N'toko
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Žive meje
Komentar / Migracije – medijski fenomen
Migranti so spet v medijih. Po dolgih mesecih suše, ko se je desnica brez uspeha trudila zbuditi moralno paniko ali ogorčenje nad Golobovo mejno politiko, se je tudi medijski mainstream končno odločil spet napolniti naslovnice s tavajočimi temnimi ljudmi. Tako se vsak dan vrstijo poročila o nevzdržnih razmerah v azilnem domu na Viču, novinarji hodijo na ekskurzije v Rigonce po izjave »prestrašenih domačinov«, v televizijske studie spet marširajo »varnostni strokovnjaki«, ki vneto razlagajo o »tveganjih« in »migrantskih žepih«. Medijski cikel je naplavil serijo prispevkov, ki so dejansko reciklaža prispevkov iz prejšnjih let – enaki posnetki, enake izjave, ista terminologija in isti sogovorniki, kot bi bili leta 2015 … Da bi bila repeticija popolna, so na RTV iz naftalina potegnili celo Mira Cerarja!
-
15. 9. 2023 | Mladina 37 | Žive meje
Komentar / Poslovni model najlepšega mesta
Davnega leta 2016, ko smo se aktivisti zavzemali za ohranitev Avtonomne tovarne Rog v središču Ljubljane, je neki dobromisleči meščan ponudil nenavaden predlog za rešitev nesoglasij med skvoterji in mestnimi oblastmi. »Zadnjič sem se vozil po podeželju in se čudil, kako je vse prazno … Zakaj se ne bi rogovci enostavno preselili ven iz mesta, kjer zemljišča niso toliko vredna in ne bi nikogar motili?« Ta mimogrede izrečeni izraz spontane zdravorazumskosti mi je do danes ostal v spominu. Ves razdražen zaradi gospodove naivnosti sem mu razložil, kar se mi je zdelo samoumevno: podeželje je z razlogom prazno in poceni … Ker tam ni služb in univerz! Ljudje moramo pač živeti in delovati tam, kjer so skoncentrirani delovna mesta, ključna infrastruktura ter izobraževalne in poklicne priložnosti. Mar ni logično, da bo v takšnih okoljih skoncentrirano tudi prebivalstvo? Toda z minevanjem let ugotavljam, da moja logika še zdaleč ni bolj samoumevna od logike tistega komentatorja. Razvoj dogodkov je kvečjemu pokazal, da selitev prebivalstva z donosnih zemljišč na manj donosna ni le neoliberalna fantazija v glavah meščanov, ampak tudi uradni poslovni model Mestne občine Ljubljana.
-
1. 9. 2023 | Mladina 35 | Žive meje
Komentar / Zaprta odprta Evropa
Odkar je Velika Britanija neslavno zapustila Evropsko unijo, v domačih medijih ne zasledimo več kaj dosti o njej. A če si vzamemo čas, iz aktualnih novic hitro razberemo, da projekt »varovanja britanskega načina življenja« po izstopu iz EU ne poteka nič kaj uspešneje, kot je pred vzpostavitvijo trde meje. Guardian je ta teden poročal o velikih težavah, ki jih ima torijska oblast pri upravljanju migracij. Britanci so, da bi svetu signalizirali svojo novopridobljeno zaprtost, preskusili vse skrajnejše ukrepe za preprečitev izkrcanja migrantov na njihovo ozemlje, tudi zloglasni »plavajoči azilni dom«: barko Bibby Stockholm, na kateri naj bi bili ob obali zaprti prosilci za azil. Ukrep se je hitro spremenil v farso, saj je tovorna barka v vodovodni napeljavi hranila smrtonosno bakterijo in malo je manjkalo, pa bi izbruhnila splošna zdravstvena kriza. In ker oblasti v domačih vrstah ne najdejo zdravstvenih in drugih delavcev, da bi oskrbovali kaotični vodni azilni sistem, so stekli pogovori o hitrih vizumih, s katerimi bi spodbudili tuje delavce k prihodu v Veliko Britanijo! Še tako protimigrantska evropska vlada mora danes vabiti tujce, pa tudi če zgolj zato, da varujejo druge tujce.
-
18. 8. 2023 | Mladina 33 | Žive meje
Katastrofe, tiste zares velike, vseobsegajoče družbene katastrofe, nas udarijo na dva načina. Prvi udarec nam zada narava. To je direkten šus v glavo – šamar, ki nas zbije na tla, še preden dobro vemo, kaj se nam je zgodilo. Kjer so bile pred minuto še hiše, ni več ničesar. Naši bližnji brez opozorila izginejo. Naše življenjske poti so v sekundi obrnjene na glavo. Tako deluje narava – direktno in brezobzirno. Drugi udarec je človeški in pride z zamikom. Ko je najhujše že za nami in se začenjamo postavljati na noge, se okoli nas odvijajo odločilne spremembe, na katere se ne zmoremo odzvati. Proračuni so na hitro zdesetkani. Bencin in mleko sta naslednji dan nerazumno dražja. Novi zakoni se vrstijo z vrtoglavo hitrostjo. Nekateri obogatijo, drugi se utapljajo v dolgovih. Marsikaj, kar se je še včeraj zdelo nemogoče, postane stvar zdrave logike. Ko končno zajamemo sapo, ugotovimo, da nismo več ista družba. Avtorica Naomi Klein je to nekoč poimenovala »kapitalizem uničenja«. Katastrofa vedno premeša karte in prinese spremembe v razmerjih moči … za delavstvo so to največkrat spremembe na slabše.
