Vlado Miheljak
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Dva leva
Podobe vojn so si tako različne, a hkrati vedno podobne. Od zadnjih dni velikega rajha v razrušenem Berlinu, ko so otroci v prevelikih vojaških plaščih in s smrkljem pod nosom poskušali zaustaviti ruske tanke, prek zadnjih dni sajgonskega režima v Južnem Vietnamu, ko so Američani z evakuacijskih ladij metali v morje helikopterje, da so lahko naložili demoralizirane in panične zavojevalce, pa do eksodusa največje vojaške sile (ZDA) in najmočnejše vojaške zveze (Nato) iz malega Afganistana. Sploh podobe, ki prihajajo z ulic Kabula in drugih afganistanskih mest so apokaliptične; predmoderne in postmoderne hkrati. Bradati talibski borci z raztrganimi sandali, v tradicionalnih, za vojskovanje neprimernih oblačilih, za pasom pa zavita bodala, s kakršnimi so njihovi pradedje v prvi afganistansko-britanski vojni v prvi polovici devetnajstega stoletja rezali vratove premaganim in ponižanim britanskim imperialnim vojščakom, imajo hkrati v rokah mobilne telefone in moderne puške, ki so jih zasegli vojski ZDA, zveze Nato in njihovim kolaborantom. V prispodobi povedano, z letečimi preprogami se spopadajo s supersoničnimi letali in bojnimi helikopterji. A razplet se iz minute v minuto spreminja v pravo znanstveno fantastiko. Obupani domačini se pred talibskim maščevanjem skušajo rešiti tako, da plezajo na krila transportnih letal, v dobri veri, da jih lahko ponesejo v svobodo. Kot v Mad Maxu (3), kjer samorastniški preživeli otroci letalske nesreče v neki oazi peščene puščave čakajo, da se vrne njihov pilot, Captain Walker, in jih na krilih polomljenega letala ponese v svobodo.
-
20. 8. 2021 | Mladina 33 | Dva leva
Seveda je vsake zgodbe enkrat konec. Še zlasti tistih, ki so prelepe, da bi trajale. Denimo, da se kolaborantom namesto kazni podeljujejo apanaže. Poosebljena politična perverznost je gotovo poslanec stranke DeSUS Franc Jurša. Mož vselej, ko javno spregovori, daje občutek zmerne bistrosti. A to v politiki očitno ni breme, ampak prednost. Prednost, ki takega človeka odveže politične morale, obveze do volivcev in lojalnosti do stranke. A ker je celoten DeSUS v vsem obdobju delovanja ena sama politična trgovina, da ne rečem prostitucija, se Jurša pravzaprav odmika le od aktualnih prioritet, ne pa od metod političnega delovanja stranke. Je pa v navedeni izjavi prostodušno razkril nekaj, kar sicer vsi počnejo, a nihče pred njim ni izrekel: ni samoumevno, da se poslanec opredeli za dobre predloge, zavrne pa slabe. Zadeva je bolj kompleksna. Če bodo z njim prijazni, bo dobre predloge podprl, če ne bodo, jih bo zavrnil. In tudi obratno: za prijazne besede in konkretne priboljške pred neizogibno upokojitvijo je pripravljen podpreti tudi slabe predloge. Kar pomeni, da DeSUS ni voda. »Kemično čisti« upokojenski poslanec ima barvo, vonj, okus – in predvsem ceno.
-
13. 8. 2021 | Mladina 32 | Dva leva
No, bodimo objektivni in natančni, Hitler ni nikoli častil in podpiral SDS, Janeza Janše in janšizma. Obratno pač. Sopotniki SDS in Janeza Janše podpirajo Hitlerja, tudi Breivika, pa sodobne evropske in svetovne politične demagoge in hujskače in tudi izkazujejo eksplicitne antisemitske izpade. Ne le kakšni eksoti po zanikrnih pivnicah, ampak osebki, ki so z vladajočo stranko, njeno politiko in njenimi mediji neposredno povezani. A je očitno prišlo do medijske zarote molka o tej temi. Je nekaj, o čemer se pri nas pač ne govori in problematizira na glas. Zato je bilo vsega odobravanja vredno, da se je oglasilo nemško veleposlaništvo, ki je tej slovenski neodzivnosti prisolilo zaušnico in decidirano zapisalo, da »Z ozirom na izjavo, ki poveličuje Adolfa Hitlerja in ki je bila pred kratkim objavljena na socialnih omrežjih, želimo še enkrat poudariti, da je glede na zgodovino dolžnost Nemčije, da ohranja spomin na grozote nacističnega režima in se spominja njegovih žrtev ... Hvaležni smo za takojšnje reakcije številnih slovenskih strank in članov slovenske družbe, ki so obsodili to izjavo.« Ni kaj, izjava je primerna. A je žal nezadostna.
