Gregor Kocijančič
-
14. 3. 2025 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Ichiko Aoba: Luminescent Creatures
Japonska mojstrica intimnih folkovskih napevov se po petletnem diskografskem zatišju – v tem času je sicer bila dejavna kot skladateljica filmske glasbe – vrača z novim albumom. To je že njena osma dolgometražna plošča, a dobršen del baze fenov jo pozna predvsem po prejšnji, prelomni mojstrovini Windswept Adan, na kateri je značilno minimalističen kantavtorski slog obogatila z zares razkošnimi aranžmaji, sanjavimi orkestracijami in teksturami terenskih posnetkov. Nova plošča, ki jo je menda navdihnila nadrealistična morska favna ob otočju Rjukju, zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnje, kot njena sestrska izdaja. To je še ena eterična zbirka osebnoizpovednih meditacij, ki sicer ne doseže epske veličine predhodnice, a je zaradi pretanjenosti po svoje še bolj hipnotična.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Noah Lennox na osmi plošči ponovno združuje moči s člani svojega legendarnega benda Animal Collective, a Sinister Grift ni zgolj nostalgičen reunion starih prijateljev. Panda Bear se ponovno dokaže kot mojster iskanja novih poti v znanih vzorcih, ki tokrat deluje kot naravno, izrazito beachboyevsko nadaljevanje projekta Reset (2022), pri katerem se je Lennox spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem. Čeprav naslov albuma namiguje na nekaj mračnega, izdelek sije v toplih harmonijah, zimzelenih melodijah in sila ležernem, a vseeno nekoliko melanholičnem razpoloženju. To je verjetno najdostopnejša in nesporno ena od najboljših plošč v Lennoxovem obsežnem opusu, ki se kosa celo s presežki živalskega kolektiva, kot je Merriweather Post Pavillion (2009).
-
Daleč najprepričljivejša razsežnost znanstvenofantastične srhljivke Neskončni bazen (Brandon Cronenberg, 2023) je bila muzika, ki jo je podpisal mojster ambientalne glasbe Tim Hecker. Izbrane ostanke s studijskih seans, ki niso našli mesta v filmu, in še nekaj neizdanih del, ki jih je ustvaril za avstrijsko grozljivko Luzifer (Peter Brunner, 2021), je zdaj raztegnil v dramaturško premišljene aranžmaje, ki zvenijo še boljše (pa tudi izrazito bolj melodično in harmonično) kot uradni soundtrack. Čeprav je vsaka od sedmih kompozicij zgodba zase, je to celovit in koherenten izdelek, ki ne deluje zgolj kot zbirka »črepinj«, temveč kot polnopravni album z repom in glavo. Ne le da Heckerjeva filmska glasba vizualne komponente zares ne potrebuje, v tem primeru dejansko bolje deluje v osamljenem kontekstu.
-
Drake & PARTYNEXTDOOR: $ome $exy $ongs 4 U
Po bolečem porazu v najbolj razvpiti raperski zdrahi 21. stoletja doslej, ki ga je Kendrick Lamar še dodatno zacementiral na nedavnem nastopu na športnem spektaklu Super Bowl, bi si moral Drake za nov album, če bi si z njim želel povrniti vsaj malo ugleda, vzeti čas. A očitno je želel fenom čim prej dokazati, da ga Lamar ni popolnoma razorožil, zato je odvihral v studio, tam se mu je pridružil dolgoletni pajdaš PARTYNEXTDOOR, tandem pa je posnel eno od daleč najslabših plošč v nazadujočem opusu kanadskega slavčka, kar je po svoje pravi dosežek. Na tem podpovprečnem skrpucalu, ki traja celo večnost, je pozornosti vrednega gradiva zgolj za petnajstminutno malo ploščo, preostanek je natrpan z napol kuhanimi jeremijadami, v katerih protagonist zveni, kot bi zaspal za volanom.
