N'toko
-
Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih.
-
11. 10. 2016 | Družba
Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!«
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 |
Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem.
-
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
-
V zadnjih letih je bilo pred stavbo državnega zbora v Ljubljani na desetine, morda stotine protestov vseh možnih političnih barv. Že tradicionalno se ljudska jeza usmerja v stavbo, ki naj bi simbolizirala demokracijo. Ljudje vanjo kričimo, ji razkazujemo naše transparente, včasih vanjo celo zalučamo kako granitno kocko. Prazna stavba nemo bolšči nazaj v nas. Včasih jo varujejo kilometri ograje in armada robocopov, drugič pred vrati nerodno stojita le dva navadna policista. V resnici bi bilo vseeno, tudi če bi pustili vrata na stežaj odprta, kajti protestnikom še nikoli ni prišlo na pamet, da bi v stavbo dejansko vstopili – celo na vrhuncu ljudskih vstaj ne. Protestiranje pred parlamentom je namreč le nekakšna gledališka uprizoritev ljudske moči (»glej koliko nas je, lahko bi jih vse odnesli!«), ki pa se lahko zgodi zgolj pod predpostavko, da ljudstvo te moči nikoli ne bo poskušalo uveljaviti. Če bi prestopili tisto čarobno mejo, bi se morda morali soočiti s šibkostjo naših gibanj.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Žive meje
Zadnje mesece so vladni posegi v neodvisne institucije in medije, predvsem pa v naša zasebna življenja, sprožili razgrete debate o stanju demokracije v Sloveniji. Po mesecih uličnega vrenja so se začele oblikovati tudi različne koalicije za obrambo demokracije, nastala sta manifest protestniške skupščine in politični program koalicije okoli Jožeta P. Damijana. A medtem ko se opozicijska gibanja srečujejo z zaostrovanjem epidemije in se možnosti za nasprotovanje vladi vztrajno krčijo, smo ta konec tedna, polnega slabih novic, po dolgem času dobili vsaj eno spodbudno informacijo – pa čeprav z drugega konca sveta. Sočasno, kot je bila pri nas razglašena policijska ura, je bila v Boliviji razglašena volilna zmaga stranke MAS Eva Moralesa, s čimer je bil lanski državni udar skrajne desnice dokončno zatrt.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Žive meje
Pošta Slovenije ni navadno podjetje. Tako kot večina nacionalnih poštnih združb po svetu ni bila ustanovljena zgolj zato, da bi kovala dobičke, ampak da bi vsem ljudem v državi zagotavljala redno dostavo in oddajo pošiljk. Države ustanavljajo pošte, ker so te pogoj za delovanje vseh ostalih javnih in zasebnih sistemov – od bank in podjetij do sodišč in bolnišnic. Vse položnice, pogodbe, odločbe, prošnje, ponudbe, izvidi in nešteto drugih transakcij gre skozi roke poštarjev, ki tako tkejo niti družbe. Nacionalni poštni servisi so bili zato vedno eden izmed organizacijskih temeljev države, povrh vsega pa so omogočali redno in dostojno delo več tisočim ljudem. Pri tem se seveda ustvarja tudi dobiček, ampak ta je drugotnega pomena, saj je javna pošta, tako kot zdravstvo, šolstvo ali promet, eden izmed pogojev za uspešno delovanje vsega ostalega.
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Žive meje
Težko je sprejeti dejstvo, da imamo v Sloveniji koncentracijsko taborišče. Da se je mogoče leta 2020 peljati mimo Postojnske jame in se čez nekaj minut zazreti v množico izžetih ljudi, ki slonijo na rešetkah velikega zaprtega skladišča, obdani s policisti in ograjami. Nekateri niso videli svežih oblačil ali tuša že mesec dni. Večina na koži nosi znamenja policijskega tepeža, stopala imajo poškodovana od neštetih prehojenih kilometrov. Hrano prejemajo skozi rešetke, na voljo imajo dve WC-školjki. In kar je najhuje, zaprti so brez odločb in zato nimajo pojma, zakaj so sploh tam, koliko časa bodo še in kaj se bo z njimi zgodilo. To je center za tujce, kjer se po novem znajde vsak, ki v Sloveniji zaprosi za azil. Po letih, ko smo opazovali popolno razčlovečenje iskalcev azila v taboriščih po Balkanu, se je ta praksa naselila tudi v središče Slovenije.
