N'toko
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Žive meje
Letos smo spet presegli vse dosedanje vročinske rekorde. Višanje temperatur se med drugim kaže v ponavljanju vročinskih valov in vseh njihovih posledicah, od požarov do bolezni. In kot po navadi smo daleč najglasnejše pritožbe čez vročino spet izrekali ljudje, ki večino časa preživljamo za računalniki v klimatiziranih prostorih. Precej manj ogorčenja pa slišimo s strani tistih, ki te dni občutijo sonce direktno na svoji koži – naj gre za cestne delavce in gradbince ali pa zaposlene v proizvodnih halah, kuhinjah in pekarnah. Inšpektorat za delo sem in tja sicer opravi manjšo kampanjo, vsako drugo leto izide kak novinarski prispevek (pogosto z enakim poudarkom na poletni skrbi za delavce kot skrbi za živali), to pa je tudi vse. Kljub temu da lahko v času zgodovinske pripeke zunaj srečujemo stotine delavcev, ki na žgočem asfaltu popravljajo ceste in gradijo luksuzne stavbe, v medijih ni pravega občutka izrednih razmer. Prizori obnove Ljubljane na trenutke spominjajo na tiste v Katarju, le da smo nad domačimi šefi očitno precej manj ogorčeni kot nad arabskimi šejki.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Žive meje
Miti o nevladnih organizacijah
Še nedavno je bil velik del slovenske javnosti navdušen nad preprostim in zdravorazumskim načinom komuniciranja Marjana Šarca. Njegova PR-ekipa je očitno dojela, da lahko nerazgledan politični novinec kljub ozkemu intelektualnemu dometu izžareva duh modre starešine, če na vsa vprašanja, ki jih ne razume, odgovarja v obliki ljudskih truizmov. »Če ne zalivamo vrta, nam v vročini rože ovenijo!« Uredniki to formo obožujejo, saj dobijo na pladnju servirane všečne enostavčne naslove za prispevke. No, v zadnjih mesecih so imeli aktivisti, nevladniki in strokovnjaki na različnih področjih priložnost videti, za kaj v resnici gre.
-
Kaj bi morala storiti mednarodna skupnost, ko se na čelo neke države povzpne sporen voditelj? Kako gledati na volitve, ki se dogajajo v senci nasilja in goljufij? Kaj naj si mislimo o aktualnem predsedniku, ki med volilno kampanjo zlorablja svojo moč, odstavlja neubogljive funkcionarje in zapira politične nasprotnike? Kako podpreti prizadevanja besnih množic, ki kljub naftnemu bogastvu svoje države živijo v totalni bedi? Kako pomagati regiji, da se izvije iz spirale slabega ekonomskega upravljanja, hiperinflacije in korupcije? Skratka: Kaj bi bilo treba storiti z Nigerijo?
-
Priznam, v življenju sem se spogledoval že z vsemi možnimi ezoteričnimi bedarijami. Sem prvi, ki bo priznal, da je včasih lepo slišati preprosto razlago sveta. Nekaj v smislu: »Ravnaj z drugimi, kot bi rad, da drugi ravnajo s tabo.« Ali: »Zaupaj v to, da ima vesolje zate načrt.« … Odraščanje je pač travmatična stvar in v nečem je treba najti smisel, se okleniti nekega reda in pravil. A naj sem še tako blodil med množico inspiracijskih govorcev, v nobenem obdobju nisem mogel zapopasti fenomena Janeza Ruglja. Znova in znova je klical po pozornosti, vendar nisem mogel razumeti, kaj je tako privlačnega na tipu, ki bi me najraje poslal umret na neko fronto, da mu dokažem svojo moškost. In kaj je tako jebeno osvobajajočega pri geslu »dec je dec, baba pa baba«? Če kaj, me je njegovo videnje sveta potisnilo globlje v najstniško depresijo. Toda Rugelj ni bil le vodilni glas popularne terapevtske kulture svojega časa, ampak tudi prototip današnjih life coachev. Logiko »spolnega reda vesolja« najdete povsod – od mednarodnega zvezdnika Jordana Petersona pa do profesorice Vesne Vuk Godine, kvaziprofesorja Romana Vodeba in navsezadnje celo Rugljevega učenca Perka. Mladi moški še vedno iščejo kozmični red in še vedno obstajajo guruji, ki jim razlagajo, da so ga podrle babe.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Žive meje