-
4. 8. 2023 | Mladina 31 | Žive meje
Komentar / Kako padajo drevesa
Decembra 2022 so v ljubljanski Drami premierno uprizorili predstavo Kako je padlo drevo. Ta je govorila o prebivalcih ljubljanske soseske, ki so se postavili po robu gradbenemu projektu, da bi domače drevo obvarovali pred posekom. Pripovedovala je zgodbe o navadnih ljudeh, ki so se znašli v boju z oblastmi in bili grdo poraženi. Dramaturginja Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta takrat o svojem delu zapisala, da naš zgodovinski trenutek zaznamuje sobivanje dveh trditev: »Naš način življenja vodi v gotov propad človeške civilizacije.« In: »Počutim se, kot da ni mogoče nič narediti.« Dodala sta, da »ti dve prepričanji skupaj ustvarjata tesnoben občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu«. Verjetno pa se nista zavedala, da je v času, ko so umetniki na gledališkem odru uprizarjali to tesnobno občutenje, isto gledališče že imelo v gradbeni dokumentaciji pripravljeno žaganje veličastnega kostanja pred vhodom. In da se bo že čez nekaj mesecev neuspešen upor prebivalcev z odra preselil v resnični svet. Ali je šlo za golo naključje, da se je sezona v Drami končala s posekom prebivalcem ljubega drevesa?
-
21. 7. 2023 | Mladina 29 | Žive meje
Komentar / Birokracija ljubezni
Prejšnji mesec je zagovornik načela enakosti izdal za marsikoga presenetljivo odločbo. Ugotovil je, da so uslužbenke Upravne enote Ljubljana pri obravnavi zakonskega para ravnale diskriminatorno. Ko sta namreč slovenska državljanka in državljan Maroka na Tobačno prinesla papirje, da bi mož na podlagi družinske vezi dobil dovoljenje za bivanje v Sloveniji, so ju že pri prvem okencu odslovili. Ona, da je starejša, on pa bivši prosilec za azil – zagotovo gre za fiktivno poroko. Niso jima izdali niti potrdila o oddani vlogi in niso opravili nadaljnjih preveritvenih postopkov. In ker mož ni dobil potrdila o oddani vlogi, ga je nekega dne policija želela deportirati, češ da nima potrebnih papirjev … Rešil se je tako, da je zaprosil za azil (in se moral zaradi tega odseliti od žene v azilni dom!). Njuna večletna birokratska kalvarija, ko sta živela v nenehnem strahu, se je končala šele z nedavno zagovornikovo odločbo. Z njo se je, upamo, končala tudi desetletja trajajoča praksa upravnih enot.
-
7. 7. 2023 | Mladina 27 | Žive meje
Pa smo spet tam. Še en policijski umor nedolžnega najstnika. Nov val izgredov v Franciji, novi posnetki gorečih avtomobilov in s pirotehniko osvetljenega neba, nove kolone robocopov in oklepnikov in seveda nov plaz zgroženih komentarjev o uničevanju zasebne lastnine. Vsi poznamo ritual – ob kakršnemkoli uličnem neredu se novinarji in komentatorji čutijo dolžne pozirati zraven na streho obrnjenega avta ali razbitega izložbenega okna ter se s skrajno zaskrbljenim obrazom spraševati, »ali obstaja opravičilo za takšno ravnanje« in »ali je protest postal le izgovor za plenjenje«. Gledalci smo jim dolžni slediti v debatno močvirje o upravičenosti nasilja, ki seveda »nikoli ni rešitev«. In takoj ko je v etru izraz »uničevanje lastnine«, je odpravljeno vsakršno analitično mišljenje. Naši možgani začnejo panično begati med več tisoč komentarji in med njimi iskati utemeljitev, zakaj razbite šipe nikoli, nikjer in iz nobenega razloga ne morejo biti upravičene.
