N'toko
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Žive meje
Počitnikovanje na morju je bilo morda eden zadnjih užitkov, ki so si jih delili vsi prebivalci Slovenije. Le redko srečamo človeka srednjih let, ki ne bi imel spominov na čase, ko so tlačili zaspane otroke na zadnje sedeže stoenk in se ob zgodnjih urah odpravljali na pot proti obali. Hrvaške plaže so bile od nekdaj kraj, kjer so se srečevali tako delavci kot šefi in kjer so še tako nizko plačani zaposleni lahko privoščili svojim družinam nekaj dni dopusta v sindikalnih apartmajih. Z izjemo malih kmetov, ki so jih obveznosti vezale na dom vse dni v letu, je vsa država dopuste preživljala bolj ali manj enako. Na morju se je za kratek čas kolektivcev ustaljeni družbeni red razpustil in se postavil na novo. Vsi smo plavali v isti vodi, jedli iste ribe in poslušali Oliverja.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Žive meje
Tekmovanje v javnomnenjskih anketah in upravljanje države sta dve povsem različni veščini. To je na daleč jasno vsakemu opazovalcu. Stranka najspretnejšega televizijskega nastopača ni nujno najboljša zastopnica vaših interesov in ankete klicnih centrov povedo bolj malo o dejanskem dogajanju na državnem vrhu. Kljub temu pa nam je v medijih uspelo mejo med tema dvema kategorijama povsem zabrisati in iz javnomnenjskih anket narediti strokovno disciplino, po kateri presojamo delo politikov. Tako se vsakih nekaj mesecev na naslovnicah znajde nova serija grafov s fotografijami znanih obrazov in pompozno zvenečim naslovom »Vox populi«, množica komentatorjev pa vneto analizira vsak premik v popularnosti in poskuša iz padajočih stolpcev razbrati, »kaj so sporočili volivci«.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Žive meje
Zakaj se ne borijo za svoje države?
Ne glede na to, kaj danes govorijo nekateri domoljubi, si le malokdo lahko zamišlja zares iti v boj za svojo državo. Kljub veliki propagandi število rezervnih nabornikov redno upada in nacionalistična histerija ni proizvedla dosti več kot nekaj hobi gverilcev. Po tihem vsi vemo, da bi katerakoli tuja vojska lahko mirno vkorakala v Slovenijo, zato vojaško retoriko obrambe uporabljamo le v odnosu do bosonogih in neoboroženih beguncev. Če bi prišlo do kakega pravega napada, smo lahko prepričani, da bi večina ljudi nasprotovala uporu proti okupatorju, vsi internetni bojevniki pa bi se ob zvoku prvih eksplozij hitro pobrali k sorodnikom v tujino. In imeli bi prav. Vojna pač ni tako romantična zadeva, kot jo prikazujejo nacionalistične pravljice – še posebej ne v obdobju sodobnega vojskovanja, ko ni jasnih okupatorjev in se med sabo večinoma pobijajo sonarodnjaki.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Žive meje
Ne bom izgubljal besed o tem, kako groteskna, banalna in duha ubijajoča so politična soočenja pred evropskimi volitvami. To že veste. Veste tudi, da so spremljajoče hipermotivacijske »Pejte volit!« kampanje ponižujoče do ljudi in jih kvečjemu odbijajo od sodelovanja. Vso to predvolilno bedo opazujemo že leta. A v nasprotju s prejšnjimi volitvami se je letos vendarle nekaj spremenilo: zgodil se je vzpon skrajne desnice, ki je Evropejcem ponudila novo razlago sveta. Evropski liberalni tehnokrati, ki so doslej veljali za kredibilne voditelje evropskih institucij, so prisiljeni prvič po dolgem času spet iskati besede, s katerimi bi ljudi navdušili za svoje ideološke projekte. Bolje bi bilo, če bi bili tiho. Njihovi klavrni manifesti so namreč razodeli vso bedo unije in tudi številne evropsko usmerjene levičarje napolnili z dvomi. Naj gre za Macrona, Junckerja, Verhofstadta ali katerega izmed naših domačih evrofilov, v svojem »približevanju ljudem« vsi razkrivajo, da pravzaprav pristajajo na tri temeljne predpostavke desnih populistov.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Žive meje