Sodeč po mirnem predprazničnem vzdušju in medijski tišini si človek v Sloveniji težko predstavlja, da te dni poteka ena najhujših evropskih političnih kriz zadnjih let. Da je Francija že tretji teden v ognju in da gre Madžarska hitro po isti poti, da Velika Britanija preživlja pretres za pretresom, da se v Italiji ob sprejemu proračuna prav tako obetajo turbulence. Medtem je Ukrajina razglasila vojno stanje, v Španiji pa se še ni polegel prah katalonske krize. Že res, da nam TV-dnevniki in časopisi med novicami iz tujine o teh dogodkih poročajo, a se vsa ta žerjavica, solzivec in jeza zdijo milijone kilometrov daleč. Prav nobenega znaka ni, da bi se pri nas lahko ulice kaj kmalu vnele ali da bi bila oblast kakorkoli ogrožena.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Žive meje
Novo obliko političnega komuniciranja sem prvič ozavestil leta 2012 med predsedniško kampanjo Boruta Pahorja. Čeprav sem politiko spremljal precej površno, sem težko spregledal, da Pahor v TV-soočenjih igra na najbolj otročje sentimente gledalcev. Bili so ga sami neumni buzzwordi, neznosno patriotsko petelinjenje in seveda značilno preoblačenje v »malega človeka«, ki je kasneje postalo njegov zaščitni znak. Pahor je na moje veliko začudenje zmagal, njegov stil nastopanja in instagram prezenca pa sta postali stalnici političnega komuniciranja. Poseganje po elementih iz sveta resničnostnih šovov seveda ni le Pahorjeva domena – ta medijska strategija, ki politično vsebino nadomešča s simbolnim dobrikanjem ljudstvu (»Jaz sem navaden človek kot vi!«), je danes povsod po svetu dominantna. Ko je na ameriških volitvah zmagoval pravi zvezdnik resničnostnih šovov, ki je igranje na otročje sentimente gledalcev pripeljal do ekstrema, smo začeli politični komentatorji to imenovati »populizem«.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Žive meje
Soseda je iz gledanja skozi okno naredila umetnost. Tisto značilno špejanje skozi žaluzije, ki ga poznajo vsi prebivalci predmestnih sosesk, je pripeljala na profesionalno raven. Nobena še tako majhna sprememba ji ni ušla. Vnaprej je vedela, kakšne rože namerava posaditi stara mama čez cesto, in razglasila svoje nestrinjanje celotni ulici. Vedela je, čigavi razpuščeni otroci so začeli pretep na dvorišču, in vsakič znova sinčku prepovedala druženje z njimi. Vedela je, kdo je bil pri kom na obisku, in znala iz frekventnosti njihovih srečanj izračunati, v kakšnih odnosih so. Poznala je vse registrske tablice na ulici in vsak kos perila, ki se je sušilo na balkonih. Ta panoptikonski nadzor ji je dajal občutek, da je gospodarica svojega sveta. Če že nima besede pri ničemer drugem, bo pač gospodovala nad šumi in ropoti v svoji ulici. Do skrajnosti je razvila tisto fanatično malenkostnost, za katero je v letih gospodarske rasti obolelo toliko pripadnikov srednjega sloja.
-
30. 3. 2018 | Družba
Ko vedo samo novinarji Nova24TV
Vrhunsko bizaren dan. Zjutraj me zbudi klic novinarke STA, ki preverja, če naj bi danes res deportirali Ahmada Šamija. In ji povem, da nič ne vem o tem, ampak sigurno ne more bit res, ker so ravno en teden nazaj na upravnem sodišču povedal, da ga Ministrstvo za notranje zadeve ne more dirat, preden ne izdajo odločbe o diskreciji, ki bi jo moral že nekaj mesecev nazaj, pa da morajo tudi v zvezi s potekom šestmesečnega roka izdat odločbo in mu zagotovit pravno varstvo. Pa novinarka pove, da so o tem poročali Nova24 TV in da je Ministrstvo potrdilo! Grem jst panično spraševat Šamija, pa mu nihče ni povedal nič, in grem preverit še enkrat pošto, pa ni tud tm nobenega obvestila. Na Pravno informacijskem centru, ki ga zastopa, tudi ne vedo nič. Vedo samo novinarji Nova24TV! WTF?
