N'toko
-
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Žive meje
Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!«
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Žive meje
Prebivalce Kalkute so ob nedavni kanonizaciji matere Tereze zagotovo spreletavali mešani občutki. Mnogi so jo poznali kot tisti medijski lik, zaradi katerega k njim namesto turistov z Zahoda še vedno prihajajo predvsem prostovoljci – pojav, ki ga nikakor ne morejo razumeti. Kalkuta se namreč obiskovalcu že na prvi pogled pokaže kot cvetoča sodobna metropola, eno varnejših in čistejših mest v Indiji. Je dom bengalske renesanse, protikolonialnega boja, nobelovca Tagoreja, hindujskega reformatorja Vivekanande ... zakaj, za vraga, bi moderni mladi zahodnjaki želeli prav tu v samostanu negovati umirajoče brezdomce? Zakaj tega ne počnejo v New Yorku ali Londonu? V 14-milijonski metropoli zagotovo ne manjka revščine in bolezni, vseeno pa sem v Kalkuti vsakič zaman iskal tisto podobo velikega sluma, ki jo je na zahod prinesla mati Tereza. Njen šarm se je očitno precej bolje prijel v zahodnih medijih, kot se je na ulicah Kalkute, kjer vpliv njene organizacije ostaja vprašljiv.
-
26. 8. 2016 | Mladina 34 | Žive meje
Med pohvalami, ki jih sprejemam z grenkim priokusom, je najpogostejša tale: »Sicer ne poslušam hiphopa, ampak ti si mi pa dober. Končno nekdo, ki ima kaj pametnega za povedat, ne tako kot ti današnji reperji s hlačami pod ritjo, ki se obnašajo kot budale.« Lepo je, da ti ljudje pripisujejo kvaliteto, razen ko se njihova definicija kvalitete razlikuje od tvoje. Sam imam namreč v srcu precej prostora za reperje, ki pred mikrofonom iz sebe delajo budale, če to le znajo narediti na prepričljiv način. Mislim, da »ozaveščeni« reperji, ki pišemo o družbi in politiki, pogosto povemo manj o duhu časa kot tisti, ki v komadih obravnavajo ulične rope, ljubezen do trave ali velikost svojih penisov. In nikakor ne verjamem, da glasbenik, ki ga je vzgajala ulica, nima ničesar relevantnega povedati o današnjem svetu. V hiphopu se kvaliteta ne meri le s tehnično dovršenostjo in intelektom reperja, ampak predvsem z njegovo prepričljivostjo.
-
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Žive meje
Kako ponočevati in druga razredna vprašanja
Med vso pozornostjo, ki je je bila v zadnjih mesecih razumljivo deležna Tovarna Rog, se zdi, da je njena velika sestra Metelkova postala za medije tragično nezanimiva. Če jo je že kdo omenil, je ta kvečjemu služila kot primer pridnega skvota, ki naj bi bil zgled ostali družini. Kje so časi, ko so ji nepremičninarji grozili z bagri in so specialci v kotih iskali molotovke? Očitno se je z leti iz temačnega zavetišča ljubljanskega podtalja, ki je pri spodobnih meščanih zbujala strah in trepet, spremenila v samoumevni del mestne pokrajine, ki nikogar ne moti in s katerim se župan celo rad pohvali. Je Metelkova res postala boemski raj za mlade turiste, »kjer se najde nekaj za vsakogar«, kot jo opisuje Lonely Planet? Bo kmalu dvigala ceno nepremičnin v okolici, namesto da bi jih zbijala? Se tam sploh še dogaja karkoli radikalnega, nevarnega ali – bog ne daj – političnega?
