Vlado Miheljak
-
Komentar / Med gentrifikacijo in partifikacijo
Ampak prav res. Člani širšega vodstva SD so socialdemokrati prav toliko in prav na tak način, kot so ljubitelji retro filmskih burkežev bratov Marx marksisti. Od socialdemokratske identitete je stranki SD ostalo bore malo. Tam nekje od Pahorjevega prevzema (1997) se je odrekla vsemu, kar bi programsko, konceptualno in vsebinsko lahko šteli za socialdemokratsko misel in idejo. Na začetku je stranka še premogla nekaj intelektualcev, ki so bili sposobni misliti socialdemokracijo in so imeli tudi neko javno veljavo, zdaj ni od nje ostalo nič. Še tistih nekaj družboslovcev iz Pahorjeve dediščine, ki so oportuno ostali, dokler so imeli od stranke korist, je začelo bloditi po najobskurnejših desničarskih portalih in medijih ali so se celo priključili Logarjevi platformi natega.
-
Hja, temu se v političnem žargonu reče: »Hoteli ste spopad, zapletli ste se vojno.« Začeli so, kot bi rekel Putin, s specialno operacijo, obtičali bodo v dolgotrajni pozicijski vojni brez časovne perspektive, brez nadzora žrtev in posledic.
-
Če odmislimo paradoks pomena in zaslug storilca za to, da je šele izdani in na križ pribiti Jezus postal odrešenik, seveda ostaja dilema, komu pripisati krivdo; koga poimenovati. Morda jo najbolje pojasni judovska šala iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji. Torej, mali David kliče prijateljico Helgo, naj se pride z njim žogat na dvorišče. Pa mu Helga skozi okno žalostno odgovori: »Mami pravi, da se ne smem žogati s tabo, ker ste vi ubili Jezusa.« Mali David pa ji odvrne: »Ne, to pa gotovo ne. To so verjetno bili oni drugi Liebermannovi iz spodnjega dela ulice.« No, ne gre za to, da bi zbijali šale, medtem ko palestinsko ljudstvo krvavi kot še nikoli doslej, ampak da je treba biti pri izbiri besed in imenovanju krivcev odgovoren, saj kot večkrat poudarim, beseda je konj. Tisti, ki so neposredno vmešani kot žrtve, kot storilci ali, kot je to v »Sveti deželi« neredko, oboje hkrati, težko oblikujejo stališča z zadostno distanco in samokritičnostjo. Mi, ki smo dovolj daleč, imamo ne samo možnost, ampak dolžnost biti »brez milosti« nepristranski in razsodni. Žal pa je v Sloveniji krivolov nekakšna folklorna posebnost; tudi in predvsem v politiki. Streljamo v napačne tarče, da nam ne bi treba ciljati v prave.
-
Komentar / Dežela dveh bontonov
Uf, mi pa res ne potrebujemo »mednarodne pomoči«. Smo sami sebi največja nadloga. Vedno zgrabimo bika na napačnem koncu. Začenši pri Tanji Fajon, Nataši Pirc Musar in politiki nasploh.
-
Komentar / Nemi krik slovenske diplomacije
Molk ni vedno zlato, kot pravi bebava ljudska modrost. Tudi ne zločin sam po sebi. A molk neredko omogoča zločin. V zgodovini so se zločini zgodili ali se niso nehali, ker so tisti, ki bi morali kričati, obnemeli, se pritajili. Ne samo politiki. Tudi civilna družba in mediji. Če hočemo imeti politiko in diplomacijo, ki bo uveljavljala naše interese, ji moramo gledati pod prste, jo nenehno nadzorovati in nadležno spraševati.
-
Komentar / Horuk v stare čase?