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Žive meje
Končno se je zgodilo. Miha Šalehar je postal kolumnist Financ. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo pero prvega slovenskega »rokerja, fotra, moža, gorskega kolesarja« našlo prostor v časopisu podjetnikov, nepremičninarjev in delničarjev. Šalehar je bil vseskozi kolumnist za ljudi, ki zaslužijo dovolj, da bi najraje brali Finance, a so se zaradi svoje z levičarskimi subkulturami zaznamovane mladosti (»Če si odraščal v Ljubljani in si hodil na faks, pa na koncerte Majk, je bilo jasno, da si tudi bral Mladino in gledal Studio City«) težko poistovetili s kravatarji na naslovnicah. S svojim edgy humorjem je bil eden izmed tistih, ki je generaciji middle class rock fotrov omogočil odkrito zasmehovati javni sektor, študente, brezposelne, čefurje in druge parazite, ki se zažirajo v njihov davkoplačevalski denar, ne da bi pri tem izpadli kot desničarski pizduni.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Žive meje
Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati.
-
Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih.
-
11. 10. 2016 | Družba
Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!«
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 |
Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem.
-
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
-
V zadnjih letih je bilo pred stavbo državnega zbora v Ljubljani na desetine, morda stotine protestov vseh možnih političnih barv. Že tradicionalno se ljudska jeza usmerja v stavbo, ki naj bi simbolizirala demokracijo. Ljudje vanjo kričimo, ji razkazujemo naše transparente, včasih vanjo celo zalučamo kako granitno kocko. Prazna stavba nemo bolšči nazaj v nas. Včasih jo varujejo kilometri ograje in armada robocopov, drugič pred vrati nerodno stojita le dva navadna policista. V resnici bi bilo vseeno, tudi če bi pustili vrata na stežaj odprta, kajti protestnikom še nikoli ni prišlo na pamet, da bi v stavbo dejansko vstopili – celo na vrhuncu ljudskih vstaj ne. Protestiranje pred parlamentom je namreč le nekakšna gledališka uprizoritev ljudske moči (»glej koliko nas je, lahko bi jih vse odnesli!«), ki pa se lahko zgodi zgolj pod predpostavko, da ljudstvo te moči nikoli ne bo poskušalo uveljaviti. Če bi prestopili tisto čarobno mejo, bi se morda morali soočiti s šibkostjo naših gibanj.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Žive meje
Zadnje mesece so vladni posegi v neodvisne institucije in medije, predvsem pa v naša zasebna življenja, sprožili razgrete debate o stanju demokracije v Sloveniji. Po mesecih uličnega vrenja so se začele oblikovati tudi različne koalicije za obrambo demokracije, nastala sta manifest protestniške skupščine in politični program koalicije okoli Jožeta P. Damijana. A medtem ko se opozicijska gibanja srečujejo z zaostrovanjem epidemije in se možnosti za nasprotovanje vladi vztrajno krčijo, smo ta konec tedna, polnega slabih novic, po dolgem času dobili vsaj eno spodbudno informacijo – pa čeprav z drugega konca sveta. Sočasno, kot je bila pri nas razglašena policijska ura, je bila v Boliviji razglašena volilna zmaga stranke MAS Eva Moralesa, s čimer je bil lanski državni udar skrajne desnice dokončno zatrt.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Žive meje
Pošta Slovenije ni navadno podjetje. Tako kot večina nacionalnih poštnih združb po svetu ni bila ustanovljena zgolj zato, da bi kovala dobičke, ampak da bi vsem ljudem v državi zagotavljala redno dostavo in oddajo pošiljk. Države ustanavljajo pošte, ker so te pogoj za delovanje vseh ostalih javnih in zasebnih sistemov – od bank in podjetij do sodišč in bolnišnic. Vse položnice, pogodbe, odločbe, prošnje, ponudbe, izvidi in nešteto drugih transakcij gre skozi roke poštarjev, ki tako tkejo niti družbe. Nacionalni poštni servisi so bili zato vedno eden izmed organizacijskih temeljev države, povrh vsega pa so omogočali redno in dostojno delo več tisočim ljudem. Pri tem se seveda ustvarja tudi dobiček, ampak ta je drugotnega pomena, saj je javna pošta, tako kot zdravstvo, šolstvo ali promet, eden izmed pogojev za uspešno delovanje vsega ostalega.
