Vlado Miheljak
-
26. 5. 2023 | Mladina 21 | Dva leva
Komentar / Predlog zakona o splošni amneziji
Janša ima po svoje prav, Slovenija je res dežela komunistov. Redko odkritih, nostalgičnih, večinoma prikritih, ki so se odrekli nominalni ideologiji, ohranili pa boljševiško metodo. Prvak med temi je gotovo prav on. Janez Janša. Kako zmore uskladiti in prebaviti svoj bogati partijski CV z aktualnimi stališči ter delovanjem, ni politično vprašanje, ampak bolj klinično. Hja, ko (po)govor nanese na ideološko ujetost in aktivistično zaslepljenost ne sicer vedno zvestih, a vendarle ubogljivih in upogljivih partijskih sopotnikov prejšnjega režima, bi moral Janša ne le molčati, ampak si natakniti papirnati škrnicelj na glavo, da ga ljudje ne bi spoznali oziroma se ga spomnili.
-
19. 5. 2023 | Mladina 20 | Dva leva
Pa tako dobro je že kazalo. Najprej smo se rešili Janše, potem pa še Pahorja. A je veselje hitro skopnelo. Namesto originala smo dobili tri majhne Pahorje. Kajpak Goloba, Klakočar Zupančičevo in Pirc Musarjevo. Res ga ne dosegajo ali celo presegajo, a hkrati nobeden od njih več ne postavlja v ospredje političnega žargona, ampak so politiko kot delo za javno stvar prestavili na oder izkazovanja takšnih ali drugačnih nepolitičnih talentov in okusov. Slej ko prej slabih okusov in zelo zmernih talentov. To ni dobro. Če je bila to cena, da smo se rešili Janše in Pahorja, smo drago plačali. Pa še nobenega jamstva ni, da prvemu, s sedanjim zmedenim in neprepričljivim delovanjem, ne trasirajo poti nazaj na oblast. In predvsem se bojim, da je škoda novega sloga nepovratna. Da poslej za resno politiko oziroma politično zastopstvo preprosto ne bo več prostora. Da bo postala politična arena predstava všečnosti, klovnovstva in neobrzdanosti.
-
12. 5. 2023 | Mladina 19 | Dva leva
Ne, ideja o tem, da je za več varnosti prebivalstva treba okrepiti moštvo policistov, ni ne nova ne originalna. Ko so leta 2005 jezni in gnevni mladeniči in mladenke, pretežno predstavniki druge ali tretje generacije nevidnega ljudstva iz degradiranih, etnično mešanih predmestij, zakurili kresove upora v večjih francoskih mestih, jih je takratni notranji minister Sarkozy označil za izmečke. Predsednik Chirac, ki je sprva kar poniknil in se pritajil, je šele čez nekaj dni nagovoril narod, a ni napovedal pričakovanih korenitih socialnih reform ter pomoči za blaženje kritičnega položaja, ampak kot kratkoročni ukrep uvedbo policijske ure, na daljši rok pa nove, številčnejše policijske enote. Nič torej o vzrokih, še manj o sanaciji, le interventno gašenje požarov je obljubil. In prav nič ne čudi, da srbski predsednik Vučić, glede na njegovo politično zgodovino, v urah in dnevih po srbskih tragičnih dogodkih ne zmore razsodnih besed, ampak obljublja v nekaj mesecih napotitev kar 1200 (tisoč dvesto!) policistov v srbske šole. Da pa se z enakimi »preventivnimi« ukrepi, brez kakršnekoli realne osnove, spopada slovenska šolska in politična oblast, je naravnost škandalozno. Slovenske šole gotovo potrebujejo pomoč. A ne v uniformah, še manj v orožju.
-
5. 5. 2023 | Mladina 18 | Dva leva
Komentar / Fantom osamosvojitvene vojne
Osamosvojitvena vojna? A, dajte že mir. Če že kaj, potem kvečjemu operetna vojna. Seveda je z vidika žrtev ne le vsaka še tako omejena vojna in vsak spopad, celo nasilni prepir za šankom tragičen. Toda vsak, katerega spomin in IQ presegata kapacitete obojega pri zlati ribici, ve, da to, kar se je tistih nekaj dni junija 1991 dogajalo v Sloveniji, ni bila vojna. Prej »posebna vojaška operacija«, kot je tragično, a nadvse obsežno in resnično ukrajinsko-rusko vojno cinično označil Putin. Vendar takrat, leta 1991, ni imela JLA prav nobenega namena okupirati slovenskih mest, notranjosti slovenske države in zamenjati političnega vodstva. Denimo tako, kot so Sovjeti leta 1968, ko so s tanki zatrli praško pomlad, zamenjali Dubčka za Husáka. Nameni JLA so bili veliko preprostejši. Zgolj prevzeti oziroma si povrniti nadzor nad mejnimi prehodi in carinskimi kontrolami. A če bi poveljniki teritorialne obrambe upoštevali takratno Janševo nerazsodno evforijo in fatalizem in bi napadli kasarni v Šiški in Mostah, bi se vojska odzvala drugače. Pa ne zaradi slepega sledenja Miloševiću, ki je že takrat skušal vsiliti svoj vpliv v narodnostno sicer še heterogeni JLA, ampak iz čisto sindikalistične solidarnosti in obveze. Slovenija je bila že zdavnaj izgubljena za vse iluzioniste unitarne in avtoritarne države. Vsi veliki boji pa so se zgodili mesece in leta pred junijem 1991, vendar ne na bojiščih z orožjem, ampak s civilnodružbenimi akcijami in teoretskimi refleksijami meja svobode in demokracije. In zdaj se oglašajo razni peterleti, pa hojsi, pa vsi častilci in malikovalci »vrednot osamosvojitve« ter grozijo, ščuvajo, lažejo. A takrat, ko so se ta polja svobode in demokracije osvobajala, jih ni bilo nikjer. Kakšna pa je bila Peterletova vloga ali – bog pomagaj! – Hojsova v procesih demokratizacije in suverenizacije Slovenije? Tudi Janša, ki se sam v svetu predstavlja kot disident in politični zapornik (doma ima kar nekaj težav s prepričljivostjo), je imel v obdobju, ko so se bíli boji za demokracijo, omejeno vlogo. Ko je nehal hoditi po komunističnih božjih poteh (v Jajce, Kumrovec in drugam), se je sicer boril za enakopravnost slovenskega jezika v JLA, kar je bilo na simbolni in načelni ravni pomembno, a nič bolj kot nasprotovanje ignoranci Appla, Netflixa, dela avtomobilske industrije, kar zadeva opremljanje naprav z vmesniki z možnostjo izbire slovenskega jezika. No, ta prizadevanja so ga pustila, ko je bil na oblasti in je imel vpliv, popolnoma ravnodušnega ...
