi. Tako butasti, da v odsotnosti elementarne solidarnosti in humanosti nismo sposobni poskrbeti niti za lastne interese. Medtem ko so Grki, Makedonci, Srbi in Hrvati ugotovili, da so prisiljeni reševati problem, ki so ga zakrivili drugi, in zato po najbližji in najhitrejši poti spravljajo begunce proti Nemčiji in drugim obljubljenim deželam, mi ravnamo komaj kaj drugače kot Madžari. Še pred manj kot desetimi dnevi smo se lahkotno pridušali in zgražali nad Madžari. Zdaj, ko so begunci na naših mejah, so vsi po vrsti, vlada, opozicija in precejšen del medijske scene, odpovedali. Celo del humanitarcev izraža predsodke in gnev nad prehranjevalnimi in higienskimi navadami nesrečnikov iz daljnih dežel.
-
18. 9. 2015 | Mladina 38 | Dva leva
Oblikovanje parlamentarnih koalicij je naporna in zahtevna dejavnost. Svoj čas je francoski socialist in od leta 1956 do 1957 ministrski predsednik četrte republike Guy Mollet slikovito zapisal, da je oblikovanje koalicij svojevrstna umetnost, kot nošenje levega čevlja na desni nogi, ne da bi pri tem dobili kurje oko. Pač, s koalicijami so težave. Od nekdaj so bile. A z velikimi koalicijami so še večje, pravzaprav zelo velike težave. Ki pa imajo kljub napornemu vložku učinek. Velika koalicija je lahko ovinek mimo zagate volitev, ki ne omogočajo oblikovanja programske koalicije. Če ob razpadu programskih koalicij med legislaturo mandatar včasih vztraja z manjšinsko vlado, se ob pat poziciji na začetku kdaj pa kdaj zgodi, da tam, kjer volilni zakon ne omogoča in tudi politična kultura ne prakticira lahkotnega ponavljanja volitev, oblikujejo veliko koalicijo. Denimo v Nemčiji in Avstriji. A velika koalicija ni velika priložnost, ampak sodelovanje s stisnjenimi zobmi. Zvezna republika Nemčija je v povojnem obdobju trikrat imela veliko koalicijo, dvakrat po združitvi (od leta 2005 do 2009 in od leta 2013). Ampak vedno je velika koalicija nastala zato, ker se je dežela, ki ne računa na ponavljajoče se volitve, znašla v pat poziciji.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Dva leva
Veste, kdo je Dennis Schröder; Schröder mit Umlaut? Ne, ni noben sorodnik nemškega ekonomsko-liberalnega socialdemokrata in bivšega kanclerja. No, če ne veste, najbrž ne spremljate prav podrobno košarke. Fant je po poklicu košarkar, po barvi kože črno-črn kot antracit, po imidžu pa spominja na tipičnega urbanega Afroameričana. Priimek je Dennisu dal oče, Nemec, barvo kože mama, Gambijka. Nemške košarkarske reprezentance si že nekaj časa ne moremo predstavljati brez igralcev intenzivnega pigmenta in eksotičnih priimkov.
-
4. 9. 2015 | Mladina 36 | Dva leva
Društvo novinarjev Slovenije v zaključku svojega zapisa o razmerah na TVS (http://novinar.com/8233) pravi, da so »od novega vodstva TVS, pa tudi od vodstva RTV Slovenija, pričakovali korak naprej«. Mislim, da vodstvo javne hiše ni razočaralo. Saj je stopilo korak, pravzaprav zelo velik korak naprej pri demontaži javne televizije.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Pod črto
Poraz evropske ideje jemljem tudi kot osebni poraz. V Evropo sicer nisem verjel. To je zame, agnostika, prezahtevno. Sem pa v Evropi videl najvišjo stopnjo racionalnosti, solidarnosti, odgovornosti. Perspektivo skupnega kulturnega, ekonomskega in političnega prostora, ki daje dovolj manevrskega prostora za raznolikosti, posebnosti, enkratnosti; ki skrbi za visoke standarde kakovosti življenja, človekovih pravic, pravnega varstva, idejne, ekonomske in kulturne odprtosti ... Svojčas sem že pisal, da takšna obljubljena dežela nosi v sebi paradoks: Evropa je lahko odprta le, če je hkrati zaprta. Torej združena Evropa kot najmanjši skupni imenovalec človekovih pravic, pravne države, solidarnosti, ekološke, razvojne, idejne in kulturne pretočnosti in odgovornosti je vsekakor najboljša ideja 20. stoletja, a je hkrati v svojem temeljnem ustroju neuresničljiva. Dokler je temeljni ekonomski regulator svobodni trg, se ponujata zgolj dve rešitvi: nižanje cene evropske delovne sile, da bi ostala konkurenčna, kar jo pavperizira; ali selitev proizvodnje v dežele tretjega sveta, ki je s polsuženjskim delom nelojalna konkurenca evropski delovni sili. Kar to spet pavperizira. Rešitev obstaja, a ne znotraj popolnoma odprtega trga. Če sta končni cilj ekonomske učinkovitosti blaginja in kakovost življenja, bi morala Evropa začeti uveljavljati nekakšen novi ekonomski protekcionizem, ki bi skozi priprta vrata spuščal na svoj trg zgolj produkte, narejene v razmerah, kjer so cene in zaščita dela primerljive z Evropo. To bi zavarovalo evropsko delovno silo, a hkrati na dolgi rok pomagalo tistim, ki zunaj Evrope sedaj živijo in delajo v suženjskih razmerah.