V politični Sloveniji se ure ne vrtijo v ustaljeni evropski smeri, ampak obratno. Slovenija je startala parlamentarni boj vsaj leta 1992 z razmeroma jasno topologijo, kjer so se izrisale dolgoletne konture strankarske moči, prepoznavnih orientacij, programov in identitet. No, pravzaprav že leta 1990, ko so potekale prve pluralne volitve, je v družbenopolitični zbor takrat še stare skupščine vstopilo razmeroma malo velikih akterjev in pri njih je bilo prepoznati jasne obrise dolgoročnih usmeritev. V nasprotju s pavšalnimi oznakami, da je bil zmagovalec Demos (ta na volitvah sploh ni nastopil oziroma ni nastopil kot skupna lista ali jasno opredeljena predvolilna koalicija), je zmagala (s 17,3 odstotka) ZKS-SDP, neposredna dedinja stare Zveze komunistov ter osrednja predhodnica zdajšnje SD, druga je bila ZSMS, neposredna predhodnica kasnejše imperialne LDS (14,5 odstotka), šele tretji pa so bili krščanski demokrati (SKD) s 13 odstotki in nato Slovenska kmečka zveza, predhodnica SLS, z 12,6 odstotka glasov. Osamosvojiteljski in zaslugarski stranki Demosovega bloka SDZ in Pučnikova Socialdemokratska zveza sta se odrezali konkretno slabše. Mednju pa se je z 8,8 odstotka vrinila stranka Zelenih Slovenije, ki pa se je potem presenetljivo samoumestila v Demos in si hipno in za vnaprej zapravila privlačno in aktualno ime. Tako nekako.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Dva leva
Lahko zlo, ko se enkrat iztrga iz okovov, spet vkleneš? Lahko, ampak težko. Pravzaprav zelo težko. Je približno tako kot spravljati zobno pasto, ki si jo iztisnil, nazaj v tubo. Tako približno je na Bližnjem vzhodu. No, zlo ima nešteto podob. In tudi v Sveti deželi ni črno-bele zgodbe o dobrem in slabem, o storilcu in žrtvi. Storilec je obenem žrtev in žrtev je storilec. Žrtev tuje sile in še prej žrtev lastnega režima.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Dva leva
Veliki Mladinin cenzor s (po novem) strupenimi brki je izustil še bolj strupeno oceno nastopov političnega vrha na nacionalki v času veselega decembra: »Ta Golob ima res srečo. Najprej ima neprepričljiv nastop, potem se za njim pojavita Janša in Tonin, pa se takoj zdi njegov nastop več kot znosen; skorajda spodoben.«
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Dva leva
Izbira in dilema, ki nas čakata pred naslednjimi volitvami, sta res težki. A nikakor ne enkratni in posebni. Kakorkoli sta obseg vpliva in domet Združenih držav in Slovenije različna, je dilema sila podobna. Če bodo ameriški volivci in volivke obrnili nesposobnemu Bidnu palec navzdol, bodo dobili Trumpa, ki je prav tako nesposoben, a povrh še presežno nespodoben. Pač prostak na vrhu najvplivnejše države sveta. A če volijo taktično, ponovno dobijo po dveh nogah hodeč obup. Problem Amerike je, da nimajo zares tretje opcije. Kar sicer drži pogojno. Na prejšnjih in predprejšnjih volitvah je ob solidni podpori izgubil spopad za strankarsko nominacijo Sanders. No, pri nas te zagate ni. Ne samo zaradi volilnega sistema, ki navrže kopico strank, list in kandidatov, ampak zato, ker je evidentno na vidiku »poltretji kandidat«. Torej, če obrnemo hrbet Golobu, dobimo Janšo, če volimo taktično, nam ostane Golob v vsej svoji klavrnosti. In še huje, če ne prepoznamo potenciala ne v Golobu ne v Janši, dobimo Logarja. Kaj si Logar resnično misli, kaj načrtuje, niti ni pomembno. Pomembno je, kako se bo na to odzval Janša. Če se je Logar resnično iztrgal nadzoru, bo prestregel najbolj surove in neusmiljene Janševe napade in diskreditacije še pred pepelnico. Če pa je Logar del Janševega peklenskega načrta, kako nagovoriti politično najmanj artikuliran del volilnega telesa, se bo to hitro razkrilo. Za zdaj kaže, da je res tako. Se spomnite, da bi kdaj Janša tako tolerantno, zadržano, defenzivno gledal izdajalca, oporečnika, prebežnika na lastnem dvorišču? Ampak kakorkoli. V tej večni dilemi med dvema poloma in dvema imenoma (v kateri je JJ stalnica) so vsi trije slabši. Janša, Golob in Logar.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Dva leva
Komentar / Razposajeni december
