Vlado Miheljak
-
4. 9. 2015 | Mladina 36 | Dva leva
Društvo novinarjev Slovenije v zaključku svojega zapisa o razmerah na TVS (http://novinar.com/8233) pravi, da so »od novega vodstva TVS, pa tudi od vodstva RTV Slovenija, pričakovali korak naprej«. Mislim, da vodstvo javne hiše ni razočaralo. Saj je stopilo korak, pravzaprav zelo velik korak naprej pri demontaži javne televizije.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Pod črto
Poraz evropske ideje jemljem tudi kot osebni poraz. V Evropo sicer nisem verjel. To je zame, agnostika, prezahtevno. Sem pa v Evropi videl najvišjo stopnjo racionalnosti, solidarnosti, odgovornosti. Perspektivo skupnega kulturnega, ekonomskega in političnega prostora, ki daje dovolj manevrskega prostora za raznolikosti, posebnosti, enkratnosti; ki skrbi za visoke standarde kakovosti življenja, človekovih pravic, pravnega varstva, idejne, ekonomske in kulturne odprtosti ... Svojčas sem že pisal, da takšna obljubljena dežela nosi v sebi paradoks: Evropa je lahko odprta le, če je hkrati zaprta. Torej združena Evropa kot najmanjši skupni imenovalec človekovih pravic, pravne države, solidarnosti, ekološke, razvojne, idejne in kulturne pretočnosti in odgovornosti je vsekakor najboljša ideja 20. stoletja, a je hkrati v svojem temeljnem ustroju neuresničljiva. Dokler je temeljni ekonomski regulator svobodni trg, se ponujata zgolj dve rešitvi: nižanje cene evropske delovne sile, da bi ostala konkurenčna, kar jo pavperizira; ali selitev proizvodnje v dežele tretjega sveta, ki je s polsuženjskim delom nelojalna konkurenca evropski delovni sili. Kar to spet pavperizira. Rešitev obstaja, a ne znotraj popolnoma odprtega trga. Če sta končni cilj ekonomske učinkovitosti blaginja in kakovost življenja, bi morala Evropa začeti uveljavljati nekakšen novi ekonomski protekcionizem, ki bi skozi priprta vrata spuščal na svoj trg zgolj produkte, narejene v razmerah, kjer so cene in zaščita dela primerljive z Evropo. To bi zavarovalo evropsko delovno silo, a hkrati na dolgi rok pomagalo tistim, ki zunaj Evrope sedaj živijo in delajo v suženjskih razmerah.
-
21. 8. 2015 | Mladina 34 | Dva leva
Ljubljana je lepa. O tem vlada širok konsenz meščanov in obiskovalcev. In Ljubljana je lepša. Lepša, kot je bila v sedemdesetih, osemdesetih letih ali prej, ko ni ponujala pravih možnosti za socialno življenje, druženje. Druženje kar tako, brez cilja glede na dogajanje, glede na prostor. Ko sem se sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot mlad študent priselil v Ljubljano, praktično nisi imel možnosti preprosto iti ven, ne da bi točno vedel, kaj boš počel, kje boš počel in s kom. Sedaj je drugače. Iz zaspanega srednjeevropskega se spreminja v mesto mediteranskega utripa. Če ste pozorni, je med stotinami in (v teh dneh kar) tisoči na ulicah, trgih, kavarnicah, na sprehajališčih in nabrežjih Ljubljanice ob mnogih turistih še vedno daleč največ domačinov. Od kod so se vzeli? Bili so tu. Le mesto jih ni imelo kam dati, ker ni imelo ne sprejemnice ne dnevne sobe. Sedaj je drugače. Veliko, največjo zaslugo za to ima gotovo prvi urbanist Ljubljane, profesor Koželj, ki je dal prenovi v času mandata sedanjega župana vizijo in vsebino. Kar naenkrat je samoumevno, da se je avtomobilska pločevina umaknila s trgov, ulic, mostov najlepših delov mesta, da so nabrežja dostopna ljudem, da imajo pešci in kolesarji prednost pred avtomobili …
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Dva leva
Ne vem natančno, s čim in kako, če sploh, se dandanes poleti igrajo otroci na dvoriščih. V mojem času so bile priljubljene segregacijske izštevanke kot »rdeče češnje rada jem …« pa imperialne igrice »zemljo krast«, »gnilo jajce« in zlasti igrica o času in uri. Tako nekako je šla slednja: Otroci so stali pred samodržcem in spraševali »gospod kralj, prosim, koliko je ura?«. In kralj je spraševalcu z arbitrarno samovoljo odgovoril, denimo, »tri mišje korake nazaj« ali »en žabji korak naprej« itd. Zmagovalec igrice je bil tisti, ki je prvi s tajkunskimi časovnimi krediti dosegel pozicijo kralja.
