N'toko
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Žive meje
Vsi se verjetno spomnimo razrednega čudaka. Tistega mozoljastega nesrečneža, ki ga nihče ni hotel v ekipi, ker si je pri telovadbi vsakič zvil gleženj. Ki je med poukom postavljal napačna vprašanja in obkrožal napačne odgovore. Ki je imel čudne starše in se nikakor ni znal prilagoditi. Že prvič, ko se je pojavil na vratih, smo si mislili: »Mater, tale ga je pa najebal.« Športniki so ga tepli, punce so ga zasmehovale in celo piflarji so mu namenili kakšno žaljivko. V resnici nam nikoli ni storil nič hudega (česar za druge sošolce ne bi mogli trditi), a si nismo mogli pomagati, da ne bi brcam razrednih agresivcev dodal še kakšne svoje. Ne glede na to, kaj smo si zares mislili, smo morali sodelovati pri njegovem ritualnem poniževanju. Morda smo ga brcnili še malo močneje, da smo dokazali pripadnost ekipi. Če tega ne bi počeli njemu, bi namreč utegnili njegovo vlogo dodeliti nam.
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Žive meje
Ne tako davno so ameriški evangeličani sprožili pravo idejno revolucijo. Končno je neka vera prišla do temeljnega univerzalnega vodila, ki bi lahko usmerilo vse ljudi k pravim odločitvam v vseh situacijah in s tem rešilo svet. Nobena še tako kompleksna zagata ni bila več videti nerešljiva. Niste prepričani, ali je poroka prava odločitev? Ali naj kupite nov avto? Ali naj spite s seksi sosedom? Ali naj začnete jedrsko vojno z Iranom? Kein problem! Samo ozrite se na zapestnico na svoji roki in ponovite vprašanje, ki je zapisano na njej: »What would Jesus do?«
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Žive meje
Zadnjič me je med hojo po prestolnici ustavil modri jumbo plakat. V stiliziranem vintage pisanem fontu me je glasno poklical z besedo »Človek«. Presenečeno sem obstal v njegovi senci. Kaj pa zdaj to? Reklama, ki ne želi nagovoriti potrošnika, požrešneža ali pohotneža v meni, ampak človeka? Oglas, ki začenja svoj nagovor kot kak veliki humanistični manifest? Ko sem že mislil, da imamo v Ljubljani opravka z novim renesančnim gibanjem, pa sem prebral preostanek manifesta: »Čuvaj svoje mesto, samo eno imaš. Prijavite vandalizem na spletni strani www.ljubljana.si ... #človek«. Torej vendarle ne gre za ljudi, ampak za zidove in kontejnerje za smeti.
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Žive meje
»Več kot nas bo, hitreje bomo na cilju!« je nekoč v svojem prizadevanju, da iz Slovenije naredi napredno evropsko državo, slovesno izrekel Janez Janša. Ta slogan, precej politično korekten v primerjavi s kasnejšimi tviter standardi SDS, je takrat kljub vsemu pritegnil pozornost medijev. V oči javnosti ga je spravil trio umetnikov, ki so njegovo sporočilo vzeli dobesedno in res postali Janezi Janše. Spremenili so si imena, se včlanili v stranko in življenja posvetili gradnji nove identitete. Novih članov v SDS seveda niso bili preveč veseli, saj so ekscentrični umetniki preobrazbi navkljub močno kazili uveljavljeno podobo normalnosti med člani stranke. Če kaj, so novi Janezi Janše njihovo pot do cilja upočasnjevali.
