N'toko
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Žive meje
Šinzo Abe ni umrl veličastne smrti. Pustimo ob strani, kaj so po njegovem umoru skozi hlinjene solze govorili mediji in svetovni voditelji – vsi vemo, da atentat na prvega moža Japonske ni bil »napad na demokracijo in naše skupne vrednote«. Abe ni umrl v ideološki vojni proti komunizmu, niso ga pokončale bombe kakega okupatorja, ni ga ustrelil strankarski nasprotnik ali aktivist podtalnega političnega gibanja ... Ubil ga je popoln brezveznež, neki Tecuja Jamagami, ki je voditelju zameril sodelovanje z versko organizacijo, odgovorno za bankrot njegove družine. Povsem naključen umor iz osebne zamere, brez ideološke ali politične razsežnosti. Jamagami se je politiku približal med nekim nepomembnim govorom v majhnem okraju in mu s strelom iz doma narejene pištole preluknjal vrat. Podobno klavrna smrt, kot bi se spotaknil ob odvezano vezalko in si na pločniku zlomil tilnik.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Žive meje
Kot je bilo pričakovati, zanimanje za vojno v Ukrajini plahni z vsakim novim poletnim dnem. Novice s fronte vztrajno drsijo s prvih časopisnih strani, modro-rumena kombinacija izginja s profilnih slik, število komentarjev pod vojnimi novicami je desetkrat manjše kot pozimi. Pompozne besede o boju za evropske vrednote zdaj izzvenevajo v prazno. Zdi se, da je javnost že dosegla svoj prag občutljivosti in nobena količina podrtih stavb, junaških zgodb z bojišč ali žalostnih otroških oči ne more več doseči viralnosti prvih tednov. Javljanje vojakov v Evrovizijo je bil morda še zadnji propagandni uspeh, potem pa je vse to postalo del standardiziranega repertoarja z Unicefovih koledarjev. Ukrajina je zdaj Afganistan, Jemen, Sudan, Sirija ... Še ena zjebana država, v katero se stekajo orožarske investicije, ne da bi ponujala kako čustveno katarzo. In vse kaže, da so politiki na obeh straneh konflikta povsem zadovoljni z nadaljevanjem uničenja. Bidnova ekipa z zadovoljstvom opazuje nove poslovne priložnosti, ki si jih je ustvarila z vojno, Putin šteje dodatne milijarde od prodaje energentov in spreminja vojno stanje v politični kapital doma.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Žive meje
»Prizori, ki jih vidite na fotografiji, niso tretji svet, ampak delavska realnost čisto blizu nas.« S temi besedami je bila Sloveniji v informativnem programu razodeta stiska delavcev podjetij Marinblu in Selea, siva podoba izčrpanih moških, ki spijo na jogijih pod skladiščnimi neonkami. »Delajo neprekinjeno tudi po 40 ur za mizerno plačilo, nadur jim ne izplačajo, ves čas jih snemajo kamere.« Prispevek še poudari škandaloznost tega ravnanja s selfiji šefa Šuštarja na čolnu in njegovimi grozilnimi sporočili delavcem. Takoj so sledili odzivi javnosti, politikov, podjetij – vsi so hiteli pred kamere izkazovat svojo ogorčenost. »Nedopustno je, da se takšne prakse pojavljajo v naši državi!« »To je kršenje osnovnih civilizacijskih norm!« Špar, ki je naročal ribe pri Marinbluju, je škandal spretno obrnil v svoj prid in pravičniško oznanil, da prekinjajo sodelovanje. Na GZS so ogorčeno povedali, da od delodajalcev pričakujejo »nadstandardno upravljanje človeških virov«. Inšpektorji so prihiteli na prizorišče in pravičniško zaplombirali obrat. Vsa država je združila moči, da ukroti zlikovce iz Kozine.