-
7. 8. 2015 | Mladina 32 | Dva leva
Če mislite, da je poletje 2015 kaj posebnega, imate ali slab spomin ali ga neupravičeno reducirate zgolj na meteorološke značilnosti. Resnično vroče je bilo poletje leta 2000. Pravzaprav celotno leto. Seveda v političnem smislu. Leto 2000? Liberalna demokracija je s preverjeno Drnovškovo formulo levo-desne koalicije vladala. In zdelo se je, da bo ta obsojenost na oblast kar trajala.
-
31. 7. 2015 | Mladina 31 | Dva leva
Mah, ko bi mene kdo kdaj poslušal! Na vrhuncu spora o morski meji sem imel genialno idejo trajne rešitve spora med Hrvaško in Slovenijo. Tako rekoč win-win situacijo: Slovenci bi dobili celovit Piranski zaliv, Hrvati pa celovito Savudrijsko valo. Torej bi dobili eni in drugi več, kot bi jim še tako pristrana mednarodna arbitraža lahko dala. To bi se zapisalo v slavnostni dokument, ki bi ga podpisala Pahor in njegova hrvaška kolegica ter deponirala v Berlinu ali Vatikanu, ostalo pa je itak nepomembno, ker članstvo v EU, skorajšnji vstop sosede v schengensko območje in nasploh mednarodno pomorsko pravo zadovoljivo rešujejo vse zagate pretesnega morja Slovenije kot izpričane pomorske velesile.
-
24. 7. 2015 | Mladina 30 | Dva leva
Sliši se skoraj melodramatično, a vendar. Evropa umira. Postopoma, vendar gotovo. Prišla je v situacijo, ko nihče več ne ve, kaj z njo početi. Kakšno perspektivo ji podati. Namreč politični, združeni Evropi. Nihče si o Evropi več ne dela iluzij. A ravno iluzija in idealna predstava sta nujni, da bi Evropa ostala. In to je problem. Vendar pa ni ključni problem, da v njo ne verjamejo tisti, ki jo vodijo in usmerjajo, problem je, da v Evropo ne verjamemo mi. Evropejci.
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Dva leva
Ko vladajo težki časi, se nenehno vsiljuje dilema, ali maslo ali topovi. To krilatico (Kanonen statt Butter) so netočno pripisovali Hitlerju, pa tudi debelušnemu šefu Luftwaffe Göringu. Še najbolj dobesedno jo je leta 1936, ko je govoril o duhu žrtvovanja nemškega ljudstva, izgovoril šef propagande Goebbels: »V sili lahko shajamo brez masla, nikakor pa brez topov.«
-
10. 7. 2015 | Mladina 28 | Dva leva
Mnenja, ki jih je izrekel profesor Mencinger, seveda držijo. Tudi številni drugi menijo podobno. A Mencinger je ta mnenja izrekel že davno. Filigransko natančno oceno in napoved razvoja grške finančne krize je za Finance podal 4. 5. 2010, za Delo pa 22. 7. 2011! Vmes se je dogajalo marsikaj. Med drugim smo se začeli istovetiti s tistimi, ki pritiskajo na Grčijo. Podoba, ki jo kažejo Cerar, Mramor in večinski del slovenske politike, je tragična; kakor karikirani lik kapa v koncentracijskem taborišču, ki se, sam žrtev, istoveti s storilcem in se v njegovem imenu v njegovo veselje znaša nad drugimi nesrečniki. A najbolj tragična je podoba SD.