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Dva leva
Ljubljana je lepa. O tem vlada širok konsenz meščanov in obiskovalcev. In Ljubljana je lepša. Lepša, kot je bila v sedemdesetih, osemdesetih letih ali prej, ko ni ponujala pravih možnosti za socialno življenje, druženje. Druženje kar tako, brez cilja glede na dogajanje, glede na prostor. Ko sem se sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot mlad študent priselil v Ljubljano, praktično nisi imel možnosti preprosto iti ven, ne da bi točno vedel, kaj boš počel, kje boš počel in s kom. Sedaj je drugače. Iz zaspanega srednjeevropskega se spreminja v mesto mediteranskega utripa. Če ste pozorni, je med stotinami in (v teh dneh kar) tisoči na ulicah, trgih, kavarnicah, na sprehajališčih in nabrežjih Ljubljanice ob mnogih turistih še vedno daleč največ domačinov. Od kod so se vzeli? Bili so tu. Le mesto jih ni imelo kam dati, ker ni imelo ne sprejemnice ne dnevne sobe. Sedaj je drugače. Veliko, največjo zaslugo za to ima gotovo prvi urbanist Ljubljane, profesor Koželj, ki je dal prenovi v času mandata sedanjega župana vizijo in vsebino. Kar naenkrat je samoumevno, da se je avtomobilska pločevina umaknila s trgov, ulic, mostov najlepših delov mesta, da so nabrežja dostopna ljudem, da imajo pešci in kolesarji prednost pred avtomobili …
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Dva leva
Ne vem natančno, s čim in kako, če sploh, se dandanes poleti igrajo otroci na dvoriščih. V mojem času so bile priljubljene segregacijske izštevanke kot »rdeče češnje rada jem …« pa imperialne igrice »zemljo krast«, »gnilo jajce« in zlasti igrica o času in uri. Tako nekako je šla slednja: Otroci so stali pred samodržcem in spraševali »gospod kralj, prosim, koliko je ura?«. In kralj je spraševalcu z arbitrarno samovoljo odgovoril, denimo, »tri mišje korake nazaj« ali »en žabji korak naprej« itd. Zmagovalec igrice je bil tisti, ki je prvi s tajkunskimi časovnimi krediti dosegel pozicijo kralja.
-
7. 8. 2015 | Mladina 32 | Dva leva
Če mislite, da je poletje 2015 kaj posebnega, imate ali slab spomin ali ga neupravičeno reducirate zgolj na meteorološke značilnosti. Resnično vroče je bilo poletje leta 2000. Pravzaprav celotno leto. Seveda v političnem smislu. Leto 2000? Liberalna demokracija je s preverjeno Drnovškovo formulo levo-desne koalicije vladala. In zdelo se je, da bo ta obsojenost na oblast kar trajala.
-
31. 7. 2015 | Mladina 31 | Dva leva
Mah, ko bi mene kdo kdaj poslušal! Na vrhuncu spora o morski meji sem imel genialno idejo trajne rešitve spora med Hrvaško in Slovenijo. Tako rekoč win-win situacijo: Slovenci bi dobili celovit Piranski zaliv, Hrvati pa celovito Savudrijsko valo. Torej bi dobili eni in drugi več, kot bi jim še tako pristrana mednarodna arbitraža lahko dala. To bi se zapisalo v slavnostni dokument, ki bi ga podpisala Pahor in njegova hrvaška kolegica ter deponirala v Berlinu ali Vatikanu, ostalo pa je itak nepomembno, ker članstvo v EU, skorajšnji vstop sosede v schengensko območje in nasploh mednarodno pomorsko pravo zadovoljivo rešujejo vse zagate pretesnega morja Slovenije kot izpričane pomorske velesile.
-
24. 7. 2015 | Mladina 30 | Dva leva
Sliši se skoraj melodramatično, a vendar. Evropa umira. Postopoma, vendar gotovo. Prišla je v situacijo, ko nihče več ne ve, kaj z njo početi. Kakšno perspektivo ji podati. Namreč politični, združeni Evropi. Nihče si o Evropi več ne dela iluzij. A ravno iluzija in idealna predstava sta nujni, da bi Evropa ostala. In to je problem. Vendar pa ni ključni problem, da v njo ne verjamejo tisti, ki jo vodijo in usmerjajo, problem je, da v Evropo ne verjamemo mi. Evropejci.