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Žive meje
Po vsej Evropi je odjeknila novica, da namerava nemška vlada zvišati minimalno urno postavko na 12 evrov, kar bi pri povprečnem delovniku na mesec naneslo okoli 2000 evrov. V Sloveniji, kjer imamo pri 1000 evrov nižjem minimalcu primerljive življenjske stroške, je novica naletela na pričakovano ogorčenje. »Kdaj bomo že postali zahodnoevropska država?« Težko se v takih trenutkih izognemo spominom na vstop v Evropsko unijo, ko so politiki z obeh strani meje obljubljali »enakovredno partnerstvo« in »hitro razvojno dohitevanje« novih članic. Danes lahko zgolj začudeno buljimo v podatke in ugotavljamo, da prepad ostaja tako rekoč nespremenjen od leta 2004. Kljub vsem spremembam sistema, davčnim reformam, privatizaciji in evropskim subvencijam ostaja selitev v Nemčijo za Slovence še vedno najhitrejša pot do nemške življenjske ravni.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Žive meje
Internet me hoče na vsak način spremeniti v boljšega človeka. Ko odprem katerikoli video na YouTubu, se moram najprej prebiti skozi 15 sekund tega ali onega motivacijskega govorca na temo, kako postati bolj produktiven, kako se znebiti bolečin v hrbtu ali kako posnemati deset navad milijarderjev. Nič bolje ni z mojim Facebook feedom, kjer se med objave prijateljev vrivajo najrazličnejši strokovnjaki s svojimi desetimi koraki do boljših odnosov in coachi s svojimi programi za popolno telesno transformacijo. Vse to se v drugi obliki ponovi celo v mojem poslovnem inboxu, kjer me vsa možna društva in celo javni zavodi vabijo na svoje antistresne treninge. Od kod vse to? Mar nisem dal vseh svojih podatkov spletnim korporacijam ravno za to, da bodo njihovi algoritmi pametno prilagajali oglase mojim potrebam? Star sem jebenih 40 let, od kod jim ideja, da hočem zdaj spremeniti prav vse na sebi? Nič ne rečem, kakšen nasvet je lahko koristen ali inspirativen, ampak čedalje težje se spopadam s to armado ljudi, ki z vseh odrov kričijo, naj stopim v stik s svojim notranjim jazom.
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Žive meje
Danes se nam je neprijetno spomniti na duhamorne mesece koronakrize, čeprav bi nam to verjetno koristilo. Koristilo bi na primer, če bi se spomnili vseh izjav medijskih in strokovnih avtoritet, ki so se izkazale za zgrešene. Da bi analizirali, kako so vidni izobraženci prisegali na vsemogočnost cepiv, čeprav izkušnje velevajo, da imajo tudi cepiva omejen domet in učinkovitost, pa spet zagovarjali sproščanje nujnih zaščitnih ukrepov za cepljene, čeprav so ti množično zbolevali, ali se celo zavzemali za invazivne nadzorne posege, ki dokazano niso imeli učinkov. Ne glede na njihovo znanje in dobre namere je cepilna strategija sprožila širok upor in klavrno propadla, nihče pa se ni resno vprašal, zakaj. Ta neuspeh med t. i. zagovorniki znanosti ni porodil premislekov o zmotnem pristopu, ampak nasprotno: mnogi so še utrdili prepričanje o svoji nezmotljivosti, za neuspeh pa so krivili antivakserje in dezinformatorje – ljudi, ki ne verujejo v znanost. Problem naj ne bi bil v slabi strategiji, ampak v heretikih, ki so ljudem omajali vero. Ko bi le lahko odstranili lažne informacije z neta, ko bi le Mark Zuckerberg bolj cenzuriral Facebook, ko bi le Spotify ukinil Joeja Rogana in Dnevnik odpustil Tomaža Mastnaka … potem bi s sveta pregnali tudi covid-19!
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Žive meje
Ko smo pred kratkim z Delovno skupino za azil obiskali kurdskega begunca Karima (ime je spremenjeno) v koprskem zaporu, smo bili prvi ljudje iz zunanjega sveta, ki jih je videl po letu in pol. Osamljeno življenje za zapahi ga je v tem času povsem zlomilo. Po cele dneve je opravljal zaporniško delo, s katerim je zaslužil 110 evrov na mesec, ta denar pa je v celoti porabil za drage klice ženi in hčerama v domovino. Še nedavno je upal, da bo v Evropi dobil azil in jih varno pripeljal sem, a ga je na poti ustavila slovenska policija in ga obtožila tihotapstva. Karim naj bi bil čez mejo vozil avto, v katerem se je prevažalo še več oseb. Že po kratkem pregledu dejstev postane jasno, da tega ni mogel storiti – dom je zapustil komaj mesec pred dogodkom in bi v tako kratkem času težko postal mednarodni mafijski kolovodja, na volanu ni bilo njegovih prstnih odtisov, pač pa odtisi znanega tihotapca, njegovo nedolžnost so potrdili tudi drugi migranti v avtu, a so jih še pred sojenjem vrnili na Hrvaško. Policija si je obtožbo gladko izmislila in deportirala priče. Tako mu poleg skrbi za družino duševno zdravje gloda tudi občutek popolne nemoči, saj njegove resnice ne pozna nihče drug razen on sam.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Žive meje