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Dva leva
Theodor Adorno je v svojo analizo avtoritarnega diskurza vpeljal pojem biciklistične mentalitete (Radfahrer Natur). Pač človeka, ki ni zmožen enakorodnih odnosov. Ki čuti, da je prisiljen pripogibati glavo pred višjim, močnejšim, in hkrati brca navzdol. Kot kolesar. To sem prvič dojel tam nekje leta 1987 ali 1988, ko smo še v času bivše države mladi slovenski družboslovci delali na Kosovu (ki je bilo v središču krize razpadajoče Jugoslavije) raziskavo o morebitnem preostalem integrativnem potencialu. V stiku z brezpravno albansko manjšino, ki je na Kosovu pomenila izrazito večino, smo iz pogovora v pogovor poslušali in se naposlušali (sicer resničnih) zgodb o tem, kako jih srbska večina, ki pa je bila na Kosovu izrazita manjšina, zatira. A hkrati so ti isti Albanci imeli skrajno, ampak res skrajno negativen odnos do tistih, ki so bili še nižje od njih. Do Romov. Da, Albanci so nesporno imeli še slabši odnos do »ciganov« kot Srbi do njih. Ta opažanja so se potrdila, ko so se po intervenciji Nata Srbi umaknili s Kosova, Albanci pa so začeli grdo obračunavati z Romi, ki so nemočni bežali h kosovskim tiranom – k Srbom.
-
26. 6. 2015 | Mladina 26 | Dva leva
Leta 2000 sem bil nekaj mesecev gost znanega berlinskega družboslovnega raziskovalnega centra. To je bilo ravno v času, ko so se (če odmislimo pučistične popadke Janše v času afere Depala vas leta 1994) politični cirkusi v Sloveniji šele zares začeli. Najprej intrige in »prisilno« združevanje programsko sorodnih, a politično, kadrovsko in interesno konfliktnih strank SKD in SLS, nato izstop SLS iz Drnovškove koalicije in padec vlade, pa spet igrice desnih poslancev pri zagotavljanju večine za Bajukovo prehodno vlado. Šele tretje, javno glasovanje je discipliniralo dvomljivce na desnici. In nato že mesec po desnem prevzemu vlade teatralni razpad združene SLS + SKD z nastankom NSi. In za veliki finale turbulentnega leta 2000 še državnozborske volitve, na katerih je triumfirala LDS z najvišjim odstotkom doslej (36,26 %) in zgodovinsko porazila desnico, ki je le nekaj mesecev pred tem s parlamentarno aritmetiko, ne z volilnim izidom, prišla na oblast.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Dva leva
Gospodje lopovi v državnem zboru
Včasih se nekatere stvari simptomatično, a tudi simpatično ujamejo. Če si vernik sekte SDS, kajpak najprej pomisliš na zaroto. Denimo, slovenski mediji so hkrati prenesli vest o končni razsodbi avstrijskega vrhovnega sodišča v procesu primera Patria, v kateri je Ivan J**** s svojo stranko prepoznan kot končni naslov podkupovalne verige, ter da je ustavno sodišče dokončno vrnilo mandat Janezu Janši.
-
12. 6. 2015 | Mladina 24 | Dva leva
Miro Cerar je nekaj let pred vstopom v aktivno politiko napisal knjigo z zvenečim naslovom Osnove demokracije. Po obliki podajanja zelo elementarno, a všečno in korektno predstavljen temeljni ustroj družbe in države. Tako rekoč demokracija za telebane, kot se tovrstnim priročnikom popularno reče. Kot taka bi morala postati obvezno počitniško čtivo poslancev nasploh, še zlasti onih iz vladne SMC, pa tudi sam avtor bi besedilo moral obnoviti. Če bi jo še enkrat prebral, bi morda prišel bliže odgovoru, kaj neki se je zgodilo, da so v enem letu iz zgodovinsko visokega rezultata (34,49 %) padli na tretje mesto v javnomnenjskih izmerah. Se lahko zgodi takšen padec? Lahko, čeprav težko. Tudi LDS, ki je leta 2000 dosegla na volitvah v DZ celo dva odstotka višji rezultat (a dva sedeža manj v državnem zboru), je popolnoma presahnila. Ampak dobro, LDS je svojo relativno moč gradila dolgo in postopoma ter postopoma, na obroke, potem tudi propadala. Cerar se je z novo stranko pojavil pred enim letom, 2. junija 2014, po enem mesecu, 13. julija, triumfiral na volitvah v DZ in že po enem letu padel (po zadnjih meritvah) na tretje mesto oziroma na tretjino zmagovalnih glasov.
