![N'toko](/media/osebe/avtorji/__120/ntoko.png)
N'toko
-
Čeprav Indijo dokaj redno obiskujem že deset let, še nikoli nisem dobil toliko svaril pred odhodom kot letos. Veliko prijateljev je ob novici, da spet odhajam v deželo začimb, izrazilo skrb, kakršno sem prej poznal le pri babici. Kaj se je zgodilo, da me zdaj že vrstniki pomilovalno sprašujejo: ’A ti je res treba riniti tja?’ Odkar sem Indijo prvič obiskal, je kvečjemu postala bogatejša, varnejša in bolj razvita, potovanje po njej pa postaja iz leta v leto lažje. Manj dostopno jo dela le to, da za evro danes dobiš precej manj rupij kot nekoč. Res smo slovenski sahibi včasih morali biti na preži pred žeparji z divjega vzhoda, a danes se tudi indijski turist v Ljubljani skriva pred berači in prevaranti.
-
Poznam veliko ljudi, za katere je iskanje dela postalo full time zaposlitev. Lahko bi rekel, da so v rednem delovnem razmerju z zavodom za zaposlovanje in osem ur na dan pošiljajo prošnje neodzivnim delodajalcem. Če to brez uspeha počneš dolgo časa, nimaš težav le s praznimi žepi, ampak predvsem z uničeno samozavestjo. »Kakšen luzer sem, da me nihče na svetu ne rabi?« Nekje za vogalom nate vedno preži depresija. Ko tako gledam stiske prijateljev, začnem nezavedno prikimavati politikom in ekonomistom, ki v en glas vpijejo, da Slovenijo lahko reši le gospodarska rast. Potrebujemo nova delovna mesta, pravijo. Delo nam bo vrnilo dostojanstvo in samozavest, ki smo jo izgubili v mlakuži krize.
-
V 15 letih nastopanja po kleteh in garažah med Berlinom in Tokiem sem doživel že marsikaj in videl ljudi v njihovih najbolj razuzdanih trenutkih. Ko sem bil šanker na Metelkovi, sem se v zgodnjih jutranjih urah naužil najbrutalnejših pijanskih izpadov ljubljanskih čudakov, se naposlušal najneumnejših pick up linov (ki začuda vedno delujejo), na WC-jih pospravljal najbolj smrdljive telesne izločke (ki se vedno znajdejo povsod drugod kot v WC-školjkah) in videl v grla in nosove steči toliko stimulansov, da bi še predsednika Pahorja vrglo po tleh.
-
Lahko se še tako trudite, ampak v slovenskih medijih ne boste našli dobre novice. Ljudje je enostavno ne bi prenesli. Samo ošvrknite naslove člankov, ki si jih vaši prijatelji danes delijo po socialnih omrežjih, pa vam bo jasno. Slabša je novica, bolj je popularna. Medijska hiša, ki bi ga v takšnem okolju preveč srala z optimizmom, bi morala kmalu zapreti svoja vrata. Zato morajo v primerih, ko se dejansko zgodi kaj dobrega, novinarji in komentatorji novico čim bolj potopiti v cinizem in skepso, sicer bi jih občinstvo imelo za izdajalce.
-
Če me še en novinar vpraša »Zakaj ni več ljudi na ulicah?«, bom znorel. Resno, strgalo se mi bo. Začel se bom obnašati kot podivjani estradniki in razbijati fotoaparate, teptati diktafone in trgati press kartice z vratov. Ne zajebavam se.
-
Koga bi volili, če bi bile volitve jutri? Ok, verjetno bi tako kot jaz najraje izbrali katero izmed strank, ki še ne obstajajo. Ampak recimo, da bi si lahko izbrali sanjsko stranko s sanjskim programom in kandidati, kdo bi jo vodil in kaj bi ponujala? Ko takole skeniram hipotetične možnosti in se oziram čez mejo, da vidim, kaj ponuja tuje politično tržišče, mi v oči pade samo ena, ki bi bila zares primerna za Slovenijo. To je lahko samo stranka The rent is too damn high Jimmyja McMillana!
-
Najbrž ni bilo nikoli lahko postati zvezda. Naj gre za glasbenike, pisatelje, igralce ali manekene, prestižni položaj zvezde je od nekdaj tako zaželen, da se ogromno število ljudi prizadeva zanj kljub izredno majhnim možnostim za uspeh. Nadobudni ustvarjalci so za vstop v elitni krog počeli marsikaj; poprijeli so za vsako delo, najemali agente in trošili gore denarja. Vsi poznamo zgodbe o uspehu naših idolov, ki so leta in leta nosili kave in čistili čevlje (ali še kaj drugega) filmskim producentom, da so prišli do kake klavrne vloge v B-filmu, na koncu pa jim je čudežno uspel preboj na rdeče preproge. Zvezdništvo ni za ljudi s šibkim želodcem. Če hočeš uspeti, moraš biti pripravljen plačati, tako z denarjem kot s svojim ponosom.