-
23. 6. 2023 | Mladina 25 | Žive meje
Komentar / Globalizacija Ljubljane
V poletnih mesecih so prebivalci Ljubljane soočeni z velikimi spremembami, ki marsikoga napolnjujejo z nelagodjem. Na ulicah so sami tuji obrazi, v zraku je vrvež najrazličnejših jezikov, med sabo za prostor tekmujejo različni ponudniki storitev in hrane, ki jo razvažajo dostavljavci z vsega sveta, ob petkih pa iz lokalov doni vse od berlinskega tehna do nigerijskega afrobeata. V prestolnico je prišla globalizacija. Vsem, ki se še spominjajo nekoč zaspane poletne Ljubljane, ki je po odhodu študentov in med kolektivnimi dopusti vedno postala mesto duhov, bi morale biti spremembe sicer všeč – mestne oblasti nam jih prikazujejo kot veliko zmago urbanističnega planiranja. Mar si nismo vedno želeli živeti v metropolitanskem okolju? Se nismo vedno pritoževali nad zaplankanostjo in zaspanostjo prestolnice? Toda med novo globalizirano Ljubljano in njenimi starimi lokalci obstaja velika napetost, ki še zdaleč ni razrešena.
-
9. 6. 2023 | Mladina 23 | Žive meje
Komentar / Konec ameriške izjemnosti
Počasi se bo treba spoprijeti z neprijetno resnico, da je ameriški politični razred popolnoma izčrpan. Vodstvu najmočnejše države na svetu, ki stoji za največjo vojsko in nuklearnim arzenalom, bi danes težko zaupali samemu najti pot do trgovine in nazaj. In naj liberalni mediji še tako natančno merijo nabuhlost obraza Vladimirja Putina, špekulirajo o Xijevem zdravstvenem stanju ali povzemajo nore zgodbe o mentalnem stanju Kim Jong Una, so vsi videti kot prava podoba mladostne bistrosti v primerjavi z ameriškimi predsedniškimi kandidati. Pravzaprav je šokantno, kako malo pozornosti svetovni mediji namenjajo pojavu, ki ga lahko zazna vsak laični opazovalec. Celotno predsedovanje Joeja Bidna je namreč ena sama kolekcija zdrsov in padcev, ki se jih njegovi hendlerji trudijo na vsak način prikriti. Voditelj »svobodnega sveta« komaj zmore tri minute pred kamero brez incidenta. To niti ni osebnostna hiba samega Bidna – dejansko je neetično, da demokratski establišment pošilja na odre 80-letnika, ki ima zdravstvene omejitve. A v slogu Severne Koreje se mediji skupinsko pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu in da je Joe Biden edini pravi kandidat za predsednika tudi na naslednjih volitvah.
-
26. 5. 2023 | Mladina 21 | Žive meje
V zadnjem mesecu je bil dosežen eden večjih, verjetno kar zgodovinskih prebojev delavskega gibanja v Sloveniji. Dostavljavci hrane, ki delajo za tako imenovani platformni podjetji Wolt in Glovo, so se združili v sindikat in tudi organizirali svojo prvo opozorilno stavko. Težko si je predstavljati, kako zahtevno je povezovanje toliko delavcev, ki z različnimi življenjskimi situacijami, različnimi statusi in celo različnimi državljanstvi drvijo eden mimo drugega v lovu na naslednje naročilo. Da so zbrali moč in pogum za stavko, kaže na to, da so njihove delovne razmere res dosegle dno. Žal pa so pri podajanju zahtev za kolektivno pogodbo naleteli na isti problem kot številni zunanji izvajalci pred njimi – korporaciji Wolt in Glovo se z njimi enostavno nočeta pogajati. S hladnokrvnim cinizmom sta multinacionalki, ki vsem na očeh izigravata slovensko zakonodajo in se izogibata zagotavljanju osnovnih delavskih standardov, zdaj sklicujeta na slovensko zakonodajo, češ da jima ta prepoveduje pogajanja z njihovimi dostavljavci! Prav ste slišali – delavec, ki cele dneve v modri uniformi z velikim napisom »Wolt« vozi hrano po mestu, je v resnici »samostojen« podjetnik, ki se kot tak ne sme kolektivno pogajati z Woltom. S tem naj bi, pazite, kršili zakone o konkurenci!
-
12. 5. 2023 | Mladina 19 | Žive meje
Komentar / Osamosvojiteljska histerija
Po navadi ne posvečam pretirane pozornosti političnim govorom na proslavah ob praznikih. Njihova vsebina je generična, govorci se zlijejo z zvoki harmonike in vrvežem izza gasilskih klopi v splošen festivalski šum. Govori so, ker se tako na proslavah pač spodobi. Letos pa se jim v tednih, ko se vrstijo partizanski in delavski prazniki, vseeno nisem mogel izogniti. Z vsakega odra, zaslona in iz vsakega zvočnika je namreč odmevalo »osamosvojitev … osamosvojitev … osamosvojitev …«. Začelo se je z Janševim shodom proti ukinitvi muzeja slovenske osamosvojitve, potem sem na dan OF na glavni državni proslavi slišal, da je bil partizanski boj dejansko boj za samostojno Slovenijo, le da so vmes komunisti ugrabili gibanje. Potem sem nekaj dni kasneje na delavski proslavi za prvi maj moral poslušati isto pridigo zgodovinarja Janka Prunka … Tudi zgodovina delavskega boja je menda v resnici le zgodovina slovenske osamosvojitve! Nato so bili celo pohod ob žici in druga obeležja v spomin na partizanske zmage preplavljeni z isto retoriko – med drugim je Milan Kučan izkoristil obletnico osvoboditve Vrhnike, da je predlagal zamenjavo spomenika revoluciji na Trgu republike s spomenikom – ne boste uganili – osamosvojitve!