-
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Žive meje
Novinar Jean in urednik François sta ravno zaključevala še en zaspan dan na pariškem uredništvu. Pograbila sta jakni in se odpravila na kebab, ko je Françoisu zazvonil telefon. »Napad z nožem? Kje, kdo? ... Jean, hitro objavi en breaking …« »Kje, kdo?« »Ne vemo, samo objavi nekaj, hitro, preden nas drugi prehitijo!« Medtem ko je pošiljal ljudi na teren in čakal povratne klice, si je živčno momljal: »Bog, prosim, naj bo nekaj resnega … že od zadnjega napada nam padajo rejtingi.« Leto 2021 je bilo slabo za medije, ti so se držali na površju le še po zaslugi popolnoma histerične in od sekundnega dotoka informacij odvisne javnosti. Prvi telefonski klic je prišel že v treh minutah. »Za zdaj se govori o 18-letnem Maročanu, ki je ubil razredničarko z olfa nožem. Policija še ne poroča o razlogih za …« Urednik ga je nejevoljno prekinil. »Dobro, ni ne vem kaj, je pa terorizem! Najdi kakega očividca, kdo je moral slišati kak Alah Akbar ali karkoli že, pa kakšno fotko, hitro … Jean, kar napiši, da sumimo ISIS …«
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Žive meje
Režiser Adam Curtis je pred leti v kratkem dokumentarcu zelo nazorno prikazal medijski pojav, ki ga je poimenoval »Oh Dearism«. Gre za poenostavljen, depolitiziran način poročanja, ki gledalcu onemogoča kakršnokoli resno soočenje s temo. Dogodki so nam prikazani skozi šokantne podobe, ki nam sporočajo, da je na svetu polno zlobnih ljudi – informacija, na katero lahko porečemo le: »Oh dear!« Naše medije in socialna omrežja so preplavile podobe, ki jih »nihče ne bi smel videti«, a jih hkrati »mora ves svet videti«. Podobe, ki nam bodo »pokopale vero v človeštvo« in hkrati od nas terjale, da se »odzovemo kot ljudje«. Podobe, ob katerih naj bi »ostali brez besed«, a so vedno pospremljene s seznamom besed, ki naj bi jih ob gledanju uporabili. »Grozljive«, »šokantne«, »gnusne« in »tragične« fotografije in videoposnetki so postali nepogrešljiva sestavina našega vsakdanjika, okoli njih pa se vrti velik del javnega življenja.
-
1. 7. 2016 | Mladina 26 | Kolumna
Če bi bil Britanec, bi prejšnji četrtek na referendumu verjetno obkrožil »Remain«. V teoriji sem absolutno za izhod, toda dvomim, da bi se lahko pripravil do tega, da bi oddal svoj glas podpore političnim podganam, kot sta Farage in Johnson, niti se ne bi zmogel pridružiti množici kričačev, ki so se pod tistimi žalostnimi imperialnimi zastavami predajali svojim najbolj rasističnim strastem. Groza bi me bilo ideje, da besnim internetnim komentatorjem, ki kričijo, da je treba »postreliti begunsko golazen«, pomagam doživeti občutek zmagoslavja. Najbrž so se levi evroskeptiki te dni na britanskih ulicah počutili enako nelagodno, kot bi se slovenski levičarji med množico vztrajnikov na kaki Janševi proslavi. Z brexit kampanjo je bilo preprosto preveč stvari narobe.
-
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Žive meje
Živimo v eni izmed najvarnejših držav na svetu, v kateri skorajda ne poznamo novic o strelskih pohodih ali uličnih vojnah. Dogodki, kot so navijaški izgredi ali politični spopadi, so pri nas redki, kadar pa se zgodijo, celotno državo prekrije oblak tesnobe. Morda smo res ideološko razklani, a si prebivalci Slovenije kljub temu v veliki meri delimo prepričanje, da se morajo problemi reševati nenasilno. Vse javne osebnosti so ob kakem izrednem dogodku zato dolžne pred kamerami in na Twitterju izreči tisti generični stavek: »Ostro obsojamo vsako nasilje«. Nasilje je vedno in povsod slabo, ne izkazati zgroženosti nad njim pa bi bilo podobno škandalozno, kot če ne bi hoteli čestitali Petru Prevcu za zmago.
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Žive meje
Čeprav se večina ljudi strinja z idejo, da je vsako delo častno, vsi vemo, da v praksi nekatere službe prinašajo bistveno več časti kot druge. Na to odločilno vpliva že količina pozornosti, ki so je v medijih deležni nekateri poklici. Politike, športnike, umetnike in druge javne osebnosti obdaja avra uspešnosti prav zato, ker svoje delo opravljajo vsem na očeh. S podobnim občudovanjem ponavadi gledamo tudi na poslovneže, pravnike, inženirje in druge profesionalce, ki se jih iz različnih razlogov drži poklicni prestiž. Dejstvo pa je, da je velika večina služb tako neatraktivnih, napornih in dolgočasnih, da se jim kamere izognejo v širokem loku. Večina delavcev ni deležna nobenega posebnega čaščenja, saj delovni teden preživijo v popolni anonimnosti. Družba se obnaša, kot da njihovo delo sploh ne bi obstajalo in so nam stavbe, ceste in računalniki padli v naročja naravnost iz glav slavnih vizionarjev.
