Gregor Kocijančič
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Družba
Med Ljubljančani zaradi majhnosti središča mesta, v katerem živijo, velja, da ga poznajo do potankosti. Številnim Ljubljančanom – pa ne le njim, isto se dogaja v tako rekoč vseh mestih – se zdi, da novejše mestne predele odkrijejo zgolj takrat, ko obiščejo kakšnega novega znanca in z njegovega balkona uzrejo neznano dvorišče. A v Ljubljani slehernika dejansko obkrožajo številne stvari, ki pripovedujejo očarljive zgodbe, obdajajo ga podrobnosti, v katerih se skrivata bogata zgodovina in sporočilnost, a jih bodisi niti ne zazna ali pa jih jemlje kot popolnoma samoumevne ter se mimo njih dan za dnem sprehaja, ne da bi se o njih spraševal. Za odpiranje novih obzorij mikro sveta so tu številna tematska vodstva po mestu, ki se osredotočajo na alternativne vidike pristne ljubljanske izkušnje.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura
S poletnimi glasbenimi festivali je podobno kot z obalnim letovanjem: Hrvaška ponuja mnogo več kot naša podalpska deželica, kar je najočitneje na področju plesne elektronike. Večina naših žurerjev in glasbenih entuziastov bo zavoljo pestrih festivalskih programov morala začasno migrirati na hrvaško obalo, kot bodo storili tudi Britanci, ki so se že pred slabim desetletjem naveličali nalivov in shojenega blata na domačem otoku ter dobršen del svojih rejversko festivalskih aktivnosti preselili k našim južnim sosedom. Razmeroma pestro je sicer tudi v Srbiji, na Madžarskem, v Italiji in v Avstriji. Tamkajšnje največje festivale, FM4 Frequency, Sziget in Exit, bi verjetno najslikoviteje opisala fraza »svega i svašta«: na programih vseh treh festivalov mrgoli toliko izvajalcev, da se resnično za vsakogar najde nekaj.
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Kultura | Portret
Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj
Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Družba
Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Družba
Vojna proti spletnim trgovinam s prepovedanimi drogami
Prejšnji teden je nemška policija zaprla strežnike strani Wall Street Market, spletne trgovine s prepovedanimi drogami, ponarejenimi dokumenti, hekersko programsko opremo in podobnim nelegalnim blagom. Na spletni platformi, ki je neovirano delovala tri leta, je bilo prijavljenih več kot milijon kupcev in prek pet tisoč prodajalcev. Dva tedna prej so v ZDA zaprli podobno spletno trgovino, imenovano Dream Market, aretirali tri obdolžene zlikovce in jim zasegli milijonske vsote kriptovalut. Od leta 2013, ko so oblasti zaprle Silk Road, pionirsko spletno trgovino z nezakonitimi dobrinami, njenega ustanovitelja Rossa Ulbrichta pa obtožile na doživljenjsko zaporno kazen, tovrstne strani vznikajo kot gobe po dežju. Takoj ko pristojni organi ukinejo delovanje ene, se v nekaj dneh pojavi nova. Vse to se dogaja na temni strani interneta, na t. i. temnem spletu (dark web).
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura
»Na Radiu Študent so sami dolgolasci, hipiji, punkerji, metalci, lenuhi, golazen z arafatkami, pijavke, hašišarji, čudaki, mamilaši, drogeraši, pijanci, džankiji, zombiji, neosocialisti, komunajzarji, levičarji, anarhisti, banditi, levi ekstremisti … ampak džingli so pa v redu,« pravi samoironični džingel Radia Študent, eden od številnih iz morja legendarnih radijskih glasbeno-besedilnih vložkov, ki poslušalce programa na frekvenci 89,3 MHz vztrajno zabavajo že 50 let. A citirani džingel (verjetno namerno) pozabi omeniti vrhunske akademike, radovedneže in strokovnjake z najrazličnejših področij, ki vneto polnijo pestri program te izrazito skupnostne radijske postaje.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Družba
Dokumentarec Leaving Neverland polarizira zgroženo občinstvo
Deset let po smrti Michaela Jacksona, glasbene ikone in kralja popa, je pod pokroviteljstvom televizijske hiše HBO nastal štiriurni dokumentarni film Leaving Neverland, ki prikazuje pričanja Wada Robsona in Jamesa Safechucka, domnevnih žrtev Jacksonovih pedofilskih nagnjenj.
