N'toko
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Žive meje
Prejšnji teden smo bili priča uspešnim medijskim akcijam dveh zvezdniških poslovnežev. Ena se je odvila v ZDA, kjer se je tehnološki guru Elon Musk po letu piarovskih debaklov (strmoglavljenje njegovih raket, smrti v njegovih samovozečih vozilih, slabi tviti …) vrnil pod žaromete kot častni voditelj Saturday Night Live. Spodrsljaji so bili hitro pozabljeni in v seriji skečev je bil Musk znova prikazan kot tisti junaški »space cowboy«, ki bo rešil človeštvo. Druga medijska akcija pa je potekala v Sloveniji, kjer je prvak lahkega letalstva Ivo Boscarol po aferi s strmoglavljenim brezpilotnikom nad Irakom takoj dobil termin v oddaji Nedeljski gost, v kateri je odgovarjal na zahtevna novinarska vprašanja tipa »kaj moramo Slovenci storiti, da postanemo bolj podobni vam«. Ideološki aparat je na obeh straneh luže skrbno opravil svoje delo – Musk in Boscarol sta sočasno utrdila status oseb, o katerih v medijih ni mogoče slišali drugega kot slinasti piar.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Žive meje
Bil sem na zasedanju ene izmed parlamentarnih komisij, kjer bi moral prebrati poročilo, moja pozornost pa je bila povsem drugje. Dve klopi pred menoj se je namreč namestil Aleš Hojs, in naj sem se še tako trudil ohraniti zbranost, mi njegova pojava ni dala miru. To je torej zloglasni Hojs? To je ta propagandni mastermind in šef represivnih organov? Ta nepočesana glava, ki nekaj metrov pred menoj štrli iz ponošenega rjavečega rekelca? Ti razdraženi škratovski ročici, ki vrtata po zbledeli rjavi aktovki, polni zmečkanih robcev, mask, papirjev? Deloval je kot popoln tujek – kot izgubljeni vzhodnoevropski trgovski potnik iz 80. let ali eden tistih sluzastih zasebnih detektivov iz ameriških serij, ki v umazanih kadilakih prežijo na bivše žene svojih klientov. In kot bi hotel še utrditi podobo neprijetnega vsiljivca, je z otročjo samovšečnostjo poniževal in blatil vse okoli sebe. Vem, da je nezrelo ocenjevati ljudi na podlagi njihove fizične pojavnosti, ampak ne morete v živo videti Hojsa in si ne postaviti vprašanja: »Kako, hudiča, se je pa to bitje znašlo v parlamentu?« In zakaj vsi poslanci, celo opozicijski, tako spoštljivo trpijo njegovo ropotanje? Mar ne opazijo, da ta človek ni resničen politik? Ali samo jaz vidim to prevaro?
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Žive meje
Prebivalec Slovenije lahko vse življenje preživi v osrčju imperija, ne da bi to sploh opazil. Le kako bi vedel? Nikoli nismo imeli svojih kolonij, naši politiki se ne hvalijo z osvajanjem tujih ozemelj, slovenske zastave pa se po svetu dvigajo samo, ko naši športniki osvojijo kako medaljo. Smo državica, ki se briga zase. Kakšna je naša vloga pri upravljanju globalnega imperija ZDA in EU, izvemo le iz bežnih utrinkov – ko predsednik vlade tvitne nekaj v podporo bombnim napadom na neko oddaljeno državo, ko nam bežno omenijo, da bomo investirali nove milijarde v orožje, ko slišimo kaj o misijah naših vojakov v Afganistanu ali o vajah Nata pri Postojni ... Za trenutek se morda celo vprašamo, čemu je vse to namenjeno, in poslutimo, da smo del širšega mehanizma upravljanja populacij sveta, ampak vojaške teme redko ostanejo dolgo v medijih. Imperializem je za nas abstrakten akademski koncept, ne pa politična realnost. Če še povprečni Američan ne ve, da vsak mesec del svoje plače nameni brezpilotnim bombnikom nad Pakistanom, kako bi to šele vedel Slovenec?