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Žive meje
Ni bil ravno vsakdanji pogovor, niti ne vprašanja, o katerih bi človek razmišljal pod tušem ali med klikanjem po TV-kanalih v četrtek zvečer. Ali Slovenijo napadajo tuje sile? Se nam že dogaja tretja svetovna vojna? Nam bodo zavladale požrešne multinacionalke in nas zasužnjile? Se bo tu sploh še govoril slovenski jezik in pela slovenska pesem, ali morda vse to postaja preteklost? Bodo Zdravljico res zamenjali ameriški pop hiti? V TV-studiu je stalo šest akterjev slovenske glasbene industrije in v oddaji Epilog poskušalo odgovoriti na žgoča vprašanja slovenske narodne samobitnosti. Bili smo priča epskemu soočenju ideologij.
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Žive meje
Vse, kar smo hoteli, je imeti normalno, urejeno državo. Državo, v kateri ne bi imeli glavne besede butli in kreteni. Mar res zahtevamo preveč? Tudi če nismo nič posebnega, tudi če smo popolnoma povprečni in neopazni, samo da se nam ne bi bilo treba ves čas sramovati idiotizmov naših voditeljev. Pa saj menda ne more biti tako težko? Vse, kar bi bilo treba storiti, je zamenjati klovnov-
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Žive meje
Do marsikaterega izobraženca je informacija o njegovem resničnem družbenem položaju prišla pozno v življenju. Besedi ‘magister’ in ‘doktor’ še vedno obdaja avra veličastnih akademskih institucij in tja nekje do poznih dvajsetih let je povsem mogoče gojiti občutek, da si del nekakšne latentne družbene elite, ki bo zdaj zdaj zasedla pripadajoča ji častna mesta. A če ne prej, se ves dim razblini na deseti obletnici mature – in to že kar na parkirišču. Pogosto se izkaže, da je cenovni razred avtomobilov, s katerimi se na srečanje pripeljejo bivši sošolci, obratno sorazmeren z njihovim učnim uspehom. Iz audijev praviloma stopijo cvekarji iz zadnje klopi, trojkarji prisegajo na prostorne družinske renaulte, odličnjaki, ki so jim učitelji tako radi zatrjevali, da »iz njih pa še nekaj bo«, pa najpogosteje potujejo kar s Prevozi.org. Jasno je, kdo je v življenju nekaj ustvaril in kdo ne.
-
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Žive meje
»Za današnje stanje v državi smo krivi sami. Nihče drug ni zafural naših podjetij. Nihče drug nam ni zapufal države. Nihče drug ni ogoljufal naših delavcev. Vse to smo storili sami. Eden drugemu smo kradli, se izkoriščali, izigravali, si lagali, si metali polena pod noge in psovke v obraz. Smo nesposobni gospodarji, ki smo leta plenili lastno bogastvo, dokler ni od njega ostalo skoraj nič. Zato danes nismo druga Švica, ampak še ena drugorazredna vukojebina. Imeli smo priložnost, da smo se igrali s suverenostjo in demokracijo, pa nam ni šlo. Zdaj si je treba priznati, da je igre konec, in prepustiti odločanje bolj odgovornim narodom, preden si ne naredimo še kaj hujšega.«
-
27. 3. 2015 | Mladina 13 | Žive meje
