N'toko
-
16. 5. 2014 | Mladina 20 | Žive meje
Ah, volitve, končno ste spet tu! Predvolilni čas je zame nekakšno postno obdobje, 40 dni burnih razprav o tem, zakaj se mi zdi pomembno spremljati politiko in voliti. Že vnaprej vem, da moje besede ne bodo kaj dosti vplivale na nevernike, a vseeno pridigam o volilni dolžnosti z vnemo novega spreobrnjenca. Morda sem v svoji fanatičnosti postal že nekoliko odtujen, zato sem se letos misijonarskega dela lotil nekoliko drugače; poskušam se vživeti v kožo nevolilcev in poslušati njihove zgodbe. Zanima me namreč, kakšen je svet nepolitičnih ljudi, za katere država ne obstaja in se vsa stvarnost odvija le v njihovih zasebnih svetovih.
-
9. 5. 2014 | Mladina 19 | Žive meje
Se še kdo spomni korejskega pevca Psya in njegovega ultra hita Gangnam Style, ki nas je celo leto 2012 spravljal ob živce? Čeprav je znal ves svet fonetično zapeti njegova besedila in posnemati bizarno koreografijo, o vsebini komada nismo vedeli nič. Kasneje so me korejski prijatelji podučili, da zadeva ni tako plehka in da možakar pravzaprav izvaja zelo subverzivno družbeno kritiko. Gangnam je namreč elitna seulska četrt, v kateri so nakopičeni luksuzne trgovine in lokali, a izpeljanka »gangnam style« ne govori o življenjskem slogu elit. Nanaša se na mlade iz srednjega in nižjega sloja, ki živijo zelo skromno, da lahko ob kocu tedna ves svoj denar zapravijo za obisk dragih kavarn in trgovin. Tam se lahko za trenutek obnašajo kot bogataši in upajo, da preslepijo okolico. Psy se v videospotu ves čas v resnici norčuje iz novega korejskega materializma in bogastva, ki to v resnici ni.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Žive meje
Pred leti, ko je bila gospodarska kriza za večino Slovencev še bolj zanimivost kot pa resen problem, sem v uvodniku neke ženske revije prebral fascinanten zapis. Urednica je makroekonomske spremembe razložila na podlagi osebne izkušnje in nas podučila, da gre pri recesiji pravzaprav za skriti blagoslov. Pred tem je vsak dan obiskovala isti lokal v mestnem središču in si privoščila skodelico kakava, nove okoliščine pa so jo prisilile v spremembo navad. Namesto v lokal je raje zavila v specializirano trgovino in kupila najkakovostnejšo mešanico ter si kakav začela pripravljati doma. Priprava tega finega napitka je počasi postala obred in sedaj ob pitju uživa še bolj kot prej. Kriza, tako je zaključila, jo je naučila ceniti drobne intimne trenutke.
-
4. 4. 2014 | Mladina 14 | Žive meje
Lani so bili pogledi poznavalcev glasbene industrije obrnjeni proti Daljnemu vzhodu. Menda se je tam zgodil čudež. Medtem ko prodaja glasbe že leta upada in padcu še ni in ni videti konca, so na Japonskem zabeležili rast. Zrasla ni le prodaja mp3-jev, ampak celo že skoraj izumrlih cedejev. Založniki so si po dolgih letih krize prvič upali na glas izreči, da je na vidiku rešitev. Tako hitre rasti seveda niso znali utemeljiti z nobenim kazalcem s terena, a številke nikoli ne lažejo. Kadar jih analitiki ne znajo razložiti, pojav pač označijo za »čudež«. Vsi, ki smo na tem terenu živeli in delali, pa smo vedeli, da ne gre za čudežno rast, ampak za eno najnižjih točk japonske popularne kulture.
-
21. 3. 2014 | Mladina 12 | Žive meje
Za današnjo temo si bom sposodil popularen kolumnistični slog: iz naključnih zgodovinskih okoliščin bom poskušal izvleči vzroke za nastanek našega nacionalnega karakterja, nato pa bom te poenostavljene stereotipe uporabil za razlago vseh naših ekonomskih zablod v sodobnem času. Tako bom ustvaril lažen občutek, da je Slovenija v svojih zablodah edinstveni otok in da drugi narodi podobnih težav ne poznajo. Ne pustite se zapeljati slogu, uporabljam ga zgolj zato, ker ljudje raje beremo o nekem problemu, kadar mislimo, da je samo naš.