-
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Žive meje
Bajke in povesti o integraciji
Odkar so se zaprle balkanske meje in so transport beguncev skozi naše države v celoti prevzeli tihotapci, so begunci izginili tudi iz javnih pogovorov. Kot bi se družba želela oddahniti od čustvenega napora, ki so ga pomenile vsakodnevne novice s fotografijami prezeblih množic in toksičnimi komentarji nestrpnih sodržavljanov. Zavladal je prijeten občutek olajšanja, saj se je kriza preselila drugam in nam ni več treba prostovoljiti na mejah ali protestirati na ulicah. Mediji so končno lahko opustili že dolgočasno preštevanje migrantov, v vse redkejšem poročanju pa se je beseda »kriza« umaknila bolj lahkotni »integraciji«. Zdaj ko je Cerar zajezil tok, naj bi državo čakala le še ena naloga: ugotoviti mora, kako bo čim hitreje integrirala peščico nesrečnežev, ki jih je naplavilo v naše kraje.
-
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Žive meje
Petnajstega aprila 1989 se je na stadionu Hillsborough v Sheffieldu zgodila ena največjih tragedij v zgodovini nogometa. Tisti dan je pred začetkom tekme pri vstopu v dvorano zavladal kaos, v katerem je umrlo kar 96 navijačev. Kot so pokazale raziskave, so incident povzročile vrsta malomarnih odločitev policije pri razporejanju obiskovalcev ter napake poveljnika, ki je 2000 ljudi dal pognati skozi zasilni koridor, ne da bi pomislil, kaj jih čaka na drugi strani. Ko so se, stisnjeni ob ograjo na koncu predora, začeli dušiti pod pritiskom množice, je lahko le še nemočno opazoval s tribune.
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Žive meje
Tale bitka proti neoliberalizmu res ne bi smela biti tako zahtevna. Zakaj se sploh še moramo prerekati? Ni Picketty v svetovnem bestselerju dokazal, da bo brez večje progresivne obdavčitve prepad med revnimi in bogatimi še naraščal? A slučajno kdo ni opazil, koliko denarja bogataši skrivajo v davčnih oazah? Je treba znova in znova obuditi spomine na finančno krizo, ko so banke reševale izgube z davkoplačevalskim denarjem? Argumenti so jasno na strani levice, ne pa prostega trga. Tisoče komentatorjev, ekonomistov, filozofov, aktivistov in celo papež nam vsak dan govori, da je neoliberalizem zlo. Je še potrebna kakšna debata?
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Žive meje
V zagovor protisistemskemu nerganju
Grega Repovž v prejšnjem uvodniku opozarja na problem, ki že dolgo pesti Slovenijo –vsegliharstvo. To je tista vstajniška »vsi so isti!« drža, ki v skupni koš strpa vse politične in gospodarske elite ter jih simbolno odpošilja v gulage. Kot pravilno ugotavlja, lahko prav takšni slogani pomagajo priti na oblast najhujšim populistom. Kjer ni možno ločiti med boljšimi in slabšimi politiki, bo najbrž zmagal najglasnejši. Če nismo pazljivi, se nam torej lahko zgodi, da postane edino sprejemljivo vodstvo za našo uporniško državo kombinacija Pahor-Janša. Če so že vsi isti, naj vsaj zmaga nekdo, ki nas bo zabaval s svojimi tviti in nastopi.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Žive meje
Obiskovalci protestov v Ljubljani se kar dobro poznamo med sabo. Nekateri se hodijo politično izražat na ulico že od 80. let, drugi smo začeli v času študentskih protestov ali med vstajami, ne glede na generacijo pa lahko vedno računamo na to, da bomo pod transparenti videli znane obraze. Sem in tja se seveda zgodi kakšen večji dogodek, ki pritegne nove obiskovalce, večino časa pa se naš klub giblje med 500 in 2000. Imamo svojo skupno zgodovino, tudi nesoglasja in zamere, a ob političnih škandalih (še posebej, če za njimi stoji Janša) vedno strnemo vrste in se zberemo pred krajem zločina.