Mislil sem, da bom imel rad sprehode skozi Tivoli. Še iz študentskih let sem imel v glavi podobe lenobnega poležavanja v travi, piknikov, frizbijev, vonja po džojntih in zvoka muzike. Toda vsakič, ko sem se po selitvi v Šiško odpravil po stezah parka, sem si moral priznati, da med nama ni več prave kemije. Namesto zaljubljenih parov in jebivetrskih študentov so me obdajali sami tekači, telovadci, jogisti in stojnice za meritev telesne maščobe, med katerimi se je mojih 66 kg začelo počutiti kot 166 kg. Ljudje tečejo mimo mene s psi. Ljudje tečejo mimo z otroškimi vozički. Ljudje tečejo mimo s psi in otroškimi vozički skupaj. Kaj sploh počnem v tej orgiji zdravega življenja? Saj izgledam kot bolnik! Na enem takšnih sprehodov me je ustavil prijazni merilec maščobe, ki je po kratkem pregledu pritrdil mojim zlim slutnjam. »Gospod, preveč maščobe imate! Potrebujete posebno dieto, trenerja, zdravila ... skrajni čas je, da se oglasite na posvetovanju v našem Herbalife centru.«
-
13. 3. 2015 | Mladina 11 | Žive meje
»Kaj, za vraga, se dogaja z ženskami?« so se ob letošnjem 8. marcu spraševali številni kritični pisci, ko so zgroženi opazovali kičasto medijsko obravnavo dneva žena. Kako točno se je celo tisti dan, ki naj bi obeležil revolucionarno vlogo žensk pri oblikovanju družbe, spremenil v še eno pocukrano parado potrošništva? Če se mlade ženske danes spopadajo s celim kupom konkretnih problemov, jim mediji ne ponujajo kaj dosti drugega kot vedno nove diete in nasvete, »kako ga omrežiti v desetih korakih«. Je celulit res njihova edina težava? V času, ko se je večina evropskih 20-letnic morala kljub največji materialni blaginji v zgodovini odpovedati osnovni socialni varnosti, naj bi se te namesto s preoblikovanjem sistema ukvarjale s preoblikovanjem svoje spomladanske garderobe. Opazovalci se upravičeno sprašujejo, zakaj so turbulentne spremembe življenjskih razmer milijonov žensk deležne tako malo kritične pozornosti.
-
Redkokdaj se zgodi, da si ob birokratskih opravkih postavljam metafizična vprašanja o svoji duhovni identiteti. Ko sem pred letošnjim odhodom v Indijo izpolnjeval obrazec za pridobitev vizuma, mi je med neskončnim seznamom tehničnih vprašanj roka zastala pri točki: »Obkrožite svojo vero.« Na voljo je bilo pet svetovnih religij in kategorija »drugo«, poleg katere je bil kvadratek, v katerem bi moral opisati, kaj točno to »drugo« pomeni. Zamislil sem si indijskega uradnika na veleposlaništvu, ki prebira filozofsko obrazložitev moje duhovne samopodobe – »... ne štejem se za člana nobene verske skupnosti, čeprav se ne bi klasificiral niti med ateiste ... nisem privrženec personifikacije boga, verjamem pa, da lahko takšni sistemi ponudijo učinkovito upodobitev nekaterih vesoljnih principov ...« Odločil sem se, da mu skrajšam muke, in sem obkrožil »kristjan«.
-
Povsem izgubljeno sem stopicljal med konferenčnimi sobami newyorškega glasbenega sejma in se trudil ohranjati vtis, da vem, kaj tam počnem. Zamišljeno sem gledal v telefon in se obnašal, kot da se mi kam mudi. V gneči podjetnih glasbenih profesionalcev, ki se tržijo in mrežijo z baletniško eleganco, sem se počutil kot tujec – ves čas v strahu, da bom rekel kakšno neumnost in me bodo razkrinkali kot outsiderja, ki ne pozna prave koreografije. Da bi se nekoliko skril, sem posedal na okroglih mizah in poslušal debate o prihodnosti glasbene industrije.