-
6. 8. 2021 | Mladina 31 | Dva leva
Menda je v nekaterih vladnih službah in ministrstvih vzdušje podobno, kot je bilo marca, aprila 1945 v Berlinu, ko je po prestolnici Tisočletnega rajha že bilo slišati daljno donenje ruskih topov. Pač panično čiščenje, iskanje rezervnih položajev, iskanje novih (starih) služb. No, videli bomo, kako dolgo bo obramba poraženega koncepta janšizma zdržala, a posledice bodo bolj kot največja stranka občutili kolaboranti. Najzvestejši najbolj. Tako kot so bili v nekem drugem zgodovinskem obdobju in kontekstu žrtve bolj tisti, ki so sodelovali, kot tisti, ki so prve silili v sodelovanje. A kakorkoli, v preseku projekcij volilnih izidov je jasno, da bo eden večjih osmoljencev NSi. Ki se je zaradi Bajukovega slepega sledenja enkrat že opekla. In Ljudmila Novak jo je z muko spravila nazaj v parlament. Ne zato, ker bi se še bolj povezala z Janšo, ampak ker se je od njega distancirala. In Tonin, ki si je navlekel preveliko Ljudmilino krilo, se sedaj kreativno trudi, da stranko utrdi na robu preživetja ali pod njim. Ni dojel, da pod Janševo krošnjo ne raste ne trava ne krščanska demokracija.
-
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Dva leva
Sem zaprisežem in nepoboljšljivo naiven Evropejec, kljub temu da se zavedam vseh njenih protislovij, nedoslednosti. Ali pa prav zato. Evropa je vsekakor moja prva identiteta. Najprej Evropejec, dedič razsvetljenstva, liberalizma, individualizma, šele potem vse drugo. Da sem Slovenec, ni moja prosta izbira, ni stvar identitete, ampak vrojenosti. Zato mi predvsem ni vseeno, kaj se dogaja z »mojo« Evropo. Spomnim se stare dobre, »ožje« Evropske unije, ko so še veljali nekateri standardi. Tako demokratični in pravni standardi kot standardi spodobnosti. In jaz naivnež sem verjel, ali pa vsaj hotel verjeti, da se bodo defektne demokracije spremenile, da bo »Evropa« spremenila države z demokratičnimi primanjkljaji, a zgodilo se je obratno. Prišleki smo začeli spreminjati združeno Evropo. Praviloma na slabše. A Evropa kot Evropa. Kot naš Pahor. Nikomur se ne želi zameriti, nikogar v karkoli prisiliti, nič pogojevati. In sedaj žanje rezultate te neodločnosti in nedoslednosti. Menim, da bi morala Evropska unija še enkrat premisliti, kakšne članice naj sestavljajo zvezo. In članice naj prav tako premislijo, ali sodijo v to zvezo. Karkoli si že človek misli o »Angležih« in Združenem kraljestvu, je vendarle na koncu razhod izpadel korektno. Niso se večinsko počutili doma v Združeni Evropi. Nikoli. In so šli. Škoda, a pošteno. Drugače je z deželami demokratičnega primanjkljaja, kot sta že kar tradicionalno
-
23. 7. 2021 | Mladina 29 | Dva leva