-
28. 4. 2023 | Mladina 17 | Dva leva
Komentar / Veteran vojne s Slovenijo
Kako dolga je minuta, je odvisno od tega, na kateri strani zaklenjenih straniščnih vrat ste. Kako dolgo je leto, pa je odvisno od tega, ali je Janša v opoziciji ali na oblasti. Če ni in ni bilo konca dveletne Janševe vladavine po Šarčevem odstopu, je zdaj prvo Golobovo leto minilo, kot bi mignil. In če je Janša takoj po zgodovinskem porazu deloval depresivno, brezvoljno, je sedaj spet hiperaktiven. Nekakšen evforičen robot.
-
21. 4. 2023 | Mladina 16 | Dva leva
Komentar / Cirkus grande Slovenija
V razne miklavže, božičke, dedke mraze, ko sem bil otrok, nikoli nisem zares verjel in zato se je fascinacija preračunljivo reducirala predvsem na obet daril. Prva stvar, ki pa me je kot otroka zares fascinirala, so bili podeželski cirkusi, ki so od časa do časa prišli v moje mestece in postali središče dogajanja. Cirkus je bil moja ljubezen na prvi pogled. Spomin mi seže kakšnih 65 let nazaj, ko so se pripeljali cirkusanti z nekaj vozovi na lesenih kolesih, ki so jih vlekli konji(!). Menda iz Madžarske. Mišičasti fantje, ki so postavljali tabor in šotorišče ciganskega cirkusa, in postavna dekleta, ki so bila čez dan biljeterke, čistilke, garderoberke, so zvečer očedili sebe in prav te konje, ki so bili čez dan vlečne živali, in se za poldrugo uro ali dve prelevili v zvezde predstave. Prvi veliki profesionalni cirkus z ogromnim šotorom, živim orkestrom nad vhodom v veliko manežo, v kateri so se menjavale točke z akrobati, klovni, dresiranimi zvermi in domačimi živalmi, sem videl leta 1961, ko je v Mariboru gostoval cirkus Busch. Potem sem z leti po drobcih spoznaval in vzljubljal grenko-sladke čare cirkusa in varieteja. Tudi skozi filmsko naracijo. Od Fellinija (Cesta, 1954) do Wendersa (Nebo nad Berlinom, 1987). Zadnji, ki smo si ga z otrokoma družinsko ogledali, je bil sloviti cirkus Moire Orfei. Mislim, da je bilo leta 2004. V središču razkošnega cirkusa niso bile ne strašne zveri, ne smešni klovni, ne drzni akrobati, ampak ona – Moira Orfei.
-
14. 4. 2023 | Mladina 15 | Dva leva
Pred prvo obletnico veličastne zmage na volitvah ni več vprašanje, kaj (vse) je z Golobovo koalicijo narobe, ampak kaj je prav. Če sploh kaj. Če odmislimo »metarazlog« – to je, da ta koalicija (za zdaj še) pomeni sanitarni zid pred vrnitvijo janšizma, bi težko našli kakšno pozitivno stvar. Po eni strani smo priča lahkotnim obljubam, po drugi strani zatekanju v poteze in ukrepe, ki se jih kleni janšizem ne bi sramoval. Tako je na primer vztrajanje pri »Janševi« noveli zakona o tujcih ... Kajpak noveli, ki iracionalno vztraja pri jezikovnem licenciranju pravice do združevanja družin. Iracionalne zahteve prejšnje koalicije niso odpravili, ampak le prolongirali začetek izvajanja in povečali kapacitete izpitnih točk. Očitno Golobova vlada ni dojela, da priseljenih delovnih migrantov in njihovih sorodnikov ne moreš na silo asimilirati, lahko jih le nekoliko integriraš.