-
Butale, Blatni dol, Zlovenija, Slovenistan, sLOLvenija, Noriško kraljestvo ... Seznam ciničnih odgovorov na vprašanje »kje jaz živim?« z vsakim dnem postaja daljši. Mediji nas pač vsako jutro zasujejo z novimi novicami o ekscesih naših sodržavljanov in od nas terjajo zgražanje. Kamorkoli novinar pogleda, lahko najde nove dokaze, da naša družba drsi v barbarstvo, analiziranje slovenskega primitivizma pa je postalo priljubljen literarni podžanr. »62 % ljudi je glasovalo proti gejem!« »1000 protestnikov na shodu proti migrantom!« »Žalec porabil 320 tisoč evrov za fontano piva!« Predvsem med meščani se ustvarja vtis, da so Slovenijo ukradli podivjani hillbillyji, mnogo pa jih je v tem skupinskem ritualu ogorčenja našlo zatočišče pred državo, v kateri se več ne počutijo doma. Nastal je klub nemočnih opazovalcev, ki se tukaj nimajo s čim drugim identificirati kot s svojimi progresivnimi političnimi pogledi. Za njihovim vprašanjem »kje jaz živim?« pa se v resnici skriva drugo, precej bolj zahtevno vprašanje: »Zakaj ne morem ničesar spremeniti?«
-
Ko me je Mare Bulc povabil k pisanju pesmi za državno proslavo ob kulturnem prazniku, sem brez posebnega premisleka privolil. Veliko sva se pogovarjala o tem, kako se v današnjem času na novo vzpostavljajo nacionalne identitete in kako aktualen je spet postal Prešeren, zato sem imel na to temo polno idej. Čeprav mi je bilo v glavi jasno, kaj želim v komadu povedati, pa sem ob vsakem poskusu pisanja za nekaj ur obsedel brez rezultata. Cel teden sem buljil v tisto prazno stran in se silil k pisanju, misli pa so mi medtem bežale k drugim skrbem. Kako točno se nastopa na Prešernovi proslavi? To ni klub ali festival – v igri so kamere, kravate, protokoli, grbi, pahorji, brglezi ... Misel, da bom moral svoj tekst recitirati v Gallusovi dvorani pred slovensko kulturno in politično smetano, mi je jemala ves ustvarjalni apetit.
-
Ženska iz kriznega centra za mladostnike je bila zmedena in brez idej. Njena varovanca sta trmasto čakala pred vrati in kadila čike. »A ne bi vsaj počakala, da bo večerja, preden gremo nazaj v dom?« Fanta sta vztrajala pri izhodu in z večerjo za begunce iz azilnega doma nista hotela imeti nobene zveze. Baje sta že ves čas bivanja v kriznem centru tiho in nočeta sodelovati. Ne poznamo njune zgodbe, vemo le, da sta nevarno pot iz Afganistana v Evropo prepotovala sama, brez staršev, in da sta stara okoli 13 let. Medtem ko so ju poskušali prepričati, da se pridružita skupini, sem ugibal, kaj se bo z njima zgodilo. Bosta dobila papirje, šla v šolo, našla punce? Bosta postala diskontna delovna sila na gradbišču? Bosta pristala pod okriljem kakšne ulične tolpe? Edino, kar lahko zares napovemo, je da se ju bodo ljudje bali. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo prebili led, a po kratkem klikanju afganistanskih videospotov na YouTubu sta bila problematična zajebanca za trenutek videti kot čisto navadna razigrana najstnika. Najstnika, ki sta pač v življenju doživela več kot mi. Znata že nekaj angleščine in se bosta zagotovo nekako znašla – najbrž bo karkoli boljše kot življenje v vojni.