-
Od nekdaj sem jih sovražil, te jebene slovenske bajture. Sovražil sem vse na njih, od petelinov na strehah do rož na balkonih pa do palčkov na vrtovih. Prizori družin, ki za živimi mejami kosijo travo in perejo avte, so me vedno navdajali z grozo. Spremljali so mojo mladost kot nekakšno zlovešče svarilo pred tem, kakšno življenje me čaka onkraj študija. »Pet dni na teden boš garal, da boš lahko med vikendom glancal to kičasto betonsko kocko in na stara leta osamljen umrl v njej.« Življenje srednjega razreda se mi je kazalo kot ena sama picajzlasto predana priprava na smrt. Preostanejo ti le drobni trenutki zadovoljstva, ko z dvorišča mimo ljubosumnih sosedov spelješ v novem avtu ali ko na njih pade senca novega prizidka. Takrat si rečeš: »Vredno je bilo vzeti kredit!«
-
December sem preživel v družbi kultne policijske serije The Wire, od katere se je bilo težko odtrgati. Vsrkaval sem, kako slikovito je avtor David Simon prikazal prepletanje življenjskih zgodb posameznikov z delovanjem institucij in družbe kot celote. Ko nekaj časa spremljaš dogodivščine njegovih junakov, izgubiš jasno sliko, kdo je v zgodbi good guy in kdo bad guy. Zalotiš se, kako sočustvuješ z ljubezenskimi težavami hladnokrvnega gangsterja, jokaš za smrtjo mladega dilerja in kolneš zaradi karierističnega varuha reda in miru. Vsa dejanja likov dobijo čisto drugačno podobo, ko so prikazana v luči njihovih osebnih okoliščin in razmerij do ostalih igralcev; vsi imajo svoje družine, svoje frustracije, svoje finančne težave, dolgove, zamere in strahove, vse skupaj pa se prepleta v zagonetno mrežo odnosov, ki ji rečemo družba. The Wire ni nekakšna tolkienovska moralistična pravljica o bitki dobrega proti zlu, ampak iskren pogled v kolesje ameriške države.
-
Po dobrem desetletju aktivnega delovanja na slovenski glasbeni sceni se začenjam počutiti kot Bill Murray v fimu Groundhog Day. Ne glede na to, kaj se je zgodilo dan prej, se zjutraj zbudim v popolnoma istem svetu, kjer se ponovi ista zgodba. Ne glede na to, kaj rečem ali naredim, bo naslednji dan spet vse tako, kot je bilo. Tako smo z letom 2014 zaključili še en krog v večno vrteči se spirali odpiranja in ponovnega zapiranja popularnih kulturnih prizorišč, ki jim obvezno sledijo iste debate o odnosu Slovenije do kulture. V letu 2015 se bodo isti prostori spet odprli ali se preselili drugam in isti igralci se bodo zapeljali v nov krog kulturnega boja. O težavah slovenskih koncertnih organizatorjev sem dal za medije že toliko podobnih izjav, da bom odslej novinarjem pošiljal že pripravljeni mušter, na katerem bom po potrebi samo menjaval imena klubov.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Komentar
Ko smo se leta 1987 z družino preselili v predmestje Los Angelesa, sem se s sedmimi leti prvič znašel v razredu z otroki iz vsega sveta. Polovica nas je znala angleško bolj za silo ali pa sploh ne. A paleta novih narečij, barvnih odtenkov kože in oblik oči za nas še zdaleč ni pomenila ovir pri druženju. V šoli imaš namreč precej večje skrbi; ukvarjaš se s tem, da ti nihče ne vzame denarja za malico, da nisi tepen ali ponižan pred sošolci. Otroci smo med seboj hitro sklepali zavezništva, ki pa so bila bolj rezultat našega položaja v razredni hierarhiji kot pa rasne pripadnosti. Frajerji so se družili z drugimi frajerji, luzerji pa z luzerji. Vsak je poznal svoje mesto v »razrednem boju«.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Žive meje
Gotovo ste že kdaj sredi noči sedeli na kavču pred televizijo, s pivom v eni roki in daljincem v drugi. Ure tečejo, medtem ko vi omotično opazujete, kako se pred vašimi očmi menjajo programi, ne da bi se kateremu posvetili za več kot dve sekundi. Klik. Dokumentarec o Hitlerju. Klik. Ponovitev Dnevnika. Klik. Reklame. Klik. Coldplay featuring Avicii. Klik. Reklame. Klik. Reklame. Klik. Klik. Klik. Klik. Pornič ... hm, počakajmo malo, da vidimo, kako se bo tole končalo. Aha, ok. Klik. Drug dokumentarec o Hitlerju. Klik. Keeping up with the Kardashians ... uf, lej jo, Kim pijana v bazenu, lol ... Klik ... Nekje proti jutru ugotovite, da ste s klikanjem najdlje počakali, ko ste na ekranu videli gole riti, nasilje ali pa reality showe. Ste morda perverzna, nasilna oseba ali je nekaj narobe z vašim TV-jem?