Leta 1987 smo se z družino preselili v Los Angeles, kar je takrat za otroka iz Straže pomenilo podobno spremembo, kot bi se selili v kakšno vesoljsko kolonijo. Občutek, da prihajamo v futuristično mesto, se je utrjeval že na poti z letališča. Nikoli ne bom pozabil, s kakšno osuplostjo smo opazovali avtocesto, po kateri smo se vozili proti novemu domu – šest mogočnih pasov razbeljenega asfalta, ki so se razprostirali skozi na široko nametane stavbe, se razpletali in ponovno prepletali v kompleksne spirale nadvozov, podvozov, tunelov in mostov. In kar je bilo še bolj fascinantno: vsa ta neskončna gmota asfalta ni zmogla ugoditi potrebam desettisočih buickov in fordov, ki so bili v primerjavi z našimi malimi jugoti videti kot letalonosilke in so zapolnjevali vsak prosti centimeter poti. Ameriški futurizem je bil vse prej kot privlačen – tistih nekaj milj od letališča do doma smo se skozi zadušljivo vročino in izpuste po polžje cijazili celo popoldne, vsak nadaljnji priključek pa je dodajal nove potnike k množici razdraženih voznikov. Los Angeles sta odlikovali njegova veličastna prometna infrastruktura in tudi njena katastrofalna disfunkcionalnost.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Žive meje
Pred kratkim me je neki novinar ujel nepripravljenega. Vprašal me je, kaj menim, zakaj Slovenija ni zapadla v desničarsko histerijo, s kakršno se srečujejo vsi naši sosedje. Zakaj pri nas večina ljudi podpira sredinske vlade? Saj počne Janša vse prav – precizno sledi receptom Orbána, Kurza, Salvinija in ostalih zmagovalcev, pa mu to nikakor ne prinese več kot 25 odstotkov glasov. In tudi nova skrajno desna stranka DOM deluje bolj kot bedna šala, ki je nobeden ne jemlje resno. Je mogoče, da v Sloveniji živijo pametnejši ljudje? Smo nekakšen otok normalnosti, zdravorazumska oaza sredi poblaznele Evrope? Čeprav bi še kako rad odgovoril, da smo zaradi svojih zgodovinskih okoliščin in nekaterih institucionalnih varovalk res cepljeni pred fašističnim populizmom, se žal ne morem popolnoma otresti misli, da se za našo normalnostjo vendarle skriva nekaj drugega.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Žive meje
Petnajsti marec 2019 je bil čisto normalen dan v tovarni rasizma. Uredništva propagandnih portalov so že imela pripravljene naslovnice s policijskimi statistikami o ilegalnih migrantih, njihovi tviter troli so že sestavljali prve jutranje kontemplacije o propadu Zahoda, na Nova24TV so že lektorirali kolumno o zaroti Sorosevih plačancev. Običajen dan pa je zmotila novica z Nove Zelandije, ki je nenadoma preplavila uredniške brskalnike. »Breaking: Desničarski skrajnež v Christchurchu postrelil 50 muslimanov«. V tovarni rasizma je zavladala tišina … Neugodna informacija je za sekundo ustavila tekoči trak – kot bi med kolesje strojev padel kak nezaželeni predmet, ki ga morajo inženirji previdno odstraniti. Sklicali so urgentni sestanek in živčno tehtali opcije, kako najbolje sprocesirati informacijo. Z uredništva so prišli šele pozno popoldne, vidno razdraženi in utrujeni. Stisnili so zobe in ob 16.42 je Nova24TV objavila članek: »Resnica, ki so vam jo mediji zamolčali: novozelandski terorist je bil socialist!« Navodila uredništva so bila jasna: »Če kdo kaj vpraša, strelec ni bil naš, ampak njihov. Jasno? Ajde, nazaj na delo … rabimo tri članke o islamskih posiljevalcih do večera!«
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Žive meje
Kmalu po sestavi vlade, nekako v času, ko je Šarcu poskočila javnomnenjska priljubljenost, se je začelo šepetati. Najprej previdno in potihem. »Morda je on tisti …« Nato vse glasneje. »Poglejte ga, saj to mora biti on!« In zdaj, ko njegov disneyjevski nasmešek nekaj mesecev kasneje še kar kraljuje na vrhu lestvic, je konsenz neizpodbiten. Šarec je the one. Šarec je odrešenik. Šarec je Neo iz Matrice. Šarec je … novi Drnovšek!