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Žive meje
Neverjetno, kako hitro se stvari pozabijo. Slovenija se še niti ni izvila iz primeža epidemije, pa so že spet na udaru tujci. Komaj mesec dni je minil od karantene, ko je vlada panično iskala tuje delavce za na polja, ko so bili balkanski gradbinci edini znak življenja na naših ulicah, ko so zamaskirani agencijski delavci in prosilci za azil reševali nočne izmene v tovarnah, ko so begunci polnili trgovinska skladišča ter pripravljali in dostavljali hrano za Ljubljančane v izolaciji … Skratka, komaj mesec dni, odkar smo se lahko na lastne oči prepričali o nesorazmernem bremenu, ki ga nosijo tuji delavci v času državne ohromelosti. Toda vlada še vedno govori o parazitih in izkoriščevalcih, še vedno izvaja vojaške in policijske spektakle na mejah, zdaj pa obljublja »končno rešitev« še v birokratski obliki. Če bo vse po načrtih Ministrstva za notranje zadeve, se namreč v državni zbor vrača zloglasni zakon o tujcih, kmalu za tem pa še zakon o mednarodni zaščiti.
-
Mercator pod našim blokom ni bil nikoli idealen. Daleč od tega. Ne le da so bile cene pogosto višje kot v Hoferju ali Lidlu, tudi promet pri blagajni je bil počasnejši in okornejši. Manjkalo je drobiža, kartice niso grabile, kode so bile narobe nalepljene … Kljub temu so trgovke uživale precejšnje spoštovanje. Poleg upravljanja blagajn so namreč opravljale še drugo, zahtevnejšo nalogo – pogosto so bile edine osebe, s katerimi so nekateri upokojenci v soseski tisti dan spregovorili. Zanje je bil obisk trgovine tudi družabni obred in vljudnostno kramljanje je sodilo k vzdušju. Trgovke so poznale vse ljudi iz bloka, se znale pohecati z lokalnim pijancem, vedele, kaj postreči delavcem med malico, ti pustiti, da prineseš manjkajoči drobiž »naslednjič« ... Med plastiko na policah se je dogajalo tudi nekaj človeškega.
-
Po žalostnem porazu Jeremyja Corbyna in zmagi še enega klovnovskega bogataša na nedavnih britanskih volitvah, mi je med iskanjem odgovorov zanj še najbolj v srce segel komentar ekonomista Jamesa Meadwaya. Po njegovem mnenju je program laburistov spregledal kruto naravo volilnih tekmovanj v dobi neoliberalizma. Ekonomska rast se že dolgo več ne odraža v višjih plačah in kupni moči večine prebivalcev, zaradi česar se je spremenilo njihovo razumevanje politike. Gospodarstvo ni več namenjeno dvigovanju celotne družbe, ampak določanju zmagovalcev in poražencev v igri vseh proti vsem. »Videti ekonomijo kot igro na vse ali nič pomeni sprejeti brutalno logiko: meni gre lahko bolje samo v primeru, da gre nekomu drugemu slabše … Iz tega sledi preprosta politična logika: če hočeš govoriti o zmagovalcih, moraš najprej določiti poražence. Če želiš imeti pravico ljudem razlagati o novi ureditvi, jim moraš najprej pokazati, kdo bo zanjo plačal.« Skratka, pokazati moraš na sovražnika in mobilizirati ljudi proti njemu. Desnica s svojo vojno proti revnim, manjšinam in migrantom to počne več kot uspešno, Corbynu v kampanji ni uspelo jasno povedati, proti komu se pravzaprav bori.