-
28. 11. 2014 | Mladina 48 | Žive meje
Beseda »spremembe« je definitivno najbolj vroči buzz word v slovenski politiki ta trenutek. Politiki so doumeli, da ima javnost poln kufer vsega in od njih dejansko pričakuje, da bodo stvari odslej potekale drugače. Spremembe so hit jesen/zima 2014 in nihče si ne sme privoščiti, da ga volivci vidijo kot protispremembno naravnanega. Vedno v koraku z željami potrošnikov so strankarske PR-službe stopile v akcijo in praktično vsako dejanje njihovih šefov poskusile prikazati kot »dolgo pričakovano reformo«, »razbijanje statusa quo«, če ne že kar kot revolucijo. Tako so ustvarile vzdušje, v katerem so morebitni nasprotniki vladnih ukrepov vedno videti kot zaviralci napredka in nostalgiki po starih časih. Če nočete biti antichange, ste torej lahko lepo tiho in pustite vladi, da opravi svoje nujno reformatorsko poslanstvo.
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Žive meje
Bodimo za sekundo povsem iskreni, brez pretvarjanja in vljudnosti. Privoščimo si terapijo in si enkrat za vselej priznajmo ter odkrito izrecimo to, kar si itak vsi mislimo. Frustracije je treba spraviti na dan, šele nato se lahko začne proces zdravljenja. Gremo, vsi skupaj: »Sovražim stare ljudi.« Še enkrat, bolj naglas. »Sovražim stare ljudi!« Bolj naglas! »Sovražim stare ljudi!!!!« I can’t hear you!!! »Sovražim stare ljudi!«
-
30. 10. 2014 | Mladina 44 | Žive meje
Priznam, preveč se pritožujem. Velik del dneva preživim jezen in slabe volje, povsod vidim probleme. Motijo me novi pogoji uporabe na Facebooku, motijo me jumbo plakati za kuharske oddaje, moti me čezatlantski sporazum o prosti trgovini, moti me Iggy Azalea, moti me naslovnica One in motijo me politiki z vseh koncev in krajev. Znam biti naporen sogovornik, ki nedolžen small talk o novem Batmanu spremeni v temačen pogovor o ideološkem aparatu neoliberalizma. Predvsem pa nad mano ves čas lebdi občutek, da živim v nasilnih časih, ko se družba pomika v smer vse večjega izkoriščanja. Priznam, svet okoli mene me spravlja ob živce.
-
17. 10. 2014 | Mladina 42 | Žive meje
Debate o feminizmu so nekaj najhujšega. Vedno ista stvar. Poslušati moške, ki komentirajo dejavnost feministk, je podobno kot gledati psa, ki se povalja po lastnem dreku in nato pride k vam, da ga pobožate. To so tisti žalostni trenutki, ko nekdo za svoj idiotizem pričakuje nagrado. Njihovim nepoučenim mnenjem naj bi vsi prikimavali. V vsakem pogovoru o feminizmu boste tako zagotovo slišali ponosne manifeste tipa »Feministke bom spoštoval takrat, ko se bodo borile za pravice vseh!«. Sledil bo obvezni »Zakaj hočejo ženske postati kot moški?« in zimzeleni »Evo, hotele so emancipacijo, zdaj se pa pritožujejo!«. V vsaki družbi se najde tudi zabavljač, ki »že ve, kaj v resnici hočejo te pičke ...« – fora, ki vedno sproži salve smeha. Ja, vsi se lahko strinjajo, da naj se te feministke malo skulirajo in se raje enkrat dobro pofukajo, pa bo takoj vse bolje. Ha ha ha ha.