-
Že spet sem si obljubil, da bom ignoriral lokalne medijske škandale zadnjega tedna. Že stotič sem se prepričeval, da nima smisla vtikati nos v vsako aferico, ki za en dan razburka slovensko tvitosfero in bo naslednji dan pozabljena. Zakaj bi povprečnega prebivalca Slovenije brigalo, kaj je izjavil kak minister ali kaj si kakšna poslanka misli o bralni znački? Zato sem vsakič, ko se mi je na Facebooku pred očmi pojavila beseda »Prešiček«, hitro odmanevriral naprej. A bolj ko sem se trudil ignorirati hrup spopada na ministrstvu za kulturo, bolj agresivno je vdiral v javni prostor, dokler ga ni skoraj v celoti zapolnil. Usoda ministra je postala bojišče, kjer so poleg političnih bojev začeli potekati ideološki spopadi vseh vrst. Postala je prizorišče kulturnega boja, delavske solidarnosti, celo feminističnih agend … In čeprav vem, da bo ob izidu te kolumne zadeva že prešla zenit medijske viralnosti, bom za potrebo prihodnih debat vseeno izrabil Prešiček-gate, da razvijem par misli … ne o njegovem ministrovanju, ampak o naravi odmevnih političnih škandalov.
-
Kako preživeti v političnem H&M
Leto 2018 je bilo leto volitev. Te so dvignile ogromno prahu, prinesle pa zelo malo novega v smislu dejanske politične usmeritve vlade. Bolj ali manj iste face so obljubljale bolj ali manj iste stvari in tudi vsakokratni »novi obraz upanja« je postal stalnica, ki je sploh ne doživljamo več kot novost. V resnici se je v volilnem letu zares zgodil le en viden vsebinski premik, to je premik v vsebinah političnih razprav. S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da so stranke leta 2018 dokončno prevzele politični PR-sistem držav z angleško govorečim prebivalstvom. S tem hočem reči, da so vsebine slovenskih TV-soočenj, tiskovnih konferenc, časopisnih naslovnic, s tem pa tudi okroglih miz, facebookovskih prepirov in gostilniških modrovanj postale enake tistim na ameriških kabelskih televizijah. Dobili smo generično matrico političnega komuniciranja, ki je povsod na Zahodu enaka: vse teme in kampanje se zvedejo na prerekanje o politični korektnosti in svobodi govora. Kje je Kučanov klan, kje so strici iz ozadja, tajkuni, partizani, domobranci in drugi lokalni fenomeni, ki so zaznamovali vse moje življenje? Nekoč nisi mogel prebrati članka o kuharskih receptih, ne da bi se v komentarjih razdivjala vojna med rdečimi in belimi, danes pa so na mestu teh lokalnih posebnosti razprave, ki bi jih zlahka našel na profilih ameriških tviterskih zvezdnikov.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Žive meje
Županske volitve so bolj ali manj za nami in ni težko uganiti, okoli katere teme se bodo sukale debate analitikov. Ljudje so marsikje volili s korupcijo obremenjene kandidate. Volili so odkrite lopove, spolne nadlegovalce in šarlatane. V Ljubljani, v Mariboru, v Kopru in drugod so množice stisnile zobe in obkrožile ime lokalnega šerifa, ki mu sicer ne bi zaupale niti upravljanje vrtne lope. Kangler se je vrnil iz vstajniškega groba, kot da se ne bi nikoli nič zgodilo. Jankoviću bi lahko na volilnih plakatih manekenke prižigale cigare s 500-evrskimi bankovci, pa bi ga še vedno podprla večina Ljubljančanov, z intelektualci vred. Volivci so večinoma poznali zgodovino teh kandidatov, z umazanimi podrobnostmi vred, a ni ta niti najmanj zamajala njihovih odločitev. Od volitev bomo torej odnesli predvsem eno lekcijo: folku se jebe za moralnost županov.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Žive meje