Če nekako rekapituliramo akcijski projekt levosredinske koalicije, osredinjene okrog Golobove Svobode, s katerim se je naskakovala in uspešno spodnesla vladavina JJ, bi lahko program strnili v štiri točke. Najprej saniranje dediščine klientelistične, mafijsko strukturirane in prepredene avtoritarnopopulistične vladavine Janševega režima. Nato povrnitev mednarodnega statusa in podobe Slovenije v mednarodnih odnosih. Še posebej pa zdravstveno reformo, z motivom ohranjanja in krepitve koncepta javnega zdravstva. In ne nazadnje, razrešitev zapletenega kadrovskega in upravljavskega gordijskega vozla javne RTV.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Dva leva
Nikakor ni bilo enostavno prevzeti vodenja države po Janševem razdejanju. Še zlasti, če zmagovalci niso želeli s sanacijo izpeljati še večjega. Tega so se zavedali skoraj vsi – razen samega Goloba. No, sam nisem bil med tistimi, ki bi verjeli, da lahko Golobu zares uspe, torej da vzpostavi dolgoročno stabilno in po demokratičnih standardih sprejemljivo vladavino. Sem pa verjel, da bo tokrat do točke, v kakršni je ta čas še vodilna stranka, preteklo precej več časa kot je na primer pri Cerarju. Najprej zaradi silnega povolilnega šoka Janše, ki je bil za zmago na volitvah in ohranjanje oblasti pripravljen zastaviti prav vse. Ne samo da je skrajno spolariziral in zanetil sovraštvo doma, ampak je tudi razprodajal ugled države v Evropi in svetu. Slovenija je bila dolga poosamosvojitvena leta, kot so ji pokroviteljsko delili komplimente, najboljša učenka, v zadnjem Janševem mandatu pa je prešla v klub evropskih spak (na čelu z Madžarsko in Poljsko), ki imajo probleme z Evropo in s katerimi ima še zlasti probleme Evropa. No, dejansko pa Evropa že dolgo ni več merilo. Celo za tiste, ki smo verjeli v njeno posvečeno mesto in misijo.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Dva leva
Nestrpnost ima nešteto podob. Vsaka je zavržna in vsaka je grozljiva. Nihče, nobena dežela, noben narod, nobena socialna skupnost, ni odporen proti nestrpnosti. In ob vzniku še tako grozljivih podob se vedno pojavljajo moralistična vprašanja, kako je to mogoče. No, vprašanje bi morda bilo treba obrniti, v smislu: ali obstajajo kakšni dobri ali vsaj zadostni razlogi, da se to ne bi dogajalo. Poglejmo dve nedavni razvpiti podobi.
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Dva leva
Sem imel že nekaj časa idejo, da bi napisal kakšno kozerijo o srečelovu, ki bi lahko zamenjal volilni ritual. Da bi premierov in vlad ne prinesla (po)volilna aritmetika na temelju distribucije volilnih glasov, ampak žrebanje. Pač, nekakšna bingodemokracija! Pa so me z idejo prehiteli razposajeni šaljivci iz t. i. Katedrale svobode.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Dva leva
Tudi pri nas smo, kot v večjem delu Evrope, te dni doživeli redek in izjemen naravni pojav, ki je intenzivno obarval nebo. Nemirno Sonce je proizvedlo tako imenovani severni sij. Tudi nad Gazo je že ves mesec nebo obarvano krvavo. A to ni naravni pojav, ampak delo človeškega zla. Žal z blagoslovom sprevržene politične Evrope in večjega dela »svobodnega sveta«. O. K., izhodiščno je bilo že vse neštetokrat povedano. Hamasov pokol je zavržno dejanje in izraelska država ima pravico do obrambe, do zavarovanja svoje varnosti. A tudi še tako intenzivna »pravična vojna« ne pozna in ne prizna pravičnih zločinov. Zločin je zločin, četudi ga povzročiš v imenu pravice. In Izrael včeraj, danes in tudi jutri izvaja zločine, ki jim v tem času ni para. V Ukrajini je prav tako velika klavnica, a civilisti niso cilj, ampak žrtve v omejenem deležu med pobitimi in ranjenimi. V Gazi ob sistematičnih napadih civilisti niso postranska škoda, ampak evidentno osrednji cilj napadov. In za to zločinsko raboto dobiva Izrael vso moralno, politično in vojaško podporo vodilne države »demokratičnega sveta«, evropska politika pa si sramežljivo zakriva oči, ušesa in usta.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Dva leva