-
28. 4. 2023 | Mladina 17 | Žive meje
Brazilski predsednik Lula Da Silva, znan po svoji diplomatski spretnosti, je sredi še ene uspešne svetovne turneje naletel na nepričakovane kritike. Med obiskom Portugalske so predstavniki Evropske unije namreč obsodili njegova stališča do Ukrajine, iz Bele hiše pa so ga celo obtožili širjenja ruske propagande. Namesto da bi se hvalil s pomembnimi gospodarskimi in podnebnimi preboji, je moral Lula novinarjem ponavljati svoja stališča in na koncu jim je celo zabrusil, da s svojimi izjavami ni dolžan »kogarkoli zadovoljiti«. Tako glasno razhajanje pogledov redko zasledimo na srečanjih svetovnih voditeljev – še tako skregane strani ponavadi prekrijejo spore z vljudnostnim diplomatskim žargonom. Še manjkrat se to zgodi tako spravljivim in na kompromise pripravljenim voditeljem, kot je Lula.
-
14. 4. 2023 | Mladina 15 | Žive meje
Komentar / Slovenija na ulicah
Slovenijo je zajela protestniška inflacija. Protestov je čedalje več, njihova vrednost pa je čedalje manjša. Že dolgo nismo videli tedna, ko se v prestolnici ne bi zbrala množica okoli te ali one iniciative, število obiskovalcev shodov pa je pravzaprav neverjetno – v dokaj rednem intervalu lahko vidimo po ulicah marširati od nekaj sto do nekaj deset tisoč protestnikov. Navadili smo se na prizore transparentov in zastav, kot da bi se Ljubljana spremenila v nogometno mesto, kjer se vsak teden igra derbi. A še bolj neverjetno je dejstvo, da te izjemne manifestacije povsem izzvenijo že v roku 24 ur. Še fuzbalske tekme imajo daljše medijsko življenje. Se še kdo spomni, da je pred dvema tednoma Ljubljano zasedlo okoli 40.000 upokojencev? Se je v zvezi z njihovimi zahtevami kaj zgodilo? Se bo čez dva tedna še kdo spomnil tisočih protestnikov shoda za javno zdravstvo? Naslednji teden bo nov protest z novo temo, ki bo poskušala priti do svojih pet sekund pozornosti v neusmiljenem medijskem ciklu.
-
31. 3. 2023 | Mladina 13 | Žive meje
Komentar / Koalicija Golob-Mesec-Janša
Ta teden sem bil priča političnemu dogodku, ki bi se mi v preteklosti zdel popolnoma nemogoč. Robert Golob, Luka Mesec in Janez Janša so se povezali, da bi strli odpor poslancev Levice, SD, Gibanja Svobode in širše civilne družbe. Prav ste slišali: Golob, Mesec in Janša so združili moči, da bi ukrotili koalicijske stranke in njihove podpornike. Še več, to so storili s prav neverjetnim namenom: da bi lahko v zakonu o tujcih ohranili enega najbolj rasističnih členov iz časa ministrovanja Aleša Hojsa! Potem ko so se namreč koalicijske stranke in njihovi ministri že skoraj poenotili, da je treba sporni člen umakniti, je Mesec interveniral in z ločenim mnenjem pomagal Golobu spraviti člen skozi vladno usklajevanje, Janez Janša pa je koaliciji zagrozil, da bo sprožil referendum, če poslanci zakona ne bodo izglasovali. In tako je popolnoma diskriminatoren, protiustaven in protidelavski zakon pristal na mizah liberalnih poslancev, ki so ga z izjemo poslancev Levice pridno podprli.
-
17. 3. 2023 | Mladina 11 | Žive meje
Pisalo se je leto 2020 in ameriška mesta so bila v plamenih. Po brutalnem umoru Georgea Floyda se je znova razplamtelo gibanje proti policijskemu nasilju, ki vsakih nekaj let zajame ZDA. Vstaje zaradi umora Georgea Floyda pa so bile v primerjavi z dotedanjimi protesti nekaj novega. Elite so prej večinoma zanikale policijske zločine in obsojale protestnike, voditelji protipolicijskih gibanj so bili ubiti v nenavadnih okoliščinah, na protestni val leta 2020 pa so se elite odzvale drugače. V nenavadnem obratu so se uličnim zahtevam po spremembah pridružile domala vse institucije in korporacije. Protestniške slogane smo videli na dresih poklicnih športnikov, v reklamah za obleke in celo v dvoranah kongresa. Joe Biden se je osebno sestal s Floydovimi svojci. Na vrhuncu evforije so šefi demokratske stranke stopili pred kamere, našemljeni v tradicionalne afriške šale (kente cloth), ter v čast Floydu klečali osem minut in 46 sekund – toliko časa, kot je policist klečal na vratu žrtve. In med vsem tem karnevalom državniškega sočutja so Američani pozabili, kaj so protesti pravzaprav sploh zahtevali.