-
Brezčasni stavek »se dobimo na Prešercu«, s katerim se Ljubljančani od nekdaj dogovarjamo za najočitnejši kraj srečanja v središču prestolnice, ima zadnjih nekaj let precej grenek prizvok. Pa ne zgolj zaradi trum turistov, mimo katerih se moramo prebiti, da pridemo do Tromostovja, temveč predvsem zaradi zvočnega onesnaževanja na tem območju. Za kaotično zvočno krajino javnih površin v Ljubljani so krivi lokali in trgovine, ki imajo na pročeljih pritrjene zvočnike, iz katerih se razlega glasna glasba, hkrati pa težave povzroča tudi program žive glasbe v kavarni Pločnik, ki pogosto zveni kot spodletel poskus posnemanja dalmatinskih terasnih bendov. A verjetno se Ljubljančani najpogosteje pritožujejo nad amaterskim narodno-zabavnim glasbenikom, ki na harmoniki že pet let vztrajno preigrava tri ves čas iste akorde. Harmonikar, ki si vsak dan za skoraj poln delovnik prisvoji isto elitno lokacijo, slovi tudi po tem, da odganja druge poulične glasbenike.
-
21. 2. 2019 | Družba
Blackface, karikirana počrnitev belskih obrazov z ličili, izhaja iz ZDA, kjer so v 19. in 20. stoletju temnopolte na odru in v filmih igrali belci. Ta zgodovinski simbol rasizma, povezan z uradno politiko rasne segregacije, danes v nobenem kontekstu ni več sprejemljiv – tudi če je mišljen kot nedolžna šala ali pustna šema. Pa ne zgolj zato, ker živimo v razsvetljeni dobi politične korektnosti 21. stoletja: šemljenje v pripadnike druge rase, predvsem v blackface, je rasistično in izjemno žaljivo početje.
-
Nočne klube zaznamuje minljivost: z zatonom scen izginjajo tudi zatočišča rejverjev in od vznika klubske kulture smo pri nas videli delovati že neštete diskoteke z omejenim rokom trajanja, to so bili Turist, Valentino, Subsub, Hound Dog, Palma, B51, Dakota, Bellevue, Lipa, Babilon, Eldorado, Black Jack, Fun Factory, The Cube … Vse to so imena ljubljanskih klubov, ki bodo z novimi generacijami rejverjev potonila v pozabo. Delujočih diskotek, ki se lahko pobahajo s kar tremi (in pol) desetletji delovanja, po svetu ni veliko, pri nas pa je zgolj ena. Gre seveda za najglasnejšo klet v Ljubljani, legendarni Klub K4.
-
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Kultura | Portret
Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …
Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Družba
Kathleen Richardson: Če si žalosten, si raje kot robota omisli domačo žival
Prejšnji teden je v Ljubljani že drugo leto zapored potekal festival Grounded. Festivalski program ni zajemal le predstavljanja najnovejših smernic v futurološki klubski elektroniki, o katerem lahko berete v rubriki Oder, z različnimi predavanji in pogovori se je osredotočal na družbeni aktivizem in kritično mišljenje. Sodelujoči so se ukvarjali s trenutno pomembnimi temami, povezanimi z etičnimi vprašanji, ki se porajajo ob razvoju umetne inteligence in robotike. Na odprtju festivala je v Moderni galeriji z uvodnim predavanjem Nujnost politike človečnosti v času robotov in umetne inteligence nastopila častna gostja, socialna antropologinja in strokovnjakinja za etična vprašanja, povezana z robotiko, prof. dr. Kathleen Richardson.