V zadnjih tednih lahko na naših ulicah poleg predvolilnih jumbo plakatov opazujemo še en marketinški pojav: reklame za delovna mesta. Ne le državne institucije, kot so vojska ali pošta, za iskanje delavcev z oglasi so se odločili tudi zasebniki, kot so Hofer, Mercator in druga podjetja, ki nam na plakatih obljubljajo atraktivnejše pogoje zaposlovanja. Česa takega ne vidimo vsak dan. Nekaj je gledati politike, ki se nam dobrikajo pred volitvami, nekaj povsem drugega pa je v tej vlogi opazovati delodajalce. Ti ljudje, ki nas že desetletja ves čas zmerjajo, češ da smo leni, neizobraženi paraziti, so nenadoma prisiljeni tekmovati za našo naklonjenost! Nizka brezposelnost, ki je posledica evropskih monetarnih politik med epidemijo in velikega povečanja javnih investicij, je delodajalce prisilila v to, da dejansko … dajejo delo. In medtem ko vsak normalen človek vidi to kot nekaj pozitivnega, se kapitalisti v tem stanju počutijo grozno.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Žive meje
Slovenijo je zajel skrb zbujajoč pojav. Tisoče in tisoče se nas vsak dan, še preden spijemo jutranjo kavo, sreča na spletu in divje razpravlja o dogajanju v državi, o kateri ne vemo nič. Objavljamo zapletene analize vojne v Ukrajini, pod katerimi se vlečejo dolga čreva komentarjev, v njih pa srdito branimo svoja na novo izoblikovana mnenja, zaradi najmanjšega odmika od njih smo se pripravljeni ure in ure prepirati s sorodniki in neznanci. Tisoče zapisov na netu nam neizpodbitno dokazuje, da se druga stran moti, njeni pogledi pa nas strašno bolijo. Sprašujemo se, kako so lahko ti ljudje tako zavedeni? Ali se te ovce ne zavedajo, kako nevarne ideje širijo? Vsi smo se zato znašli na misiji dokazovanja resnice. Naše življenje je povsem prepleteno z množico konfuznih, večinoma lažnih in dekontekstualiziranih informacij, ki pritekajo k nam z oddaljenih bojišč.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Žive meje
Evropski azilni sistem je eden najbolj togih in neživljenjsko organiziranih mehanizmov stare celine. Trmasto se drži povsem nefunkcionalnih pravil in išče dogovore med državami, ki se nikoli ne uresničijo. Tako na primer z zloglasno dublinsko uredbo sili begunce, da ostajajo v vstopnih državah EU, čeprav se je že stokrat izkazalo, da takšen režim ni vzdržen ne za begunce ne za mejne države. A tudi ko je dublinski sistem leta 2015 vsem na očeh ustvarjal humanitarno in politično krizo na jugu Evrope, so institucije vztrajale pri svojem nedelujočem pravilu. Ko smo se še pod Cerarjem borili proti deportacijam sirskih beguncev iz Slovenije, so nam vsi od ministrstva za notranje zadeve do evropskega sodišča vztrajno ponavljali, da pravil ni mogoče spreminjati, ne glede na razmere. Enako trdi so ostali tudi pri nesmiselnih omejitvah dostopa beguncev do trga dela, omejitvah pri odpiranju bančnih računov, pri združevanju družin, pri dostopu do normalnih bivališč in socialne oskrbe – omejitvah, ki več kot očitno delajo sprejem in integracijo beguncev nemogoč. Ne le, da se evropska azilna politika z izkušnjami ni spremenila – da bi države ohranile trenutni red, so vrgle milijarde evrov v sistem nadzora in taborišč, za državljane EU pa znova uvedle mejni nadzor znotraj Schengena.
-
Od začetka devetdesetih let ne pomnim tako enotnega in hrupnega propagandnega delovanja vsega slovenskega establišmenta. Levi in desni mediji, civilnodružbene institucije, mnenjski voditelji in facebookovski influencerji nas od jutra do večera vsi enoglasno opominjajo: »Ste danes že obsodili Putina? Ste že spremenili svoj avatar v ukrajinsko zastavo? Ste že zahtevali ostre ukrepe?« Naš premier se spet vede kot general, v svoji blodnjavi glavi tokrat poveljuje kar celotnim zahodnim silam in tekmuje z drugimi voditelji v tem, kako drzne akcije proti Rusiji si upa predlagati. Opozicija je medtem povsem izginila ali pa plaho ponavlja bolj umirjene verzije istih sloganov. Naša medijska prehrana je sestavljena skoraj izključno iz propagandnega gradiva ukrajinske vlade, naša družabna omrežja so preplavili fotografije in posnetki herojskih bojev, za katere nas sploh ne zanima, iz katerega leta ali države so, dokler nam dajejo adrenalinski šus. Nekateri internetni bojevniki so se v bojni ekstazi tudi sami spremenili v ukrajinske vojake, le da njihov boj proti Putinu poteka v komentarjih na slovenskem tviterju. Tako kot ves Zahod je Slovenijo preplavil vojaško-propagandni spektakel, ki nam daje občutek, kot bi bili sami v vojni. Čemu je namenjeno to enoglasno institucionalno ropotanje? In kaj ima vse to dejansko opraviti z Ukrajino?