-
Pred kratkim nam je v članku z naslovom Učinkovitost novinar Dnevnika razkril bizaren podatek o tempu dela naše vlade. Ta se je že v koalicijski pogodbi zavezala k takojšnji odstranitvi ograje na meji, po dveh mesecih zavlačevanja pa je (verjetno zaradi protestov lokalne skupnosti) prejšnja ministrica za notranje zadeve tudi uradno oznanila, da bo odstranjevanje končano do konca leta. Kot razkriva Dnevnik, je osem mesecev kasneje odstranjenih le 11,6 km oziroma 5,9 odstotka ograje. In dodaja, da bi »s takšnim tempom vlada potrebovala osem let in dobre tri mesece za uresničitev koalicijske obljube«. Cinična pripomba žal ni bila daleč od resnice, kajti le teden kasneje so na ministrstvu napovedali, da bo odstranjevanje dejansko trajalo štiri leta, pri čemer bo izvajalec Minis porabil skoraj toliko denarja, kot ga je za postavitev. Opazovalci se lahko le čudimo, da bo vlada sodobne države, z vsemi finančnimi in kadrovskimi sredstvi, porabila štiri leta in sedem milijonov evrov za delo, ki bi ga lahko v dveh tednih opravila vsaka vaška skupnost z nekaj traktorji. In če je odvoz nekaj železja z rečnega brega zanjo večleten napor, kako bo postavila 20.000 stanovanj ali obnovila javno zdravstvo?
-
Komentar / Vrnitev uravnilovke
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje v javnosti slišal besedo uravnilovka. Generacija, ki je začela spremljati politiko po letu 2015, je verjetno sploh ni nikoli spoznala. Ne ve, da je bila nekoč del splošne kulture in obvezna v vsakem zapisu v medijih. Kot kakšen nadležen radijski hit nas je v prvem desetletju po letu 2000 spremljala na vsakem koraku – bila je stalnica v paranoidnih rantih medijev SDS, na naslovnicah Financ in celo v popantropoloških kolumnah Mihe Mazzinija. Kdor je hotel delovati pametno na družinskem srečanju, je s ciničnim nasmeškom med žvečenjem govedine povedal, kako pikro čez socialistično uravnilovko, ki da je značilna za slovensko mentaliteto. A tako kot Makarena ali Gangam style je tudi beseda uravnilovka čez noč izginila iz popularne kulture. Zahod je s Trumpom, brexitom in skrajno desnico drvel v nove politične krize – in še preden sta prišli korona in Ukrajina, so uravnilovko v komentarjih že zdavnaj izpodrinili novi koncepti. Naši dežurni pametnjakoviči so od ekonomskih tem prešli h kulturno-informacijskim, raje so pridigali o »postfaktičnosti«, »teoriji spola« ali »evropski civilizaciji«. Jasno, po letu 2016 ni nihče več kupil ideje, da je glavni problem naše družbe prevelika enakost.
-
Minuli teden je slovenska diplomacija na Brdu pri Kranju javnosti predstavila nove zunanjepolitične usmeritve. Nova prednostna naloga ministrice Tanje Fajon naj bi bila kandidatura Slovenije za ugledno članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov. In prav diplomatske ambicije nove vlade so verjetno botrovale temu, da je bilo na srečanju nadpovprečno veliko besed namenjenih državam afriške celine, od katerih glasov je odvisen uspeh kandidature. Brez podpore 54 afriških članic Slovenija pač nima šans. Naši predstavniki so se tako na vse pretege trudili poudarjati, da bodo poglabljali sodelovanje in poskušali »imeti več posluha tudi do globalnega dela sveta«. Nerodno pompozne besede, izrečene ravno ob preimenovanju ministrstva v ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, in to dan, preden so naši predstavniki na seji v Strasbourgu zahtevali konkretnejše ukrepe za vračanje migrantov v izvorne države, so zgolj poudarile bolečo odtujenost Slovenije od sveta zunaj Evrope. Države, ki ležijo onkraj Sredozemlja, kot da bi bile na drugi strani Lune.