-
7. 4. 2023 | Mladina 14 | Dva leva
Procesi razkrajanja in profesionalne degeneracije javne RTV niso enkratni in posebni v svetu novih, defektnih demokracij, so pa morda bolj drastični. Antun Vrdoljak, vsesplošni in nenehni konvertit, sicer pa filmski režiser, avtor tudi številnih partizanskih filmov (denimo svojčas odmevnega U gori raste zelen bor), kasneje pa avtor domoljubnih epopej domovinske vojne, denimo o spornem junaku Gotovini (General, 2019), je svoj zenit dosegel, ko je pod Tuđmanovim patronatom mesaril po hrvaški javni televiziji ter razglasil, da mora biti »HRT katedrala hrvaškega duha«. Zlovešča napoved se je hitro uresničila in na HRT je zavladalo srhljivo enoumje, zatiranje vsakršne kritike, še zlasti na račun Tuđmana. Ni izbiral besed in postopkov, ko je šlo za čiščenje »katedrale hrvaškega duha« od »Srbov in komunjar«. Po pisanju portala Index.hr je za Dražena Budišo izjavil, da mu ne gre verjeti zaradi »bizantinske krvi«, navijaško skupino Bad Blue Boyse pa razglasil za »huligane, ki jih je treba mlatiti do krvi«. Zakaj? Ker so žvižgali Tuđmanu, ko se je odločil NK Dinamo preimenovati v NK Croatio.
-
31. 3. 2023 | Mladina 13 | Dva leva
Komentar / Pogovoriti se morate o Robertu
Hja, res ne vem, kdo je bolj zaslužen oziroma bolj kriv za Goloba. Vsi mi, ki smo bili proti Janševi avtoritarni oblasti in smo agitirali za Golobovo stranko oziroma za njegovo koalicijo, ali tisti, ki so njegovi aktualni sopotniki, sodelavci, strankarski tovariši … Problem novih obrazov je vsekakor predvsem problem tistih, ki stojijo za njimi. Pretežno starih obrazov. Ki molčijo, ki ne prevzemajo odgovornosti. Mislim, da sta Golobova politika in koalicija pristali na točki, ko se bodo morali temeljito pogovoriti. Outsiderji tu ne moremo sodelovati, pa čeprav z nezadovoljstvom, ogorčenjem in kritiko bolj najedamo trdnost koalicije kot vsi Janševi referendumi, zborovanja, interpelacije, ruparji, grimsi, traktoristi, penzionisti. Da bo Golobu težko, je bilo vseskozi jasno. Težko zaradi katastrofalne Janševe zapuščine in veščega onemogočanja vsake aktivnosti sedanje koalicije. No, zdi se, da je drugim vse to bolj jasno kot samemu Golobu. A Janševa sled in prstni odtisi na sedanji vladi in koaliciji so ena težava. Druga, večja, pa ni posledica prve. Golob kar tekmuje sam s seboj, kako čim prej in kar najbolj zapraviti zaupanje tistih, ki so ga pripeljali na oblast. Ste videli intervju o varstvu živali, ki ga je Golobova aktualna partnerka naredila s, khm, premierom za družbena omrežja? Že izsek »intervjuja« v oddaji Preverjeno na POP TV je čisto dovolj in preveč. S tem nastopom Golob resnično žali duha mnogih, ki so ga volili in podpirali. A ta bizarni intervju ter medijski namigi o sprehajanju prve dame po vladni palači in posedanju po sestankih niso tisto najhujše. Hujše je vse bolj drastično, »janšistično« kadrovsko lomastenje. Vlada ni sposobna urediti razmer na javni televiziji (no, ne rečem, da je enostavno), hkrati pa se ukvarja – ni se treba sprenevedati – s političnim kadrovanjem. In še huje. Potem ko je na policiji počistila kadre, ki so želeli ohranjati vsaj kanček avtonomije, je hkrati ponovno imenovala strokovno sodelavko, ki je v Hojsovem času pripravljala umazane pravne podlage za pregon prepoznavnejših protivladnih protestnikov (!?). To bi moralo biti zadosten razlog, da bi koalicijski partnerji in tudi civilnodružbeni predstavniki v strateških svetih pogojevali: ali Poklukar ali mi. Sploh pa se zdi, da so predstavniki civilne družbe v tako imenovanih strateških svetih instrumentalizirani. So zgolj fotogenični paravan, izza katerega vlada neestetsko in neetično lomasti. Težko se je znebiti občutka, da tudi civilna družba leze v ceneno spogledovanje; da kaže vsaj preveliko toleranco do zdrsov in ekscesov te vlade.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Dva leva
Komentar / Televizijski deček s pištolo
Kmalu – pozneje – potem. S temi nekoliko patetičnimi besedami, po novem na nacionalni televiziji napovedujejo sosledje programa. Z istim »algoritmom« bi lahko opisali tudi sosledje razpada nacionalke. Ne vem, kaj se še lahko in kaj se še mora zgoditi, da bo prišlo do končnega zloma. Najprej višje delovno in socialno sodišče ugotovi, da je bilo imenovanje Andreja Graha Whatmougha za generalnega direktorja Radiotelevizije Slovenija (RTVS) januarja 2021 nezakonito. Še več. Grah Whatmough naj ne bi imel zadostnih izkušenj z vodenjem velikih organizacij. Ker? Ker ni imel prav nobenih. A ker so se programski svetniki tega zavedali, so pohiteli s predčasnim, ponovljenim razpisom, v katerem ni bilo več zahteve po triletnih vodstvenih izkušnjah. Očitno so aktivirali stari socialistični institut – starejši bralci in bralke se spomnijo – »z delom pridobljene kvalifikacije«. Kajpak kot nagrado za lojalnost in pravovernost. In tako dokončno izvolili nekvalificiranega Graha Whatmougha za direktorja sistema, ki ga ne obvlada, ga pa podreja svojim nalogodajalcem. Osmega marca je bivši, odstavljeni direktor Kadunc na sodišču dosegel formalno satisfakcijo. In? In nič. Nato 20. marca višje sodišče ugotovi, da je bila tudi razrešitev Natalije Gorščak z mesta direktorice Televizije Slovenija avgusta 2021 nezakonita. Grozno! Ampak? Seveda nič. Pač, tempi passati.