-
Janez Janša je star 63 let. Če predpostavimo, da se ga bo zdravje še kolikor toliko držalo, bi lahko ostal politično aktiven še vsaj tja do leta 2036. In če predpostavimo, da se bodo vlade še naprej menjavale s trenutno frekventnostjo, bomo v naslednjih letih glasovali za vsaj še 15 novih strank, katerih novi obrazi bodo obljubljali, da nas bodo rešili pred Janšo. V tem procesu se bo nabralo na desetine bivših novih strank, ostankov prejšnjih volitev, ki bodo poskušale preživeti še en mandat s pomočjo vedno bolj bizarnih koalicij. Leta 2036 bi lahko, če karikiramo in odmislimo prag za vstop v parlament, dočakali koalicijo 45 strank – za vsakega opozicijskega poslanca ena –, katere povezovalna točka bi bila, da so bile vse nekoč rešiteljice pred Janšo. Le še eno novo potrebujemo, pa bo Janša res gotov!
-
V obdobju bližajočih se volitev, ko javno življenje zaznamujejo strankarske kampanje, javnomnenjske ankete in projekcije sedežev v državnem zboru, moramo na glas spregovoriti o dejavniku, ki dejansko narekuje potek celotnega procesa: ljudje sovražimo parlamentarno demokracijo.
-
Ta teden mineva leto dni od Jankovićevega blitzkriega na Avtonomno Tovarno Rog. Spektakularna policijsko/varnostna akcija in razbijaško rušenje sta sredi zimskega lockdowna pretresla prestolnico, za seboj pa potegnila val javnih obsodb, objokovanja, privoščljivih komentarjev in legalističnih prepirov, nato pa še večmesečno propagandno vojno mestnega piar aparata. Bitka za teritorij Roga se je končala hitro, bitka za njegovo dušo pa še traja. Leto dni kasneje so s svojim videnjem dogodka javnost znova nagovorili deložirani skvoterji in tudi mestne oblasti. Prvi so se odpravili na ulice protestirat, drugi pa so se spet zatekli v mestnim oblastem prijazni časnik Delo. Drugi mediji so ob obletnici pripravili vsaj nekaj kritičnih razmislekov, Delo pa je obletnico pričakalo s celostranskim propagandnim člankom in jasnim sporočilom: pozabite na skvoterski Rog, pred nami je ultranapredni Center Rog! Njegova direktorica Renata Zamida in snovalka programa Meta Štular za fotografa pozirata nad ruševinami tovarne kot lovci nad truplom kake redke afriške živali. Pod njuno sliko pa zanimiv poziv: »V Centru Rog iščejo pričevalce in pričevalke za projekt zgodovinjenja prostora nekdanje tovarne Rog.«
-
Nekdanji (in skoraj zagotovo bodoči) predsednik ZDA Donald Trump je v pogovorni oddaji Billa O’Reillyja doživel enega redkih kratkih stikov s svojimi oboževalci. Množico gorečih antivakserjev je nagovoril s kontroverznim sporočilom: »Če se nočete cepiti, vas ne smejo siliti … (bučen aplavz), ampak! …(nelagodna tišina) … ne dovolite, da nam vzamejo zasluge za cepiva. Rešili smo desetine milijonov življenj, bodite ponosni na to! (nejasen šum)« Ko je O’Reilly pokroviteljsko dodal, da sta oba s predsednikom že dobila poživitveni odmerek, je nelagodje občinstva prešlo v glasno negodovanje. Trump, nevajen takšnih situacij, se je spustil v odkrit prepir. »Ne, ne, ne, ne, nehajte s tem!« Nikakor ni mogel sprejeti, da ljudje sovražijo njegovo cepivo. Še pred dobrim letom je paradiral pred kamerami kot veliki rešitelj, ki je v rekordno hitrem času zagotovil cepivo proti covidu, zdaj pa mora ravno zaradi tega poslušati žaljivke lastnih privržencev.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Žive meje