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Žive meje
Marca 2020 je bilo mogoče na vse to sranje s korono gledati kot na nekakšno avanturo – na kratko, sicer travmatično epizodo, po kateri se bodo stvari bolj ali manj vrnile v ustaljeni, četudi nekoliko predrugačen red. Komentatorji smo takrat zveneli kot vznemirjeni osnovnošolci, ki si ponoči na taborjenju ob svetlobi baterije delijo napete zgodbe, vedoč, da gredo čez dva dni domov. Objavljali smo dramatična razmišljanja o našem doživljanju epidemije s pretencioznimi naslovi (»Pisma iz karantene«, »Ljubezen v času korone«…), kot bi bili junaki iz romantičnih zgodovinskih romanov. In se nismo zavedali, kako patetično bo vse to zvenelo čez nekaj mesecev, ko bo vznemirljivost izpuhtela in bo ostalo samo še puščobno taborjenje – brez velikih zgodb in junaštev. Izkazalo se je, da korona ne prinaša bliskovite revolucije, ampak dolgo turobno medvladje. Neskončno sosledje tiskovnih konferenc, neuspešnih vladnih ukrepov, neuspešnih protestov, neuspešnih nezaupnic in interpelacij, ki jim sledijo novi neuspešni vladni ukrepi. In sčasoma se nam je posvetilo: nobenega preloma ne bo – to je že ustaljeni red. Ta večni polovični lockdown, ta neskončna tiskovka, to protestiranje brez katarze, ta klavrni tabor od države … to je naš novi dom.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Žive meje
Vsi vladajoči razredi imajo svoje mite, olepšane verzije svojih zgodovinskih bojev in vladarjev. Pozitivni dosežki njihovih režimov se napihnejo v nebo, njihovi zločini pa zbledijo v ozadje. V Evropski uniji nam te mite pišejo kapitalisti, nesporni vladajoči razred zadnjih dveh stoletij. Njihova zgodovina nas uči, da se je modernost začela s francosko revolucijo, ko naj bi razsvetljeni kapitalisti strmoglavili monarhijo, ukinili privilegije plemstva ter ljudem podarili volilno pravico in svobodo izražanja. Stara Evropa plemičev in veleposestnikov je umrla in rodila se je današnja Evropa podjetnikov, odvetnikov in literatov. Francoska revolucija zato velja za veličastno spočetje demokracije, ki jo poveličujejo celo desničarji kova Žiga Turk: »Zapomnimo si Pariz leta 1789. Spomnimo se, kakšne standarde človekovih pravic, enakosti, svobode smo postavili v Evropi.«
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Žive meje
Ironija je hotela, da se okrogla obletnica samostojne Republike Slovenije zgodi ravno v letu, ko se ta kaže v svoji najbolj klavrni obliki. Politiki, ki želijo izvesti slovesne govore o velikih dosežkih osamosvojitve, morajo to početi v sterilnih praznih dvoranah, obdani z množico robocopov, nagovarjati pa morajo jezno ljudstvo, ki že četrti mesec živi pod policijsko uro in se spopada s hudo krizo. Tridesetletnica države ne bi mogla bolj sovpadati z njenim vidnim razpadanjem. In zato bo osamosvojitveni karneval letos potekal s še posebnim poudarkom na vprašanju, »kaj je šlo narobe«. Politiki, medijski komentatorji in ideologi obeh političnih polov imajo na srečo že od samega začetka na voljo enostaven odgovor: »Nekdo nam je ukradel državo!« Ideja o ukradeni državi je prisotna že od njenega rojstva – z njo ste verjetno odraščali, ne glede na to, ali je imel vaš oče na polici Kučanov Klan ali Laibachovo vinilko Opus Dei.