Mineva drugo leto, odkar velja Cerarjev zakon o tujcih. Se ga še spomnite? To je tisti zakon, ki so ga spremenili tako, da lahko vlada kadarkoli skliče izredno stanje in suspendira človekove pravice iskalcev azila. Šlo je za protiustavno skrpucalo, ki je sprožilo razkol med Cerarjem in Brglezom, protest nevladnikov in pritožbo varuhinje človekovih pravic. Levo usmerjeni javnosti je bilo takrat nepojmljivo, da liberalna vlada daje tolikšna pooblastila represivnim organom. Vse, kar je po sprejetju zakonskih sprememb ostalo jezni civilni družbi, je bila vera, da jih bo zavrnilo Ustavno sodišče – zadnja varovalka, ki naj bi še stala med ljudmi in avtoritarnimi nagibi države. Takšna vera se bo najbrž izkazala za naivno. Sodišče že dve leti molči, medtem pa, ne le da je zakon v veljavi, ampak se ministrstvo za notranje zadeve ves čas vede, kot da živimo v izrednem stanju, predvidenem v njihovi pobudi.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Žive meje
Ne vem, kakšne številke bi prikazale uradne ankete, ampak iz medijev in s spleta bi sklepal, da se ima večina vplivnih moških na svetu za žrtve diskriminacije. Samo v zadnjem mesecu smo lahko spremljali Boscarolove mučeniške krike o »sovražnem govoru proti podjetnikom«, pijanske blodnje sodnika Kavanaugha o diskriminaciji »pridnih očetov« in Plestenjakove zaskrbljene analize o prihodnosti moške vrste. Medtem je Nova24 TV še naprej servirala zgodbe o tem, kako so pošteni Slovenci zaradi migrantov postali drugorazredni državljani, Vesna Vuk Godina pa nas je poučila, da »sovraštvo do moških neprijetno spominja na antisemitizem v času Hitlerja«. K temu dodajmo še zaskrbljene opazke o ukinitvi svobode govora med politično tviter estrado, pa se nam oriše zares nenavadno stanje duha: pripadniki najvplivnejših družbenih skupin z največjim medijskim in finančnim zaledjem se počutijo kot zatirani razred, ki mu ni dovoljeno govoriti. In kar je še bolj bizarno, mnogi jim dejansko verjamejo.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Žive meje
Grozen občutek me spreleti, ko se zavem, da moji politični pogledi postajajo marginalni. Doživel sem ga že velikokrat in vedno je isto. Lahko se še tako pretvarjam, lahko me prijatelji še tako bodrijo, na koncu človek vedno začuti, kdaj njegove besede zvenijo prepričljivo in kdaj ne. Dobri argumenti nenadoma izgubijo prejšnjo težo. Pogumni slogani, ki so nekoč navduševali občinstvo, naslednji trenutek zvenijo grobo in iz občinstva izvabljajo le še nelagodje. Temu vedno sledi zmeden trenutek, v katerem ne moreš storiti ničesar pametnega. Če kričiš slogane z enakim zanosom, deluješ agresivno in odbijajoče – kot pevec B-razrednega ska benda, ki v prazni dvorani vpije »A se mamo faaajn?!«. Če se prilagajaš neprijaznemu vzdušju in slogane izrekaš previdneje, pa deluješ neprepričljivo. Takrat imaš pravzaprav na izbiro le še dvoje: lahko spremeniš poglede in se čez nekaj časa poskušaš z zmernejšimi slogani spet prebiti v polje spoštovanih javnih govorcev, lahko pa se zabarikadiraš v varen krog somišljenikov in objavljaš enake poglede na obskurnih, zaprtih straneh Facebooka.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Žive meje
Čedalje bolj razumem, zakaj se večina ljudi v vsakdanjem življenju izogiba pogovorom o politiki. Človek mora samo malo narobe oceniti sogovorca, pa lahko neškodljivi nedeljski small talk zavije v močvirje blaznih teorij zarot in morbidnih blodenj. Če si z nekaterimi ljudmi – tudi takimi, s katerimi si politično nismo nujno blizu – delimo vsaj nekatera osnovna izhodišča za debato, lahko pri drugih zgolj ugotovimo, da miselno operirajo v povsem drugem vesolju. Ogromen del sicer čisto normalnih Slovencev na primer živi v prepričanju, da politiki ne počnejo drugega kot sedijo v pisarnah in tuhtajo, kako bodo pobrali težko prigarani denar domačim garačem ter ga razdelili brezdelnim arabskim posiljevalcem, zmešanim slikarjem in nasilnim lezbijkam. In tega ne mislijo na abstrakten makroekonomski način – dobesedno verjamejo, da je politična strategija naših elit najprej poskrbeti za muslimane in geje. Kje torej sploh začeti pogovor z njimi? Saj je tako, kot da bi s člani društva Flat Earth poskušal najti skupne točke v zvezi z astrofiziko.