Zadnje tedne so vse domače medijske sile združile moči, da bi odgovorile na težavno vprašanje: kaj hočejo volivci? Njihove vaje v merjenju javnega mnenja so spominjale na ankete radijskih mrež, s katerimi te analizirajo priljubljenost popevk: anketirancem predvajajo kratke odlomke starih in novih hitov ter jih povprašajo za oceno. Kot po čudežu se poslušalci vedno najbolj navdušijo nad znanimi melodijami ali pa nad pesmimi, ki jih na znane melodije spominjajo. Takšno preverjanje priljubljenosti nato postane podlaga za nenehno ponavljanje istih pesmi na radiu, s čimer se njihova priljubljenost še poveča. Rezultat tega procesa je neskončno ponavljajoč se generični miks hitov in priredb iz devetdesetih let, vse pa sta izdali dve veliki svetovni založbi. In če se nad tem pritožiš, te podučijo, da smo si poslušalci to pač sami zaželeli.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Žive meje
Na slovenski levici se je začelo odštevanje. Nikogar ne zanima novo leto, veliki prelomni datum je 24. april, ko so na sporedu volitve. Še 136 dni nas ločuje od konca tretje Janševe vlade. Z nekoliko manjšo gotovostjo odštevamo tudi dneve do konca epidemije – strokovnjaki namreč napovedujejo, da naj bi se virus prav tako izpel do pomladi. Tako smo se v vseh sferah družbe psihološko pripravili na še »zadnjo hudo zimo«. Soočeni z dejstvom, da nam v dveh težkih letih ni uspelo premagati niti vlade niti virusa, smo se zdaj zazibal v pomirjujočo misel, da se bomo obeh nadlog kmalu znebili »po naravni poti«. Volilni cikel in čredna imuniteta bosta poskrbela, da se spomladi rodi nov svet. Vse manj je udeležencev protestov, ti pa se spreminjajo bodisi v predvolilne kampanje novih oportunistov bodisi v open air konference nevladnikov, ki pišejo (ali si želijo pisati) programe opozicijskim strankam. Te so medtem zaključile s še zadnjimi brezupnimi poskusi interpelacij vladnih ministrov in preusmerile poglede v javnomnenjske ankete. Vse se pripravlja na pomlad.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Žive meje
Saj veste, da je v slovenskih rekah in gozdovih umrlo več beguncev kot v beloruskih?
Zadnje tedne je bil pogled slovenskih medijev znova usmerjen v tragične podobe begunskih množic. Politiki spet paničarijo o migrantski krizi, desničarji kričijo o koncu evropske civilizacije, humanitarne organizacije zbirajo topla oblačila. Koliko let je že, odkar so se nam begunci nazadnje zdeli vredni pozornosti? Zakaj so se nenadoma vrnili na naslovnice? In zakaj se je to zgodilo v oddaljeni Belorusiji, ki je vse prej kot vroča destinacija za begunce? Ta vprašanja si velja postaviti predvsem zato, ker je Slovenija že leta v neposrednem stiku z večjo begunsko krizo kot Belorusija, a se ta tema nikoli ne prebije na radar kakega urednika.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Žive meje
Prejšnji petek smo nestrpno čakali tiskovno konferenco, na kateri naj bi nam vlada razodela, kako bo ob tokratni porasti okužb posegla v naša življenja. Na eni strani se je postavljalo vprašanje, ali nas bo spet zaprla, na drugi pa, ali bo pustila zdravstvene delavce na cedilu in še več bolnikov obsodila na smrt. Družbo je razganjalo od napetosti, ki se je z zamikanjem tiskovke v vse poznejše ure le še povečevala. Že v predhodnih dneh je bilo jasno, da sta vlada in strokovna skupina razklani glede vprašanja lockdowna, na Brdu pa se je očitno odvijal končni spopad. Po šesturnem zamiku je pred kamere končno stopila strokovna ekipa, ki je na obrazih nosila svoj poraz. Zrecitirala je nekaj manjših zaostritev ukrepov, očitno pa vlada njihovih groženj ni vzela dovolj resno, da bi zapirala družbo. Vladnih predstavnikov pred kamerami kljub napovedim ni bilo, s čimer so še poglobili javno percepcijo, da sta politika in stroka vsaka na svojem bregu.