-
2. 11. 2018 | Mladina 44 | Družba
Mednarodna veriga veganskih restavracij Loving Hut je priljubljena tudi pri nas: dve podružnici imamo v Ljubljani, po eno v Celju in Mariboru. Loving Hut pod geslom Bodi vegan, širi mir streže priboljške s sojinimi strdki, šunko iz sejtana, veganske hrenovke in podobne nadomestke za meso, ki jih obiskovalci uživajo pod portreti slavnih veganov. Restavracije Loving Hut s promocijo veganstva pretanjeno širijo nauke samooklicane najvišje mojstrice Ching Hai – vodje mednarodne duhovne skupnosti SMCHIA (Supreme Master Ching Hai International Association), ki v več pogledih spominja na versko gibanje in ima številne značilnosti kultov. Najvišja mojstrica je ustanoviteljica živilske franšize, lokalne podružnice pa odpirajo njeni učenci.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Družba
Nenavadno zavezništvo orkov, vilincev in škratov
V naših gozdovih se ne zbirajo zgolj lovci, gobarji, psytrancerji in tista skupina možakarjev, ki si pravi Štajerska varda. Izbrane lokacije slovenskega podeželja enkrat na mesec postanejo zatočišče vilincev, škratov, čarovnikov, polovnjakov, orkov, goblinov, alkimistov in članov nordijskega klana Črni bratje. Občasno pa se kakor preteča grožnja pojavijo strašljiva čarovna bitja, kot so denimo troli ali volkodlaki. Zmaji so k sreči že izumrli.
-
Žepno gojišče fekalnih bakterij
Ameriško raziskovalno podjetje Dscout je z raziskavo pogostosti rabe pametnih telefonov ugotovilo, da uporabniki telefonom vsak dan v povprečju namenimo kar 2617 dotikov. Za dotik sicer šteje vsakršna interakcija z napravo, torej vsak klik, swipe, tap in tipkanje črk, zato se te velikanske številke nikakor ne ustrašite preveč.
-
Devetnajstletnega Petra so prijatelji včasih klicali Pero, zdaj pa ga poznajo pod imenom Worgen, ubijalec zmajev, sin Guthrandirja tretjega in prestolonaslednik vilinskega kraljestva Kalimdora. Njegovo človeško telo je zanj zgolj odvečno plovilo, ki v sebi nosi njegov novi jaz – nočnega vilinca iz Darnassusa, prestolnice Azerotha, fantazijskega sveta iz priljubljene računalniške igre World of Warcraft. Zanj je svet, v katerem je vrhovni svečenik nočnih vilincev, izurjeni bojevnik in postavno mitično bitje z nepredstavljivimi magičnimi močmi, pravzaprav resničnejši od tako imenovane realnosti sfaliranega dijaka in sramežljivega računalniškega geeka. Če bi bilo le mogoče, bi svoje telo kar izklopil in do konca svojih dni živel v spikslanem svetu, kjer bi do onemoglosti preganjal digitalne škrate, trole in zmaje. Vilinski avatar je povprečno šestnajst ur na dan: v Petra se prelevi le takrat, ko nadira svoje starše, ki mu občasno težijo s prijaznim povabilom na kosilo v spodnje nadstropje hiše, v kateri prebiva njegova zombificirana lupina.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Družba
»Človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah«