-
Če po naključju občutite pomanjkanje novega sladkobnega popa z ASMR-jevsko šepetajočimi vokali in sta bili zadnji plošči Billie Eilish za vaš okus pretirano baladni in cmeravi, dajte priložnost studijskemu prvencu irske indie pop glasbenice Biig Piig. Njen krhki glas je resnično kot balzam za ušesa, pevka je tudi izjemno nadarjena za skladanje nalezljivo spevnih refrenov, zadeva pa se, žal, zatakne pri produkciji. Ta zveni dokaj generično (pri plesno usmerjenih komadih, ki prevladujejo na prvi polovici albuma, deluje kot zvočna kulisa v trgovinah, kakršna je H & M), na trenutke celo ceneno (čeprav je pravo vojsko producentov financirala založba velikanka), vselej pa nekoliko za časom (avtorici očitno ni nihče namignil, da je zbujanje nostalgije po osemdesetih letih že iz mode).
-
Brightonski kvintet Squid se pogosto znajde v istem košu z bendi, kakršna sta black midi (R.I.P.) in Black Country, New Road, saj gre za predstavnike novega vala britanske kitarske godbe, ki z jazzovsko tehnično podkovanostjo rušijo žanrske konvencije (grobo rečeno) rock muzike. A pravzaprav so te primerjave navadno preveč površinske, ker imajo vsi našteti izvajalci izrazito samosvoj in edinstven izraz in se ta pri vsakem od njih razvija v precej nepredvidljive smeri – še zlasti pri ansamblu Ligenj, ki je z novim albumom naredil posebej radikalen slogovni in značajski zasuk.
-
Kathryn Mohr: The Waiting Room
Narava prvenca ameriške kantavtorice Kathryn Mohr je edinstvena, skorajda zunajzemeljska. Delno je to mogoče pojasniti s tem, da je ploščo posnela med obiskom umetniške rezidence v zapuščeni tovarni na neki odročni islandski obali sredi ničesar. To je pretanjena in srce parajoča lo-fi mojstrovina, v kateri terenski posnetki igrajo enako pomembno vlogo kot glasbeničin krhki glas, ključno pa je tudi njeno zamolklo brenkanje po kitarah, ki abstraktnim skladbam daje oprijemljivejše ogrodje. Če bi avtorica pesmi opremila z bobni, bi se lahko kosale s kakšnimi dream pop klasikami iz devetdesetih let, k sreči pa jih je ohranila v surovi, ambientalni obliki, kar tem ležernim žalostinkam omogoči, da zares zadihajo, nas posrkajo vase in hipnotizirajo.
-
Central Cee: Can’t Rush Greatness
Čeprav je Can’t Rush Greatness šele prva dolgometražna plošča britanskega pop rap zvezdnika Centrala Ceeja, se je njegov monotoni slog repanja izpel že davno pred njenim izidom. Da je avtor tako imenovani one trick pony, je v zadnjih letih dokazal s pozornost zbujajočimi singli, s katerimi se je v mainstreamu vzpostavil kot glavni ambasador britanskega drilla, na mlačnem prvencu pa jih je zgolj zbral na kup ter preostanek plošče zakrpal z večidel odvečnim in vselej sila repetitivnim polnilom. Tega je sicer nekoliko obogatil z gostujočimi verzi moštva britanskih in ameriških rap velikanov, a tem ne uspe zakamuflirati enoličnosti Ceejevih flowov, odsotnosti prave substance v njegovih besedilih in utrujajoče generičnosti beatov, ki začnejo zveneti postano že pred iztekom prve tretjine plošče.