Robert Golob je očitno nagnjen k samopoškodovanju. V zadnjih dneh se je dvakrat ustrelil v koleno. Namesto da bi izkoristil pravico do molka in ublažil nenehne neumnosti, ki jih počne, se je zapletel v prepire z Bobnarjevo in tako preusmeril pozornost od poziva k oboroževanju, verjetno najbolj spornega izpada Janeza Janše po Depali vasi. Poziv k orožju je bil tako psihopatsko nasičen, da se je na neki blagi način moral distancirati celo Anže Logar. Z nekoliko zamude so po prvih previdnih ocenah in izjavah zaostrili stališče tudi v NSi. Zato je Janša v pogovoru s Slakom na POP TV (26. 10. 2023) svoj izpad poskušal zelo pohlevno in defenzivno relativizirati, česar pri njem nismo ravno vajeni. Ampak O. K. Pozivanje k orožju je nevarno in zavržno. Golob je zato dobil enkratno priložnost, da preusmeri pozornost s kritike, ki jo mediji in javnost vse bolj usmerjajo vanj. K temu je treba prišteti še megakorupcijsko afero o kartelnem dogovarjanju, podkupovanju, mafijskem lobiranju na Darsu, ki je vedno bil in je še v posesti desne politike, saj ga upravljajo čisto politični, sicer pa absolutno nekvalificirani kadri. In tako se Golob, namesto da bi kot pogumni krojaček bratov Grimm pokončal poltretjo muho na en mah – Janšo, SDS in NSi – ustreli še v drugo koleno, ko izključi Paškovo in Pavšiča iz stranke. Človek, ki je bil menda zelo talentiran, saj da je preskakoval razrede in letnike šolanja, je očitno politično popolnoma nepismen in neuk. Obdan pa je s svetovalci in spin doktorji, ki so jamstvo za politični pogreb. Javnost se tako več ne sprašuje kaj veliko o Janševi psihopatski viziji oboroženega ljudstva in NSi-jevski »podjetniški iniciativi«, ampak se spet ukvarja z njim – z Golobom. Lahko bi rekli, da je Janšo iz nemogočega položaja izvlekel prav Golob. Najprej z Bobnarjevo, potem s Paškovo.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Dva leva
Najslabše so tiste dileme in alternative, v katerih so vse (realne) možnosti slabše. Predstavljajte si Američane. Kljub temu da niso pozabili, kaj je predstavljal in kako je deloval prostak Trump, bodo demokrati ponovno nominirali Bidna. Nič namreč ne kaže, da se bodo opogumili in rekli – čeprav se tega vsi zavedajo –, da je Biden obupen. A če bodo ob verjetni kandidaturi volivci upoštevali njegovo res bizarno delovanje, bodo Američani vseeno ponovno dobili Trumpa. O. K. Slovenija ni Amerika. K sreči ali na žalost, kakor vam je ljubše. Dilema je zelo podobna. Če se bo kritična javnost spomnila, kako je v vseh treh, zlasti pa zadnjem mandatu deloval Janša, bodo neizogibno morali voliti Antijanšo. Kdorkoli že to bo. A če bodo vztrajali pri Golobu, za katerega se po malem že vsi zavedajo, da je popoln blefer, da je zavozil vse, kar se je zavoziti dalo, bodo trasirali pot Janši ... Dilema je res obupna. Tudi nisem prepričan, da je ponovno iskanje novega obraza dobra ideja, ki bi lahko še enkrat delovala. Vztrajanje pri Golobu in celotni sedanji koaliciji pa je še slabša. Si predstavljate ponovljeno sedanjo zgodbo, kjer bi cirkuško manežo z brezzobimi zvermi še naprej vodil Golob, Tanja Fajon pa bi ostala zunanja ministrica? Katastrofa navznoter in sramota navzven! Ampak, kot rečeno, vsaj za zdaj pozitivne alternative ni na vidiku.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Dva leva
Komentar / Gaza – zadnji odcep za pekel
Torej, da ne bo spet nesporazuma. Med citati zgoraj je ena od duhovitih domislic iz zakladnice judovskih šal, ki so najbolj neprizanesljive prav na račun Judov. To kaže na tradicijo avtorefleksije v judovski kulturi, ki je sodobna izraelska politična stvarnost praktično že dolgo ne pozna več, ne prizna in ne dopusti. Ampak, O. K. Poboj, ki ga je uprizoril Hamas, je zavržno dejanje onkraj dileme in relativizacije. Vendar se tu težava ne konča, ampak šele začne. Noben, res prav noben moralni ali mednarodnopravni argument ne vzdrži, ko se država počez znaša nad prebivalstvom zaradi terorizma neke fatalistične skupine znotraj enklave. Tudi povračilni ukrepi v neselektivni obliki so terorizem. Državni terorizem. In jemanje talcev je vsekakor zavržno. A tudi Izrael nenehno jemlje talce; jih kaznuje. Kaj pa je drugega napoved izraelskega ministra za energetiko Izraela Kaca v uradni izjavi za javnost o onemogočanju dostave humanitarne pomoči, vode, elektrike, hrane? In za zdaj ta ministrova zločinska napoved drži.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Dva leva
Komentar / Dobro jutro in miren sen