-
Ponedeljek, 15. februarja 2021, se ne bo z ničimer zapisal v zgodovino. Mnogi so že po dveh tednih pozabili na antiklimaktičen zaključek sage o nezaupnici, na koalicijo KUL in nesojenega mandatarja Karla Erjavca. Ko boste brali to kolumno, bo ideja o premieru Erjavcu najbrž le še megleni spomin, neka čudna fantazija, za katero niste povsem prepričani, ali je sploh kdaj bila mišljena resno. »Predsednik vlade Kah’l … ta bi bila hecna!« A naj protijanševska Slovenija še tako hiti pozabljati svoje nerodno epizodo z večnim ministrom, je bila ideja o Erjavcu kot rešitelju države še do 15. februarja mišljena povsem resno. Mediji so ji namenjali tisoče prispevkov, politiki in intelektualci so zanjo zastavljali svoja imena, aktivisti so bili zanjo aretirani in oglobljeni. Tudi sam sem potihem držal pesti zanj. Preden torej preženemo travmo 15. februarja v kolektivno podzavest, se velja še enkrat zazreti vanjo in se vprašati, zakaj smo se znašli v ljubezenskem razmerju s Karlom. Sicer bomo morda kmalu spet v podobni zagati.
-
Savdska Arabija ni doživela arabske pomladi tako, kot so jo druge države v regiji. Ni bilo dovolj množičnih revolucionarnih gibanj, da bi bila okostenela država od spodaj prisiljena v prenovo. Toda po interpretaciji zahodnih medijev naj bi središče islamskega konservativizma vseeno doživelo nekakšno revolucijo, ki naj ne bi prišla iz ulic, ampak kar iz kraljevih dvorov – njen vodja pa ni bil nihče drug kot ošabni princ Mohamed bin Salman. Ta je namreč zadnja leta potoval po svetu in šarmiral zahodne »opinion makerje« (predvsem pa investitorje) s svojimi naprednjaškimi projekti. »Naša država se spreminja! Gradili bomo mesta prihodnosti, ki bodo nova središča znanosti, umetnosti in kulture!« Zapravil je milijarde dolarjev za megalomanske PR-kampanje, s katerimi je prepričeval Zahod, da je v zatohli teokraciji zapihal svež veter.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Žive meje
Verjetno smo že zgodaj jeseni slutili, da slovenska vlada nima kakega prepričljivega načrta za spoprijem z drugim valom epidemije. Njeno omahovanje pred ponovnim zaprtjem v času, ko smo že zdavnaj presegli število okuženih iz prvega vala, nam je dalo vedeti, da si ne bo več upala resno posegati v gospodarstvo. In res, večina ljudi je med naraščanjem števila okužb ostala v službi, podjetja pa niso več izdajala karantenskih odločb. Javno življenje je bilo sicer ustavljeno, a se je brez jasne utemeljitve vrnilo ravno v času praznične nakupovalne mrzlice, ko bo stikov med ljudmi največ. Že tako neuspešni ukrepi so zdaj res zgolj še simbolični – še pred tednom smo bili lahko oglobljeni za kajenje čika na parkirišču, pri enakem številu okužb pa se zdaj lahko gnetemo v supermarketih in nato obiskujemo dedke in babice na podeželju. Pretvarjanja je torej konec – vlada nima druge strategije kot čakati na čudežno cepivo in upati, da nas vmes ne umre preveč.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Žive meje
Mediji nam vsak dan predstavijo vrtoglavo količino analiz, ki iščejo odgovore na uganko koronavirusa. Kakšni ukrepi so smiselni? Kdo ima odgovore? In vsak dan se pod žarometi znajde nova država, ki da je odkrila pravi model in zaobšla moreče zapiranje v domove. Najprej je bila Švedska tista, ki naj bi s teorijo čredne imunitete prevarala virus. Nato smo očarano zrli v fotografije polnih singapurskih supermarketov, kjer »niso nič zapirali«. Danes zaljubljeno občudujemo novozelandsko premierko, ki je ubila virus s svojo karizmo. A med vsem tem razumljivim iskanjem izhoda se v diskusijah še najmanjkrat pojavi država, ki ji je dejansko uspelo 1,4 milijarde ljudi pripeljati iz koronamore. Nobenega govora ni o »kitajskem modelu« reševanja krize – če pa ga že kdo omeni, je to ponavadi z mero vzvišenega prezira: »Ah, tam so imeli avtoritarne ukrepe …«