Ko so enkrat sredi aprila mediji objavili fotografije, na katerih je veleposlanica Republike Slovenije v Romuniji Lea Stančič izročala poverilna pisma predsednika republike Pahorja moldavski predsednici Maii Sandu in tako prevzemala nerezidenčno akreditacijo, je to povzročilo vsaj smeh, če že ne šok. Slika je bila res nenavadna: svetovljansko napravljena moldavska predsednica v okusnem hlačnem kostimu prevzema poverilna pisma od slovenske veleposlanice v narodni noši. Kot da smo neka predmoderna skupnost tretjega sveta s še nerazdelanimi zametki državnosti. Seveda ni nič narobe z narodnimi nošami, problem je s percepcijo lastne države. Koga in kaj veleposlanica predstavlja? To, da gre na protokolarni dogodek napravljena, kot da je pobegnila s kakšnega folklornega festivala, pomeni, da se država etnificira, reducira na neki partikularni, pa četudi večinski moment. Kot da bi želeli nacijo reducirati na etnijo, diplomacijo pa na folkloro; kot da med etnosom in nacijo ni razlike. Seveda so se takoj in pričakovano oglasili tisti, ki so začeli naštevati, kolikokrat posamezni veleposlaniki in politiki nastopijo v opravah, ki razkrivajo njihov izvor. To je res, a je drugače. Če ima kakšen afriški politik čez »civilno oblačilo« togo in na glavi značilno pokrivalo ali denimo indijski specifično skrojen suknjič in pokrivalo, to ni redukcija na partikularno etnično dimenzijo, ni folklora, ampak subtilni ali manifestni upor proti vsiljeni dominaciji vesterniziranih oblačilnih kodov. No, poseben fenomen so avstrijske in južnonemške civilne oprave, ki koketirajo s tradicionalnimi elementi, a to praviloma niso avtentične narodne noše, ampak izpeljanke, ki upoštevajo modne smernice glede krojev, barv ...
-
9. 7. 2021 | Mladina 27 | Dva leva
Vse skupaj je bilo zamišljeno pravljično, tako rekoč arhetipsko. Kot če bi režimu všečni režiser v epopeji o Noriškem kraljestvu ekraniziral duhovno središče dežele. Fotogenični Blejski otok. Kičasto, kot da bi si v svojem ničkolikokrat izpričanem okusu noriški kraljevič sam zamislil kraj in podobo iniciacije in inavguracije. On kajpak v naslovni vlogi. In emisarji srednjega sveta, posedeni po stopnišču, ki vodi v drevno svetišče na vrhu otoka. A od tu naprej je vse napačno in narobe.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Dva leva
Čeprav je bilo dolgo znano, a se je zgolj sramežljivo nakazovalo, zdaj ni več nobene dileme: med neonacisti in Janševim režimom je tvorna kohabitacija; so odkrite vzajemne simpatije. Tako zelo odkrite, da so ošteli policijo, ker je smiselno in učinkovito ukrepala in preprečila odprt spopad neonacistov z mirnimi demonstranti. Dobro, če je Hojs, ki je ne le presežno neotesan (kar se je znova pokazalo ob nastopu pri Slaku na POP TV), ampak tudi pregovorno zmerno inteligenten, pač odkrito povedal, da se neonacistov ne spodobi vznemirjati, je manj razumljivo, da nobenih težav nima premier Janša, ki bi vendarle moral blefirati in ustvarjati primeren vtis ob prevzemanju predsedovanja svetu EU. A tako je. Nihče, ki v politični analizi zna šteti do pet, ni mogel pričakovati česa drugega.