Kako absurdno in kruto hkrati! Prejšnji petek sem v Mladini objavil kritiko zunanje ministrice Tanje Fajon in sploh slovenske zunanje politike ob sprenevedanju glede priznanja Palestine. Na kratko, Fajonova je iz nezavezujočega položaja in udobnega sedeža evroposlanke pozvala slovensko politiko, naj že vendar prizna Palestino, saj so za to doseženi »kriteriji mednarodnega prava za priznanje«. To je bilo davnega leta 2014. No, danes kot zunanja ministrica vlade, v kateri daje poudarek zunanji politiki in prevzema zanjo vso moralno odgovornost, o priznanju Palestine striktno molči … In samo dan, pravzaprav nekaj ur po objavi (v soboto zjutraj) je izbruhnila v deželi lažnih obljub, obetov, cikličnih vojn, sprenevedanj, nenehnih spopadov in terorističnih dejanj nova kriza, ki bo – tako vse kaže – po razsežnosti in številu žrtev presegla vse dosedanje. Vsaj kar se civilnega prebivalstva tiče. Če odmislimo sporadične teroristične samomorilne akcije in povračilne ukrepe omejenega dometa, tokrat prvič civilno prebivalstvo – na eni in drugi strani! – ni kolateralna škoda, ampak osrednja tarča.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Dva leva
Pred več kot petnajstimi leti sem poskušal utemeljiti smisel vztrajanja pri pisanju tedenskih kolumn. Pač, ne pišem jih zaradi neskromnega prepričanja, da razkrivajo nekaj, kar bi sicer ostalo očem slehernika skrito, ampak predvsem zato, da pomagam v spopadu s kronično pozabo, za katero trpijo politiki, ali vsaj nanjo računajo, ko nagovarjajo javnost. Vsekakor vidim velik problem v obsojenosti polja političnega na amnezijo; se pravi, na selektivno izgubo spomina za neko časovno obdobje ali za neke dogodke. »Ko je bolezen enkrat v hiši, ji nihče ne uide,« je s svojo vero v neizogibno usodo rekla Márquezova Indijanka. Zato so vaščani iz zgodbe sredi trga za vsak primer in za dan potem izobesili velik napis: BOG JE! Da se vsaj to ne bi pozabilo. Namreč, v kultnem Márquezovem romanu Sto let samote vas Macondo napade nenavadna kužna bolezen kronične nespečnosti. Samo dejstvo, da prebivalci ne morejo spati, niti ne bi bil tak problem, če ta nespečnost ne bi povzročila degenerativnega procesa pozabe. No, to kronično in akutno pozabo je vaščanom lajšala vedeževalka Pilar Ternera. Pilar je namreč vedeževanje obrnila na glavo in začela ljudem vedeževati za nazaj: prerokovala jim je preteklost. Vaščanom z izpraznjenimi glavami je razlagala oziroma jih spomnila, kdo so dejansko bili, kaj so resnično hoteli, govorili, k čemu so težili, ko še niso bili okuženi s hudo boleznijo. In v podobnih razlogih spopadanja s splošno politično amnezijo vidim smisel pisanja kolumn. Teden za tednom; od dogodka do dogodka. Pa tudi za nazaj, za dogodke, ki so že zdavnaj poniknili ali bili potlačeni. Teme se nenehno vsiljujejo kar same.
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Dva leva
Komentar / Na koruptivni strani zgodovine
Ko je Slovenija pod vladavino Drnovškovih liberalnih demokratov ultimativno rinila v Nato, je bila pripravljena storiti karkoli, da ji v drugem poskusu ne bi spodletelo. Kajti neuvrstitev v prvo skupino novoevropskih članic Nata (Poljska, Češka, Madžarska) je takratna LDS na čelu z Drnovškom razumela kot preizkus ugleda, zato je bila po neuspeli prvi kandidaturi pripravljena na vse. Od zvijanja rok kritikom, nasprotnikom, medijem do uklanjanja preračunljivim ultimatom arbitrov in poniževanja pred njimi. Kajpak predvsem pred ZDA, ki imajo v vojaški zvezi prvo in zadnjo besedo. Zlasti mlajši bralci se ne spomnijo priimka Garrett. Namreč, inšpekcija pred končno zeleno lučjo za vstop je temeljila na tako imenovani Garrettovi študiji, ki je ugotavljala vrzeli v usposobljenosti in (predvsem) opremi Slovenske vojske. Do sem vse lepo, pa četudi ne prav. A ravno ta general Joseph G. Garrett, ki je nekaj mesecev pred generalno in dokončno revizijo pripravljenosti kandidatke za vstop pripravil študijo (Defense reform study), je leta 2001 še enkrat prišel v Slovenijo. Le da takrat ne več kot aktivni visoki častnik ameriške vojske, ampak kot trgovski potnik; pravzaprav kot kramar za prodajo ameriškega orožja in sistemov. Ker smo mu ugodili, smo bili sprejeti v zvezo. Ta pa naše varnosti ni izboljšala, ampak smo, nasprotno, iz prej nevidne države šele z vstopom postali potencialna tarča v svetu, ki ga je ameriško-zavezniška intervencija v Iraku popolnoma razklala. Zato sem takrat (leta 2001) zvezo Nato iz North Atlantic Treaty Organisation z razlogom preimenoval v North Atlantic Trade Organisation. Ki je v Sloveniji našla majhno, a hvaležno in nezahtevno stranko. Res odvratno, toda problem nista bila konkretni trgovec in kramarska mentaliteta ameriške administracije, ampak naša ponižnost.