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Dva leva
Medijska krajina se v svetu, kjer vlada vsaj minimalna medijska svoboda, oblikuje glede na povpraševanje uporabnikov po nekem profilu medija. Če je ponudba vsebinsko, vrednotno, politično neuravnotežena, se toliko bolj odpre prostor tistemu, ki ponuja drugi pogled.
-
29. 5. 2015 | Mladina 22 | Dva leva
Če bi v kakšni bebavi »javnomnenjski anketi«, kakor ad hoc glasovanja bralcev spletnih strani ali (nekoliko bolj aktivnega) odzivanja na televizijska vprašanja poimenujejo nevedni novinarji, ljudi vprašali, ali podpirajo zahteve po odstopih, bi z veliko večino odgovorili pritrdilno. Odstope koga in v kakšnem kontekstu? Saj ni važno. Odstopi pač. Odstopi nasploh. Odstopi kot domnevni ovinek čez težave. Problem aktualne Slovenije je tudi v tem, ker zahteve po odgovornosti, po prevzemanju odgovornosti, objektivne ali subjektivne, enačijo z odstopi. Odstop je v situaciji, ki jo je treba in ko jo je mogoče popravljati, morebitno končno, ne pa začetno dejanje.
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Dva leva
Nekako velja, da je zunanja politika neke dežele ujetnica notranje. Že mogoče. A predvsem sta zunanja in notranja politika ujetnici reprezentativnih politik in njih nosilcev. Torej politikov. To se vseskozi kaže tudi pri nas, ko je treba ljudem v stiski dati zatočišče. Slovenija pač ne slovi kot odprta dežela, ki ljudem v stiski gostoljubno in široko odpira vrata, zato jim mora biti zares hudo, če jo nesrečniki izberejo za svoj novi ali začasni dom.
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Dva leva
Ko sem prejšnjo soboto v družbi prijateljev z roba Trga republike opazoval slavnostno prvo vrsto na proslavi 70. obletnice zmage nad fašizmom, ki je ni organizirala država, ampak ZZB NOV in mesto Ljubljana, sem rekel: »Poglejte ga, Boruta Pahorja. Enkrat klobasar, drugič izdelovalec nogavic, tretjič cestar, četrti pasji oskrbnik … Danes pa kar antifašist. Lep napredek.« Pa me je cinični prijatelj dopolnil: »Že, že, ampak pri tem bo ostalo le, če mu ne bo treba odpreti ust.«
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Dva leva
Temeljno načelo pravne države v demokratičnem redu je, da smo pred zakonom vsi enaki. No, nekateri so vendarle enakšni. To se je videlo, ko je bil še pravnonomočno obsojeni Janez Janša zaradi višjih interesov do končne razsodbe ustavnega sodišča izpuščen na svobodo in na malico v menzo DZ, druga dva tovariša iz iste pravnomočno obsojene hudodelske združbe pa sta bila do objave razsodbe abonirana na zaporniško malico.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Dva leva
Srbi so svoj čas sprevrženo samoočarani radi ugotavljali, da v vojni zmagujejo, v miru izgubljajo. Ne vem, morda res. Vsekakor pa bi lahko uporabili podobno krilatico za fašizem. Če je vojne, k sreči, izgubljal, pa v miru zmaguje. Postopno, a premočrtno. V vsej razkošnosti se je to pokazalo ob praznovanju sedemdesete obletnice osvoboditve taborišča Auschwitz, ko so bili na proslavo povabljeni visoki predstavniki iz tistih dežel, ki so vojno izkoristili za realizacijo lastnih antisemitskih sanj.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Dva leva
»Na to lahko računate, brez dvoma. Naredil bom vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev. Sicer jo bom moral braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad – da varujem svoje ljudi.«