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Žive meje
Decembra 2018 so se policisti iz teksaškega mesta Tenaha v medijskem sporočilu pohvalili z novim uspehom v boju proti drogam. »Aretirali smo tri osebe, potem ko smo v preiskavi na domu odkrili marihuano, tablete, orožje in denar.« Objavo je pospremila tipična fotografija junaških policistov v bojni opremi, ki ponosno stojijo za mizo, polno zaseženega materiala. Vse je šlo po načrtu policijskih piarovcev, dokler niso spletni komentatorji začeli približevati »zločinskih predmetov«, ki so bili razstavljeni na mizi: ob dveh majhnih paketih marihuane in ročni pištoli so odkrili prazno steklenico vode, prazno embalažo za tablete in en bonbon Ferrero Rocher, pred njimi pa razprostrtih nekaj petdolarskih bankovcev v skupni vrednosti 70 dolarjev. Hitro je postalo jasno, da policisti niso aretirali nevarne mafijske združbe, ampak par zapohanih mulcev. Fotografija te policijske »trofeje« je takoj postala internetni mem, s katerim so se Američani norčevali iz policajev in njihove butaste vojne proti drogam.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Žive meje
Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zgroženo zazrli v Kitajsko in ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskuša potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Žive meje
Startup guruji nam vsakih nekaj let obljubljajo poklice prihodnosti. Še nedavno so imeli poznavalci trga polna usta »ekonomije delitve« in hvalospevov o platformnih podjetjih, kot sta Uber in AirBnB. »Vsi bomo v prostem času šoferji, si delili avte, kolesa in stanovanja!« Vplivneži so nove oblike služenja denarja povezovali z modernim lajfstajlom: »Mladi namesto stalnih služb in stanovanj potrebujejo mobilnost!« Investitorji so zlivali milijarde evrov v vsako storitev, ki je v prezentaciji vključevala besedo »app«, mediji pa so nekritično navijali, da mora država tem podjetjem olajšati prihod v Slovenijo. A nekaj let kasneje vse to zveni le še kot slaba šala. Uber in AirBnB sta danes sinonim za sramotno izkoriščanje in prevarantstvo. Širom po svetu sta uničila panožne standarde, zdesetkala plače in uničila urbana okolja, pri tem pa vseskozi ustvarjala izgubo. O njiju si nihče več ne upa izreči pozitivne besede – izjema, ki potrjuje pravilo, je minister za infrastrukturo iz NSi Vrtovec, ki se še kar trudi narediti Uberju všečno zakonodajo.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Žive meje
Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zazrli v Kitajsko in zgroženo ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskušal potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Žive meje
Slovenska desnica obožuje debate o zgodovinskih krivicah, o belih in rdečih, o komunistih in disidentih ... Še danes, ko so se generacije zamenjale in je od stare države ostal komaj kak spomenik, so Janševi mediji polni obračunov s komunisti. Jasno, kulturni boj je bil desnici pomemben pripomoček pri osvajanju državnih institucij – pri pohodu na gospodarstvo, šolstvo in medije so se namreč lahko sklicevali na to, da so levičarji na položajih le zato, ker so jih podedovali od prejšnjega režima. Strategija je bila učinkovita in kmalu so vse nasprotnike, ne glede na starost ali politični izvor, začeli razglašati za dediče komunizma (za mlajše sicer raje uporabljajo od Američanov sposojeni izraz »kulturni marksisti«). Ključni del te operacije je seveda blatenje prejšnjega režima – bolj ko desnici uspeva slikati Jugoslavijo kot en velik gulag, Komunistično partijo pa kot krdelo krvoločnih avtokratov, manj legitimnosti imajo levičarji. V procesu se je resnična zgodovina jugoslovanskega komunističnega projekta zabrisala in zamenjala s preprosto enačbo »komunizem = totalitarizem«. Zrelativizirani niso bili le izjemni dosežki partije, ampak celo njena negativna zapuščina.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Žive meje