-
22. 9. 2023 | Mladina 38 | Dva leva
Komentar / Na Vzhodu nič novega
Leta 1929, torej istega leta, ko je Erich Maria Remarque izdal protivojni roman Na Zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues), v katerem skozi perspektivo emocionalizirane osebne pripovedi razgrne nekakšno estetiko vojne groze, je Carl August Gottlob Otto izdal knjigo s pomenljivim naslovom Na Vzhodu nič novega (Im Osten nichts Neues; Das Buch d. Krieges, wie er war), ki prav tako iz osebne perspektive pripovedovalca razgrne vojne grozote na podlagi »statistike in faktografije«. Kakorkoli, prvo svetovno vojno smo do nedavna z njeno značilno taktiko in »estetiko« dojemali kot presežni spomin na grozote nekega časa. Sedaj, več kot sto let po koncu te svetovne mesarije, se na vzhodu Ukrajine ponavljata zgolj tehnično nadgrajeni estetika in taktika pozicijskega bojevanja po načelu za tri porušene vasi naprej, za tri nazaj. A ker je nikogaršnje ozemlje med eno in drugo skupino nesrečnikov gosto posejano z minskimi polji, kakršnih si med prvo svetovno vojno še zamisliti niso mogli, so bili doslej pobiti desettisoči na obeh straneh. In ta vojna traja in traja.
-
15. 9. 2023 | Mladina 37 | Dva leva
Komentar / Med idolatrijo in averzijo
No, ne pričakujte prevelike objektivnosti, ko pišem o košarki. Ta pač spada med moje zasebne strasti. Strasti subjektivizirajo pogled. A vseeno, kar je subjektivno, ni nujno netočno. In moj subjektivni občutek mi pravi, da »politika« Košarkarske zveze Slovenije (KZS) ni na ravni potencialnega dometa moške reprezentance in tudi reprezentančnih akcij nasploh. Pred zdaj že davnimi šestimi leti se je reprezentanca povzpela na sam vrh evropske košarke, kar je bil izjemen uspeh, za katerega je bilo jasno vsakomur, ki vsaj malo razume to lepo igro, da se ne bo kar ponavljal. Kasneje je vselej, pač glede na aspiracije, kaj zmanjkalo. In tako se je kult reprezentance iz vsakega spodletelega poskusa začel počasi pretvarjati v zlovešči mit. V zgodbo, kakršno poznamo v naši soseščini – na Hrvaškem. Hrvati imajo slavno košarkarsko preteklost, a mizerno bero vse od sredine devetdesetih let.
-
8. 9. 2023 | Mladina 36 | Dva leva
Komentar / Na njihovi strani zgodovine
Prevelika sloga, pa čeprav samo na skupinskih fotografijah ali slavnostnih ritualih, nikoli ne obeta nič dobrega. Nekako splošno sprejeta floskula pravi, da znamo »Slovenci in Slovenke« stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno. Menda je najizrazitejši primer zgodovinska sloga v času osamosvojitvene ali odcepitvene – kakor vam je ljubše – vojne. Pač, ves proces priprave na odcepitev oziroma osamosvojitev naj bi bil zgodovinski primer potrebne nacionalne enotnosti. Večkrat sem že pisal, da je bila takratna enotnost preprosto zaigrana. Ne prej, ne kasneje in tudi takrat ni šlo za avtentično soglasje, ampak racionalni kompromis. Kar je fige akterjev za trenutek potisnilo globoko v žepe. Bil sem dovolj blizu, da to lahko rečem: nihče ni na začetku intenzivnih procesov konec osemdesetih let, niti v usodnih tednih, zaupal nikomur, nihče ni bil očaran nad »onimi drugimi«.