-
Julien Blanc samega sebe opisuje kot »mednarodnega coacha socialne dinamike«. Povedano drugače, je šovinist, ki manj samozavestne šoviniste na dragih seminarjih poučuje, kako pravi moški pridejo do seksa. Mladi guru ameriških closet mačov se je prvič znašel na medijskem radarju leta 2014, ko je na YouTubu objavil video z naslovom »Beli moški fuka Azijke v Tokiu«. V njem razlaga, da so Japonke najbolj glupe ženske na svetu in da lahko belec z njimi počne, karkoli mu paše. »Japonska je super. Hodim po cesti in grabim punce za glave, jih porinem na tiča in se zraven derem ‘Pikachu’.« In Julien ne laže – posnetki z njegovih tokijskih pohodov nam nazorno prikazujejo nič hudega sluteče punce, ki so sredi ulice pristale z obrazi v hipersamozavestnem mednožju slavnega coacha.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Žive meje
Čeprav so iztekajoče se leto zaznamovale debate o migracijah, smo prebivalci Slovenije v tem času zares dobili le enega novega soseda. V naše kraje se je naselil strah. Ta je spremenil našo družbo hitreje in bolj temeljito kot katerakoli množična selitev. Nekaterim so srh v kosti pognali teroristi, begunci, geji, levičarji, drugim pa je kri zaledenela zaradi žice, vojske, ksenofobov in desničarjev. Še največ ljudi pa se je znašlo v vmesnem prostoru – v tesnobi informacijskega kaosa, kjer se zdijo vse grožnje enako resnične in vse rešitve enako oddaljene. V naše pogovore je tako vse pogosteje zašlo vprašanje »Ali misliš, da bo vojna?«, na katero smo odgovarjali z neprijetno tišino. Leto 2015 si bom zapomnil po tesnobi, ki nas je prevzela ob spoznanju, da zgodovine še ni konec in da nimamo pojma, kaj sledi.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Žive meje
Se še kdo spominja Jerryja Springerja? Že dolgo ga nismo videli na naših ekranih, a njegov legendarni pogovorni šov menda še kar živi in je pred kratkim praznoval 25-letnico. Sam se bolj kot vsebine spomnim debat, ki jih je oddaja sprožila. Ob pogledu na čudake, ki so se v etru obmetavali s stoli in v stereotipnih trailer trash dialektih eden drugega obtoževali neverjetno predrznih, celo incestuoznih prevar in fetišev, smo se naslednji dan v šoli vedno spraševali, ali gre za resnične ljudi ali za igralce. So takšni ljudje sploh možni? Ali je režiser izumil neki imaginarni svet, ali smo mi tisti, ki živimo zaščiteni v malomeščanskem balončku in nas Jerry sili v soočenje z resničnimi človeškimi odnosi? Kakorkoli že, oddajo smo zvesto gledali in skupaj z Američani prisostvovali obredu zgražanja nad skreganimi ljudmi, ki jih je voditelj za našo zabavo skupaj postavil v ring.
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Žive meje
Nestrpnost je vedno obstajala, a v šolah danes narašča s svetlobno hitrostjo. Ne videti tega zahteva res visoko stopnjo sprenevedanja. Ne govorim le o nedolžnih predsodkih, ampak o militantnem sovražnem govoru, odkritem simpatiziranju z nacizmom, o fizičnem in psihičnem nasilju. Kako bi lahko bilo drugače? Mladi so vendar 24 ur na dan izpostavljeni poplavi rasističnega hujskaštva, kakršno je bilo še pred nekaj meseci nepredstavljivo. Na noben ekran ni več mogoče pogledati, ne da bi dobili občutek izrednega varnostnega stanja zaradi prihoda ljudi iz drugih kultur, in še nikoli ni bilo toliko ventilov za prostake, ki menijo, da »bi to golazen blo treba pobit«. Smo res mislili, da ta sporočila ne bodo padla na plodna tla pri najbolj idejno dovzetni populaciji?