-
22. 10. 2021 | Mladina 42 | Žive meje
Cene goriva in energije letijo v nebo. Za liter dizla je treba odšteti skoraj tretjino več kot pred enim letom, kmalu bo tako tudi z elektriko. To za sabo vleče cene hrane in drugih nujnih potrebščin – kruh, mleko, jajca, meso in sadje so vsak dan dražji. A to še ni vse: te dni smo priča prizorom stotin kontejnerskih ladij, ki natovorjene stojijo v pristaniščih, nujnih izdelkov pa primanjkuje. V Nemčiji zaradi tega zapirajo tovarne avtomobilski giganti, pri nas je Revoz že odpustil 350 delavcev zaradi zastoja v proizvodnji. Ne vem, kako naj si te kolosalne spremembe tolmačim drugače kot znake krize. Vsakemu laiku, ki je v zadnjem mesecu opazoval cene ogrevanja, prevoza ali nepremičnin, je jasno, da bo to zimo nekaj počilo.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Žive meje
V zadnjih letih smo od ameriških protestnikov gibanja Black Lives Matter neštetokrat slišali opazko, da se policija v njihovih lastnih mestih obnaša kot okupacijska vojska. Tudi zunanji obiskovalci se težko izognemo temu občutku, saj je v mestih po ZDA policija vseprisotna in bistveno bolj oborožena kot pri nas (velik del opreme je nekoč dejansko služil vojski pri okupacijah tujih držav). Policisti so pogosto arogantni do ljudi, uživajo v vzbujanju strahu, z največjo lahkotnostjo koga vržejo na havbo, zvijejo kak komolec, spustijo v zrak solzivec ali metek. Taktika zastraševanja prebivalstva z nasiljem, značilna za okupacije Afganistana in Iraka, se očitno seli nazaj v domovino. Mnogi policisti se identificirajo z vojaki na frontah oziroma njihovimi popkulturnimi upodobitvami – posebno pri srcu jim je lik vigilantskega veterana, ki se ne meni za pravila in neusmiljeno deli Pravico na ulici. Ta kultura je v Trumpovi dobi postala stvar ponosa – vse pogosteje se nasilni policisti vidijo kot nerazumljeni domoljubi, ki jih liberalna družba ne ceni dovolj. Za svojega so vzeli simbol lobanje z uniforme stripovskega antijunaka Punisherja.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Žive meje
Sreda, 15. septembra, je v antijanšistične proteste prinesla prelom. Po več kot 70 kolesarskih srečanjih pred parlamentom, ki so kljub občudovanja vredni vztrajnosti in številnosti vendarle postali predvidljiv in za oblast varen teatrski nastop vedno istih akterjev, se je prejšnji teden znova zgodilo nekaj, kar lahko opišemo le kot spontana ljudska vstaja. Vsi kazalniki so tu: sprožila jo je nepredvidljiva in nelogična okoliščina (vlogo, ki so jo leta 2012 odigrali radarji, so tokrat prevzeli pogoji PCT – predvsem na bencinskih črpalkah), sestavljala jo je množica ideološko raznolikih ljudi brez zvestobe tej ali oni politični opciji, organizatorjem je hitro pobegnila z vajeti v nepredvidljivo razbijanje, povrh vsega pa je naletela na nesorazmerno nasilen odgovor policije in zgražanje vseh strank. Ta nepričakovani preobrat od kolesarskih k »avtomobilskim« protestom je na Facebooku še najbolj posrečeno zajela raziskovalka Eva Matjaž: »Slovencu nastav radar al pa mu zapri pumpo pa bo končno revolucija. Kakšna kolesa, pod Alpami je avto kralj!« Organizirano antijanšistično levico so protesti presenetili in večina njenih glasov je storila vse, da bi se od sredinega dogajanja distancirala. Najbolj razsvetljeni umi naše dežele so kar tekmovali, kdo se bo bolj ponorčeval iz »anticepilskih lunatikov«, kdo bo dokazal, da je bilo »vse zrežirano od zgoraj« ali da so bili tam »najeti nasilneži«. In nedvomno je za vse to mogoče najti dokaze. Toda po dveh letih neuspešnega »padanja vlade« in neskončnih debatah o tem, zakaj petkovi protesti ne pritegnejo ljudi zunaj mehurčka univerzitetno izobraženih prebivalcev Ljubljane, se s takšno razlago ne bi smel zadovoljiti noben antijanšist. Pred parlament so končno prišli tisti »navadni ljudje«, o katerih ves čas govorimo na levici – ljudje, ki jih politika sicer ne zanima in so odtujeni od institucij. Seveda za organizacijo stojijo politični povzpetniki, a množica pred parlamentom je daleč presegla krog anticepilske strančice Resni.ca – če kaj, poskuša njen vodja Stevanović oportunistično slediti raji, ne pa obratno. Namesto iskanja zarot bi bilo bolj produktivno poiskati odgovor, zakaj so po vsem hudem v zadnjih dveh letih te ljudi na ulice spravili prav PCT-pogoji.