Ko človek na nedeljsko jutro vstane že ob sedmih, se zdi samemu sebi pravi heroj, potem pa pride v obavtocestni hotel Mons in ugotovi, da se kljub nehumano zgodnji uri pravzaprav udeležuje enega najbolj obiskanih dogodkov v Ljubljani. Prestolnica je gostila magičnega zdravilca Josipa Grbavca, znanega pod psevdonimom Braco, ki slovenske sledilce s svojo prisotnostjo počasti enkrat na mesec. Braco ima pri nas (in tudi drugod po svetu) izjemno zvesto bazo navdušencev, o tem priča že dejstvo, da se kljub popolni odsotnosti oglaševanja in promocije skupinskih dogodkov zdravljenja v Ljubljani redno udeležuje več tisoč ljudi. Braco jih zdravi zgolj s pogledom. Za pičlih pet evrov nas samooklicani »človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah« ozdravi sleherne tegobe – duhovne in duševne, čustvene in družinske. To naj bi mu uspevalo zgolj s strmenjem – brez kakršnegakoli govorjenja, pridiganja, duhovnega vodenja, dotikov, mahanja z rokami in mrmranja urokov v starodavnih jezikih.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Družba
Če bi mlade danes vprašali, kaj so po poklicu, bi najbrž vsaj polovica odgovorila z nazivi, za katere slišimo prvič. No, pri dizajnerjih, didžejih in programerjih bi še nekako razumeli, kaj počnejo, a tu so še razni izvršni podpredsedniki, digitalni marketinški strategi, vodje divizij talentov in upravljavci dronov. Britanska agencija First Choice pa je ugotovila, da so ambicije generacije, ki prihaja za današnjimi 20-letniki, še precej presenetljivejše. Na vzorcu tisoč otrok, starih od šest do 17 let, je opravila anketo o poklicih, ki bi jih ti radi opravljali, ko odrastejo, in več kot tri četrtine jih je odgovorilo, da si ne želijo postati pripadniki tradicionalnih poklicev, kot sta zdravnik in odvetnik, temveč bi od vseh mogočih poklicev najraje postali vlogerji. Ja, vlogerji. To pomeni, da bi se radi preživljali z vsakodnevnim objavljanjem vlogov oziroma video blogov – kratkih filmčkov, v katerih v intimi svojega doma kramljajo s spletno kamero.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Družba
Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec in literarni zgodovinar
Predstavljajte si, da odraščate v času, ko učenje slovnice pri pouku slovenščine ne pomeni agonije. Da odraščate v času, ko imate namesto suhoparnega učbenika, ob katerem se vam z vso silo zapirajo težke veke, pred sabo prijazno knjigo, ki tudi različna priredja, podredja in stavčne člene predstavi kot poglavje slovnice, ki smo mu zlahka kos. Tudi če se vse skupaj morda sliši kot utopija, je resničnost na strani učencev. Vse zasluge za to gredo Kozmi Ahačiču – leksikografu, profesorju, literarnemu zgodovinarju, poznavalcu zgodovine slovenskega jezika, raziskovalcu in namestniku predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je učno gradivo osnovnošolcev in dijakov obogatil s knjigama Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat.
-
11. 7. 2017 | Kultura
V posebni Mladinini izdaji Intervju 2017 nam člani rap skupine Matter razkrijejo bistvo svojega nekonvencionalnega ustvarjanja. Pojasnijo nam, zakaj je dešifriranje pomenov njihovih besedil nesmiselno početje in zakaj se moramo ob poslušanju njihove glasbe prepustiti predvsem goli čutni izkušnji. Ko govorijo o svojem delu, vzpostavljajo zanimiv kontrast med (kvazi)filozofskimi mislimi in zabavnimi zgodbami, med banalnim humorjem in resnostjo, med pomenskostjo in absurdom - podobno nasprotje je mogoče zaznati tudi v njihovi glasbi.