-
17. 3. 2023 | Mladina 11 | Dva leva
Ko je bila pred dobrim letom vojna med Rusijo in Ukrajino že tik pred durmi, se je Emmanuel Macron odpravil na »mirovno misijo« k Putinu v Moskvo. Nepripravljen, brez vizije, brez verodostojnih zagotovil, ki jih je vse bolj obkrožena Rusija po januarski nespametni Stoltenbergovi izjavi hotela slišati. Zdelo se je, kot da je Macron šel v Kremelj bolj zaradi svojih notranjepolitičnih potreb kot zaradi ustavitve drsenja v brezno spopada. Od tistega obiska (8. februarja 2022) je zato ostal v spominu zgolj scenski učinek. Putin je Macrona posedel na drugi konec izjemno dolge ovalne mize. Deloval je kot nebogljen palček v deželi velikanov. A zdaj, več kot leto kasneje, se je ta dolga miza še dodatno raztegnila. Ob letu osorej bo še daljša.
-
10. 3. 2023 | Mladina 10 | Dva leva
Komentar / Zmeda v Jurskem parku
Svoboda govora in izražanja vsekakor ne pomeni samo, da imajo ljudje pravico govoriti in izražati mnenja, ampak tudi in predvsem, da imajo pravico govoriti neumnosti in bizarnosti. A vseeno je treba biti dosleden. Ko so v času prve Janševe vlade – to so ponavljale v času druge in tretje – različne »ženske revije« začele objavljati pocukrane portrete in pogovore z Urško Bačovnik, predvsem in zgolj zato, ker je – partnerka, smo bili zgroženi. Sedaj se je začelo enako dogajati z novo Golobovo spremljevalko, ki je prišla na vrsto tudi in zgolj, ker je – partnerka. A bodimo realni, takih neslanosti Janševa partnerka nikoli ni stresala. Denimo, kot je tista iz zadnje Jane, o rešitvah problema čakalnih vrst za izbiro osebnega zdravnika: »Toliko se ukvarjamo s tem, kako bi skrajšali čakalne vrste v zdravstvu. Jaz pa pravim, da moramo poskrbeti, da bo čim manj ljudi sploh čakalo v vrsti. Rešimo vzrok, ne le posledic.« Pravzaprav res. Izsušimo morje, pa ne bo brodolomov. Ukinimo institut poroke, pa ne bo ločitev. Ukinimo šole, pa ne bo ponavljalcev ... pač, ukinimo vzrok, pa ne bo posledic … Tina Gaber je vsekakor posledica.
-
Komentar / Laibach pred velikimi kijevskimi vrati
Pravzaprav je še najlažje v tem vrtincu jeze, sovraštva, averzije in norosti razumeti same Ukrajince. Ni nujno, da ti ubijejo starše, otroke, sorodnike, prijatelje, znance, dovolj je že, da ti nasprotnikove granate porušijo dom, ki si ga z ljubeznijo in muko gradil, da imaš težave z naklonjenim ali vsaj strpnim sprejemanjem in prepoznavanjem pozitivne podobe nasprotne strani. Iracionalnost in norost je pač normalna patologija vojnega časa in divjanja. A kaj je narobe storil Laibach, da so se organizatorji odrekli njegovemu gostovanju? Prav nič. Povedal je, da v Ukrajini poteka nekakšen proxy war, kot bi rekel Zbigniew Brzezinski, a je hkrati kar najbolj neposredno in nedvoumno prepoznal žrtev (Ukrajino) in napadalca (Rusijo) z nazorno prispodobo Davida in Goljata. Ni pa se hotel odpovedati poklonu ruski umetnosti: »Da ne bo pomote – obožujemo rusko literaturo, glasbo in umetnost. Ljubimo Dostojevskega, Bulgakova, Čajkovskega, Skrjabina, Majakovskega, Tatlina, Rodčenka in El Lissitzkega – če naštejemo le nekatere – in vedno jih bomo.« To je bilo dovolj za odpoved koncerta. Laibach je tako ostal pred velikimi vrati Kijeva, kot sta ta čas celo Hartmann in Musorgski, ki sta jim postavila veličasten in večen spomenik. A sama odpoved je bolj, kot bi bil izpeljan koncert, demonstracija avtentične evropske vizije in strategije – Evrovizije. Nedvomno, Ukrajinci so tokrat ravnali zelo evropsko!