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Dva leva
Ko vladajo težki časi, se nenehno vsiljuje dilema, ali maslo ali topovi. To krilatico (Kanonen statt Butter) so netočno pripisovali Hitlerju, pa tudi debelušnemu šefu Luftwaffe Göringu. Še najbolj dobesedno jo je leta 1936, ko je govoril o duhu žrtvovanja nemškega ljudstva, izgovoril šef propagande Goebbels: »V sili lahko shajamo brez masla, nikakor pa brez topov.«
-
10. 7. 2015 | Mladina 28 | Dva leva
Mnenja, ki jih je izrekel profesor Mencinger, seveda držijo. Tudi številni drugi menijo podobno. A Mencinger je ta mnenja izrekel že davno. Filigransko natančno oceno in napoved razvoja grške finančne krize je za Finance podal 4. 5. 2010, za Delo pa 22. 7. 2011! Vmes se je dogajalo marsikaj. Med drugim smo se začeli istovetiti s tistimi, ki pritiskajo na Grčijo. Podoba, ki jo kažejo Cerar, Mramor in večinski del slovenske politike, je tragična; kakor karikirani lik kapa v koncentracijskem taborišču, ki se, sam žrtev, istoveti s storilcem in se v njegovem imenu v njegovo veselje znaša nad drugimi nesrečniki. A najbolj tragična je podoba SD.
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Dva leva
Theodor Adorno je v svojo analizo avtoritarnega diskurza vpeljal pojem biciklistične mentalitete (Radfahrer Natur). Pač človeka, ki ni zmožen enakorodnih odnosov. Ki čuti, da je prisiljen pripogibati glavo pred višjim, močnejšim, in hkrati brca navzdol. Kot kolesar. To sem prvič dojel tam nekje leta 1987 ali 1988, ko smo še v času bivše države mladi slovenski družboslovci delali na Kosovu (ki je bilo v središču krize razpadajoče Jugoslavije) raziskavo o morebitnem preostalem integrativnem potencialu. V stiku z brezpravno albansko manjšino, ki je na Kosovu pomenila izrazito večino, smo iz pogovora v pogovor poslušali in se naposlušali (sicer resničnih) zgodb o tem, kako jih srbska večina, ki pa je bila na Kosovu izrazita manjšina, zatira. A hkrati so ti isti Albanci imeli skrajno, ampak res skrajno negativen odnos do tistih, ki so bili še nižje od njih. Do Romov. Da, Albanci so nesporno imeli še slabši odnos do »ciganov« kot Srbi do njih. Ta opažanja so se potrdila, ko so se po intervenciji Nata Srbi umaknili s Kosova, Albanci pa so začeli grdo obračunavati z Romi, ki so nemočni bežali h kosovskim tiranom – k Srbom.
-
26. 6. 2015 | Mladina 26 | Dva leva
Leta 2000 sem bil nekaj mesecev gost znanega berlinskega družboslovnega raziskovalnega centra. To je bilo ravno v času, ko so se (če odmislimo pučistične popadke Janše v času afere Depala vas leta 1994) politični cirkusi v Sloveniji šele zares začeli. Najprej intrige in »prisilno« združevanje programsko sorodnih, a politično, kadrovsko in interesno konfliktnih strank SKD in SLS, nato izstop SLS iz Drnovškove koalicije in padec vlade, pa spet igrice desnih poslancev pri zagotavljanju večine za Bajukovo prehodno vlado. Šele tretje, javno glasovanje je discipliniralo dvomljivce na desnici. In nato že mesec po desnem prevzemu vlade teatralni razpad združene SLS + SKD z nastankom NSi. In za veliki finale turbulentnega leta 2000 še državnozborske volitve, na katerih je triumfirala LDS z najvišjim odstotkom doslej (36,26 %) in zgodovinsko porazila desnico, ki je le nekaj mesecev pred tem s parlamentarno aritmetiko, ne z volilnim izidom, prišla na oblast.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Dva leva
Gospodje lopovi v državnem zboru
Včasih se nekatere stvari simptomatično, a tudi simpatično ujamejo. Če si vernik sekte SDS, kajpak najprej pomisliš na zaroto. Denimo, slovenski mediji so hkrati prenesli vest o končni razsodbi avstrijskega vrhovnega sodišča v procesu primera Patria, v kateri je Ivan J**** s svojo stranko prepoznan kot končni naslov podkupovalne verige, ter da je ustavno sodišče dokončno vrnilo mandat Janezu Janši.