-
Če vprašate prebivalce Slovenije, jih bo le malo vedelo, kaj je »Evropski zeleni dogovor« oziroma »European Green New Deal«. Program, ki ga je evropska komisarka reklamirala kot zgodovinski trenutek, enakovreden pristanku na Luni, vsekakor ni imel takšnega učinka med navadnimi ljudmi. Tistega dne ni nihče odložil svojih opravkov, da bi spremljal prenos zgodovinskega govora, nobenih javnih dogodkov ni bilo, nobenih prizorov družin, ki napeto spremljajo poročila o novi dobi, v katero naj bi vstopalo človeštvo. Malokateri medij je napoved sploh uvrstil na naslovnico, in če ne bi bilo sponzoriranih objav evropske komisije, ne bi novice našli niti na socialnih omrežjih.
-
Leto 2019 je bilo z ekonomskega vidika za večino prebivalcev Slovenije porazno. Po začetnem optimizmu je bil napovedani dvig plač izničen s protiukrepi delodajalskih združenj, zaradi stanovanjske problematike in novega vala varčevanja pa so se rekordnemu proračunskemu presežku navkljub življenjske razmere mnogim poslabšale. Tako so vrtoglave cene nepremičnin množico prebivalcev odrezale od strehe nad glavo, hkrati pa je Banka Slovenije zaostrila pogoje kreditiranja za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Zaposlovanje je še naprej večinoma potekalo prek kratkoročnih pogodb in s.p.-jev, posledično se je tudi povečalo število revnih zaposlenih. Ob tem se je obremenjenost delavcev povečevala v praktično vseh panogah, zaradi česar je bilo več obolenj, stresa, mobinga in izgorelosti. Očitno tudi ne moremo pričakovati bistvenih sprememb teh trendov v prihodnosti, saj je vlada v tem času prodala našo zadnjo sistemsko banko, letalsko družbo in preostanek trgovinske mreže, za nadaljnje razvrednotenje dela pa je delodajalcem odpirala bazene poceni delovne sile na vzhodu. Za nameček lahko še spomnimo, da je Šarčeva vlada kot odziv na prihajajočo podnebno apokalipso izdelala najslabši program energetske prenove v Evropski uniji.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Žive meje
Corbynizem se je evropski levici kazal kot prepričljiva politična strategija v boju proti neoliberalizmu. Po dolgih letih neuslišanega uličnega protestiranja in parlamentarnih porazov novih levih strank se je končno pojavilo gibanje, ki je bilo sposobno v enem izmed centrov globalnega kapitala združiti energijo ulice s strukturo velike politične organizacije. Ideja, da se bo pod geslom »blaginja za vse, ne le za peščico« zmagovalo na volitvah in z velikopoteznimi reformami vrnilo Evropo v zlato dobo socialdemokracije, je začela zveneti realistično, če ne že kar samoumevno. Corbynov volilni poraz je bil zato za vse evropske socialiste hud šok, ki je povsod sprožil razgrete debate. Tekmovanje med različnimi interpretacijami volilnih izidov je zaživelo tudi pri nas – ne zato, ker bi se domači komentariat tako zanimal za britansko politiko, ampak ker ima poraz Corbynove strategije očitno velik pomen tudi za usmeritev domačih levih projektov.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Žive meje
Težko je razviti simpatijo do pripadnikov diplomatske kaste. Pustimo ob strani njihovo dolgočasnost, njihov agresivno suhoparni jezik, njihove pretenciozne plašče in predrage ure … Do diplomatov smo naravno nezaupljivi, ker naj bi za nas v tujini opravljali poklic ljudskih predstavnikov, a je večina njihovega dela navadnim smrtnikom popolnoma nerazumljiva. Ves čas se pogajajo v našem imenu, čeprav ne moremo nikoli zares pretolmačiti, kako naj bi bila pogajalska stališča Republike Slovenije koristna tudi za njene prebivalce. Mednarodni teren je pač kompleksen in na njem nimamo veliko besede, zato smo prisiljeni sprejeti stališča vladnih diplomatov kot naša lastna. Zunanja politika je tako največkrat nasprotje demokratičnih procesov – nekakšen zapleten ritual, pri katerem verjamemo, da njeni šamani že vedo, kaj je treba storiti.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Žive meje