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Žive meje
Težko je sprejeti dejstvo, da imamo v Sloveniji koncentracijsko taborišče. Da se je mogoče leta 2020 peljati mimo Postojnske jame in se čez nekaj minut zazreti v množico izžetih ljudi, ki slonijo na rešetkah velikega zaprtega skladišča, obdani s policisti in ograjami. Nekateri niso videli svežih oblačil ali tuša že mesec dni. Večina na koži nosi znamenja policijskega tepeža, stopala imajo poškodovana od neštetih prehojenih kilometrov. Hrano prejemajo skozi rešetke, na voljo imajo dve WC-školjki. In kar je najhuje, zaprti so brez odločb in zato nimajo pojma, zakaj so sploh tam, koliko časa bodo še in kaj se bo z njimi zgodilo. To je center za tujce, kjer se po novem znajde vsak, ki v Sloveniji zaprosi za azil. Po letih, ko smo opazovali popolno razčlovečenje iskalcev azila v taboriščih po Balkanu, se je ta praksa naselila tudi v središče Slovenije.
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Žive meje
Neverjetno, kako hitro se stvari pozabijo. Slovenija se še niti ni izvila iz primeža epidemije, pa so že spet na udaru tujci. Komaj mesec dni je minil od karantene, ko je vlada panično iskala tuje delavce za na polja, ko so bili balkanski gradbinci edini znak življenja na naših ulicah, ko so zamaskirani agencijski delavci in prosilci za azil reševali nočne izmene v tovarnah, ko so begunci polnili trgovinska skladišča ter pripravljali in dostavljali hrano za Ljubljančane v izolaciji … Skratka, komaj mesec dni, odkar smo se lahko na lastne oči prepričali o nesorazmernem bremenu, ki ga nosijo tuji delavci v času državne ohromelosti. Toda vlada še vedno govori o parazitih in izkoriščevalcih, še vedno izvaja vojaške in policijske spektakle na mejah, zdaj pa obljublja »končno rešitev« še v birokratski obliki. Če bo vse po načrtih Ministrstva za notranje zadeve, se namreč v državni zbor vrača zloglasni zakon o tujcih, kmalu za tem pa še zakon o mednarodni zaščiti.
-
Mercator pod našim blokom ni bil nikoli idealen. Daleč od tega. Ne le da so bile cene pogosto višje kot v Hoferju ali Lidlu, tudi promet pri blagajni je bil počasnejši in okornejši. Manjkalo je drobiža, kartice niso grabile, kode so bile narobe nalepljene … Kljub temu so trgovke uživale precejšnje spoštovanje. Poleg upravljanja blagajn so namreč opravljale še drugo, zahtevnejšo nalogo – pogosto so bile edine osebe, s katerimi so nekateri upokojenci v soseski tisti dan spregovorili. Zanje je bil obisk trgovine tudi družabni obred in vljudnostno kramljanje je sodilo k vzdušju. Trgovke so poznale vse ljudi iz bloka, se znale pohecati z lokalnim pijancem, vedele, kaj postreči delavcem med malico, ti pustiti, da prineseš manjkajoči drobiž »naslednjič« ... Med plastiko na policah se je dogajalo tudi nekaj človeškega.
-
Po žalostnem porazu Jeremyja Corbyna in zmagi še enega klovnovskega bogataša na nedavnih britanskih volitvah, mi je med iskanjem odgovorov zanj še najbolj v srce segel komentar ekonomista Jamesa Meadwaya. Po njegovem mnenju je program laburistov spregledal kruto naravo volilnih tekmovanj v dobi neoliberalizma. Ekonomska rast se že dolgo več ne odraža v višjih plačah in kupni moči večine prebivalcev, zaradi česar se je spremenilo njihovo razumevanje politike. Gospodarstvo ni več namenjeno dvigovanju celotne družbe, ampak določanju zmagovalcev in poražencev v igri vseh proti vsem. »Videti ekonomijo kot igro na vse ali nič pomeni sprejeti brutalno logiko: meni gre lahko bolje samo v primeru, da gre nekomu drugemu slabše … Iz tega sledi preprosta politična logika: če hočeš govoriti o zmagovalcih, moraš najprej določiti poražence. Če želiš imeti pravico ljudem razlagati o novi ureditvi, jim moraš najprej pokazati, kdo bo zanjo plačal.« Skratka, pokazati moraš na sovražnika in mobilizirati ljudi proti njemu. Desnica s svojo vojno proti revnim, manjšinam in migrantom to počne več kot uspešno, Corbynu v kampanji ni uspelo jasno povedati, proti komu se pravzaprav bori.