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Žive meje
Stara levičarska modrost pravi, da razredno pripadnost človeka najhitreje prepoznaš v njegovem odzivu ob srečanju s policijo. Če vas ob pogledu na škodo octavio z modro-rumenimi progami strese mraz po vsem telesu, ste najverjetneje nastanjeni nekje nižje na dohodkovni lestvici, tisti z višjimi zaslužki utegnejo ob njeni prisotnosti občutiti olajšanje in varnost, pripadniki najvišjega sloja pa se brez policijske prisotnosti skorajda ne upajo gibati po javnih površinah. Nič nenavadnega, saj je prav policija tista, ki je pristojna za posredovanje med konflikti, ki nujno obstajajo v razredno deljenih družbah – da varuje interese ene skupine na škodo drugih. Zato bomo le redko videli primere, ko ljudje zavzamejo enotno stališče v zvezi z ravnanjem policije ... po navadi je treba izbrati stran: ali držiš z deložirancem ali z lastnikom nepremičnine, s klošarjem ali podjetnikom, s protestnikom ali politikom.
-
17. 8. 2018 | Mladina 33 | Žive meje
Veliki politični preobrati, ki so zadnja leta polnili časopisne naslovnice, nas niso naučili ničesar. Po tisočih dnevnopolitičnih uvodnikih, terenskih prispevkih in javnomnenjskih analizah v novo sezono novic vstopamo še bolj nevedni, kot smo bili. Na prste ene roke lahko preštejemo komentatorje, ki so znali razložiti, zakaj točno so že zgodili pojavi, kot so brexit, Trump, Kurz ali Salvini. Mediji so iz populističnega pohoda desnice dognali le eno stvar: da so ljudje jezni. In če smo bolj specifični: dognali so, da so jezni ljudje iz province – ljudje, ki jih ne poznajo in s katerimi nimajo stika. Njihovi standardni sogovorniki iz prestolnic so bili namreč tudi zadnja leta videti polni optimizma in veljaki iz New Yorka, Londona in Bruslja so nazdravljali na svetlo prihodnost. Upor se je očitno kuhal na pozabljeni periferiji in celoten medijsko-politični establišment je bil prisiljen zastriči z ušesi ter se vprašati: »Kdo so vendarle ti jezni volivci?«
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Žive meje
»How much time do you want for your progress?«
– James Baldwin
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Žive meje
Ljudje se med seboj očitno ne maramo pretirano. Imamo konflikte, nekompatibilne interese in karakterje. Imamo dolge zgodovine družinskih, etničnih in političnih sporov. Na šihtih so odnosi med ljudmi obupni, skoraj tako slabi kot v srednješolskih razredih ali na starševskih srečanjih. Toda med vsemi mogočimi kombinacijami medsebojnih sovraštev je sistem slovenskih sosedskih odnosov vendarle nekaj posebnega. Nekaj izjemnega se je moralo zgoditi, da smo sestavili nepretrgano verigo med seboj tožečih se lastnikov parcel, ki se razteza vse od Kopra do Lendave, od Črnomlja do Jesenic … Čez vso državo se razrašča zares impresivna mreža malih parcelnih sporov, agresivnih živih meja, bevskajočih psov čuvajev, nadzornih kamer, dreves, ki mečejo predolge sence, mačk, ki jedo tujo hrano, prenatrpanih kontejnerjev za smeti, ilegalnih prizidkov, spletk in govoric, ki usodno zaznamujejo dnevno realnost slovenskega srednjega razreda.