-
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Dva leva
Ko se je Slovenija osamosvojila, sem za neko tujo tiskovno agencijo rekel, da bo največji uspeh majhne Slovenije, če bo politično čim bolj nevidna, neslišna. Če se bo o njej malo govorilo. To je bilo v nasprotju s tedanjimi splošnimi željami, da bi postali kot država čim bolj opazni. A toliko sem pač že vedel, da ko majhne dežele stopijo v središče, pod politične žaromete, to praviloma ne pomeni nič dobrega. In trideset let po osamosvojitvi se je zgodilo točno to. Slovenija je po zaslugi Janševega režima postala vseprisotna, vseprepoznavna. Hja, danes komajda kdo ve, kdo je premier na Nizozemskem, v Belgiji, na Norveškem, Irskem … Vsak v Evropi, ki vsaj malo spremlja politiko, pa ve, kdo je Janša. In kakšna je njegova javna podoba.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Dva leva
Od Ötzija do velike domovinske vojne
Samo nesamozavestni posamezniki in režimi delajo iz minornih zgodb lastne preteklosti velike dogodke. Po drugi svetovni vojni so nekateri (praviloma ne preveč izpričano junaški) partizanski borci doživljali t. i. jurišantske napade, kot oblike psihogene zamračenosti, v katerih so s trofejnim orožjem v bifejih, na veselicah, na javnih mestih in prireditvah uprizarjali scenoslede velikih borb. Zdi se, da sta tudi aktualno generiranje in konfabuliranje dogodkov svojevrstna poosamosvojitvena psihogena motnja.
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Dva leva
Če sta bila doslej Janša in janšizem predvsem slovenska nadloga, ki je bila sicer prepoznavna tudi v Uniji, sedaj postajata tudi formalno evropski problem. Še zlasti, ker vsej kritiki in kritičnosti navkljub združena Evropa nima prave volje in moči, da se nadloge reši. Spopad z avtoritarnostjo je trajni in tradicionalni problem liberalne Evrope. Ne da bi vlekli preveč banalne vzporednice, je vendarle vsaj od vzpona nacizma jasno, da Evropa praviloma odpove, ko bi morala pokazati odločnost in voljo. Od razvpitega münchenskega sporazuma, v katerem je Chamberlain ob asistenci Daladiera pokleknil pred diktatom Hitlerja in Mussolinija, pa do vse gnilobe in gnusobe evropskih politikov v pogajanjih z Miloševićem, kar je vsaj za nekaj časa legitimiralo balkansko klavnico. Morda niti ni ključni problem pomanjkanje mehanizmov, ampak predvsem odsotnost elementarne doslednosti. To se je videlo prav pred kratkim, ko sta se zvrstila dva ostudna dogodka.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Dva leva
Vedno znova me fascinira, kako v konservativni, tradicionalni katoliški Sloveniji krščanski demokrati, ne glede na to, pod kakšno blagovno znamko vsakokrat nastopajo, visijo na robu ali pod robom preživetja, namesto da bi bili vodilna ali ena vodilnih strank. Razlog ni v vrednotni orientaciji kot taki, ampak predvsem v ljudeh. Potem ko so na prvih volitvah razmeroma dobro začeli, imeli tretji najboljši rezultat na državni ravni ter bili najboljši med strankami Demosa, je pot šla samo navzdol. Iz krize v krizo. In potem ko so se RKC in »očetje« krščanskopolitične Slovenije dogovorili ter z zvijanjem rok ključnim protagonistom (zlasti Peterletu in Marjanu Podobniku ter tudi »svežemu« Bajuku) spravili skupaj SLS in SKD, torej dve frakciji istega hleva, je prišlo 15. aprila 2000 do pompozne združitve. In konec julija tudi že do razpada. Na mesto predsednika so izvolili naivnega poštenjaka Franca Zagožna, ki je bil paravan za boj »pravih« petelinov krščansko-ljudskega gnojišča. Vmes so sestavili še katastrofalno vlado, ki je volilno telo razvnela, da so dali na naslednjih volitvah LDS zgodovinsko visok rezultat. Še prej je Bajukova frakcija avgusta istega leta ustanovila NSi, ki se je brez težav uvrstila v DZ tudi leta 2004 ter vstopila v prvo Janševo vlado. Andrej Bajuk, ki je hitro pokazal, da politike elementarno ne razume, je kot ponesrečena marioneta životaril v ambivalentnem odnosu nedialoškosti in avtoritarnosti v lastni stranki in s sledenjem Janševi dominaciji v vladi in koaliciji že na naslednjih volitvah stranko spravil v opozicijo. Ker se nihče ni imel poguma lotiti misije nemogoče, torej vrnitve pohojene stranke v parlament, se je projekta lotila Ljudmila Novak. In uspela.