-
Če vprašate prebivalce Slovenije, jih bo le malo vedelo, kaj je »Evropski zeleni dogovor« oziroma »European Green New Deal«. Program, ki ga je evropska komisarka reklamirala kot zgodovinski trenutek, enakovreden pristanku na Luni, vsekakor ni imel takšnega učinka med navadnimi ljudmi. Tistega dne ni nihče odložil svojih opravkov, da bi spremljal prenos zgodovinskega govora, nobenih javnih dogodkov ni bilo, nobenih prizorov družin, ki napeto spremljajo poročila o novi dobi, v katero naj bi vstopalo človeštvo. Malokateri medij je napoved sploh uvrstil na naslovnico, in če ne bi bilo sponzoriranih objav evropske komisije, ne bi novice našli niti na socialnih omrežjih.
-
Leto 2019 je bilo z ekonomskega vidika za večino prebivalcev Slovenije porazno. Po začetnem optimizmu je bil napovedani dvig plač izničen s protiukrepi delodajalskih združenj, zaradi stanovanjske problematike in novega vala varčevanja pa so se rekordnemu proračunskemu presežku navkljub življenjske razmere mnogim poslabšale. Tako so vrtoglave cene nepremičnin množico prebivalcev odrezale od strehe nad glavo, hkrati pa je Banka Slovenije zaostrila pogoje kreditiranja za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Zaposlovanje je še naprej večinoma potekalo prek kratkoročnih pogodb in s.p.-jev, posledično se je tudi povečalo število revnih zaposlenih. Ob tem se je obremenjenost delavcev povečevala v praktično vseh panogah, zaradi česar je bilo več obolenj, stresa, mobinga in izgorelosti. Očitno tudi ne moremo pričakovati bistvenih sprememb teh trendov v prihodnosti, saj je vlada v tem času prodala našo zadnjo sistemsko banko, letalsko družbo in preostanek trgovinske mreže, za nadaljnje razvrednotenje dela pa je delodajalcem odpirala bazene poceni delovne sile na vzhodu. Za nameček lahko še spomnimo, da je Šarčeva vlada kot odziv na prihajajočo podnebno apokalipso izdelala najslabši program energetske prenove v Evropski uniji.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Žive meje
Corbynizem se je evropski levici kazal kot prepričljiva politična strategija v boju proti neoliberalizmu. Po dolgih letih neuslišanega uličnega protestiranja in parlamentarnih porazov novih levih strank se je končno pojavilo gibanje, ki je bilo sposobno v enem izmed centrov globalnega kapitala združiti energijo ulice s strukturo velike politične organizacije. Ideja, da se bo pod geslom »blaginja za vse, ne le za peščico« zmagovalo na volitvah in z velikopoteznimi reformami vrnilo Evropo v zlato dobo socialdemokracije, je začela zveneti realistično, če ne že kar samoumevno. Corbynov volilni poraz je bil zato za vse evropske socialiste hud šok, ki je povsod sprožil razgrete debate. Tekmovanje med različnimi interpretacijami volilnih izidov je zaživelo tudi pri nas – ne zato, ker bi se domači komentariat tako zanimal za britansko politiko, ampak ker ima poraz Corbynove strategije očitno velik pomen tudi za usmeritev domačih levih projektov.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Žive meje
Težko je razviti simpatijo do pripadnikov diplomatske kaste. Pustimo ob strani njihovo dolgočasnost, njihov agresivno suhoparni jezik, njihove pretenciozne plašče in predrage ure … Do diplomatov smo naravno nezaupljivi, ker naj bi za nas v tujini opravljali poklic ljudskih predstavnikov, a je večina njihovega dela navadnim smrtnikom popolnoma nerazumljiva. Ves čas se pogajajo v našem imenu, čeprav ne moremo nikoli zares pretolmačiti, kako naj bi bila pogajalska stališča Republike Slovenije koristna tudi za njene prebivalce. Mednarodni teren je pač kompleksen in na njem nimamo veliko besede, zato smo prisiljeni sprejeti stališča vladnih diplomatov kot naša lastna. Zunanja politika je tako največkrat nasprotje demokratičnih procesov – nekakšen zapleten ritual, pri katerem verjamemo, da njeni šamani že vedo, kaj je treba storiti.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Žive meje