Po vseh koncih Evrope odmevajo zahteve po drugačni ureditvi. In čeprav na ulicah potekajo raznoliki protesti zelo različnih akterjev, je nemogoče spregledati skupno razočaranje nad globalnim režimom, ki je oblikoval politike naših držav zadnjih nekaj desetletij. Zdi se, da je neoliberalizem povsem izčrpan in množicam ni več mogoče prodajati »priložnosti na globalnem trgu« kot nekakšno čudežno rešitev. Razočarani, zgarani in naveličani ljudje se zbirajo na ulicah in tvorijo razpršeno družbeno valovanje, ki še nima niti skupnega imena niti organizacije. Vedo le to, da so jih multinacionalke s pomočjo domačih elit opeharile, da so milijarderji privatizirali vse po vrsti, pospravili dobičke v davčne oaze in za seboj pustili opustošenje. Toda ob pomanjkanju resne analize globalizma se upor proti njemu vse večkrat artikulira v preprostih trumpovskih sloganih tipa »build the wall!« ali brexitovskem »naš denar našim ljudem!«.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Žive meje
Vsak, ki je v zadnjih mesecih vsaj površno spremljal medije, je najbrž z naslovnic dobil vtis, da je Slovenija že globoko v finančni krizi. V novinarski jezik so se vrnili zimzeleni izrazi o nujnem varčevanju, fiskalni disciplini in neaktivnih prebivalcih, ki »zapravljajo več, kot zaslužijo«. Kar naenkrat smo spet v letu 2013, ko je državi za vrat dihala trojka. Vse to zaradi nekaj desetink odstotka, za kolikor je Umar znižal napoved sicer izjemne gospodarske rasti. Toda že ta majhna, komaj omembe vredna statistična prilagoditev je bila dovolj, da je sprožila val fiskalnega sadizma s strani vlade in tudi medijev. Nekaj ekonomskih analitikov je za malenkost spremenilo izračune in že vsi okoli sebe vidijo lene izkoriščevalce socialne pomoči, goljufive matere samohranilke, požrešne potrošnike in druge parazite, ki jih je treba naučiti reda.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Žive meje
Prejšnji teden sem trčil na dva povsem nasprotujoča si podatka. V časopisih sem zasledil poročila, da je Ljubljana v vrhunski finančni kondiciji, da ima na voljo rekordni proračun in povečuje število delovnih mest. Super za prebivalce Ljubljane, mar ne? In glede na velike gospodarske težave v nekaterih drugih regijah bi pomislil, da prestolnica z gospodarskim bumom ponuja vse privlačnejše priložnosti prebivalcem iz ostale Slovenije. Toda ob tem me je nekdo opozoril na zanimiv podatek, da je rast prebivalstva v Ljubljani izjemno počasna in se je od 90. let komaj kaj povečala. Središče mesta, kjer se ustvarja največ denarja, se je tako rekoč izpraznilo, rahlo pa se je prebivalstvo povečalo zgolj na obrobju in seveda v okoliških občinah. Zakaj gospodarski bum ni pospremljen z demografskim bumom? Zakaj ne prihaja več delavcev, zakaj se ne rojeva več otrok? Kaj se skriva za dejstvom, da se ljudje iz tako uspešnega mesta raje izseljujejo?
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Žive meje
Slovenska država ni ravno znana po odločni zunanji politiki. Nima samostojne strategije, ki bi kakorkoli odstopala od nareka EU, Nata in drugih predstavnikov dominantnih zahodnih sil. Naši funkcionarji se redko lotevajo težkih mednarodnih vprašanj, ki se jih direktno ne tičejo, z izjemo predsednika Drnovška v njegovi hipijevski fazi pa se tudi ne zavzemajo za reševanje humanitarnih kriz in sporov. Pri tem nenavadno izstopa zanimanje slovenske politike za Venezuelo, njeno javno izrekanje podpore neizvoljeni opoziciji, njena zavzetost za zahtevno repatriacijo Venezuelcev slovenskih korenin ... Kako se je vladna ekipa, ki kaže svetovljanskost in mednarodno ambicioznost na ravni kamniške občinske uprave, nenadoma zazrla proti daljnim karibskim obalam in ugotovila, da je njena sveta misija tam promovirati demokracijo in reševati »naše ljudi«?