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Dva leva
V poosamosvojitveni politični Sloveniji bomo po novem šteli čas pred kongresno resolucijo SDS in čas po njej. Kot v Nemčiji, kjer so v nekem dramatičnem zgodovinskem obdobju šteli čas pred šestim, tako imenovanim zmagovitim partijskim kongresom NSDAP v Nürnbergu in po njem. »Šesti kongres« SDS se bo očitno zgodil na junijskem 12. kongresu. Poslej nič več ne bo, kot je bilo. Pa tudi ne more in ne sme biti enako. Janša kar najresneje ogroža temelje demokratičnega ustroja. Vseeno, ali je to scenarij pacienta ali zgolj zlega politika. Velikopotezno, patetično, polno stereotipov, skoraj kot v Griffithovem Rojstvu naroda (The Birth of a Nation, 1915). In več kot opazno. Vpadljivo. Zato se spreneveda vsak, ki še vedno pravi, da tega ne vidi in ne prepozna.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Dva leva
Nad maršalom Titom je bil svoj čas fasciniran hrvaški predsednik Tuđman. Če se prav spomnim, je ob času kolumnistka Tanja Torbarina zapisala, da eden imitira drugega, in to neuspešno. Kajpak Tuđman Tita. No, Tuđman fascinacije nikoli ni skrival. Naš, zdaj že mednarodno uveljavljeni maršal Twitto svojo fascinacijo skriva, a ga vedno znova izda. Toda oba, Tito in Tuđman, sta se ponašala z veliko ljubeznijo ljudstva, naš maršal pa ima težave. Velika večina ljudstva ga ne mara. Neredki ga naravnost sovražijo. No, zato pa so tisti, ki jih fascinira, predani in zaslepljeni bolj kot Titovi in Tuđmanovi privrženci ob svojem času. Če se vam ljubi pogledati povezavo, boste videli, da bi se takšne fascinacije nad lastnim likom sramoval celo od ljudstva razvajeni maršal Tito (https://www.gov. si/novice/2021-05-16-predsednik-vlade-janez-jansa-prejemnik-kocbekovega-priznanja-slovenskega-gorniskega-kluba--skala-zveze-gorniskih-klubov-za-leto-2021/). Nenavadno je le, da to fascinacijo nesebično delijo tudi tisti privrženci in sopotniki, ki ga intelektualno in izobrazbeno presegajo.
-
14. 5. 2021 | Mladina 19 | Dva leva
Tako. Krog je sklenjen. Pravzaprav je Janša obrnil Hegel-Marxovo krilatico na glavo: začelo se je pred 33 leti kot farsa, sedaj se zgodba obnavlja kot tragedija, kot srhljivka. No, novejša slovenska zgodovina se ni začela zgolj z Mladino, a se je okrog nje osrediščila. In zgodovina se neredko nesramno poigrava in norčuje: 3. 6. 1988 se je, tri dni po aretaciji Janeza Janše, v prostorih Mladine (!) na Resljevi drenjalo ljudi, ki s(m)o prisostvovali ustanavljanju Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je nekaj dni kasneje (po aretaciji Davida Tasića in obtožbi urednika Mladine Francija Zavrla) preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Še prej, prvega junija, dan po aretaciji JJ, je bila javnost prvič obveščena o aretaciji s skupnim sporočilom Mladine, Tribune, Katedre in Radia Študent.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Dva leva