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Žive meje
Nikoli nisem imel občutka, da me v Evropi kaj ogroža. Velik del moje generacije je, tako kot tista pred nami, v najstniških letih brez telefonov ali zemljevidov štopala po vseh koncih kontinenta, in nihče nam ni govoril, da počnemo kaj nevarnega. Nekoč naju je s punco na štoparskem izletu pobral bogati Američan v črnem jaguarju in nama med vožnjo do Ženeve zaupal: »Tudi jaz sem takole štopal po Ameriki, ko sem bil mlad. Vsi smo to počeli. ZDA so bile v moji mladosti pravi Disneyland – nobenega strahu in nezaupanja. Danes pa nikomur več ne pride na kraj pameti, da bi vstopil v avto z neznancem. Vsi so postali paranoični, še v supermarket ne grejo brez pištole.« Meni, najstniškemu štoparju brez denarja so se Američani v tistem trenutku strašno zasmilili. Najin šofer naju je po ogledu Ženeve odložil na letališču, tam pa nama je osebje prijazno dovolilo prespati, ne da bi pokazala kakšno karto ali dokument. Nenadoma se mi je Evropa zdela kot Disneyland.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Žive meje
Nikoli si nisem mislil, da bom doživel dan, ko bosta policija in vojska najpopularnejši instituciji v Sloveniji. Če bi pred pol leta trdili, da bomo njunim pripadnikom peli hvalnice in jim kuhali kosila, bi vas najbrž imeli za prismuknjene. Milan Brglez bi z izjavo o tem, da je blaginja naše družbe odvisna od pooblastil vojske, gladko zaključil politično kariero. Danes pa smo priča dramatičnemu zasuku javnega mnenja, ko nam prisotnost uniforme očitno ne vzbuja več nelagodja, ampak nas pomirja, mediji pa so polni čustvenih zgodb o naših pogumnih možeh v modrem. Kaj, za vraga, se dogaja, da so robocopi, ki so nam s svojimi pendreki in solzivcem (ali pa z radarji in položnicami) še včeraj pomenili simbol državne represije, danes postali naši intimni prijatelji?
-
23. 10. 2015 | Mladina 43 | Žive meje
»Ko gledam poročila, me prime strašen občutek tesnobe. Zdi se mi, da padam v depresijo. Stara sem 15 let – ali ne bi bilo mogoče bolje, da se izogibam težkih tem in si ohranim zdrav um?« Vprašanje me je doletelo po koncu neke okrogle mize, kjer smo razpravljali o aktivnem državljanstvu mladih. Priznam, nisem imel pravega odgovora. Lahko je v skupini enako mislečih voditi visokoleteče razprave o problemih sodobnega sveta, precej težje pa se je s temi problemi spopadati v vsakdanjem življenju – v družini, šoli, službi in drugih situacijah, kjer nimajo velika vprašanja kaj iskati. Nasprotno, da bi življenje mirno teklo naprej, se moramo čim manj ukvarjati s temnimi platmi naše družbe, saj bi v nasprotnem primeru utegnili postati depresivni in nesposobni normalnih pogovorov.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Žive meje
Treba je priznati, lepo je biti opinion maker. Morda sem nekoč stremel k bolj romantični karieri rock zvezdnika ali igralca, a le zakaj bi se izpostavljal krutemu peresu ciničnih kritikov, če lahko uživam večjo slavo kot eden izmed njih? In morda sem nekoč sanjal o drugačnem svetu, o revoluciji in uporu proti družbenim konsenzom, a sem kmalu prišel k pameti in se zavedel, da bi se moral za kaj takega osebno izpostavljati in tvegati svoje dobro ime za neke naivne ideje. Komentatorji bi me raztrgali ob prvem majhnem spodrsljaju. Javnosti bi utegnili razkriti, da nisem pravi revolucionar, da ne prihajam iz skromne delavske družine, da sem prepisal del diplome, da sem nekoč nastopil v reklami za brivnike ... Ne, politični boj ni zame. Svoje znanje in talente bom uporabil za kritiziranje idej drugih in za duhovito portretiranje sonarodnjakov. To imajo ljudje radi.