-
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Žive meje
Ne zmorem več debatirati o problemih slovenske družbe. Enostavno ne zmorem. Poln kufer imam pogovorov, ki se vedno končajo z istimi ugotovitvami: »Eh, tako je pa zaradi slovenske mentalitete.« Dovolj imam moraliziranja političnih povzpetnikov o naši krizi vrednot. Dovolj imam pokroviteljskih pridig ekonomistov o našem balkanskem odnosu do življenja. Dovolj imam gledanja košarkarskih tekem s pametnjakoviči, ki vsak zgrešeni met pripišejo pomanjkanju »zmagovalske miselnosti«. Dovolj imam komentatorjev, ki z neskončnim citiranjem napačne interpretacije Cankarjevih Hlapcev veljajo za lucidne opazovalce družbe.
-
19. 9. 2014 | Mladina 38 | Žive meje
Pred nekaj meseci sem bil povabljen v mariborsko srednjo šolo, da bi vodil pogovor z dijaki na temo prihodnosti mladih v Sloveniji. Očitno se je marsikaj spremenilo od mojih gimnazijskih dni, saj so se učenci pogovora udeležili v velikem številu in ves čas aktivno sodelovali v razpravi. V mojem razredu bi se vsi potuhnili v zadnje klopi in že deset minut pred zvoncem odštevali sekunde, v polni pripravljenosti za šprint iz razreda. A še nekaj drugega je razlikovalo mariborske dijake od mojih sošolcev. Ko sem jih vprašal, ali si kdo izmed njih želi po končanem šolanju oditi v tujino, so vsi do zadnjega dvignili roko. Prepričan sem, da bi jo v mojem razredu dvignila le dva ali trije.
-
5. 9. 2014 | Mladina 36 | Žive meje
Nič, kot kaže, nas čaka revolucija. Vsi pametni ljudje, ki kaj vedo o trendih, tako pravijo. A pozor, ta revolucija ne bo krvava razredna vojna, pač pa bo revolucija znanja. Pravijo, da nas bo v novo dobo popeljal tehnološki razvoj. Menda smo na pragu velikih sprememb, ki se napovedujejo malodane v vseh panogah. Spremenil se bo način, kako delamo, kako komuniciramo, poslujemo in se zabavamo, to pa bo prineslo čisto novo ekonomsko ureditev. Pozabite na politične razprtije med levimi in desnimi, na razredni in civilni boj! Pozabite na politike, svet zdaj spreminja tehnologija! Drzni mladi inovatorji so pometli z vso to staro ropotijo in odpirajo vrata v nov svet! Ste pripravljeni?
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Žive meje
Nekega dne je delavki v službi prekipelo. Odločila se je vkorakati v šefovo pisarno in mu končno povedati, kar mu gre. Da ima dovolj neplačanih nadur, da že predolgo čaka na obljubljeno povišico, da mu ne misli biti za tako skromno plačilo na voljo 24 ur na dan. Premislila je vse detajle, saj jo je grabežljivi lažnivec še vsakič peljal žejno čez vodo. »Tokrat mu pa res povem vse!«
-
8. 8. 2014 | Mladina 32 | Žive meje
»I’m Slovenian and I’m ashamed of this total fucked up country. I lived abroad with my family for several years and when we came back two years ago things got even worse. If you don’t know yet this nation is the most functional illiterate in the entire EU. They are selfish, lazy, and without any human respect to the others, hypocrites and small minded. Half of them adore Pope and other half communism. Just a little minority of us (I consider my self as a normal) respect others regardless where they come from. Within a year this bloody country will collapsed financially and morally. And I’m glad. As Slovenian I can only say - fuck you Slovenians.«
-
25. 7. 2014 | Mladina 30 | Žive meje
Spet so tu. Potem ko so se v predvolilnem času za nekaj tednov umaknili pred noro ljudsko iracionalnostjo, so avatarji razuma ponovno stopili pred kamere. Pred vhodi uglednih institucij, kot sta Fakulteta za ekonomijo ali investicijska družba Alta Invest, novoizvoljenim poslancem že delijo dragocene nasvete. S svojimi pobritimi glavami, pametnimi oblekami in pametnimi telefoni delujejo kot utelešena matematika. Izčiščena racionalnost, ki bi rešila krizo v sekundi, ko jim le ne bi bila ves čas v napoto ta gmota človeškega mesa, ti zarukani Slovenci s svojimi iracionalnimi potrebami, hrepenenji in tisto njihovo zoprno ... ugh ... demokracijo. Zdaj ko je volilni cirkus za nami, so se ekonomisti ponovno vrnili, da nas rešijo pred temi zmešanimi politiki, in še pomembneje, pred našo lastno norostjo.