Seveda zgornjih ugotovitev o drastičnem upadu zadovoljstva s stanjem demokracije v Sloveniji in po drugi strani o zaupanja vrednih medijih ni sproducirala STA. Jih je pa posredovala. Namreč zadnje rezultate cikličnega merjenja razpoloženja državljanov EU; tako imenovanega Eurobarometra. Morda prav ta primer najbolje razkrije, v čem je problem STA. Janšev režim se manj boji tudi najbolj kritičnih člankov in komentarjev kot pa nevtralnega posredovanja informacij o stanju stvari, ki mu ne gredo v prid. Naj so komentarji, denimo v Mladini, še tako strupeni, zaupanja v njegov režim ne omajajo tako drastično kot nekomentirano, nevtralno posredovanje zapisov o Janši v tujih medijih. O sporih s plejado tujih novinarjev, politikov, medijev smo izvedeli iz navidezno nedolžnih povzetkov. In večina tega pride v slovensko javnost prav s posredovanjem Slovenske tiskovne agencije.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Dva leva
Saj poznate tisto šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo? Kam merim? Janša neskrupulozno nastavlja svoje ljudi, svoje kadre, mimo vseh protokolov. Zajeda se v vse pore družbe in države. Kar je velik problem. A še veliko večji je, da nastavlja nekvalificirane, a krvavo lojalne kadre. Dekvalifikacija je očitna. Denimo, za direktorja Narodnega muzeja so nastavili računalničarja, katerega referenca je zbiranje značk in medalj. Za novo direktorico NPU so po nezakonito odstavljenem Muženiču nastavili nekvalificirano izbranko onkraj vseh veljavnih razpisnih kriterijev zgolj zato, ker je slepo lojalna in vodljiva ter kot taka že skrbi za zaščito interesa JJ in njegovih ljudi. Za novega direktorja medijske bastije (RTV-hiše) je bil po že utrjenih principih janšističnega režima postavljen mož brez zahtevanih izkušenj z vodenjem velikih sistemov, a z jasnim političnim mandatom ... A najnelagodnejši občutek se pojavi ob vprašanju, kaj storiti s temi in takimi partijskimi kadri »dan po jutrišnjem«. Kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode?
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Dva leva
Hja, Janši bi torej morali, kot zaradi državotvornih interesov pravi nekdanji predsednik Kučan, verjeti. A mu ne moremo. Ne v konkretnem kontekstu soudeležbe pri ponovnem risanju in premeščanju mej na Balkanu, pa tudi sicer ne. Stavek, izrezan iz celotnega konteksta pogovora, zveni morda apologetsko, vendar Kučan ni branil Janše, ampak Slovenijo in njen hudo načeti ugled v regiji ter širše v Evropi. Kaj slabšega, kot je enigma non-paper, se pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU, pač ni moglo zgoditi. Zadeva bi se, če bi Janševa beseda bila kaj vredna, lahko hitro razčistila in pojasnila. A njegove vpletenosti v novo razkosavanje regije ni nihče zares zanikal. Niti sam Janša ne.
-
16. 4. 2021 | Mladina 15 | Dva leva
Psihopatologija pozna dva sorodna pojava: amnezijo in paramnezijo. Poenostavljeno rečeno je amnezija selektivna izguba spomina za določeno časovno obdobje ali za določene dogodke; paramnezija pa, nasprotno, spominjanje dogodkov, ki se nikoli niso zares zgodili. Pojava oziroma simptoma neredko sovpadata. Za nosilca simptoma ne pomenita težave, ampak praviloma rešitev. Sta redukcija neprijetnih, nepravih spominov, dogodkov, dejstev. Sta nekakšna cenzurna mehanizma, ki za nazaj konstruirata realnost. Ali kot je rekel nemški politični psiholog Welzer: »Ne realnost kot taka, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost oziroma resničnost na novo.« To pojasnjuje tudi pozabljanje in zadrževanje spominske materije.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Dva leva
Saj se spomnite, v Kitajski četrti (Chinatown, 1974) Romana Polanskega gre za vodo, korupcijo, zločin in incest brez kazni. Pri zadnji (Vizjakovi) noveli zakona o vodah so korupcijska tveganja, ki jih prinaša, velika. Klientelizem pa je očitno zgolj nadomestek za incest.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Dva leva