— Predsednik Pahor je Rusom prek televizije RT poslal jasno sporočilo, da jih samo mir lahko obrani pred njegovo jezo in pestjo. -
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Dva leva
Nekaj dni po prvih demokratičnih, svobodnih in oh in sploh volitvah, ko je bila osnovna kontura nove oblasti že izrisana, sva se zjutraj na avtobusu proti Bežigradu, kot mnogokrat pred tem, srečala s sedaj že pokojnim profesorjem sociologije, ki je bil znan po ciničnih in humornih dovtipih. Malo provokativno sem ga nagovoril: »Ha, profesor, zdaj pa bo. Naša prva demokratična oblast!« A je pričakovano skeptično skomignil z rameni: »Hja, ne vem. Težko se navdušim in vživim. Preveč jih poznam, vse po vrsti. Vem, kdo pretepa ženo, vem, kdo skače čez plot. Vem, kdo bo prvi prestopil, kdo v kritičnih trenutkih stisnil rep med noge … Premajhni smo, da bi verjel in zaupal.« Takrat sem prvič slišal mnenje, da smo za državo premajhni. In dejansko je to breme. Ne edino, morda ne usodno, a vsekakor veliko. Demokratična država lahko učinkovito prosperira na ravnovesju med dvomom in zaupanjem. To je mogoče doseči le, če je distanca do nosilcev oblasti zadostna.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Dva leva
Človek, ki ni ravno suicidalno naravnan, ob hudih trenutkih najbolj pogosto pomisli na beg iz situacije. Najbolj praktičen in sorazmerno pogost je beg v spanje. Še najbolje v daljše spanje. V hibernacijo. A problem je, da lahko odspiš v upanju na spremembo na bolje le, če je vzrok zunanji. Večji problem je, ko so vzroki notranji. Zato so v šestdesetih letih začeli ljudi, predvsem tiste petične, ki so zboleli za smrtonosnimi boleznimi, nategovati s t. i. krioniranjem – globokim zamrzovanjem. Še sveže preminula telesa so postavili v posebnih konzervah na glavo, ker je v spodnjem delu temperatura nižja, in jih v tekočem dušiku ohladili na minus 196 stopinj, računajoč, da jih bodo odtalili, ko bo znanost omogočala ozdravitev njihovih težav.
-
27. 3. 2015 | Mladina 13 | Dva leva
Včasih se mi zdi, da si v slovenskem hramu demokracije ne morejo več izmisliti nič novega, bolj originalnega, bolj bizarnega, pa nas vedno znova presenetijo. Zadnji prispevek k parlamentarni razposajenosti je predlog, da bi se seje državnega zbora začele s petjem himne. Z Zdravljico. Nadvse pozdravljam pobudo. Pač, kdor poje, zlo ne misli. Še več. Vodja parlamentarne frakcije SMC Simona Kustec Lipicer je ob tej pobudi lepo povedala, da bi bilo petje himne nadvse državotvorno. Leta 2015? Bo že držalo.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Dva leva
Nemčija ni ena, Nemčiji sta (še vedno) dve. Ne toliko zaradi ledenega zidu med Ossiji in Wessiji, ki kopni počasneje, kot se je po združitvi pričakovalo, ampak zaradi razumevanja vloge Nemčije v evropski in svetovni politiki. Eno Nemčijo poosebljata brezčutna kanclerka Merklova ter prav tako brezčuten in dodatno še skrajno aroganten finančni minister, drugo predstavlja (levo)liberalna javnost, ki po dolgem času spet dobiva zavezništvo tudi v strankarskem polju. Na primeru Grčije se je Nemčija nekako spet znašla v letu nič, če si naslov sposodimo pri italijanskem neorealistu Rosselliniju, ki je svojo trilogijo tematiziranja druge svetovne vojne po dveh italijanskih zgodbah (Rim, odprto mesto in Paisà) zaokrožil s filmom (Germania anno zero) o nemškem novem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima.