-
1. 9. 2023 | Mladina 35 | Dva leva
Komentar / Od opice k človeku in nazaj
Ne, znanost nikoli ni bila na ti z ideologijo in tudi z vero ne. Celo psihologija, ki izraža največji »spiritualni potencial«, se je veri in verovanju vseskozi postavljala po robu. Še zlasti veri v ekskluzivnost človekove narave, v njegovo posebno in enkratno mesto v stvarstvu. Ko je leta 1913 John Broadus Watson, profesor psihologije na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, objavil kratek programski spis Psychology as the Behaviorist Views It, je kar najbolj cinično izbrisal vsakršno mejo med človekom in živaljo kot predmetom behaviorističnega pojmovanja psihologije, ko je zapisal: »Behaviorist v prizadevanju, da bi osvojil enotno shemo reakcij živih bitij, ne priznava nobene razmejitvene črte med človekom in živaljo. Človekovo vedenje v vsej svoji prefinjenosti in kompleksnosti je le del behaviorističnega raziskovanja.«
-
1. 9. 2023 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Glasbeniki imajo prednost, ko vstopijo v literarni svet. Zaradi prepoznavnosti. A hkrati imajo težavo, ker prepoznavnost zapreči pogled na novo perspektivo, nov izraz. Tudi drugod, denimo v teatru, je podobno. Pokojni Jernej Šugman je svojčas znal povedati, kako te kakšna vloga omreži, te neizbrisno in nepozabno zaznamuje. Šugman je za del (manj poznavalski in zahteven) gledališkega občinstva ostal lik, ki ga je nekoč igral. Kajpak Veso iz neke televizijske serije. Pa naj je igral kogarkoli, čeprav danskega kraljeviča. No, ni bil edini. Tudi v filmu je pogosto tako. Publika ne gleda igralca zdaj v tej, zdaj v oni vlogi, ampak ga skozi ikonični lik vnaprej prepoznava, ne obratno. Morda je eden najbolj razvpitih primerov lik Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu. Nadarjeni Anthony Perkins je v dolgoletni karieri nabral lepo število vlog, a dolga senca norega Batesa ga ni nikoli zapustila. Za vedno je ostal Hitchcockov nepozabni lik.
-
25. 8. 2023 | Mladina 34 | Dva leva
Hja, dnevi tik pred izvolitvijo novega koordinatorja ali koordinatorke stranke Levica bodo pestri in intenzivni. Ne samo zaradi predvidoma živahnega znotrajstrankinega dogajanja, ampak tudi zaradi polnjenja lune v tistih dneh. Ne le »lunatiki« in tisti, ki jih premika bibavica, tudi klasična psihiatrija in psihologija poznata in priznavata učinek polne lune ali ščipa. Ta konstelacija ne prinaša vsebinskih determinant, vsekakor pa intenzivnost vzdraženja psihofizičnega sistema. V tistih dneh imajo menda v psihiatričnih ustanovah pravo »norišnico«. Pač, ko pride cikel, ko se luna in sonce postavita vis a vis, naj bi bili ljudje bolj intenzivni in odzivni. Umetniki ustvarjalni, kriminalci destruktivni, tatiči podjetni, ljubimci nenasitni … Še več. Moj prijatelj, sicer znan po tem, da dobro riše in je nasploh en tak poosebljeni mucho macho, trdi, da mu v času ščipa bolj rastejo dlake in nohti. Ravno toliko, da ne reče, da se za kakšno noč spremeni v volkodlaka. A kakorkoli že. Faza polne lune proizvede stanje, ki mu pravimo ščipov nemir. Čas intenzivne vzdraženosti, napetosti. Zato naj se takrat ne bi spuščali v pomembne življenjske odločitve. Kaj to pomeni za velike politične odločitve, bomo kmalu videli na primeru Levice. Kdo bo po novem zavijal v luno in kako. Eno je zdaj bolj ko ne gotovo. Mesca bo odplaknila polna luna. In če je Mesec preteklost stranke, je nadvse iritirajoče vprašanje, kdo bo strankina prihodnost.
-
18. 8. 2023 | Mladina 33 | Dva leva
Komentar / Altruizem iz prve vrste
Kje je torej bila @SpletnaMladina prejšnji petek? Natančno tam, kjer je bil @SDS, pa @BorutPahor in @JJansaSDS. V spletnem ozvezdju, daleč od realnih okoljskih katastrof in posledičnih težav ljudi. Kje je bil Miheljak, ni pomembno. A če že, so tehtni, zelo tehtni razlogi za to, da ni bil tam, kjer ga je pogrešal @JJansaSDS. Ali če odgovorimo z besedami, ki jih je pred leti izrekel, če se prav spomnim, pokojni francoski predsednik Mitterrand. Namreč, na očitek, da ga ob neki naravni nesreči niso dočakali na »terenu«, je pojasnil nekako takole, da preveč resno jemlje tragično nesrečo in bolečino ljudi, da bi celotno borbo za odpravljanje posledic dodatno obremenjeval s svojo prisotnostjo, ko pa na kraju samem ne more prav nič prispevati k pospešenemu razreševanju nastalih problemov. Očitno je JJ eden tistih, ki ne razumejo, da glede prostovoljstva nikomur ni treba, če je in dokler je prostovoljno, polagati računov. Problem torej ni tisti, ki je na dobrodelni akciji pogrešan, ampak tisti, ki ga pogreša in hkrati izstavlja račune za svojo prisotnost, dejavnost in pomoč; ki nastopa kot nekakšen moralni apostol. A v zgornjem citatu se je Janša spet, kot že tolikokrat prej, zlagal. Sodelavci in sodelavke Mladine so bili »na terenu«, udeležili so se čistilnih akcij. A, v nasprotju z njim in Pahorjem, brez nastavljanja kameram, brez poziranja, brez medijskega manipuliranja – skratka, brez zaračunavanja svojega altruizma. Ampak saj je bilo jasno, da se bo Janša, ki nenehno laže, tudi tokrat zlagal. Pač, prosto po Leszeku Kołakowskem (»laž je nesmrtna duša komunizma«) lahko zapišemo, da je komunizem mrtev, a je ostala laž kot nesmrtna duša njegovega zadnjega partijskega živega fosila – Janeza Janše.