»Vsi javni razpisi so zamrznjeni, dokler se ne izvede rebalans proračuna.« Birokrati, ki so na ministrstvih dobili neprijetno delo dvigovanja telefonov, že mesece ponavljajo ta isti stavek. Z neprijetnim dejstvom prihajajočega varčevanja morajo seznanjati vse od direktorjev velikih zavodov, ki še niso izplačali svojih podizvajalcev, do malih organizacij, ki poskušajo ohraniti delovna mesta in čakajo na denar za naslednji projekt. V zraku je tisoče služb, vezanih na javne finance. Zdravstveni, socialni in izobraževalni sistemi so se medtem znašli v hudi negotovosti. Zato je toliko težje sprejeti dejstvo, da se je med vso to negotovostjo skozi parlamentarno obravnavo prebil predlog za 780 milijonsko investicijo v slovensko vojsko. Kako je mogoče, da je med zamrznitvijo tisočih projektov vlada naredila izjemo za oklepnike in helikopter? Komu se je zdelo nujno prav zdaj kupovati orožje in zakaj ta poteza še ni nikogar politično pokopala?
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Žive meje
Živimo v enem tistih redkih zgodovinskih trenutkov, ko večina ljudi pozorno spremlja državne ukrepe. Ne samo to, spremljamo celo evropsko politiko in poročanje o pogajanjih v Bruslju. Stanje nas je v to enostavno prisililo, saj je v času krize vpliv državnih in evropskih ukrepov na naša življenja več kot očiten. Ali bodo na zavodu za nas imeli kakšno službo, ali bodo naši zaposlovalci dobili subvencijo in bomo lahko nadaljevali z delom, ali bodo državni projekti stekli in bomo dobili novo pogodbo, ali bo javna uprava začela varčevati in odpuščati … vse to in še mnogo drugih vprašanj je pristalo v rokah političnih odločevalcev, večine katerih še do včeraj nismo poznali.
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Žive meje
»Virus bo še dolgo z nami, morali se bomo navaditi na novo normalnost.« Že nekaj mesecev poslušamo takšne stavke od vlad povsod po Evropi. Ponavljajo se na vsaki tiskovni konferenci Jelka Kacina, na vsakem intervjuju s predsednikom vlade, v vsaki izjavi epidemioloških strokovnjakov. A po vseh teh mesecih ponavljanja dvomim, da zna kdo razložiti, kaj točno naj bi fraza »nova normalnost« zares pomenila. Bomo hodili v službe ali ne? Bomo dobivali nadomestila ali ne? Se bomo javno zbirali ali ne? Bomo obiskovali babice ali ne? Bomo potovali ali ne? Samo dajte odgovor, da bomo že enkrat vedeli, kako ravnati! Toda namesto konkretnih in v prihodnost usmerjenih načrtov dobivamo le kaotične ukrepe, ki se spreminjajo iz ure v uro. Ostani doma/vrni se na delo! Ne druži se z ljudmi/pojdi na dopust! Kot bi bili ujeti v neskončno spiralo sproščanja in zategovanja, spodbud in groženj.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Žive meje
V zadnjih tednih se je bilo povsem nemogoče izogniti posnetkom uličnega vstajništva po vseh ZDA. Na socialnih omrežjih smo levičarji delili viralne posnetke policijskega nasilja nad civilisti, desničarji pa viralne posnetke protestniškega nasilja nad stavbami – ne glede na politična prepričanja pa smo se vsi znašli v razpravah o policiji, kakršne pri nas niso pogoste. Ubiti George Floyd je ves svet potegnil v debate o njeni vlogi v družbi, o njenem nasilju in rasizmu. Hkrati pa se vse to dogajanje zdi milijone kilometrov daleč, zaradi česar se pogovori o reformiranju ali ukinitvi policije redko dotaknejo našega okolja. Le kaj lahko v vaški Sloveniji odnesemo iz razprav, ki potekajo v zahodnih metropolah?