-
6. 7. 2018 | Mladina 27 | Žive meje
V torek sem si skoraj pogrizel vse nohte ob enajstmetrovkah v precej dolgočasni tekmi dveh reprezentanc, ki jih do zdaj nisem niti enkrat gledal in za katere mi je sicer precej vseeno. Vprašanje, ali bo v četrtfinale svetovnega prvenstva napredovala Anglija ali Kolumbija, ne bi moglo manj vplivati na moje življenje. Vseeno bi bilo celo, če bi bil Anglež ali Kolumbijec. Kljub temu pa sem skupaj z milijoni ljudi zadrževal dih, zatiskal oči, si brisal švic in mrmral nerazumne molitve bogovom, ki imajo vso pravico biti užaljeni, da se ob takšnih neumnostih obračam na njih. Fuzbal je res nor – ne glede na to, kako brezpredmetna je tekma, ti preznojeni in trpeči obrazi igralcev lahko pričarajo občutek, da sodeluješ pri nečem presežnem. Kot da si na Kristusovem pasijonu. Sploh me ne preseneča, da ob uspehih svojih reprezentanc tisoče ljudi poseže v žep, kolikor globoko je pač treba, in se odpravi na oddaljena prvenstva, da lahko vsaj enkrat tudi oni premočeni in zaripli kričijo v podporo svojim mučenikom, se objemajo ali tepejo z neznanci na ulicah, izgubljajo denarnice in jih spet najdejo v žepih smrdečih jaken ter se v ponedeljek še zmačkani vračajo na šihte. Fuzbal ustvarja občutek skupinske transcendence, ki so nam jo naša vsakdanja življenja odrekla.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Žive meje
Odgovori ameriških republikancev na novinarska vprašanja so iskreni. »Ja, otroke na meji ločujemo od staršev, je kaj narobe?« »Rečemo jim, da grejo pod tuš, in jih ne pripeljemo nazaj.« »Ja, v kletkah jih imamo zaprte, je kak problem?« »Zakon je zakon, kam bi pa prišli, če bi ga nehali spoštovati?« Republikanci ne olepšujejo situacije, ne pretvarjajo se, da bi bili nekaj, kar niso. Cel svet se sicer zgraža nad njihovim načrtnim ločevanjem migrantskih družin, pol Amerike se zvija v krčih od sramu, ampak nobenega razloga ni, da bi se opravičevali. Obljubili so, da bodo migrantom poslali močno sporočilo, in to tudi počnejo.
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Žive meje
Na volilno nedeljo zvečer v strankarskih štabih ni manjkalo kislih obrazov. Videlo se je, s kakšno muko so nekateri poraženci prihajali pred kamere. Videli so se umetni nasmeški NSi-jevcev, prisilno ploskanje Židanovemu nerodnemu brbljanju, eksistenčna groza v očeh Erjavca, ki po desetletjih izgublja svoje parlamentarno gnezdo … Med vso to živčnostjo je bil izjema med poraženci le en politik. Če kje, bi sicer pričakovali nemir v taboru stranke, ki je na volitvah izgubila grozljivih 214.000 glasov. Stranke, ki je v kampanji razpolagala z enormnimi sredstvi, a je bila pred volitvami komaj vidna. Ki je še pred štirimi leti veljala za naslednico LDS-dinastije, zdaj pa so njeni volivci množično bežali h kamniškemu županu, k socialistom, k fašistom – kamorkoli, samo da so se jih rešili. A panike z njihove strani ni bilo zaznati. Ekipa Mira Cerarja je zadovoljno kramljala z novinarji, kot da ne bi ravno doživela zgodovinskega poraza in pomagala ustoličiti odkritega fašista.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Žive meje
Zdrava kmečka pamet je postala dragoceno blago. Vsi se pretvarjajo, da jo imajo. Politiki in publicisti, odvetniki in podjetniki, blogerji in bankirji – vsi bi bili nenadoma radi videni kot pristni ljudje zemlje. Vsi trdijo, da razumejo svet v vsej njegovi primitivni preprostosti in da niso omadeževani s komplikacijami modernega življenja. Vsi hitijo dokazovati, da je črno črno in belo belo. Da je dec dec in baba baba. Da brez dela ni jela. Da se brez muje še čevelj ne obuje. Da je 1 + 1 = 2. Kaj bi z brezkrvnimi birokrati, filozofi in intelektualci – temi meščanskimi izprijenci, ki vedno zameglijo naravna dejstva s svojim babilonskim blebetanjem? Danes je pomembno, da imaš uvid v stvari »takšne kot so«, in da posledično tudi poznaš »rešitve, ki delujejo«. To je bolj ali manj slogan vseh političnih tekmecev na letošnjih volitvah.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Žive meje
