Dr. Ciril Ribičič, Ustavni pravnik, nekdanji ustavni sodnik
-
Komu so najprej tuje in nato tudi domače banke vsiljevale toksična posojila v švicarskih frankih? Tistim, za katere so ocenile, da je za njih glede na njihov finančni položaj celo evrsko posojilo predrago. Ni čudno, da jih je veliko finančno in drugače propadlo zaradi skokovitega povečanja glavnice in mesečnih obrokov. Zato se danes ne smemo ustaviti pri vprašanju, ki ga vsiljujejo banke: kdo je bil tako nor, da je najel takšno tvegano posojilo? Postaviti moramo tudi vprašanje, kdo je bil tako pameten in prebrisan, da je agresivno tržil in reklamiral toksično posojilo. Izgovor, da je to počel zato, da bi zagotovil realno vrednost dolgoročnih posojil, je izgubil sleherno vrednost v trenutku, ko je Slovenija vstopila v evroobmočje. Zanimivo je, da danes Evropska centralna banka izraža pomisleke glede zakona o konverziji kreditov. Zakaj se ne vprašamo, kdo je bolj kot ta banka poklican, da prepreči posojila, ki izražajo nezaupanje v stabilnost evra. Kako je mogoče zagovarjati dolgoročna posojila, katerih stabilnost naj bi na evrskem območju zagotavljali z valutno klavzulo v frankih? Ali ni očitno, če povzamem oceno iz ene od sodb naših sodišč v korist posojilojemalcev, da valutna klavzula v državi, v kateri uporabljamo evro, ni namenjena zagotavljanju stabilnosti posojila, temveč pridobivanju ekstra dobičkov.
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Komentar
Posojila v frankih in evropski standardi
Pred časom sem poslušal pripoved v praznični oddaji Vala 202: »Naši družini je vse šlo kot po maslu. Potem pa je moj mož najel kredit v švicarskih frankih …« Kot da bi stopil na mino, ki je razdejala njegov dom. In res je imel »bančni produkt«, imenovan posojilo v frankih, podobne učinke kot tempirana bomba. Eni ga vračajo že dolga leta, pa ga nikdar ne zmanjka, drugi so ostali brez stanovanja, tretjim je razpadla družina, posamezniki so celo storili samomor.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Komentar
V tem prispevku poskušam primerjati uspešnost delovanja slovenskega ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Primerjava je zahtevna, saj je ESČP najbolj uspešno mednarodno sodišče na planetu, v katerem združujejo najboljše ustvarjalne moči sodniki iz 47 držav, članic Sveta Evrope. Vendar ni bilo vedno tako. V prvih desetletjih svojega več kot šestdesetletnega delovanja so sodniki iz zahodnoevropskih držav zaman čakali, da bodo prizadeti začeli verjeti v smiselnost pritožb zoper odločitve najvišjih sodišč svojih držav. Od leta 1959 do 1998 je sodišče izdalo skupaj manj sodb, kot jih je izdalo samo leta 2001, zdaj pa je pred ESČP odprtih več kot 144.000 zadev.