-
30. 6. 2017 | Kultura
Matter je slovenska rap skupina, v kateri so Dacho, Tunja in Levanael. V zadnjih dveh letih je predvsem na ljubljanski alternativni sceni postala izjemno opazna – po eni strani je tako zelo oboževana, po drugi pa tako zelo osovražena, da postaja že pravi družbeni fenomen. Skupina je osrednja tema številnih razprav, spletnih »memejev« in celo grafitov. Prodala je vse izvode svoje prve plošče, podobno kot proda vse vstopnice za čisto vsakega od svojih koncertov. Z akcijami, kot je javno podpisovanje plakatov za oboževalce, počasi upravičuje samooklicani naziv »boybanda«. Do njene glasbe ljudje težko vzpostavijo nevtralen odnos. Tisto, kar je nekaterim pri njeni glasbi noro všeč, je drugim popolnoma grozljivo. Vendar so ti zadnji odzivi seveda samo koristni za »hype«.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Veteran hamburških plesišč je z eklekticizmom, ki je navadno eden od njegovih glavnih adutov, tokrat malce pretiraval. Album je sicer vznemirljiv že zato, ker deluje kot časovni stroj in naprava za teleportiranje po različnih koncih sveta, a avtor je pri tem žrtvoval celovitost izdelka, ki bolj kot pravi album zveni kot kompilacija – slogovno je še bolj raztreščen kot njegov miks za serialko Dj-Kicks. Poslušanje Kozejeve četrte plošče je zato rahlo frustrirajoče doživetje: občasni prebliski genialnosti zares zlezejo pod kožo in jasno nakažejo, kakšna mojstrovina bi to lahko bila, če bi bila njegova vizija bolj osredotočena, vezivno tkivo teh trenutkov pa pogosto zveni kot značajsko zmeden balast, ki kljub skorajda baročni pestrosti aranžmajev ostaja na ravni idejnih osnutkov.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Paris Texas: They Left Me With a Sword/Gun
Dve leti po izdaji izjemnega studijskega prvenca MID AIR je dvojec Paris Texas presenetil z dvema, sestrskima malima ploščama, ki ju zlahka obravnavamo kot dolgometražni album, s katerim dvojec nadgradi svojo značilno, takoj prepoznavno mešanico hiphopa in postpunka. Čeprav slednjega tokrat, žal, nekoliko zapostavi in več prostora nameni surovim (t)rap bangerjem, se na tem polju popolnoma razbohoti. In to ne le zato, ker sta Felix in Louie Pastel v vmesnem času ostro nabrusila rimoklepaške veščine, temveč predvsem zaradi še bolj razigrane in kaotične energije, kot smo je vajeni z dvojčevih zgodnjih izdaj, kar lahko deloma pripišemo vplivu Tylerja, the Creatorja, ki mu Paris Texas ogreva odre na pravkar potekajoči turneji.
-
4. 4. 2025 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Unknown Mortal Orchestra: IC-02 Bogotá
Tehnična podkovanost članov portlandskega benda Unknown Mortal Orchestra je pri njihovih običajnih psych-pop izdelkih sicer očitna, a navadno se ne bahajo s svojimi veščinami, saj prostor požrtvovalno odstopijo petju frontmana Rubana Nielsona. Morda so serijo plošč IC leta 2018 lansirali prav zato, da na njih lahko pokažejo, kaj znajo: v sklopu projekta potujejo v daljne kraje – prvo ploščo v seriji so posneli v Hanoju, tokrat so se ustavili v Bogoti –, tam srkajo navdih iz lokalnih glasbenih tradicij in snemajo seanse instrumentalnih improvizacij. Posrečeni trenutki albuma, ki jih ni malo, kar kričijo po tem, da bi iz njih nastali pravi komadi, preostanek plošče pa je sicer prijetna zvočna kulisa, a zares ni kaj več kot le zapohan džemsešn.
-
4. 4. 2025 | Mladina 14 | Kultura | Plošča Za naročnike
Ena izmed daleč najtežje pričakovanih plošč zadnjih let je končno tu, pa čeprav se je zaradi nenehnega prestavljanja datuma izida zdelo, da počasi dobiva status mitološke prerokbe. Ker pa je od izdaje prejšnjega, prav tako napol kuhanega izdelka Whole Lotta Red minilo že dobrih pet let, je precej nenavadno, da tudi novi album zveni, kot bi bil skupaj zmetan v naglici. Je surovost plošče, ki je resnično slišati kot zbirka skic, načrten odraz avtorjeve punkovske brezbrižnosti ali gre enostavno za površnost iz lenobe?