-
V Sloveniji poznamo dva žanra umorov. Eno so holivudski poboji, kakršne vidimo dramatizirane v detektivkah in vse popularnejših true crime serijah. Glavno vlogo v njih imata skrivnostni psihopat, ki iz senc preži na nič hudega sluteče žrtve, in pa neustrašni kriminalist, ki se prebija skozi labirinte človeškega zla. Nasproti teh dramatičnih uprizoritev pa stoji drug žanr: vsakdanja in neglamurozna črna kronika. Tu ni nobene misterioznosti. Morilec ni neki skrivnostni psiho morilec iz senc, ampak čisto navaden, vsem znani družinski član, sosed, sošolec. Namesto jasne zgodbe o »poosebljenem zlu«, ki preži na neznance, črna kronika prinaša zmedene pripovedi o slabih družinskih odnosih, zlorabah in osebnih travmah. Holivud spreminja umore v tuja, sleherniku nerazumljiva dejanja izprijenosti, črna kronika pa jih neprijetno približa našim lastnim soseskam in vasem.
-
Komentar / Najemniški trg ne obstaja
Če ste v zadnjih letih morali iskati stanovanje za najem, ste zagotovo naleteli na marsikaj nenavadnega. Morda ste najprej iskali garsonjero in že pri preletu oglasov ugotovili, da bi morali za 30 kvadratov v prestolnici odšteti bolj ali manj celotno plačo. A tudi ko ste drastično spustili pričakovanja, ste se prebijali skozi množico oglasov, ki ponujajo 10 m2 velike sobe s skupno kuhinjo in kopalnico za dobro polovico vaših mesečnih prihodkov. Med njimi ste videli tudi bizarne pripise v slogu »predplačilo v višini treh najemnin« ali »stanovanje je potrebno poleti izprazniti«. Še večje bizarnosti pa so vas čakale ob dejanskem ogledu prostorov, kjer ste srečevali postelje, postavljene ob kuhinjske pulte, vrata, ki se odpirajo le do polovice, preden trčijo ob pralni stroj, ali omare, polne lastnikovih cunj, ki jih bo občasno hodil iskat. Izogibali ste se dotika s plesnivimi stenami in zaman spraševali, kje je kak radiator. Lastnikom ste odgovarjali na žaljiva vprašanja in jim zaupali intimne podrobnosti o svojem življenju. Iskanje cenovno dostopnega stanovanja je potovanje v čudaško podzemlje Slovenije, kjer vse družbene norme izpuhtijo v zrak.
-
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Žive meje
Komentar / Kandidatka za premierko
Ko boste brali to kolumno, bo obravnavani dogodek že zdavnaj pozabljen. Bo le še eden izmed tisočerih drobnih detajlov, ki z naslednjim dnem izginejo iz spomina in postanejo neopazen košček v mozaiku slovenske politike. Toda bila bi neskončna škoda, če bi 14. december 2022 utonil v pozabo. Na ta dan so nam namreč vidni obrazi kulture uprizorili najnazornejšo predstavo slovenskega liberalizma, kar smo jih kdaj videli. Tako nazorno, da jo bomo lahko še dolgo uporabljali kot pedagoško orodje. Če me bo v daljni prihodnosti kdo vprašal, kaj je bil liberalizem, bom lahko vedno odprl arhiv in pokazal na literarno prireditev Šopek srčnic za gospo Tatjano Bobnar. Slovenski liberalizem so prominentni literati, ki recitirajo poezijo policijski funkcionarki.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Žive meje
Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je naš srednji sloj postavilo pred navidezno moralno dilemo. V mesecih pred prvenstvom so se z vse večjo pogostnostjo nizali članki o grozljivem številu tujih delavcev, umrlih na katarskih gradbiščih, in hudih kršitvah človekovih pravic, ki si jih privošči nazadnjaški kraljevi režim. Vse glasneje se je govorilo o Fifini mafijski korupciji, podmiznih kupčijah, kraji javnega denarja … Netflix je o tem posnel celo serijo. Zahodni potrošnik je bil torej postavljen pred vprašanje: ali sem slab človek, če vseeno gledam prvenstvo in v njem uživam? Ali bi mi moralo biti nerodno, da že vse leto kričim o moralni dolžnosti, da se odpovemo vsemu, kar na daleč smrdi po Rusiji ali Kitajski, zdaj pa gledam Andreja Stareta v TV-studiu, okičenem z dekorjem zalivske teokracije? Bi mi moralo biti pri tem nerodno? Bi moral razmisliti o vrednotah naše družbe ali, bog ne daj, celo o svoji lastni vlogi v svetu?