Po vseh koncih Evrope odmevajo zahteve po drugačni ureditvi. In čeprav na ulicah potekajo raznoliki protesti zelo različnih akterjev, je nemogoče spregledati skupno razočaranje nad globalnim režimom, ki je oblikoval politike naših držav zadnjih nekaj desetletij. Zdi se, da je neoliberalizem povsem izčrpan in množicam ni več mogoče prodajati »priložnosti na globalnem trgu« kot nekakšno čudežno rešitev. Razočarani, zgarani in naveličani ljudje se zbirajo na ulicah in tvorijo razpršeno družbeno valovanje, ki še nima niti skupnega imena niti organizacije. Vedo le to, da so jih multinacionalke s pomočjo domačih elit opeharile, da so milijarderji privatizirali vse po vrsti, pospravili dobičke v davčne oaze in za seboj pustili opustošenje. Toda ob pomanjkanju resne analize globalizma se upor proti njemu vse večkrat artikulira v preprostih trumpovskih sloganih tipa »build the wall!« ali brexitovskem »naš denar našim ljudem!«.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Žive meje
Vsak, ki je v zadnjih mesecih vsaj površno spremljal medije, je najbrž z naslovnic dobil vtis, da je Slovenija že globoko v finančni krizi. V novinarski jezik so se vrnili zimzeleni izrazi o nujnem varčevanju, fiskalni disciplini in neaktivnih prebivalcih, ki »zapravljajo več, kot zaslužijo«. Kar naenkrat smo spet v letu 2013, ko je državi za vrat dihala trojka. Vse to zaradi nekaj desetink odstotka, za kolikor je Umar znižal napoved sicer izjemne gospodarske rasti. Toda že ta majhna, komaj omembe vredna statistična prilagoditev je bila dovolj, da je sprožila val fiskalnega sadizma s strani vlade in tudi medijev. Nekaj ekonomskih analitikov je za malenkost spremenilo izračune in že vsi okoli sebe vidijo lene izkoriščevalce socialne pomoči, goljufive matere samohranilke, požrešne potrošnike in druge parazite, ki jih je treba naučiti reda.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Žive meje
Prejšnji teden sem trčil na dva povsem nasprotujoča si podatka. V časopisih sem zasledil poročila, da je Ljubljana v vrhunski finančni kondiciji, da ima na voljo rekordni proračun in povečuje število delovnih mest. Super za prebivalce Ljubljane, mar ne? In glede na velike gospodarske težave v nekaterih drugih regijah bi pomislil, da prestolnica z gospodarskim bumom ponuja vse privlačnejše priložnosti prebivalcem iz ostale Slovenije. Toda ob tem me je nekdo opozoril na zanimiv podatek, da je rast prebivalstva v Ljubljani izjemno počasna in se je od 90. let komaj kaj povečala. Središče mesta, kjer se ustvarja največ denarja, se je tako rekoč izpraznilo, rahlo pa se je prebivalstvo povečalo zgolj na obrobju in seveda v okoliških občinah. Zakaj gospodarski bum ni pospremljen z demografskim bumom? Zakaj ne prihaja več delavcev, zakaj se ne rojeva več otrok? Kaj se skriva za dejstvom, da se ljudje iz tako uspešnega mesta raje izseljujejo?
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Žive meje
Slovenska država ni ravno znana po odločni zunanji politiki. Nima samostojne strategije, ki bi kakorkoli odstopala od nareka EU, Nata in drugih predstavnikov dominantnih zahodnih sil. Naši funkcionarji se redko lotevajo težkih mednarodnih vprašanj, ki se jih direktno ne tičejo, z izjemo predsednika Drnovška v njegovi hipijevski fazi pa se tudi ne zavzemajo za reševanje humanitarnih kriz in sporov. Pri tem nenavadno izstopa zanimanje slovenske politike za Venezuelo, njeno javno izrekanje podpore neizvoljeni opoziciji, njena zavzetost za zahtevno repatriacijo Venezuelcev slovenskih korenin ... Kako se je vladna ekipa, ki kaže svetovljanskost in mednarodno ambicioznost na ravni kamniške občinske uprave, nenadoma zazrla proti daljnim karibskim obalam in ugotovila, da je njena sveta misija tam promovirati demokracijo in reševati »naše ljudi«?
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Žive meje
Pasti protikorupcijskih gibanj
Odpis dolgov družini Janković je razumljivo dvignil veliko prahu in nobena količina pravnega utemeljevanja ni mogla pregnati občutka, da se bogati funkcionarji iz nas norčujejo. Takšne afere vsekakor izpodbijajo legitimnost Jankovićeve ljubljanske vladavine, ob dodatnih pritiskih KPK in drugih institucij pa utegnejo postati celo sprožilec večjega upora. Optimizem neskončne konjunkture se ustavlja, vlada začenja z varčevalnimi ukrepi, stanovanjska in socialna stiska pa vse bolj kažeta zobe, zato je pričakovati, da bo že to jesen nekdo moral postati tarča besa. Ko pa berem komentarje protijankovićevskega medijskega tabora, se bojim, da morebiten upor usmerjajo v slepo ulico.