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Žive meje
Na poti do parlamenta sta me v petek popoldne prehitevali dve skupini kolesarjev. Ena v protestniških uniformah, opremljena s protivladnimi transparenti in kričečimi hupami, druga v modrih uniformah z napisom »Wolt«, natovorjena s kvadratnimi toplotnimi torbami in aplikacijami za sledenje naročil. Na trenutke sta se skupini pomešali in lahko si je bilo zamisliti simpatični scenarij, po katerem se novodobni prekarni delavci v storitveni industriji pridružijo pisani množici aktivistov na kolesarski povorki, razdelijo hrano protestnikom in pred parlamentom postavijo barikade. Kakšna kolesarska revolucija! Toda še pred prihodom na glavno traso so se poti enih in drugih večinoma razšle, petkovo gibanje kolesarjev po mestnem središču pa je postalo še en nazoren prikaz tistih družbenih delitev, ki jih vse prevečkrat spregledamo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Žive meje
Leto 2018, tik pred parlamentarnimi volitvami, je madžarski filozof in glasni protifašist Gáspár Miklós Tamás gostoval na protijanševskih protestih. Med svojim predprotestnim predavanjem je javnost opozoril na skrb zbujajočo zgodovinsko resnico: Evropa se sama ni nikoli uprla fašizmu. Ne le Nemčija in Italija – vsaka država je imela svojo različico lokalne avtokracije, ki je čakala na svojo priložnost. Iz primeža etnonacionalističnih diktatur so nas povlekle predvsem tuje velesile, ki so povojno Evropo narisale na novo in upale, da se grozovita ideologija nikoli več ne vrne. Kljub temu pa grožnja radikalnih desnih vlad vseskozi visi nad evropskimi državami in se uteleša v čedalje močnejših strankah. Po tistih protestih leta 2018 Janši sicer ni uspelo sestaviti vlade, toda Tamásove napovedi so se uresničile dve leti kasneje – vsebinsko izžeti sredinski koaliciji ni uspelo dolgo zadržati vrnitve skrajne desnice na oblast. In tudi Evropa ni storila ničesar.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Žive meje
Tik preden so se na ulice odpravile prve skupine protestnikov na kolesih, so desni mediji od Nova24 do Domovina.je usklajeno lansirali članke, ki naj bi »razkrili organizatorje«. Moram priznati, da sem se veselil branja novih razkošnih analiz levoliberalne hobotnice, katere del naj bi bili vsi Janševi nasprotniki, a so me članki na koncu precej razočarali. Desni komentariat je postal len in nedomiseln. Vsak nekoliko sposobnejši novinar, ki bi želel diskreditirati protestniško gibanje, bi lahko z nekaj kliki odkril strankarske povezave med nekaterimi predstavniki ali pa bralce prestrašil z radikalnimi stališči drugih – na voljo so imeli cel kup slikovitih zarot. A namesto tega so Janševi sateliti posegli po najbolj dolgočasni zlajnani strategiji: na Facebooku objavljene protestniške skupine so vrgli v Erarjev iskalnik in objavili screenshote tistih, ki prejemajo javna sredstva.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Žive meje