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Žive meje
Pasti protikorupcijskih gibanj
Odpis dolgov družini Janković je razumljivo dvignil veliko prahu in nobena količina pravnega utemeljevanja ni mogla pregnati občutka, da se bogati funkcionarji iz nas norčujejo. Takšne afere vsekakor izpodbijajo legitimnost Jankovićeve ljubljanske vladavine, ob dodatnih pritiskih KPK in drugih institucij pa utegnejo postati celo sprožilec večjega upora. Optimizem neskončne konjunkture se ustavlja, vlada začenja z varčevalnimi ukrepi, stanovanjska in socialna stiska pa vse bolj kažeta zobe, zato je pričakovati, da bo že to jesen nekdo moral postati tarča besa. Ko pa berem komentarje protijankovićevskega medijskega tabora, se bojim, da morebiten upor usmerjajo v slepo ulico.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Žive meje
Počitnikovanje na morju je bilo morda eden zadnjih užitkov, ki so si jih delili vsi prebivalci Slovenije. Le redko srečamo človeka srednjih let, ki ne bi imel spominov na čase, ko so tlačili zaspane otroke na zadnje sedeže stoenk in se ob zgodnjih urah odpravljali na pot proti obali. Hrvaške plaže so bile od nekdaj kraj, kjer so se srečevali tako delavci kot šefi in kjer so še tako nizko plačani zaposleni lahko privoščili svojim družinam nekaj dni dopusta v sindikalnih apartmajih. Z izjemo malih kmetov, ki so jih obveznosti vezale na dom vse dni v letu, je vsa država dopuste preživljala bolj ali manj enako. Na morju se je za kratek čas kolektivcev ustaljeni družbeni red razpustil in se postavil na novo. Vsi smo plavali v isti vodi, jedli iste ribe in poslušali Oliverja.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Žive meje
Tekmovanje v javnomnenjskih anketah in upravljanje države sta dve povsem različni veščini. To je na daleč jasno vsakemu opazovalcu. Stranka najspretnejšega televizijskega nastopača ni nujno najboljša zastopnica vaših interesov in ankete klicnih centrov povedo bolj malo o dejanskem dogajanju na državnem vrhu. Kljub temu pa nam je v medijih uspelo mejo med tema dvema kategorijama povsem zabrisati in iz javnomnenjskih anket narediti strokovno disciplino, po kateri presojamo delo politikov. Tako se vsakih nekaj mesecev na naslovnicah znajde nova serija grafov s fotografijami znanih obrazov in pompozno zvenečim naslovom »Vox populi«, množica komentatorjev pa vneto analizira vsak premik v popularnosti in poskuša iz padajočih stolpcev razbrati, »kaj so sporočili volivci«.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Žive meje
Zakaj se ne borijo za svoje države?
Ne glede na to, kaj danes govorijo nekateri domoljubi, si le malokdo lahko zamišlja zares iti v boj za svojo državo. Kljub veliki propagandi število rezervnih nabornikov redno upada in nacionalistična histerija ni proizvedla dosti več kot nekaj hobi gverilcev. Po tihem vsi vemo, da bi katerakoli tuja vojska lahko mirno vkorakala v Slovenijo, zato vojaško retoriko obrambe uporabljamo le v odnosu do bosonogih in neoboroženih beguncev. Če bi prišlo do kakega pravega napada, smo lahko prepričani, da bi večina ljudi nasprotovala uporu proti okupatorju, vsi internetni bojevniki pa bi se ob zvoku prvih eksplozij hitro pobrali k sorodnikom v tujino. In imeli bi prav. Vojna pač ni tako romantična zadeva, kot jo prikazujejo nacionalistične pravljice – še posebej ne v obdobju sodobnega vojskovanja, ko ni jasnih okupatorjev in se med sabo večinoma pobijajo sonarodnjaki.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Žive meje