-
7. 3. 2014 | Mladina 10 | Žive meje
Mislim, da ni bolj frustrirajočega poklica na svetu, kot je novinarski. Prav nič jim ne zavidam. Predstavljam si, kako se novinar počuti, ko po večmesečnem intenzivnem raziskovalnem delu, vrtanju v vire in prebijanju skozi gore dokumentov na koncu vendarle pride do dna velike zarote in v rokah drži zgodbo o prevari desetletja. Svoje šokantne ugotovitve objavi z velikim strahom, saj pričakuje ne le burne odzive javnosti, ampak tudi grožnje lobijev. Dan po objavi besedila preživi doma in anksiozno pričakuje najhujše ... ves čas gleda na telefon in osvežuje mail. Ko je ob koncu dneva še vedno vse tiho, pa počasi začenja sumiti, da je nekaj narobe ...
-
Zadnjič sem v centru Ljubljane videl ministra za finance Uroša Čuferja. Ta na videz nepomemben podatek navajam zato, ker me je njegova fizična pojava povsem šokirala. Doslej sem bil namreč prepričan, da je minister Čufer samo hologram, ki ga po potrebi projicirajo na vladnih tiskovnih konferencah ... Kot Tupac na Coachelli. Predstavljal sem si, da je nastal v kaki pisarni evropske komisije ali IMF-a, kjer ga je ustvarila spletna aplikacija, nekakšen Virtual Finance Minister Generator. Če obstajajo že smartphone aplikacije, ki proizvedejo virtualno punco, s katero lahko hodiš na zmenke in se celo poročiš, zakaj ne bi imeli tudi virtualnih finančnih ministrov, ki režejo državne izdatke in privatizirajo? Drugače si nisem znal razložiti, kako je lahko minister tako na las podoben vsem drugim finančnikom perifernih držav, ki ne glede na situacijo soglasno zagovarjajo identične ekonomske ukrepe.
-
Po Sloveniji spet koraka skrajna sredina. Njeni pripadniki se zbirajo po vseh naših mestih. Prepoznate jih po značilni neopaznosti, popolni neopredeljenosti in pomanjkanju karakterja. Zaradi naraščajoče družbene napetosti uživajo vse večjo podporo javnosti, njihov doseg pa sega že v sam politični vrh države. V rokah imajo velik del medijev, svojo ideologijo pa širijo tudi po šolah.
-
»Ok, mladi ljudje, iskalci dela, poslušte zdaj. Svet se deli na dve vrsti ljudi: na zmagovalce in na luzerje. Vmesne poti ni. Verjemite mi, jaz sem odrasel in se na to spoznam. Sam sem že postal zmagovalec, vi pa ste zdaj na razpotju. Časi so težki, pot do uspeha pa ozka in polna razočaranj, le najboljši bodo preživeli. Na srečo sem si za vas vzel nekaj časa (kar si uspešni ljudje kot jaz težko privoščijo) in vam napisal 10 nasvetov. Pozorno jih preberite in si jih vsak dan ponovite na glas, po možnosti zjutraj pred ogledalom. Pripravljeni?
-
Čeprav Indijo dokaj redno obiskujem že deset let, še nikoli nisem dobil toliko svaril pred odhodom kot letos. Veliko prijateljev je ob novici, da spet odhajam v deželo začimb, izrazilo skrb, kakršno sem prej poznal le pri babici. Kaj se je zgodilo, da me zdaj že vrstniki pomilovalno sprašujejo: ’A ti je res treba riniti tja?’ Odkar sem Indijo prvič obiskal, je kvečjemu postala bogatejša, varnejša in bolj razvita, potovanje po njej pa postaja iz leta v leto lažje. Manj dostopno jo dela le to, da za evro danes dobiš precej manj rupij kot nekoč. Res smo slovenski sahibi včasih morali biti na preži pred žeparji z divjega vzhoda, a danes se tudi indijski turist v Ljubljani skriva pred berači in prevaranti.