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Od izdaje zadnje Clippingove plošče se je frontman Daveed Diggs iz dokaj robnega igralca prelevil v pravo (broadwajsko in hollywoodsko) superzvezdo in feni so trepetali, da bo to vplivalo na radikalnost njegovih glasbenih stvaritev. Strah je bil odveč. Zasedba še vedno zveni enako brezkompromisno kot prej, a s šesto ploščo predstavlja nepričakovan zasuk. Čeprav plošča govori o distopični kiberpankovski prihodnosti, že zvok zagona predpotopnega modema, ki zapiska v uverturi, namigne, da bo trio tokrat zbujal tudi nostalgijo. In res: Dead Channel Sky nas obmetava s samosvojimi interpretacijami rejverskih bangerjev iz devetdesetih let, ki pogosto zvenijo kot homage Prodigyju. Diggs se na novem terenu dobro znajde, je pa njegovo bahanje z brzostrelno hitrostnimi flowi na trenutke precej utrujajoče.
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Kultura | Portret
Vsemag / Glasbena skupina, ki je iz samostojnega projekta prerasla v družinski ansambel
V slovenski narodnozabavni glasbi je precej običajno, da so ansambli družinske naveze, na polju shoegazerskega-slowcore-postrocka pa malo manj. A zasedba Vsemag, projekt mladega čarodeja Ožbeja Rakovca, njegovega očeta Uroša (kitara) in starejšega brata Jakoba (bobni), je izjema, ki potrjuje pravilo. In kot je bilo poudarjeno v Mladinini recenziji bendovega prvenca Desetina resnice, ki je mesto našel tudi v našem izboru najboljših albumov lanskega leta, to »plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, daje še neko dodatno globino«.
-
14. 3. 2025 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Ichiko Aoba: Luminescent Creatures
Japonska mojstrica intimnih folkovskih napevov se po petletnem diskografskem zatišju – v tem času je sicer bila dejavna kot skladateljica filmske glasbe – vrača z novim albumom. To je že njena osma dolgometražna plošča, a dobršen del baze fenov jo pozna predvsem po prejšnji, prelomni mojstrovini Windswept Adan, na kateri je značilno minimalističen kantavtorski slog obogatila z zares razkošnimi aranžmaji, sanjavimi orkestracijami in teksturami terenskih posnetkov. Nova plošča, ki jo je menda navdihnila nadrealistična morska favna ob otočju Rjukju, zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnje, kot njena sestrska izdaja. To je še ena eterična zbirka osebnoizpovednih meditacij, ki sicer ne doseže epske veličine predhodnice, a je zaradi pretanjenosti po svoje še bolj hipnotična.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Noah Lennox na osmi plošči ponovno združuje moči s člani svojega legendarnega benda Animal Collective, a Sinister Grift ni zgolj nostalgičen reunion starih prijateljev. Panda Bear se ponovno dokaže kot mojster iskanja novih poti v znanih vzorcih, ki tokrat deluje kot naravno, izrazito beachboyevsko nadaljevanje projekta Reset (2022), pri katerem se je Lennox spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem. Čeprav naslov albuma namiguje na nekaj mračnega, izdelek sije v toplih harmonijah, zimzelenih melodijah in sila ležernem, a vseeno nekoliko melanholičnem razpoloženju. To je verjetno najdostopnejša in nesporno ena od najboljših plošč v Lennoxovem obsežnem opusu, ki se kosa celo s presežki živalskega kolektiva, kot je Merriweather Post Pavillion (2009).
-
Daleč najprepričljivejša razsežnost znanstvenofantastične srhljivke Neskončni bazen (Brandon Cronenberg, 2023) je bila muzika, ki jo je podpisal mojster ambientalne glasbe Tim Hecker. Izbrane ostanke s studijskih seans, ki niso našli mesta v filmu, in še nekaj neizdanih del, ki jih je ustvaril za avstrijsko grozljivko Luzifer (Peter Brunner, 2021), je zdaj raztegnil v dramaturško premišljene aranžmaje, ki zvenijo še boljše (pa tudi izrazito bolj melodično in harmonično) kot uradni soundtrack. Čeprav je vsaka od sedmih kompozicij zgodba zase, je to celovit in koherenten izdelek, ki ne deluje zgolj kot zbirka »črepinj«, temveč kot polnopravni album z repom in glavo. Ne le da Heckerjeva filmska glasba vizualne komponente zares ne potrebuje, v tem primeru dejansko bolje deluje v osamljenem kontekstu.