Še nedavno, na vrhuncu tako imenovane begunske krize leta 2016, so se v slovenskem javnem prostoru pojavili številni projekti, namenjeni ozaveščanju prebivalcev o migracijah. Nevladne organizacije so si zastavljale vprašanje, »kako zbuditi empatijo ljudi in jim omogočiti, da se vživijo v kožo migrantov«. Tako smo se na primer v interaktivni gledališki igri »Skozi oči begunca« lahko preizkusili v vlogi migrantov na poti v Evropo, ki jih mejna policija obravnava kot čredo govedi. Drug projekt je obiskovalce koncerta pred vhodom v Kino Šiška postavil v vrsto za panelnimi ograjami, kjer so jih v maskah zakriti uradniki vodili skozi ponižujoč varnostni pregled. Za boljše razumevanje trgovine z ljudmi smo lahko obiskali ljubljanski escape room in poskušali pobegniti iz labirinta mafijskih izkoriščevalcev. Predpostavka vsega tega je bila, da bi bili ljudje manj rasistični, če bi le razumeli stisko tujcev.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Žive meje
V zadnjih tednih je močno porastlo zanimanje za deset let staro knjižno uspešnico z naslovom Doktrina šoka. Udarna teorija avtorice Naomi Klein, ki je celi generaciji predstavila povezavo med naravnimi nesrečami in kapitalističnim plenjenjem, je očitno postala orodje, po katerem posegamo tudi med epidemijo koronavirusa. Ponovno imamo namreč pred sabo hudo krizo, ob kateri so vsa pravila normalnega življenja suspendirana, na njihovo mesto pa vstopajo težko sledljivi koraki vladnih funkcionarjev in podjetniških združenj. Velike vsote javnega denarja krožijo z vrtoglavo hitrostjo, prej nemogoči posegi v naša življenja postajajo nekaj povsem normalnega. Nihče ne zna točno povedati, kaj imajo za bregom vladni svetovalci, vemo le to, da si med krizno zmedo nekdo zagotovo polni žepe.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Žive meje
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje neposredno občutil kak pozitiven ukrep politike. Kdaj sem nazadnje slišal politika govoriti o finančnih reformah in si mislil »bravo, to mi bo pa res pomagalo!«. Ponavadi gospodarske reforme do nas pricurljajo tako počasi in v tako majhnih dozah, da jih mirno spregledamo. Nekje se ti za par evrov zviša izplačilo, ampak se izgubi med višjimi položnicami. Morda se poviša minimalna plača, ampak se hkrati poslabšajo zaposlitvene možnosti. Le redko pa vladni ukrep začutiš direktno v žepu. In še redkeje ga hkrati občutimo vsi prebivalci, ne zgolj ena izmed interesnih skupin. Zato je bil torek, 24. 3. 2020 zgodovinski dan. Od koronakrize pretreseni prebivalci Slovenije smo lahko besede predsednika vlade prinesli naravnost v naša življenja. Toliko bom dobil na račun, toliko mi ne bo treba plačati, toliko bom imel dodatka … Prvič v življenju sem videl ljudi z leve in desne javno objavljati zahvale vladi. Politika je postala nekaj realističnega.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Žive meje
Prejšnji teden sem stisnil zobe in se prebil skozi vseh 96 minut oddaje Ekstravisor na temo socialnega sistema. Pričakoval sem mučno televizijsko izkušnjo, moram pa priznati, da so avtorji presegli vsa moja pričakovanja. Ne le, da je javna televizijska hiša izvedla propagandno akcijo, s katero bo novi vladi olajšala napovedane drakonske ukrepe na področju sociale, ampak je to naredila pod krinko »udarnega raziskovalnega žurnalizma«. Saj veste, to so tiste oddaje, v katerih novinarji ob dramatičnem zvoku violin kažejo na »šokantne podatke« in ponavljajo vprašanje »kaj boste storili politiki?!«. Toda potem ko nas stroga učiteljica Erika Žnidaršič in ravnateljev ljubljenček Viki Twrdy le pripeljeta iz labirinta grafov, številk in intervjujev, gledalci ne zvemo ničesar takega, česar ne bi že stokrat slišali od naših stricev in babic: da se lenuhi vozijo na zavod z bemfli, da brezdelneži odžirajo denar pravim revežem in da pokvarjeni politiki nočejo ukrepati.