-
20. 12. 2013 | Mladina 51 | Žive meje
Poznam veliko ljudi, za katere je iskanje dela postalo full time zaposlitev. Lahko bi rekel, da so v rednem delovnem razmerju z zavodom za zaposlovanje in osem ur na dan pošiljajo prošnje neodzivnim delodajalcem. Če to brez uspeha počneš dolgo časa, nimaš težav le s praznimi žepi, ampak predvsem z uničeno samozavestjo. »Kakšen luzer sem, da me nihče na svetu ne rabi?« Nekje za vogalom nate vedno preži depresija. Ko tako gledam stiske prijateljev, začnem nezavedno prikimavati politikom in ekonomistom, ki v en glas vpijejo, da Slovenijo lahko reši le gospodarska rast. Potrebujemo nova delovna mesta, pravijo. Delo nam bo vrnilo dostojanstvo in samozavest, ki smo jo izgubili v mlakuži krize.
-
6. 12. 2013 | Mladina 49 | Žive meje
V 15 letih nastopanja po kleteh in garažah med Berlinom in Tokiem sem doživel že marsikaj in videl ljudi v njihovih najbolj razuzdanih trenutkih. Ko sem bil šanker na Metelkovi, sem se v zgodnjih jutranjih urah naužil najbrutalnejših pijanskih izpadov ljubljanskih čudakov, se naposlušal najneumnejših pick up linov (ki začuda vedno delujejo), na WC-jih pospravljal najbolj smrdljive telesne izločke (ki se vedno znajdejo povsod drugod kot v WC-školjkah) in videl v grla in nosove steči toliko stimulansov, da bi še predsednika Pahorja vrglo po tleh.
-
22. 11. 2013 | Mladina 47 | Žive meje
Lahko se še tako trudite, ampak v slovenskih medijih ne boste našli dobre novice. Ljudje je enostavno ne bi prenesli. Samo ošvrknite naslove člankov, ki si jih vaši prijatelji danes delijo po socialnih omrežjih, pa vam bo jasno. Slabša je novica, bolj je popularna. Medijska hiša, ki bi ga v takšnem okolju preveč srala z optimizmom, bi morala kmalu zapreti svoja vrata. Zato morajo v primerih, ko se dejansko zgodi kaj dobrega, novinarji in komentatorji novico čim bolj potopiti v cinizem in skepso, sicer bi jih občinstvo imelo za izdajalce.
-
8. 11. 2013 | Mladina 45 | Žive meje
Če me še en novinar vpraša »Zakaj ni več ljudi na ulicah?«, bom znorel. Resno, strgalo se mi bo. Začel se bom obnašati kot podivjani estradniki in razbijati fotoaparate, teptati diktafone in trgati press kartice z vratov. Ne zajebavam se.
-
25. 10. 2013 | Mladina 43 | Žive meje
Koga bi volili, če bi bile volitve jutri? Ok, verjetno bi tako kot jaz najraje izbrali katero izmed strank, ki še ne obstajajo. Ampak recimo, da bi si lahko izbrali sanjsko stranko s sanjskim programom in kandidati, kdo bi jo vodil in kaj bi ponujala? Ko takole skeniram hipotetične možnosti in se oziram čez mejo, da vidim, kaj ponuja tuje politično tržišče, mi v oči pade samo ena, ki bi bila zares primerna za Slovenijo. To je lahko samo stranka The rent is too damn high Jimmyja McMillana!
-
11. 10. 2013 | Mladina 41 | Žive meje
Najbrž ni bilo nikoli lahko postati zvezda. Naj gre za glasbenike, pisatelje, igralce ali manekene, prestižni položaj zvezde je od nekdaj tako zaželen, da se ogromno število ljudi prizadeva zanj kljub izredno majhnim možnostim za uspeh. Nadobudni ustvarjalci so za vstop v elitni krog počeli marsikaj; poprijeli so za vsako delo, najemali agente in trošili gore denarja. Vsi poznamo zgodbe o uspehu naših idolov, ki so leta in leta nosili kave in čistili čevlje (ali še kaj drugega) filmskim producentom, da so prišli do kake klavrne vloge v B-filmu, na koncu pa jim je čudežno uspel preboj na rdeče preproge. Zvezdništvo ni za ljudi s šibkim želodcem. Če hočeš uspeti, moraš biti pripravljen plačati, tako z denarjem kot s svojim ponosom.