Ste opazili plaz medijskega hujskanja in komentarjev, usmerjenih proti prejemnikom socialne pomoči? Potem ko je parlamentu socialne prejemke vendarle uspelo uskladiti z izračuni iz leta 2009, je nenadoma vsa Slovenija ugotovila, da so revni ljudje paraziti, da je brezposelnost izključno znak lenobe in da »mi, pridni ljudje,« lenuhov seveda ne smemo podpirati. Da ne bo pomote: bedaste laži o škodljivem vplivu tega, da država brezposelnih ljudi ne pusti crkovati, niso plod neke spontane ljudske neumnosti, ampak prihajajo naravnost od Socialnih demokratov, časopisa Delo in drugih medijev, ki zvenijo, kot da jim članke piše Gospodarska zbornica Slovenije. In ko smo že mislili, da so članki zgolj naključje in da se bo socialna pomoč vendarle vsaj malo zvišala, je nenadoma prišla vest, da bo državni svet opravil tajno glasovanje o vetu in poskušal zvišanje zminirati.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Žive meje
Čedalje več je družinskih ljudi. Ne govorim o vseh ljudeh z družinami, ampak o zelo posebni podkategoriji. Ni kar vsak človek z družino družinski človek. Da bi se uvrstil v to skupino, potrebuješ v svojem starševstvu posebno vrsto zanosa. Ukvarjanje z otrokom ne more biti le ena izmed tvojih življenjskih obveznosti, ampak smisel življenja samega. Da bi bil pravi družinski človek, torej ni dovolj imeti otroka in skrbeti za njegovo dobrobit. Ni dovolj, da ga nahraniš, socializiraš, pelješ v šolo in k zdravniku … Ne, kajti skrb za otroka ni le opravljanje obveznosti, ampak poslanstvo. In če smo natančnejši: skrb za otroka je vojna. Skrb za otroka je vojna s svetom, ki želi otroka uničiti, zastrupiti, ukrasti, posiliti in ubiti. Ste slišali, kako je voznik v Izoli povozil punčko na poti v šolo? Ali veste, koliko otrok na leto umre zaradi škodljivih dodatkov v čokoladi? Niste zasledili raziskave o tem, kako farmacevtska industrija s cepivi pobija celotne generacije? Se zavedate, kaj našim malčkom delajo izprijeni lobiji, ki jih v šolah prevzgajajo v transspolnike? Ne veste, da romunski migranti kradejo otroke in jih prodajajo v suženjstvo? Ste spregledali ta genocid nad našimi malimi zakladi? Družinskim ljudem je jasno, da je skrb za otroke vojna in da morajo za preživetje v tej vojni postati bojevniki, zdravniki, alkimisti, čarovniki, vitezi. Družinski človek nima le družine, ampak ima agendo.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Žive meje
Vzemimo si trenutek za Christiana Westona Chandlerja. Ime vam verjetno ne bo povedalo veliko, saj je Chandler le eden izmed mnogih pozabljenih likov iz podtalja weird interneta, od vrhunca njegove slave pa je minilo že skoraj deset let. Takrat je slovel kot avtor internetnega stripa ‘Sonichu’, katerega glavni junak je bila porumenela, z osnovnošolsko ostrino narisana kopija ježka Sonica iz Seginih igralnih konzol. Avtor, sam fizično zanemarjeni, z igricami in stripi obsedeni posebnež, ki je večino časa preživel v nabrkljanem kotičku mamine hiše, je prišel na radar spletnega občinstva s svojim nerodnim javnim iskanjem punce in z otročjimi izpadi besa nad vsemi, ki so ga kritizirali ali ga premagali v kaki igri. Ni trajalo dolgo, da je bilo novo krščenemu Chris Chanu posvečenih več spletnih strani in forumov, ki so spremljali vsako nerodno dejanje te najbolj nekul osebe na planetu.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Žive meje
Vam je dokončno prekipelo? Ste ugotovili, da se izkoriščevalsko delovno razmerje podaljšuje iz meseca v mesec brez spremembe na vidiku? Ste izgubili potrpežljivost z delodajalci, ki ne plačujejo redno? Vam grozijo z odpuščanjem? Ne morete plačevati računov? Vas mečejo iz stanovanja? Vas morda celo izganjajo iz države? Verjetno je čas, da se uprete – da se povežete z enako mislečimi in poiščete podporo pri širši javnosti, sicer boste težko izboljšali svoje stanje. A pozor, preden se odpravite na ulice ali pokličete novinarje, morate preveriti, ali ste res dovolj deprivilegirani za javni nastop. Kajti če ne izpolnjujete kriterijev človeške bede, potrebne za pritoževanje, boste namesto podpore javnosti dobili njeno sovraštvo in bes.