-
13. 3. 2015 | Mladina 11 | Dva leva
Kako se vzpostavi politična paranoja? Pravzaprav čisto enoznačnega psihološkega odgovora ni. Vsekakor pa jo prepoznamo, ko se oseba ali skupina povzpne na oblast. Kajti šele, ko je oseba ali skupina na oblasti, lahko zares ocenimo, iz kakšnega testa je. Kakšen je njen domet, a tudi kakšna je njena zmožnost refleksije in kritične distance do lastne pojave in delovanja. Kakšna je njena toleranca do različnosti in drugačnosti. Ok. Stranka Mira Cerarja ni imela veliko časa za priprave oz. za politično socializacijo. Na oblast je dobesedno padla, kot nepozoren sprehajalec pade v odprt jašek ulične kanalizacije. To je pri analizah vsekakor treba upoštevati.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Dva leva
Kdaj pa obilna kardinalska poroka?
Četrtega marca 2015 zjutraj je v Ljubljani, kljub slabi napovedi, sijalo sonce. In celo napovedanega kolektivnega samomora naroda nismo zabeležili. Za napovedane katastrofe k sreči velja, da se praviloma ne uresničijo. Hujše ko so napovedi, manj verjetna je uresničitev. Se spomnite napovedi kataklizme, pravzaprav konca sveta, ki naj bi sledil iz majevskega koledarja ob izteku leta 2012? Nič se ni zgodilo. Velik poznavalec majevske kulture dr. Ivan Šprajc je moral takrat miriti slovensko gmajno, da ne samo, da ne bo konca sveta, ampak da ga Maji sploh niso napovedovali.
-
Ena od najzgodnejših značilnosti formiranja strank konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bila zadrega z imeni. Obstajal je razmeroma ozek nabor možnih imen in aspiranti so kar tekmovali, kdo bo hitreje »dal plombo« na kakšno. Možno je bilo skoraj vse. No, ne čisto dobesedno. Ime krščanski demokrati je vendarle nagovarjalo nekoliko drugačne potencialne volivce kot ime socialdemokrati. In med osnovnimi imeni je bilo nekaj razlike v privlačnosti oz. moči.
-
Zdi se, da je počasi vsem jasno, da v prihodnosti ne gre pričakovati srečnejših časov. Sreča je iz bližnje prihodnosti prestavljena nekam v abstraktno bodočnost. Prihodnost se je znašla pred trdno zaklenjenimi durmi. Tudi dobesedno. Vsaj tako sporočilo smo dobili, ko se je pred dnevi v Cankarjevem domu srečala imenitna druščina, tako rekoč slovenski družbeni cvetober. Nekakšna možganska fabrika (pač think tank) se je svečano sprehodila v osrednji kulturni hram, kjer se je za nepredušno zaprtimi vrati, daleč od javnosti in medijev, pogovarjala o prihodnosti Slovenije.
-
Vsaj dve stvari se vse od nastanka samostojne države pojavljata v valih in ciklih. Eno je vprašanje verouka v javnih šolah. Drugo je vprašanje domovinske vzgoje. Trenutno je spet aktualno vprašanje domovinske vzgoje. Eno vprašanje je močneje povezano z drugim, kot se zdi na prvi pogled. Če je ideološka, vrednostna fronta pri vprašanju »verouk v javnih šolah, da ali ne?« enostavna in prepoznavna – pač, eni so za uvedbo verouka, drugi ne –, pa je v primeru domovinske vzgoje drugače. Razhajanja so bolj o tem, kaj, kako in predvsem kdo naj tak pouk izvaja, ne pa – kar je ključno –, ali je morda koncept domovinske vzgoje presežen, predmoderen, izzivom posamezniku sodobne družbe in države neprimeren.
-
Nemci so izšli iz druge svetovne vojne s težko popotnico moralne in materialno razkrojene dežele. A zahodni zavezniki so se dobro zavedali, da v materialno in moralno uničenem okolju ne moreš obnoviti države po svojih željah. Zato so ji bili pri določanju in odpisovanju reparacij nadvse naklonjeni. Celo pri zaračunavanju moralne krivde so bili presenetljivo prizanesljivi.