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Žive meje
Zadnji mesec so se po medijih in socialnih omrežjih potikale vse mogoče prikazni. V te kraje naj bi zdaj zdaj priromali vsi naši najhujši strahovi – teroristi, fanatiki, džihadisti, posiljevalci, izgredniki, izdajalci, sovražniki svinjine in celo tisti grozljivi ljudje, ki ne pobirajo smeti za seboj. Gotovo je bil prihod beguncev v Slovenijo za marsikoga razočaranje, saj so slike z naših mejnih prehodov razkrivale povsem normalne soljudi, ki so se jih s še tako bujno domišljijo obdarjeni opazovalci težko ustrašili. A po enem dnevu, ko smo že skoraj simpatizirali z izčrpanimi popotniki, se je vendarle našla nova prikazen, ki nam omogoča ohraniti zaskrbljenost. V slovenske medije, pogovore in vladne tiskovne konference je prispel najnevarnejši izmed vseh džihadistov: ekonomski migrant.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Žive meje
Ni me strah vse te sovražnosti in hujskaštva proti beguncem. Ni me strah Erlahovih tvitov, varnostnih strategij Lejle Irgl ali naslovnic Demokracije, ki namigujejo, da bodo po Slovenski kmalu drveli džipi z zastavami Islamske države. Ni me strah armade komentatorjev, ki vsak članek na temo migrantov okrasijo s svojimi turbosociološkimi dognanji o tem, zakaj begunci zares prihajajo v Evropo. Ni me strah ljudi, ki v mikrokozmosu svojih Facebook skupin masturbirajo na imaginarno zgodovino, po kateri naj bi bili Slovenci nekoč nordijski bojevniki, in jo srdito branijo pred imaginarno prihodnostjo, v kateri naj bi nas z obličja Zemlje izbrisala kombinacija islamske in LGBT-revolucije. Briga me za vse te karantanske bojevnike, ki razglašajo, kako bodo z življenjem branili meje, ki hočejo zaščititi krščanske vrednote, zahodno tradicijo ali kakorkoli že imenujejo svoje riti. Zagotovo vzbujajo strah, a oni sami ne bodo prinesli fašizma.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Žive meje
Ne spomnim se več, kdaj sem začel povezovati umetnost z uporništvom. Morda so me na to idejo napeljali ameriški gangsta raperji, morda saksofonsko cviljenje Johna Zorna ali pa tisti »Fuck you I won’t do what you tell me!« skupine Rage Against the Machine. Naj je šlo za razfukavanje kioskov Klemna Klemna ali pa za vragolije japonskih nojzerjev The Boredoms, katerih pevec je nekoč prišel na oder kar z buldožerjem skozi steno kluba, moje glasbeno odraščanje so zaznamovali hrupni in moteči liki. Umetnost je bila zato zame nekaj, kar naj bi ljudi brcnilo iz cone udobja. Glasbenik, ki s svojim delom nikogar ne užali, je kvečjemu zabavljač, naloga pravega umetnika pa je biti tisti zajebanec, ki zna prekršiti pravila in družbenim normam pokazati sredinec.
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Žive meje
Pisalo se je leto 1986 in na nacionalni televiziji se je prvič zavrtela turistična reklama »Slovenija, moja dežela«, ki je sprožila nepričakovan val domoljubja. Ob pogledu na vse tiste male ljudi, ki obdani s slikovito naravo ponosno opravljajo svoje delo, so si Slovenci iz 80. rekli: »Kako čudovita dežela! Kakšni krasni ljudje!« Verjetno še danes ni odraslega človeka v državi, ki se ne bi vsaj malo nostalgično raznežil ob spominu na tistega simpatičnega strička, ki prisloni lojtro na obcestno tablo in s pozornostjo kitajskega mojstra kaligrafije napiše »Slovenija« z malim lipovim listom med o-jem in v-jem. Nikakor ne preseneča, da reklama velja za eno izmed iskric, ki naj bi pomagale prebuditi nacionalno zavest in motivirati Slovence, da so nekaj let kasneje na plebiscitu obkrožili »DA«. V današnjem ciničnem vzdušju si je kar težko zamisliti čas, ko smo dejansko verjeli v idejo Slovenije. Še več, da smo jo imeli celo radi.
-
31. 7. 2015 | Mladina 31 | Žive meje
Kako prepoznaš totalitarno državo? Po vsej verjetnosti najprej pomislimo na kakega brkatega diktatorja v vojaški uniformi, katerega pompozne upodobitve z vseh stavb in trgov bdijo nad narodom. Pred očmi se nam narišejo nadrealistične časopisne naslovnice: »Veliki vodja odkril novo osončje – vesoljci navdušeni nad demokratično ureditvijo naše republike!« Predstavljamo si histerične TV-voditelje, kako v kamere bevskajo nore protiameriške teorije zarote, ter megalomanske vojaške parade, kjer tisočglave množice vojakov z absurdno strumnimi koraki kažejo svojo predanost domovini. Ena sama neskončna uniformirana resnobnost.