-
Vse vojne so strašne, v neki perspektivi pa tudi bizarne. Ukrajinsko-ruska vojna še zlasti. Si predstavljate, da v času, ko ljudje množično umirajo, so ranjeni, pohabljeni ali so v najboljšem primeru brezdomci, begunci, nekdo dela iz voditelja napadene strani globalno zvezdo, ki se pojavlja na naslovnicah modnih revij? Ki se javlja, ne le v politične, ampak tudi kulturne, umetniške in celo zabavne dogodke. Vrh je bil za zdaj dosežen z domislico, da bi se Zelenski pojavil fizično ali vsaj virtualno (prav vseeno) na popevkarskem festivalu Sanremo. Kakšna bizarnost, kakšen cinizem do vseh žrtev krute vojne! Seveda bodo nekateri rekli, da je igranje normalnosti ena od oblik rezistence. Kakršno poznamo že iz Sarajeva. Res je, ženske Sarajeva so se v vsesplošnem pomanjkanju hrane in osnovnih higienskih pripomočkov želele in trudile urediti, biti privlačne. Navkljub. Umetniki so ustvarjali. Navkljub. V času obleganja, ko ni bilo dovolj vode niti za pitje in kuhanje, je stara mestna pivovarna brez prekinitve izdelovala tradicionalno pivo. Navkljub. Mnogi umetniki, humanisti, misleci so skozi podzemne predore prihajali v obkoljeno in oblegano Sarajevo živet in ustvarjat skupaj z upornimi meščani. Navkljub. Razumeli smo. Upor je tudi simbolni akt.
-
Komentar / Inštitut 1. november?
Ko politik ponudi in obljubi, da bo poskrbel za upokojence in njihove penzije, je priporočljivo, da se ti čvrsto primejo za denarnico.
-
Komentar / Nezemljani in neandertalci planeta RS
Hja, zanimivo. Tudi sam že precej časa, zlasti od obdobja po osamosvojitvi, ugotavljam neke značilne, v času enopartijskega sistema zanikane in prikrite, telesne in duševne vzorce, ki kažejo na to, da morda nis(m)o vsi prebivalci Slovenije običajni zemljani. Še več, da razvojno ne pripadamo vsi vrsti homo sapiens – torej vrsti umne opice. Da nekateri odstopajo navzgor, nekateri navzdol. No, znanost je nedavno res potrdila, kar se je sicer vseskozi špekuliralo, da so se na teh prostorih mešali, parili prišleki, torej homo sapiensi, s staroselci, neandertalci. Glede na to, da čistih, prvinskih oblik ni več, se ne postavlja samo vprašanje, kaj dobimo, če (kar je pogosteje) parimo homo sapiensa z neandertalcem, ampak kaj dobimo, če (nekoliko redkeje) parimo homo sapiense z nezemljani. Namreč, nezemljanov v slovenski populaciji naj bi bilo, kot zatrjuje bioterapevt in karmični diagnostik, vsega približno pet odstotkov.
-
V ponedeljek smo se zbudili z vročo novico, da so v Ljubljani aretirali argentinska državljana. Ki pa nista bila Argentinca, ampak – ojoj – čistokrvna Rusa. Ki sta imela registrirano galerijsko dejavnost, a nista kolekcionirala in posredovala umetnin, ampak obveščevalne informacije o deželi gostiteljici. Vohuna, špijona, agenta! Še več, varnostni strokovnjaki in »strokovnjaki« so nam ob kapitalnem ulovu jeli pripovedovati, da je Slovenija zaradi geostrateškega položaja in članstva v mednarodnih zvezah izjemno privlačna za tuje agenture; da je zato pravo vohunsko gnezdo. Saj to je kot … kako že? Casablanca!? Hja, ne vem, no. Malo še počakajmo, kaj se bo iz velenovice izcimilo. Kaj naj bi sploh v Sloveniji, ki sama ne zna prikrivati nobenih, niti največjih državnostrateških skrivnosti, tuja agenta zbirala? Sta štela, koliko tankov in oklepnikov je ostalo v kasarnah in magacinih po širokosrčnih donacijah Ukrajini? In zakaj naj bi to Ruse zanimalo? Bodo, kot je namigoval veteran med agenti, ugotavljali, ali sta oblikovala »agenturno zvezo v okolju, v katerem sta delovala ...«?
-
Z ultimati znajo biti težave. Prav res. A neredko bolj za tiste, ki jih izrečejo, kot za tiste, na katere so naslovljeni. Saj poznate šalo o strašnem revolverašu nekje na Divjem zahodu? Torej: Revolveraš v nekem kraju z odločnim korakom vstopi skozi značilna nihajna vrata v saloon, se ustavi pri šanku in na peti ene noge odločno obrne, razpne jakno, nasloni eno roko na colt, z drugo pa z iztegnjenim kazalcem grozeče pokaže na goste in reče: »Poslušajte, nekdo mi je ravnokar ukradel konja. Če ga pri priči ne vrne, se bo zgodilo prav isto, kot se je pred dvema letoma v Oklahomi.« Gostje se prestrašeni poskrijejo pod mize in po dolgem molku se en le ojunači in jecljavo vpraša: »Kaj pa se je zgodilo pred dvema letoma?« Revolveraš otrese cigaro, pljune na tla in sikne: »I kaj, poldrugi dan sem moral pešačiti domov.« Ekonomija šale je več kot jasna. Ultimat še ne razkrije vsebine.
-
Komentar / Hudič na Gregorčičevi
Zdi se, da bi lahko ime velikega manipulatorja iz SDS vpeljali kot novo mersko enoto za politično lažnivost: en grims. Denimo, Janševo zagovarjanje prepisovanja govora od nekdanjega britanskega premiera Blaira (nismo največji, nismo najmočnejši ...), češ da sta se oba zgledovala po Masaryku (kar preverjeno in evidentno ni bilo res), bi bilo zaokroženo vredno okoli 2,5 grimsa. A novo politično meroslovje premore, žal, še eno mersko enoto. In sicer za samozazrtost, samoprepričanost, za ego, velik kot butalske buče: en golob. Ne vem, ne poznam sedanjega premiera, a daje vtis, da ga ta, kot se ljudsko reče, ego dviga v takšne višave, da proizvaja zelo nevarno vrtoglavico.