-
Nedavni vojaški pretresi na Bližnjem vzhodu so ponovno spodbudili debate o slovenskih vojaških zavezništvih. In čeprav v SDS niso zamudili priložnosti za propagando in so javnosti spretno vsilili debato o uvedbi obveznega naborništva, je hkrati na dan prišla tudi skeptičnost do delovanja naše vojske v svetu. Zadnja anketa Ninamedie je pokazala presenetljivo visok odpor do članstva v Natu (okoli 43 % ljudi bi glasovalo proti), še večji odpor pa do sodelovanja Slovenije v vojaških akcijah v tujini. Zahteve po odpoklicu vojske iz Iraka so prihajale iz najbolj nepričakovanih koncev, zgodil se je protest proti militarizmu, nazadnje pa je celo predsednik Sindikata policistov Slovenije šokiral z objavo simbola Nata, predelanega v kljukasti križ. Morda si javnost ne bi upala čez noč zapustiti Nata, mirno pa lahko rečemo, da kljub 15-letni indoktrinaciji ta organizacija med ljudmi ni zgradila legitimnosti, niti ni postala del slovenske identitete.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Žive meje
Neverjetno, kako vneto smo se vsi spravili v lov na goljufe. S kakšno strastjo navajamo zgodbe o ljudeh, ki »hodijo z audijem po socialno pomoč«. Kako znamo vsi na pamet našteti družbene skupine, ki naj bi živele na davkoplačevalski račun. Leni študenti, mame s preveč otroki, cigani in migranti … vsi bi nekaj zastonj! In kako radi buljimo v tiste grafe, ki nam jih vsak dan kažejo na TV-ju in ki prikazujejo pičlo razliko med najnižjo minimalno plačo ter najvišjim možnim socialnim prejemkom. »V tej državi se sploh ne splača delat!« si ponavljamo. Novinarji in TV-napovedovalci zaskrbljeno kimajo z nami. Predsednik vlade nas razumevajoče gleda in tolaži, da tega že ne bo dovolil. Vsa država je odločena, da je treba te goljufe zlepa ali zgrda prisiliti k delu.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Žive meje
Po nekaj letih rednega pisanja kolumn me najbolj ob živce spravlja misel, da se moji argumenti ves čas ponavljajo. Saj ne, da bi želel ves čas pisati iste stvari, ampak me v ustaljene tirnice silijo odmevni dogodki in njihova obravnava v medijih. Zdi se, da se ves čas propagirajo iste politične rešitve, na katere se je treba neprestano odzivati. Tudi najbolj slaboumne ideje, za katere se mi zdi, da sem jih (skupaj z množico pametnejših komentatorjev) demantiral že tisočkrat, se vedno znova pojavljajo na naslovnicah in jih je torej treba znova in znova napadati. Včasih se vprašam: »A je to resnična narava tega dela? Da do groba ponavljaš ene in iste argumente, ne da bi se kadarkoli kaj zares spremenilo?«
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Žive meje
Letos smo spet presegli vse dosedanje vročinske rekorde. Višanje temperatur se med drugim kaže v ponavljanju vročinskih valov in vseh njihovih posledicah, od požarov do bolezni. In kot po navadi smo daleč najglasnejše pritožbe čez vročino spet izrekali ljudje, ki večino časa preživljamo za računalniki v klimatiziranih prostorih. Precej manj ogorčenja pa slišimo s strani tistih, ki te dni občutijo sonce direktno na svoji koži – naj gre za cestne delavce in gradbince ali pa zaposlene v proizvodnih halah, kuhinjah in pekarnah. Inšpektorat za delo sem in tja sicer opravi manjšo kampanjo, vsako drugo leto izide kak novinarski prispevek (pogosto z enakim poudarkom na poletni skrbi za delavce kot skrbi za živali), to pa je tudi vse. Kljub temu da lahko v času zgodovinske pripeke zunaj srečujemo stotine delavcev, ki na žgočem asfaltu popravljajo ceste in gradijo luksuzne stavbe, v medijih ni pravega občutka izrednih razmer. Prizori obnove Ljubljane na trenutke spominjajo na tiste v Katarju, le da smo nad domačimi šefi očitno precej manj ogorčeni kot nad arabskimi šejki.