Ne bom izgubljal besed o tem, kako groteskna, banalna in duha ubijajoča so politična soočenja pred evropskimi volitvami. To že veste. Veste tudi, da so spremljajoče hipermotivacijske »Pejte volit!« kampanje ponižujoče do ljudi in jih kvečjemu odbijajo od sodelovanja. Vso to predvolilno bedo opazujemo že leta. A v nasprotju s prejšnjimi volitvami se je letos vendarle nekaj spremenilo: zgodil se je vzpon skrajne desnice, ki je Evropejcem ponudila novo razlago sveta. Evropski liberalni tehnokrati, ki so doslej veljali za kredibilne voditelje evropskih institucij, so prisiljeni prvič po dolgem času spet iskati besede, s katerimi bi ljudi navdušili za svoje ideološke projekte. Bolje bi bilo, če bi bili tiho. Njihovi klavrni manifesti so namreč razodeli vso bedo unije in tudi številne evropsko usmerjene levičarje napolnili z dvomi. Naj gre za Macrona, Junckerja, Verhofstadta ali katerega izmed naših domačih evrofilov, v svojem »približevanju ljudem« vsi razkrivajo, da pravzaprav pristajajo na tri temeljne predpostavke desnih populistov.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Žive meje
Leta 1987 smo se z družino preselili v Los Angeles, kar je takrat za otroka iz Straže pomenilo podobno spremembo, kot bi se selili v kakšno vesoljsko kolonijo. Občutek, da prihajamo v futuristično mesto, se je utrjeval že na poti z letališča. Nikoli ne bom pozabil, s kakšno osuplostjo smo opazovali avtocesto, po kateri smo se vozili proti novemu domu – šest mogočnih pasov razbeljenega asfalta, ki so se razprostirali skozi na široko nametane stavbe, se razpletali in ponovno prepletali v kompleksne spirale nadvozov, podvozov, tunelov in mostov. In kar je bilo še bolj fascinantno: vsa ta neskončna gmota asfalta ni zmogla ugoditi potrebam desettisočih buickov in fordov, ki so bili v primerjavi z našimi malimi jugoti videti kot letalonosilke in so zapolnjevali vsak prosti centimeter poti. Ameriški futurizem je bil vse prej kot privlačen – tistih nekaj milj od letališča do doma smo se skozi zadušljivo vročino in izpuste po polžje cijazili celo popoldne, vsak nadaljnji priključek pa je dodajal nove potnike k množici razdraženih voznikov. Los Angeles sta odlikovali njegova veličastna prometna infrastruktura in tudi njena katastrofalna disfunkcionalnost.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Žive meje
Pred kratkim me je neki novinar ujel nepripravljenega. Vprašal me je, kaj menim, zakaj Slovenija ni zapadla v desničarsko histerijo, s kakršno se srečujejo vsi naši sosedje. Zakaj pri nas večina ljudi podpira sredinske vlade? Saj počne Janša vse prav – precizno sledi receptom Orbána, Kurza, Salvinija in ostalih zmagovalcev, pa mu to nikakor ne prinese več kot 25 odstotkov glasov. In tudi nova skrajno desna stranka DOM deluje bolj kot bedna šala, ki je nobeden ne jemlje resno. Je mogoče, da v Sloveniji živijo pametnejši ljudje? Smo nekakšen otok normalnosti, zdravorazumska oaza sredi poblaznele Evrope? Čeprav bi še kako rad odgovoril, da smo zaradi svojih zgodovinskih okoliščin in nekaterih institucionalnih varovalk res cepljeni pred fašističnim populizmom, se žal ne morem popolnoma otresti misli, da se za našo normalnostjo vendarle skriva nekaj drugega.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Žive meje