-
Komentar / Svoboda proti ekstremistom
Slovenija je dežela ekstremizmov. Tudi ekstremnega laganja. Bilo je, milo rečeno, nenavadno, da se je sredi svežega poročanja o napadu na Niko Kovač pripetil še bolj grob napad na poslanca SDS. Sam domnevno napadeni Grims ga je označil kar kot poskus umora. Kdo bi morda pomislil, da poskuša kdo (le kdo?) preusmeriti pozornost. A bilo je nedostojno podvomiti vnaprej, saj lahko (pre)številne kamere okrog DZ in Maximarketa dogodek potrdijo ali ovržejo. No, sedaj je tudi uradno potrjeno, da se je Grims vendarle zlagal. A od Freuda sem vemo, da je tudi laž lahko v službi resnice; da je instanca resnice. Namreč, v konkretnem primeru je usmerila pozornost na subtilno, latentno, a sila pomembno obliko nasilja. Na tako rekoč napad z nevidnim biološkim orožjem. Kaj je že to? Pač, sodobno bojno sredstvo v obliki patogenih organizmov ali toksinov, ki jih detoniraš, izstreliš, injiciraš, lahko pa tudi pljuneš ali kihneš v sovražnika. In če je bližnje (sicer nefizično) srečanje povzročilo patološke spremembe v pljučih in dihalih, gre za nič manj kot specialno, biološko vojno proti poslancem in vojščakom SDS, kar pa je po določilih mednarodnega vojnega prava prepovedano. Ker v teh dneh veliko govorimo o moralni in strokovni odgovornosti zdravnikov, bi bilo zato zanimivo spoznati priimek avtorja in prebrati njegov izkaz in dokaz o vzročno-posledičnem odnosu med domnevno atipično pljučnico in napadom na poslanca. Imamo po rusko-britanski aferi novičok, s katerim naj bi zastrupili prebeglega ruskega agenta Skripala in njegovo hčerko, še afero patogenega kihanja in pljuvanja v poslanca SDS?
-
Komentar / Veš, Golob, svoj dolg?
Potem ko smo na začetku junija odpremili Janševo vlado z vsemi njenimi akulturnimi prostaki (s kulturnim ministrom Simonitijem vred) na smetišče zgodovine, sem na stoti dan vladanja sedanje koalicije zapisal, da Slovenija vstopa v leto nič. Pač z asociacijo na film italijanskega neorealista Rossellinija o novem nemškem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima. Leto nič simbolno pomeni, da se po zaprtju mračnega poglavja Janševe vlade, ob nesebičnem sekundiranju bivšega predsednika republike Pahorja, za novo oblast izničijo vsi alibiji na račun nespodobnosti, surovosti in ekscesnosti prejšnje; da ne gre več računati, da bomo na kontrastu med staro in novo oblastjo gojili toleranco do nove. Dobro, jeseni, na stoti dan nove vlade, sta bili asociacija in krilatica še zgolj načelni. Zdaj se že konkretno kažejo rezultati novega štetja. Prav na silvestrovo se je to pokazalo v vsem razkošju. Na zadnji dan lanskega leta je nova slovenska politika, Golobova koalicija in nova predsednica republike, skupaj sporočila: Opustite upanje. Vse je drugače, pa vendar enako.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Dva leva
Kultni filmi trilogije Nazaj v prihodnost Roberta Zameckisa so pokazali, kako težavno je popravljati čas. Če popravljaš preteklost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, si lahko pokvariš prihodnost. In obratno, če popravljaš prihodnost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, lahko izvorno vse zamočiš že v preteklosti. Kar lahko posledično pokvari sedanjost in tudi prihodnost. Skratka popravljanje, friziranje časa se ne obnese, ker ne zagotovi, ampak poruši to, za kar greš v remont – namreč nadzor nad dogajanjem. Seveda ima Janša dovolj razlogov za popravljanje preteklosti. Pač, vse tiste lepotne in jedrne napake lastne podobe in usode, ki najbolj travmatično razgaljajo diskrepanco z njegovim današnjim likom. Torej, da je bil mlad, perspektiven in tudi bolestno ambiciozen partijski kader. In s partijo je prišel v konflikt zaradi premajhne radikalnosti. A ne premajhne radikalnosti lastne osebe, pač pa partije. Očital ji je, da je bila premalo to, za kar naj bi se razglašala. In potem so ga leta 1984 izključili iz svojih vrst. Kar je bila prva velika krivica, ki ga je prizadela.