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Žive meje
Sredi Argentinskega parka v Ljubljani se je pojavil nov politični grafit. Ne piše »Fuck the police«, »Tukaj je Slovenija« ali »Vsi na ulice«, kot smo navajeni v urbanih središčih. Napis ni opremljen z obkroženim anarho A-jem ali kakšno nacistično runo, kot bi pričakovali od uličnih gveril. Ne norčuje se iz kakega politika, ne poziva nas k uporu ali bojkotu, ne kritizira sistema … Nasprotno, v Ljubljani so se leta 2022 našli neki novi radikalci, ki se jim očitno zdi potrebno sredi noči prinesti barvo v park in tvegati kazen, zato da na javno površino napišejo geslo, ki ga sicer lahko vidimo na jumbo plakatih po vsem mestu. Geslo, ki ga slišimo v vseh javnih in komercialnih medijih. Geslo, ki ga ponavljajo vsi politiki in vplivneži v državi. Sredi Argentinskega parka z velikimi belimi črkami piše »Gremo spet volit«. Človek bi rekel, da v Sloveniji ulica in establišment dihata kot eno.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Žive meje
Vrnitev Lule Da Silve na čelo brazilske države je bila vrsto let eden izmed fokusov globalne levice. Predvsem na zahodni polobli je Lula pomenil upanje za drugačno razvojno pot, za opolnomočenje revnih in rešitev dragocenega pragozda. Ob njegovi nedavni volilni zmagi so se mi vrnili v spomin vzneseni govori pokojnega ameriškega političnega komentatorja Michaela Brooksa, ki je med zahodno levico ponesel geslo #LulaLibre in agresivno lobiral za njegov izpust iz zapora. »Lula je simbol upora, moči, poguma in dostojanstva, oseba, ki jo moramo vsi posnemati!« Pompoznim besedam je težko oporekati, saj je bil Lula verjetno zadnji uspešen socialdemokrat na svetu – sindikalist, ki je v času diktature zgradil močno Delavsko stranko, prevzel oblast po mirni poti in uporabil svojo moč, da je dvignil 20 milijonov Brazilcev iz revščine. Kateri levi politik na Zahodu se je lahko v zadnjih desetletjih pohvalil s čim primerljivim? Brooks, ki je leta 2020 tragično umrl, ni dočakal zmagoslavja svojega junaka, je pa tudi po zaslugi njegovega poročanja Lulovo vrnitev praznovala vsa zahodna levica.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Žive meje
V Kinoteki je prejšnji teden ljubljansko premiero doživel film Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac, ki pripoveduje o tako imenovani začasni tehnični oviri na slovensko-hrvaški meji. Izmed številnih dramatičnih prizorov se mi je v spomin najbolj zasidralo srečanje med policijo in vaško skupnostjo v Radencih ob Kolpi. Šef policije in župan poskušata jeznim vaščanom na vsak način razložiti, zakaj morajo ob njihovi reki postaviti ograjo: »Vi ne razumete, mi se soočamo z velikimi migracijskimi pritiski ... Prihajajo hude stvari, v podsaharski Afriki se vsak dan za nekaj kilometrov razširi puščava, baje bo desetine milijonov ljudi krenilo proti Evropi …« A bolj ko predstavniki države napihujejo pomembnost žice, večja je skepsa lokalnih prebivalcev, ki na položaj gledajo bistveno bolj trezno: »Pa dobro, a bo nekaj kilometrov ograje v Radencih rešilo Evropo ali kaj?« Vsi vedo odgovor na to vprašanje. Na globalne migracije nima država nobenega odgovora in postavljanje žice je zgolj izraz njene nemoči. Za trenutek se gledalcu policijski veljaki celo zasmilijo … bolj ko se poskušajo prikazati kot rešitelji sveta, bolj so videti kot nebogljeni otroci v prevelikih uniformah.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Žive meje
Prejšnji teden je po tihem in brez velikega pompa ugasnila dolgoletna kolumna Tomaža Mastnaka v Dnevniku. Pod še eno njegovo ostro polemiko proti mainstream narativi o podnebnih ukrepih in vojni v Ukrajini nas je pričakalo kratko obvestilo uredništva, da »zaključujemo sodelovanje z dr. Mastnakom, saj želimo k sodelovanju pritegniti nove avtorje«. In to je bilo to. Poleg par komentarjev na družbenih omrežjih ob odhodu popularnega pisca ni bilo slišati burnih odzivov, kakršnim smo bili priča ob ukinitvi Studia City in drugih napadih na nezaželene medijske osebnosti. Še več, številni zagovorniki »svobodnega novinarstva« so odhod kolumnista celo pozdravili. Dovolj so imeli njegovega »izkrivljanja dejstev« in »putinovske propagande«. Mastnak je postal redek primer pisca, čigar odhoda niso zahtevali janšistični strankarski aparatčiki, ampak ga je izrinila kar liberalna civilna družba.