-
27. 6. 2014 | Mladina 26 | Žive meje
Ste se kdaj znašli v nelagodnem položaju, ko se niste znali vklopiti v kako družbo? Ko pogovor nikakor ni stekel? Ko ste se samo nelagodno nasmihali, medtem ko je tekla beseda o nekom, ki so ga očitno poznali vsi razen vas? Ko so drugi točno vedeli, kaj naročiti, vi pa ste nervozno ugotavljali, da ne poznate nobene izmed jedi na meniju? Ko ste med poznavalsko debato o niansah različnih belgijskih piv stali v kotu in nerodno pestovali svoje laško? Ko so se vsi v zaskrbljenem tonu medsebojne empatije ukvarjali s problemi, na katere niste še nikoli pomislili (»Joj, res je nemogoče najti kakovostnega serviserja za ekokamine!«)? In ko ste občutili neskončno olajšanje ob vrnitvi v domači lokal, nazaj med »svoje ljudi«? Kot da bi imeli opravka z neko drugo kasto.
-
13. 6. 2014 | Mladina 24 | Žive meje
Večkrat slišim, da smo bili Slovenci v času socializma leni. Menda je bilo vse tisto čaščenje dela le farsa, v resnici pa so ljudje med delovnim časom samo gledali v luft in čakali na sireno. Indoktrinacija očitno ni delovala, saj smo vsem srpom, kladivom in kipom herojskih rudarjev navkljub v resnici bolj kot tovarno cenili morje, kavico in siesto. Sam nisem bil zaposlen v socializmu, tako da ne vem. Ampak baje je bilo tako. In baje se še vedno nismo otresli tiste socialistične mentalitete. Ljudje so menda še vedno leni in mislijo, da bo za vse poskrbela država. Nobene odgovornosti, nobenega truda. Slovenija baje še ni postala prava kapitalistična država, saj nam je še vedno ... prelepo.
-
30. 5. 2014 | Mladina 22 | Žive meje
Kdo je pravzaprav zmagal na evrovolitvah? Vsi mediji trdijo, da je bila to stranka SDS, ki je zbrala okoli sto tisoč glasov. A če pogledamo statistiko pobližje, bomo hitro ugotovili, da je SDS doživela hud poraz. Največji kos statistične torte, kar 76 odstotkov, je pripadel skupini, ki ji javnomnenjske raziskave pravijo »Ne Bi Volil«. Kako je torej mogoče, da v evropski parlament pošiljamo stranke, ki v resnici predstavljajo le manjšino? Mnogi opozarjajo, da imamo opraviti z veliko novo silo na političnem prizorišču in da je treba končno upoštevati glas teh 76 odstotkov. Več kot očitno so povedali, da se ne strinjajo s sedanjo politiko in da zahtevajo radikalne spremembe. Konec je dni, ko lahko nevolivce ignoriramo ali zmerjamo z idioti. Oglejmo si torej pobližje, kdo sestavlja skupino »Ne Bi Volil« in kaj zahtevajo pravi zmagovalci volitev.