-
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Dva leva
Med odraslimi ljudmi sta vsako intimno razmerje in vsaka praksa legitimna pod enim in edinim pogojem – da vstopajo v prostovoljni odnos odrasli in polno odgovorni udeleženci. Za klerike so merila strožja. Ker cerkev vernike omejuje in obremenjuje z iracionalno vzdržnostjo, kar zapakira v embalažo kreposti in moralnosti, je sprejemljiva le ničelna toleranca do spolnih aktivnosti in praks duhovnih voditeljev. Sodobna katekizemska interpretacija prvinske kategorije nečistovanja je res šokantna. »Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti …« In še, da je »spolna naslada nravno neurejena, če jo človek išče zaradi nje same, ločeno od namenov roditve in združitve«! Tako kleriki učijo vernike v 21. stoletju! Če izvzamemo pedofilijo in posilstvo, je vse našteto zgolj zapoved zoper človekovo naravo in svobodno voljo. Zoper človeka. Zato je sprejemljivo zgolj kot obligacija za kler, ki nastopa kot razsodnik o morali in kreposti. Celibat je institucionalizirana hinavščina. Prinesel je malo dobrega, a hkrati povzročil veliko gorja zavezancem in še veliko več žrtvam.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Dva leva
Komentar / Gnilo jabolko navdiha
Ne, žal nam ne bo uspelo. Kot da smo zakleti! Ko je že vse kazalo, da bo v političnem smislu letina izjemna, da smo se rešili Janše in Pahorja v paketu ter premaknili planet Slovenija nazaj v normalno orbito, se je zgodil zaplet, ki ga nismo pričakovali, nismo želeli in nismo potrebovali. In ki bo imel opazne posledice. A kakorkoli. Janša je letos prestrezal klofute in ponižanja enega za drugim. Že lansko leto, ob referendumu o vodah, čeprav vsiljenem v neugodni čas dopustov, se je pokazalo, da imajo ljudje dovolj Janševe avtoritarne oblasti; da prevladuje globoka averzija do vsega, kar prihaja s Trstenjakove. Nato je prišlo supervolilno leto 2022, ki si ga bo politična Slovenija zapomnila. Aprilske volitve so postavile Janšo, janšizem in avtoritarni slog vladanja na smetišče zgodovine. In nato so ikone janšizma padale kot domine. Najprej je na predsedniških volitvah razmeroma »luknjičava« kandidatka »leve sredine« (!?) dokaj gladko premagala kandidata, ki predstavlja največ, kar lahko ta trenutek desna opcija ponudi vesoljni Sloveniji.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Dva leva
Komentar / Zagate demokracije in policije
Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Dva leva
Dvaindvajsetega oktobra 2006 so bile v Ljubljani županske volitve. Desnica je takrat začutila priložnost, da v slogu turških vpadov zavzame in ruralizira postarano in zaspano mesto, v katerem se kaj malo zgodi in še manj spremeni. A se je hitro pokazalo, da je Ljubljana dovolj rezistentna. Je pa vse do danes ostala odprta dilema, kako misliti mesto. Takrat, oktobra 2006, sem to dilemo poimenoval kot boj med vizijo metropole in nekropole. Pač, potencialnega spreminjanja mesta ljudi v mesto duhov. Ta razcep je aktualen še danes. Ljubljani je vseskozi manjkalo smelosti, korajže, ki bi ji utrdila, oziroma povrnila, oziroma utrdila urbani pečat. In vsak poskus razvojnega preboja, ambicioznega načrta prenove in nadgradnje je bil v kali zatrt. Morda je najbolj ilustrativen odpor proti ambicioznemu projektu atraktivnega, večfunkcionalnega kompleksa z veliko dvorano izpod skicirke biroja Neuteling Riedijk Architects, ki bi nadomestil ruševino starega, eklektičnega in spomeniško ne preveč pomembnega starega Kolizeja. Glede na originalno zasnovo bi nesojeni kompleks gotovo postal novo geometrično središče urbane Ljubljane. Bi postal, če ne bi najprej varuhi arhitekturne morale in dediščine dali porezati vitko osrednjo stavbo in bi bila kastrirana spaka, oropana izvirnih proporcev, na koncu nadomeščena z arhitekturno konfekcijo – kako že? – Palače Schellenburg. Od načrtovanih 20.600 kvadratnih metrov koncertno-gledališke dvorane je ostal odpustek za opuščeno gradnjo s pobotom poldrugega milijona evrov v času ministra Simonitija. In tako v poosamosvojitvenem obdobju Ljubljana, z izjemo res lepega islamskega centra z džamijo, ki je skrit v degradirano območje železniške remize, ni dobila fotogenične javne stavbe z arhitektonskim presežkom. No, res pa je, da oporekanje novemu in drznemu ni zgolj ljubljanska posebnost. Ko so v Parizu leta 1977 odkrili pročelje kulturnega centra Georges Pompidou, so se usule strahovite kritike in zmerljivke. Del pariške javnosti še danes naslavlja objekt, zaradi cevaste strukture, z zaničljivim »La Raffinerie«. A vseeno je kmalu postal ena od znamenitosti v kulturnozgodovinsko in arhitektonsko razvajenem velemestu. Ko so v Gradcu leta 2003 v okviru obeleževanja evropske prestolnice kulture odprli center sodobnih umetnosti Kunsthaus, so meščani sprva kričali: »Odvratno, kot svinjski mehur!« Danes je Kunsthaus največja atrakcija metropole avstrijske Štajerske. Ko pa je nekaj let kasneje tudi metropola slovenske Štajerske postala prestolnica evropske kulture, so po njenem izteku ostali le dolgovi in gradbena jama kot spomin na nerealizirani »Pandurjev« center Maks.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Dva leva