-
11. 8. 2023 | Mladina 32 | Dva leva
Pahor išče svoj prostor pod soncem po odhodu iz predsedniške palače ... Zato se odpravlja v akademske kroge. In to takoj za predstojnika katedre oziroma stolice, kot zveni lepše slovensko. Za kaj že? Pač, za različne slovenske zadeve. So pa naknadno z Nove univerze pojasnili presenečeni javnosti, da bo ta katedra oziroma stolica manj formalno akademska, ampak nekako bolj fleksibilna, mehka. Mehka stolica? Morda bi se zato k novi stolici Nove univerze podal akademski moto: Semper apertus!* No, da gre Pahor skozi hude preizkušnje in identitetne težave, potem ko je po desetih letih zapustil predsedniško palačo, je evidentno. Pred dnevi, ko je Slovenija doživela kataklizmo, dobesedno razpadala in se utapljala v vodnih ujmah, je popolnoma neempatično na svojem Instagramu objavljal sliko neke mačke in ob tem pleteničil neslanosti. Češ, se še spomnite: to je tista muca Muca iz lanskega leta (!?), O, seveda se spomnimo, kako se ne bi. Najprej in najbolj so se spomnili in prepošiljali objavo oni, ki so ostali brez strehe nad glavo in preživeli noč v dežju ali v najboljšem primeru v telovadnicah. Res razkošni ekshibicionizem patološkega narcisa! In to je pač treba povedati na glas.
-
4. 8. 2023 | Mladina 31 | Dva leva
Komentar / Mizoginija in kultura brisanja
Spomnim se časov, ko tudi v Skandinaviji in na liberalnem Zahodu še ni bil v obtoku pojem politične korektnosti, a se je besednjak že začel spreminjati. Tudi v Jugoslaviji. Kar naenkrat ni bilo več primerno uporabljati besede Cigan/cigan. Še vedno pa je občevalni jezik prenesel ciganski golaž, cigansko glasbo, ciganski ples itd. ... In tudi sami pripadniki etnične skupnosti so sebe imenovali in se prepoznavali kot Cigane. Uradno pa so se začeli naslavljati kot Romi. Kako torej? No, domislica iz tistega časa (ki so si jo izmislili oni sami!) je šla nekako takole: »Kaj ste torej vi, Cigani ali Romi?« in odgovor: »Mi navadni smo Cigani, Romi so oni, ki so v partiji.« Ekonomija šale je bila več kot jasna in očitna.
-
28. 7. 2023 | Mladina 30 | Dva leva
Komentar / Ujetniki zdrave pameti
Ne podcenjujmo ga, Janše. Obseden in okužen je z marsičim, a najbolj ogrožajoča je obsedenost z zdravo pametjo, zdravim ljudskim razumom, kmečko pametjo, in kar je še sinonimnih rab pojma sensus communis. Že leta 2004, ko je prvič prevzemal oblast, je urbi et orbi in kar najbolj zlovešče zagrozil: »Najbolj zaupam zdravi ljudski pameti.« Tega se je držal in to ponavljal ob vsaki priložnosti. Denimo, ob izteku lanskega leta (23. 12. 2022) je državljanom voščil: »Naj bo letošnje ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti priložnost, da zopet globoko zajamemo iz vodnjaka slovenske zdrave pameti in poguma.« Kakšna je razsodna moč te zdrave pameti, je lepo demonstriral na zadnjem shodu pripadnikov svoje sekte v Bovcu. Namreč krilatica, ki so jo nosili izpisano na majicah, da obstajata samo dva spola, je tako utemeljena kot njegov primer, da podnevi sveti sonce, ponoči luna. Niti tega ne ve, kar je vedel vratar studia Abbey Road (pred kratkim sem o tem pisal), kjer so Pink Floydi snemali The Dark Side of the Moon: sonce sveti podnevi in ponoči, le da ponoči indirektno. Luna zgolj odseva svetlobo sonca. Ne žari, nima lastne svetilnosti, tako kot, denimo, tudi ogledalo ne. Ampak ja, zdravorazumsko je evidentno, da ponoči luna sveti.