Petnajsti marec 2019 je bil čisto normalen dan v tovarni rasizma. Uredništva propagandnih portalov so že imela pripravljene naslovnice s policijskimi statistikami o ilegalnih migrantih, njihovi tviter troli so že sestavljali prve jutranje kontemplacije o propadu Zahoda, na Nova24TV so že lektorirali kolumno o zaroti Sorosevih plačancev. Običajen dan pa je zmotila novica z Nove Zelandije, ki je nenadoma preplavila uredniške brskalnike. »Breaking: Desničarski skrajnež v Christchurchu postrelil 50 muslimanov«. V tovarni rasizma je zavladala tišina … Neugodna informacija je za sekundo ustavila tekoči trak – kot bi med kolesje strojev padel kak nezaželeni predmet, ki ga morajo inženirji previdno odstraniti. Sklicali so urgentni sestanek in živčno tehtali opcije, kako najbolje sprocesirati informacijo. Z uredništva so prišli šele pozno popoldne, vidno razdraženi in utrujeni. Stisnili so zobe in ob 16.42 je Nova24TV objavila članek: »Resnica, ki so vam jo mediji zamolčali: novozelandski terorist je bil socialist!« Navodila uredništva so bila jasna: »Če kdo kaj vpraša, strelec ni bil naš, ampak njihov. Jasno? Ajde, nazaj na delo … rabimo tri članke o islamskih posiljevalcih do večera!«
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Žive meje
Kmalu po sestavi vlade, nekako v času, ko je Šarcu poskočila javnomnenjska priljubljenost, se je začelo šepetati. Najprej previdno in potihem. »Morda je on tisti …« Nato vse glasneje. »Poglejte ga, saj to mora biti on!« In zdaj, ko njegov disneyjevski nasmešek nekaj mesecev kasneje še kar kraljuje na vrhu lestvic, je konsenz neizpodbiten. Šarec je the one. Šarec je odrešenik. Šarec je Neo iz Matrice. Šarec je … novi Drnovšek!
-
Že spet sem si obljubil, da bom ignoriral lokalne medijske škandale zadnjega tedna. Že stotič sem se prepričeval, da nima smisla vtikati nos v vsako aferico, ki za en dan razburka slovensko tvitosfero in bo naslednji dan pozabljena. Zakaj bi povprečnega prebivalca Slovenije brigalo, kaj je izjavil kak minister ali kaj si kakšna poslanka misli o bralni znački? Zato sem vsakič, ko se mi je na Facebooku pred očmi pojavila beseda »Prešiček«, hitro odmanevriral naprej. A bolj ko sem se trudil ignorirati hrup spopada na ministrstvu za kulturo, bolj agresivno je vdiral v javni prostor, dokler ga ni skoraj v celoti zapolnil. Usoda ministra je postala bojišče, kjer so poleg političnih bojev začeli potekati ideološki spopadi vseh vrst. Postala je prizorišče kulturnega boja, delavske solidarnosti, celo feminističnih agend … In čeprav vem, da bo ob izidu te kolumne zadeva že prešla zenit medijske viralnosti, bom za potrebo prihodnih debat vseeno izrabil Prešiček-gate, da razvijem par misli … ne o njegovem ministrovanju, ampak o naravi odmevnih političnih škandalov.
-
Kako preživeti v političnem H&M
Leto 2018 je bilo leto volitev. Te so dvignile ogromno prahu, prinesle pa zelo malo novega v smislu dejanske politične usmeritve vlade. Bolj ali manj iste face so obljubljale bolj ali manj iste stvari in tudi vsakokratni »novi obraz upanja« je postal stalnica, ki je sploh ne doživljamo več kot novost. V resnici se je v volilnem letu zares zgodil le en viden vsebinski premik, to je premik v vsebinah političnih razprav. S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da so stranke leta 2018 dokončno prevzele politični PR-sistem držav z angleško govorečim prebivalstvom. S tem hočem reči, da so vsebine slovenskih TV-soočenj, tiskovnih konferenc, časopisnih naslovnic, s tem pa tudi okroglih miz, facebookovskih prepirov in gostilniških modrovanj postale enake tistim na ameriških kabelskih televizijah. Dobili smo generično matrico političnega komuniciranja, ki je povsod na Zahodu enaka: vse teme in kampanje se zvedejo na prerekanje o politični korektnosti in svobodi govora. Kje je Kučanov klan, kje so strici iz ozadja, tajkuni, partizani, domobranci in drugi lokalni fenomeni, ki so zaznamovali vse moje življenje? Nekoč nisi mogel prebrati članka o kuharskih receptih, ne da bi se v komentarjih razdivjala vojna med rdečimi in belimi, danes pa so na mestu teh lokalnih posebnosti razprave, ki bi jih zlahka našel na profilih ameriških tviterskih zvezdnikov.