Komentar / Janšizem je stanje duha
Kdo je torej zmagovalec lokalnih volitev? Seveda SDS. To se je vedelo že vnaprej. Janša vedno zmaga. Tudi ko izgubi. Vsak, še tako boleč in ponižujoč poraz predstavi kot zmago. Tako je bilo tudi ob zgodovinskem porazu aprila letos. In ko je Nataša Pirc Musar – ne sicer triumfalno, a vendarle prepričljivo – premagala Logarja, čeprav se je ta na vse kriplje trudil prikriti izvor in pripadnost, Janša ni zmogel rutinske čestitke zmagovalki, ampak jo je degradiral s pripisanim pričakovanjem, da se bo opravičila za laži, ki jih je menda izrekla o SDS (!?). In če bi pri Logarju bilo vsaj malo verodostojnosti v drži, ki jo je volivcem prodajal med kampanjo, bi se na tak eksces svojega vodje moral odzvati. No, vsekakor pa se je odzval na katastrofalne izide lokalnih volitev v Ljubljani. Odstopil je s položaja vodje ljubljanske SDS. Seveda je to ob drugih dvoumnih izjavah dodatno zbudilo špekulacije o resničnih namerah in motivih člana stranke, ki ta čas nagovori prepričljivo več volivk in volivcev kot njegov šef. Kar je za Janšo gotovo grenko spoznanje. Resda lokalne volitve ne odražajo v celoti trenutnih razmerij sil na državni ravni. Pač, lokalne volitve niso enovita zgodba, ampak so mozaik, sestavljen iz 212 manjših ali večjih koščkov.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Dva leva
Komentar / Čakajoč na Jacka Langa
Evforija ni trajala dolgo in ni povzročila takšnega izliva čustev, kot smo jim bili priča aprila po državnozborskih volitvah. Ampak v redu. Volivke in volivci niso izbirali med popolnim in slabim. Zato mnogi niso z navdušenjem obkrožali številke zmagovalke. A so jo vseeno večinsko izbrali. Tako je v kompetitivnih demokracijah najpogosteje. Pač, vsi koncepti in vsi kandidati/kandidatke so suboptimalni. Zato izberemo tistega/ tisto, ki pomeni »manjše zlo«.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Dva leva
Komentar / Ime česa je Anže Logar?
Zame osebno bodo nedeljske volitve bolj kot spopad dveh antagonističnih in konkurenčnih političnih pozicij predvsem svojevrsten skupinski, množični test inteligentnosti. Točneje, politične inteligentnosti volilnega telesa. Na teh volitvah me zares zanima zgolj in predvsem Logar. Bo resnično prišlo do prevare, kot se v teh dneh pogosto opozarja? Ne, nikakor. V tako poenostavljeno tezo je težko privoliti. Če bo izvoljen, bo prišlo kvečjemu do samoprevare volivcev in volivk. In če ga bodo izvolili, ga bodo pač imeli. Ne bo konca sveta. Bo pa to kaj povedalo o volilnem telesu. Pa da ne bo nesporazuma. Z vidika politične kulture ne bi bilo nič narobe, če bi volivci izbrali zvestega Janševega sopotnika ter imanentnega in eminentnega predstavnika janšizma. To morda za marsikoga ne bi bilo prijetno. Priznam, tudi zame ne. A treba bi bilo vzeti v zakup. Tako pač deluje demokracija. Nelagoden pa je občutek, da bi se volivci in volivke lahko samoslepili, da Logar ni (več), kar je vedno bil. Razen v času politične kampanje. O. K. Če bi stopil Logar pred volivce s svojo pristno podobo, s takšno, kot jo je gojil leta, takšno, kot smo jo poznali, nihče, ki je zavezan demokraciji, morebitni zmagi ne bi smel oporekati. Pač, ljudstvo se je odločilo. Ljudstvo je izbralo. In pika.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Dva leva
Uf, sedaj pa lahko zavidamo že tudi Brazilcem. Ogromna dežela ima veliko »vojaških« izkušenj z reševanjem kritičnih stanj države. In dosedanji predsednik Bolsonaro ni le populist, avtoritarec, trumpist, zagovornik teorij zarote, uničevalec globalnega ekosistema, ampak je po poklicni in psihološki formaciji tudi vojak. Vojaštvo pa ima v Braziliji pučistične ambicije vpisane v DNK. Ko so v nedeljo zvečer njegovi privrženci, nezadovoljni zaradi neugodnega volilnega rezultata, s tovornjaki blokirali državo in klicali k vojaškemu puču, sta scenografija in koreografija močno spominjali na Čile v nekem drugem obdobju. In ker je prvi dan po porazu Bolsonaro molčal, je vse skupaj dejansko delovalo kot zlovešča napoved. A ko se je drugi dan vendarle oglasil, ni sicer eksplicitno izrekel, da je izgubil volitve, je pa napovedal tisto, kar v demokratičnem ustroju edino šteje kot samoumevno – takojšen začetek postopkov za prenos oblasti. V tem se razlikuje od Trumpa, ki še danes ne priznava volilnega poraza iz leta 2020. In v tem se morda še bolj razlikuje od Janše. Si lahko predstavljate, da bi pri razliki 1,8 odstotka, kolikor je Bolsonaro zaostal za Lulo, Janša, ki je večna žrtev volilnih prevar, krivičnih sodnih postopkov, pristrane medijske prezentacije, priznal tesen poraz? Nikdar, nikoli! Samo spomnite se volitev leta 2008, ko je Pahorjeva SD v fotofinišu prehitela SDS. Pred volitvami je prišlo do spremembe zakona in si moral na volišču pokazati volilni listič oziroma vabilo in osebni dokument. In na ljubljanskem Viču ponekod tega niso zahtevali. Tudi na mojem volišču ne. Takrat je Janša želel iz tega delati zgodbo, čeprav je bilo vse skupaj banalno, saj bi se volilni rezultat lahko spremenil morda šele pri »tretji decimalki«. A je vseeno želel ponoviti volitve. Ne spomnim se, da bi kdaj kasneje Janša čestital zmagovalcu volitev.