Pred 27 leti (!) sem s tem »citatom« začel kolumno v že dolgo pokojnem časopisu Republika. Na dan izida sem šel po Šubičevi, ko se mi je nasproti pripeljal pokojni prijatelj Jaša na svojem legendarnem kolesu in rekel, da se postavlja v vrsto za izposojo. »Izposojo česa?« sem ga sprenevedavo vprašal. »Ja, one knjige o podeželskem Caudillu,« mi je odgovoril. »Jaša, to je vendar fikcija,« sem odvrnil. On pa meni nazaj: »Ja, ja, saj je jasno, da je žanr magični realizem, čeprav avtorja ne poznam.« Nakar sem ponovil: »Fikcija, Jaša, fikcija!« Potem je dojel in prasnil v smeh. »A res? Ampak zadene pa na polno!« No, danes to drži še bolj kot ob svojem času.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Dva leva
Za politiko velja načelo, da nikoli ni prepozno. Tudi takrat, ko je prepozno. In za SMC je definitivno prepozno. A sedaj ne gre več za vprašanje politične načelnosti, doslednosti, moralnosti, in tudi ne več za vprašanje golega političnega preživetja. Sedaj gre za preverjanje inteligentnosti. In to ne zgolj politične. Ko to pišem, še ni jasno, kako bodo poslanci in poslanke SMC glasovali ob interpelaciji ministra Simonitija, a noben izid ne bo spremenil izhodiščnega problema. Namreč problema samoponiževanja, pa izprijenega delovanja v nasprotju s predvolilnimi zavezami volivcem, pa slepega podrejanja in predajanja političnemu partnerju.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Dva leva
Kaj je torej šlo narobe? Pravzaprav vse. Predvsem pa je popolnoma razpadlo zaupanje. Kajpak zaupanje v politiko in politike. Janša žanje, kar je sejal. Namreč, dvom o prav vseh namerah in odločitvah. Leta in leta je sistematično in zavestno gradil svojo politiko na razgrajevanju zaupanja; zaupanja v sodišča in pravosodni sistem, v zdravstvo, v šolstvo, znanost, kulturo, v medije in sploh v vse institucije države in družbe v času, ko ni on na oblasti. Sedaj se mu to vrača z obrestmi.
-
Seveda vsak ve, kdo je Ivan Janez Janša. Kdo je bil Mobutu Sese Seko, pa vedo pretežno le starejši. A je med njima več podobnosti kot razlik. Eden se je rodil v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, drugi v Belgijskem Kongu. Oba so od otroštva privlačili vojaštvo in uniforme. Sese Seko je postal častnik belgijske kolonialne vojske, Ivan Janez pa je diplomiral iz režimske splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Ivan Janez je oboževal in častil svojo prvo ljubezen – Tita, Sese Seko pa Patricea Lumumbo, ki je bil Titov veliki prijatelj. Ivan Janez je kasneje obrnil hrbet svoji prvi ljubezni. Še več, njegov idolatrični odnos se je kasneje obrnil v histerični antikomunizem. Sese Seko pa je uprizoril puč, izročil Lumumbo upornemu separatistu Tshombeju, ta ga je likvidiral, Sese Seko pa je za dolga leta postal zloglasen samodržec in diktator. Ivan Janez se to šele trudi postati. Sese Seko je malo pisal in veliko streljal. Janez Janša veliko piše in še več strelja – za zdaj predvsem tvite. A streljanje sovražnikov ni zredčilo, ampak jih je pomnožilo.
-
Tako. Janšev avtoritarni krog je počasi sklenjen. Če je bil doslej osredotočen predvsem na notranjo javnost in notranjo politiko, je najprej s čestitko Trumpu in eksplicitnim zaničevanjem Bidna, sedaj pa še z veliko bolj občutljivo in morda celo bolj konsekventno temo, namreč bruhanjem stereotipov in predsodkov do islama, postal vseevropski problem. Seveda Janša ni prvi in ni edini evropski politik, ki stresa antiislamske sentimente, je pa prvi, ki eksplicitno odpira verske boje kot (bodoči) formalni in simbolni reprezentant Evropske unije in njenih vrednot. Dobro. Janša je seveda naša sramota in naša odgovornost. A vse bolj postaja ne le evropska tema, ampak tudi zla podoba združene Evrope; njen drugi obraz.