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Žive meje
Da se bo virus jeseni vrnil, smo vedeli že dolgo. Pravzaprav imamo po dveh letih korone v Evropi že ponotranjen epidemiološki urnik: slabi zimski sliki sledijo ostri državni ukrepi zapiranja, da se lahko poleti zažene turistična sezona, nato pa s plaž tesnobno spremljamo rast okužb do začetka šole. In zdaj smo spet tu – september je čas vsakodnevnega paničnega naštevanja novih ukrepov in birokratskega kaosa, čas dolgih seznamov navodil, izjem, podpravil in podizjem. In medtem ko se prebijamo skozi vladne izreke in v njih iščemo cakice, s katerimi bi se izognili tej ali oni nevšečnosti, iznenada prileti krizno zaprtje javnega življenja. Čeprav iz naraščajočih številk vsi vemo, da prihaja izredno stanje, se prav do tistega trenutka obnašamo, kot da se bo vse nekako samo rešilo. In čeprav je prav vsota neukrepanj tista, ki neizogibno pelje v izredno stanje, smo povsem nemočni, da bi ravnali drugače. To je pač evropska strategija »življenja z virusom«.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Žive meje
V dnevih po spektakularnem pohodu talibov je javnost znova uzrla veliko prevaro, ki se skriva pod zastavo »demokracije in človekovih pravic«. Vsakomur, ki je gledal množice obupanih beguncev, kako se oprijemajo letalskih kril na kabulskem letališču, je postalo jasno, da so nam o Afganistanu lagali – invazija ni prinesla nobenega napredka, stabilnosti ali varnosti. Ne tam ne tukaj. Vojna proti terorju, ki je zaznamovala zadnja dva desetletja svetovne politike, se je znova pokazala kot farsa. Kljub temu pa v teh dneh nismo doživeli soočenja s to bolečo resnico. Vsaj ne v uradnih medijih. Nismo slišali ne zahtev po obratu v zunanji politiki ne po kaznovanju odgovornih. Novinarji in komentatorji so zgolj v prazno ponavljali vprašanje »Kaj je šlo narobe?« in čakali, da funkcionarji uskladijo zgodbe.
-
13. 8. 2021 | Mladina 32 | Žive meje
Ko je pred desetimi leti umrl Kim Džong Il, smo v Evropi zmedeno gledali posnetke objokanih prebivalcev Severne Koreje. Nismo vedeli, kaj bi si mislili ob prizorih TV-voditeljev, učiteljev in funkcionarjev, ki se pridružujejo uličnim množicam v krčih histeričnega joka. Nekoliko starejša generacija se spominja še bolj konfuznih prizorov s pogreba ajatole Rukolaha Homeinija, ko je 10-milijonska horda od žalovanja poblaznelih Irancev dobesedno iztrgala truplo ljubljenega vodje iz krste. Novinarji, birokrati in vojaki so skupaj z množico padali v trans … celotni državni aparat je imel čustveni zlom! Na takšno kolektivno narodno histerijo se lahko zunanji opazovalci odzovemo le s posmehom in pomilovanjem: »Poglej te zmanipulirane ljudi! Njihova država je v razsulu, oni pa morajo sodelovati v tem režimskem šovu!« Nikoli se ne bi mogli vživeti v njih, nikoli sploh ne bi pomislili, da ta izkaz čustev poganja karkoli drugega kot vladna prisila. A med olimpijskimi igrami v Tokiu smo končno doživeli, kako je biti del ljudstva, ki verjame. Ki se stoodstotno poistoveti s svojimi predstavniki, ki njihove zmage in poraze občuti kot svoje, ki je prepričano o njihovem poslanstvu in zgodovinski vlogi. Slovenija je za nekaj tednov postala Severna Koreja in bilo je prečudovito.