-
30. 9. 2022 | Mladina 39 | Žive meje
Komentar / Luknja v obliki Pahorja
Prebivalci postdrnovškovske Slovenije smo se navadili na zabavne predsedniške volitve. Te so vedno privabile množico političnih outsiderjev in čudakov, saj je slovenski predsednik predvsem simbolna figura, nekakšna maskota, ki namesto sivega političnega razreda predstavlja ljudstvo v vsej njegovi raznolikosti. Že Drnovšek sam je med predsedovanjem doživel metamorfozo iz resnobnega državnika v hipijevskega self-help guruja. Postal je oseba, ki je prej kot politične cilje interesnih skupin utelešala individualna hrepenenja ljudi po pravičnejšem svetu. Po njegovem umiku je leta 2007 za položaj kandidirala množica posebnežev, od avanturističnega kriminalca Zmaga Jelinčiča do provokatorja Arturja Šterna, ki je s kandidaturo zgolj nabiral material za resničnostni šov Gola resnica. Njihovemu tempu sta morala slediti tudi etablirana favorita Lojze Peterle, ki se je z nastopi na orglicah poskušal narediti ljudskega, in pa Danilo Türk, ki je moral sestopiti z diplomatskega piedestala v sfero pop trasha in voditi oddajo s slovenskimi misicami na TV Paprika. Tako je bil teren nastavljen za prihod Boruta Pahorja, ki je do popolnosti razumel vlogo predsednika/maskote in se iz parlamentarnega kravatarja preoblekel v vse mogoče kostume, kidal gnoj, mešal beton in plesal polko. Na predsedniških volitvah pač ne izbiramo političnega predstavnika, ampak utelešenje kakofoničnih, bizarnih in med seboj izključujočih se ljudskih hrepenenj.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Žive meje
Zadnje dni je v liberalni javnosti zbudila precej pozornosti zgodba sirske begunke, ki je za portal Tukaj smo opisala svojo kalvarijo z izpitom iz slovenskega jezika. Po večkratnih neuspešnih poskusih pri pisnem delu izpita zdaj razmišlja o odhodu iz države, saj ji grozi izguba socialne pomoči, ki je zanjo pri štirih otrocih in visoki najemnini edina možnost preživetja, potem ko je izgubila službo. Številni državljani so se ob tem spraševali, kako je mogoč tak birokratski sadizem nad materjo samohranilko. Država odgovarja, da so njeni nameni dobri: hočemo le poskrbeti za integracijo tujcev! Spomnimo se, najprej je Šarčeva vlada spremenila zakon o trgu dela tako, da neevropskim državljanom za dostop do socialnih pravic nalaga obveznost opravljenega izpita iz slovenščine na stopnji A1, s spremembami zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti pa je Janševa vlada ta merila še zaostrila in razširila. Na videz razumna zahteva države, ki tujcem nalaga učenje jezika, se je v praksi izkazala za priročno orodje etničnega izključevanja, saj zagonetni izpit in nemogoči pogoji številne tujce brišejo iz javnih sistemov in jih potiskajo na družbeni rob. To je bil tudi resničen namen zakonskih sprememb.
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Žive meje
Opravek me je po dolgem času ponesel na kolesarsko pot skozi center Ljubljane, kjer sem ob srečanju s trumami obiskovalcev hitro prišel do sklepa: nikoli več nočem biti turist. Kakšna neverjetna farsa je vse to! Le zakaj bi si želel biti kjerkoli na svetu eden izmed teh revežev, ki jih njihove aplikacije kot živino poganjajo od enega »pristnega doživetja« do drugega, ne vedoč, da se sprehajajo po Potemkinovi vasi, popolnoma izpraznjenem teritoriju, ki je bil oblikovan izključno po njihovih vnaprejšnjih pričakovanjih in ne odraža ničesar drugega kot njihovo lastno pomanjkanje domišljije. »Lokalne posebnosti in pristna doživetja« so le odraz butastih stereotipov, ki so jih marketingarji zabeležili v fokusnih skupinah in sestavili v turistične pakete za »raziskovalne in avanturistične duše«. V turističnih krajih zato dejansko ne moreš doživeti ničesar. Slikaš se pred praznimi stavbami kot kreten, ješ drago hrano, za katero domačini še slišali niso, in če slučajno srečaš kakega lokalca, te ta zagotovo sovraži.
-
19. 8. 2022 | Mladina 33 | Žive meje
Nedavni prestop novinarke Vesne Vuković v ekipo Roberta Goloba je v komentatorskih vrstah povzročil pravo moralno histerijo. Ali je sprejemljivo, da se prepletajo medijski in politični poklici? Bi se morali takšni prestopniki za vedno odpovedati pisanju? Za novinarski ceh je bila to seveda priložnost, da znova poudari izjemne etične vrline novinarskega poklica, ki da se ne sme pajdašiti z umazano politiko. Uroš Esih je za Delo zapisal, da je »novinarstvo poslanstvo«, ki ga pečanje s politiko degradira. »Novinarstvo je način življenja …Ob nekaterih trenutkih pa tako pljunemo v lastno skledo, da je ponos krepko načet,« smo lahko slišali od Danijela Posleka na Radiu Slovenija. Predstavnica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek se je spraševala, »kdo bo še verjel novinarjem, ki gredo v posteljo s politiko«, in dodala: »… od novinarja javnost pričakuje neodvisnost, določeno mero objektivnosti, nepovezanost s strukturami moči«. Kaj je sprožilo takšno refleksijo in zakaj so izmed vseh ljudi, ki iz različnih poklicev prestopajo v politiko, novinarji edini, ki morajo skozi sito moralne presoje?