-
Počasi, a nezadržno se bližajo volitve. Čuti se, kako se ozračje spreminja. Volivci smo nenadoma spet pomembna interesna skupina, vladajoči so previdnejši, opozicija glasnejša, vsaka poteza pa je označena kot »predvolilna«. Za ljudi v parlamentu se je že začela sezona notranjih spopadov, skakanje s potapljajočih se ladij in iskanje novih zaveznikov. Še malo, pa bomo volivci lahko spet ugotavljali, kako zelo se nam gabi misel na še en mandat te vlade, in hkrati živčno opazovali javnomnenjske ankete, ki bodo sumljivo dobro kazale Janši. Na naše veliko olajšanje se bo kot vedno pojavil Novi obraz, ki nas bo rešil pred grožnjo janšizma, ne da bi si nam bilo treba mazati roke z drugimi moralno spornimi kandidati. Časa za sovraštvo Novega obraza bomo imeli namreč še dovolj.
-
Mislim, da bi bilo za umetnike bolje, če bi ukinili kulturni praznik in z njim povezano proslavo. Vsa ta pozornost nam očitno ne dela usluge. Razen nekaj hitro pozabljenih škandalov ni pomp okoli 8. februarja umetnikom še nikoli izboljšal položaja niti ni približal pomena njihovega dela širšemu občinstvu. Če kaj, se vsako leto prepad med kulturno sfero in preostalo družbo še malo poglobi, dokler od vsega skupaj ne ostane le še predstava, ki bi jo lahko poimenovali »Nujno zlo«. Gre za groteskno srečanje svetov, kjer se morajo politiki, kulturniki in širša javnost dve uri na leto tolerirati – ravno dovolj, da še bolj utrdijo medsebojno sovraštvo. Ne gre za to, da bi želel pomen kulture dajati v nič, ampak da ob takšnih priložnostih umetniki dobimo podobo, ki je vse prej kot reprezentativna.
-
Pred kakima dvema mesecema sem si zadal nalogo, da bom za nekaj časa nehal komentirati dnevnopolitično dogajanje. Ne bom reagiral na vsako aferico politikov in na vsak sporni tvit kake javne osebnosti. Ne bom se pridružil skupinskemu zgražanju nad to ali ono temo, za katero se je Facebook javnost odločila, da je tisti trenutek najpomembnejša. Zaskrbelo me je namreč, da je moje politično razmišljanje preveč zaznamovano z majhnimi vsakodnevnimi dogodki, ki zahtevajo neproporcionalno veliko pozornosti. Da sem postal omejen na miniaturne boje in skupaj s širšo javnostjo ne vidim koraka dlje, zadovoljen že s tem, da nekako preživimo od volitev do volitev, od afere do afere, od štrajka do štrajka. Mar s tem ne postajam omejen na uboge politične vizije, ki jih premore sedanja politična garnitura? Sem se res dolžan vživeti v vsako njihovo debato? Kako naj bi prišli v kakršnokoli drugačno politično prihodnost, ko pa smo ves čas ujeti v spore danega trenutka?