-
Že ko se je pojavila zamisel, da bi Karl Erjavec skušal sestaviti koalicijsko vlado, sem si rekel: uboga dežela, v kateri Erjavec pomeni upanje. Pa sem se ugriznil v jezik rekoč, da bo celo on pravšnji, če je to cena, da se znebimo Janševega avtoritarnega režima. No, še enkrat se je pokazalo, da se takšna kalkulacija ne izide. Pač, Erjavec v politiki ni od včeraj in nikoli doslej ni počel nič takega, kar bi ga vsaj za silo avtoriziralo za zahtevni projekt spodnašanja Janševega režima. Erjavec preprosto ni zbujal zaupanja. Nikoli. Podpornikov Karla Erjavca je v državnem zboru veliko manj, kot je nasprotnikov Janeza Janše. In tudi za zgodovinske ali celo gnile, če hočete, kompromise morajo na čelo projektov stopiti ljudje z avtoriteto in zaupanjem. Prav ta Erjavec, ki je v ponedeljek zvečer, tik pred glasovanjem, nagovarjal poslance in poslanke, češ, »danes imate priložnost, da se odločite, ali se strinjate s politiko aktualne vlade ali pa hočete drugačno politiko, prijaznejšo do ljudi. Vlado s konceptom, ki spoštuje vladavino prava, človekove pravice, stroko, avtonomijo univerze ...«, je pred tem prostodušno popeljal DeSUS v vse vlade; torej tudi v Janševo. Medtem in potem pa se ni ne eden ne drugi spremenil. Janša je tak, kot je vedno bil, in Erjavec tudi. Sodelovanje ali nesodelovanje med njima torej ni stvar konceptov in načel, ampak vsakokratne oportune presoje. Zato sta bila koalicija KUL in s tem velik del javnosti kaznovana za napačno presojo o Erjavčevih možnostih.
-
Obilni prleški sendvič s slatino
Zakaj to počno? Namreč, arogantno kršijo lastne prepovedi. Eden (minister Hojs) gre na službeno pot brez šoferja in spotoma še k tašči pokosit travo na njenem vikendu, drugi (minister Koritnik) je čakal na teste na koronavirus v pretesnem kozmetičnem salonu. Spet tretji (zunanji minister Logar) je med čakanjem na rezultate testa (kasneje je zbolel) v Narodni galeriji snemal promocijski video. Oblastniki in osamosvojitelji se ob različnih priložnostih čredno družijo. Ob Kolpi so se sprehajali bolj tesno drug ob drugem kot begunci, ki bežijo čez mejo. Na neki pasji procesiji v Stični prav tako. Sploh Pahor konstantno in sistematično krši prepovedi in ogroža starčke, otroke, kogarkoli ..., ne zaradi hudobije, ampak zaradi ljubezni. Ljubezni do sebe. Primerov je več, kot se jih človek more spomniti. Zadnja dva ekscesa pa sta onkraj vsakršne primerjave. Minister Počivalšek se je v času stroge zapore udeležil sestanka v prleškem gostinskem lokalu Taverna. In pojasnil, češ, poslovni sestanki so v gostiščih dovoljeni, če se upoštevajo omejitve in razdalje.
-
Muzej norosti in osamosvojitve
»Muzej norosti se mora izseliti iz prostorov gradu Cmurek, kjer deluje od leta 2014. Upravljavec mu je odredil izselitev v 30 dneh zaradi domnevno pomanjkljive varnosti in samovoljnega poseganja v objekt, v muzeju pa razumejo očitke kot zlorabo okoliščin za uničenje lokalne iniciative.«
— (STA, 1. 2. 2021) -
»Madžarski premier Viktor Orbán je zavrnil kritike glede stanja demokracije na Madžarskem. Zatrdil je, da je demokracija na Madžarskem ravno tako kvalitetna kot v Italiji ali Nemčiji in izpolnjuje vse evropske standarde na tem področju ... Na Madžarskem se po Orbánovih besedah borijo za intelektualno suverenost, saj se krščansko-konservativno dojemanje demokracije razlikuje od liberalnega.«
— Viktor Orbán na Blejskem strateškem forumu o stanju demokracije na Madžarskem (STA, 31. 8. 2020)
-
»Poglejte, takole bi rad naredil, rad bi našel 11.780 glasov, kar je eden več, kot jih potrebujemo.«
— Trump je republikanskemu državnemu sekretarju zvezne države Georgie Bradu Raffenspergerju skušal dopovedati, da se je proti kraji treba boriti z večjo krajo, proti laži z večjo lažjo