-
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Žive meje
Diplomatski spori, ki jih sprožajo Janševe sporadične izjave, imajo vse krajše medijsko življenje. Najbrž smo prezasičeni s kaosom vladnih afer, ki z redkimi izjemami ostajajo na naslovnicah le dan ali dva. Mediji povzamemo sporne izjave, citiramo nekaj zgroženih odzivov ter se v lovu na pozornost premaknemo na naslednji sporni tvit. Po enakem tekočem traku je šla tudi Janševa nedavna obsodba iranskih političnih pobojev iz leta 1988, za kar je posredno obtožil novega predsednika Ebrahima Raisija. Še ena čudaška izjava, ki je sprožila vsesplošno diplomatsko ogorčenje, nato pa v dveh dneh potihnila … A če bi bili pozorni, bi lahko iz Janševe avanture v iransko notranjo politiko iztisnili precej več viralnosti. Mediji so žal vsi po vrsti spregledali najbolj fascinanten, pravzaprav edini res zanimiv del novice: to ni Janševa izjava, ampak dejstvo, da jo je izrekel na letnem srečanju Mudžahedin-e-Kalk (MEK) – teroristične »islamsko-marksistične« sekte, ki deluje iz vojaškega oporišča v Albaniji. Celo po opozorilu poslancev evropske S&D so novinarji konferenco še naprej opisovali kot navadno »srečanje iranske diaspore«, niti en medij pa se ni vprašal, kako se je naš premier znašel med mudžahidi.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Žive meje
Slovensko predsedovanje EU se začenja s pričakovano bizarnim resničnostnim šovom. Gledamo družinsko srečanje, na katerem se sprti žlahtniki potegujejo za pozornost, izkopavajo stare zamere in užaljeno odhajajo domov. Janša predvaja videoposnetke iz svoje čudaške zbirke in razlaga najnovejše udbomafijske teorije, Hojs noče zaostajati in nekoga ozmerja s svinjo, socialdemokratski poslanci se v odziv kot lačni otroci z Unicefovih plakatov stegujejo proti kameram in objokujejo uničevanje družbenih norm. Vsi ponavljajo iste jokave govore. Vedeli smo, da bo tako. Gre za tisočkrat videni medijski šov evropskih poslancev, v katerem se uprizarjajo »spopadi vrednot« in »trčenje ideologij«. Šov lahko deluje spontan, a v svoji bizarni kaotičnosti občinstvu vendarle postreže z jasno in vnaprej določeno narativo: »V Evropi se spopadajo evrokrati in evroskeptiki, zagovorniki reda in agenti kaosa, odgovorni zahodnjaki in uporniki iz periferije!« Šov na Brdu daje politikom priložnost, da se znova razvrstijo v svoje priljubljene vloge.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Žive meje
Večino mojega življenja je bila Jugoslavija tabu. Odraščal sem v militantno protikomunistični družini, ob Rodetovih mašah v Kočevskem Rogu in Janševih Premikih. Jugo se je pri nas aktivno sovražilo, edina vez z njo so bili športni prenosi na HTV (jebiga, bili so boljši komentatorji) in romanja v Međugorje. Odsotnost jugonostalgije pa je obstala tudi kasneje, ko sem dorasel v levičarja. Med vstajami sem tako hitro opazil, kako zviška se je gledalo na protestnike z rdečimi zastavami (»totalitarni simboli!«) in OF ikonografijo (»to razdvaja ljudi!«). Desničarji se ne bi mogli bolj motiti, ko pravijo, da hoče slovenska levica obuditi Jugoslavijo. Nasprotno – samoupravljanje, neuvrščeni, Tito in Kardelj so domala izgnani iz socialističnih krogov, na njihovo mesto pa so kot vir inspiracije stopili varno oddaljeni junaki zahodnih levičarskih bojev.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Žive meje
Zgodovinarja iz nemirnega polsna zbudi bolečina v prsih. Hropeč za zrakom odpre oči in se poskuša premakniti, a ga nekaj tišči na posteljo. Nenadoma nad seboj začuti živo prezenco in se zaveda – nekdo leži na njem! Še nekajkrat pomežikne in v temi se začne izrisovati podoba. Najprej živo rdeče oči in rogovi, okoli njih žilavo telo, pokrito s črno štrenasto dlako, konice se kot umetelno oblikovana trajna vrtinčijo proti nebu. Štiri tace se stegujejo od trupa s togostjo povoženega mačka, baročni fedrasti rep in rdeče nalakirani kremplji vlečejo vsaksebi, kot bi hoteli pobegniti s telesa.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Žive meje
Po Roški cesti se vsako jutro vije dolga kolona vozil. Delavci se iz preplačanih garsonjer v Grosuplju, na Vrhniki, v Mengšu (oglaševali so jih kot »le skok do Ljubljane!«) vržejo v ljubljanske prometne zamaške, s stopali na sklopkah strmijo v oddaljeni semafor na križišču z Zaloško. »Še štiri zelene luči, pa sem čez, mogoče še tri, če se ti kreteni ne bi tako obirali …« Preden se končno prebijejo mimo Fabianijevega mostu, jim je Ljubljana izpila že vso voljo do življenja, šiht se pa še ni niti začel. Utrujajočo rutino z višine spremljajo kosovski gradbinci, ki do takrat že dve uri plezajo po gradbenih odrih Cukrarne – njih pripelje kombi iz samskega doma, še preden je gužva. Roška ulica je kletka, ki vsako jutro za nekaj časa zajame delavce sveta in poskrbi, da si gredo neskončno na živce. Skupaj so ujeti v »twilight zone« slovenskega zgodovinskega kiča med Kasarno in Cukrarno. Letos se je v deževnem aprilu, po petih mesecih lockdowna in jutranjega mraza, na pročelju Palače Cukrarna v okviru skupinske razstave znašlo umetniško delo Katharine Cibulka, katere osrednje sporočilo je bil napis »Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka«. Zdržal je komaj nekaj dni, preden ga je nekdo požgal.