-
Angel Olsen: Cosmic Waves Vol. 1
Ena od vodilnih predstavnic indie sleaze revivala Angel Olsen, ki zadnja leta navdih črpa predvsem iz tradicije ameriškega folka in countryja, je s ploščo Cosmic Waves prostor pod žarometi odstopila manj znanim imenom z losangeleške indie scene, ki si v njenih očeh zaslužijo več pozornosti. Gre za nenavaden format plošče, ki ji (kant)avtorica pravi »kompilacija, preoblikovana v dialog«: najprej predstavi pet skrbno izbranih izvajalcev, na B-strani pa sama odigra pet lastnih interpretacij njihovih komadov. Pri tem se izkaže predvsem v vlogi založnice in kuratorke, in čeprav priredbe, ki v spomin prikličejo njena zgodnejša dela, izdaji dajejo neko dodatno težo, se ne morejo kosati niti z izvirniki niti z njeno siceršnjo avtorsko glasbo.
-
Glede na to, da je Mac Miller preminil že pri šestindvajsetih letih, je njegov opus presenetljivo bogat – za življenja je izdal kar ducat mikstejpov in pet dolgometražnih studijskih plošč –, pa tudi izjemno pester, saj ga zaznamujeta dva dokaj radikalna slogovna zasuka: najprej iz pop rapa za »frat boy« žurerje v abstraktnejše odvode hiphopa, začinjene s krepkim odmerkom jazza, potem pa še obrat v prefinjen, sila melanholičen, vendar tudi precej sladkoben neosoul, v katerem je Miller dokončno razprl krila. To je bila ena od najosupljivejših preobrazb v nedavni zgodovini pop glasbe.
-
Čeprav Perverts (predvsem zaradi razvlečenih uvertur) traja kar uro in pol, ameriška kantavtorica Ethel Cain vztraja, da gre za malo ploščo (EP). Verjetno zato, ker je plošča na njeni ustvarjalni poti precej radikalen slogovni zasuk, ki naj bi bil v kontekstu celotnega opusa zgolj krajši obvoz. Avtorica si je namreč ime zgradila predvsem z otožnimi indie pop baladami, ki so navdih prav toliko črpale iz goth rocka kot iz americane – je kakor nekakšna Lana Del Rey s planeta Bizarro – Perverts pa je izrazito doomerski, temačen, teatralen in ambientalen izdelek, ki ni le sila melanholičen, temveč tu in tam celo rahlo srhljiv, pa tudi besedila se večidel berejo kot sinopsisi kakšnih obskurnih arthouse grozljivk.
-
Daniel Blumberg: The Brutalist OST
Ena od najbolj izstopajočih razsežnosti prihajajočega filma Brutalist, zaradi katere ta epska dekonstrukcija ameriških sanj deluje tako zelo monumentalno, je čudovita glasba britanskega skladatelja Daniela Blumberga, sicer vizualnega umetnika in nekdanjega frontmana shoegaze zasedbe Yuck. Že med uvodno špico, ki jo spremlja srce parajoča glavna tema, napisana za pihalni orkester, je jasno, da smo v zares dobrih rokah, a pravzaprav kasneje še bolj prepričajo kaotični izbruhi jazzovskih improvizacij in nežne, pretanjene, vendar rahlo disonantne melodije, odigrane na preparirani klavir in obogatene s škripajočimi zvoki kovine. Čeprav se Blumbergove skladbe zelo premišljeno odzivajo na dogajanje v filmu, imajo izjemen učinek tudi brez filmskega konteksta. Soundtrack leta.
-
SZA, absolutna prvakinja alternativnega R & B-ja, je med ustvarjanjem prelomne, komercialno najuspešnejše plošče SOS, izdane pred točno dvema letoma, kar prekipevala od ustvarjalnosti. V petih letih nastajanja albuma je posnela sto komadov, od tega jih je le 23 našlo prostor na mojstrovini, ki ji je prinesla devet nominacij za nagrado grammy in zagotovila zmago v kategoriji najboljši progresivni R & B-album. Pevka nas je vse od izida plošče dražila z napovedjo »deluxe« verzije, torej z nadgradnjo, na kateri se navadno znajde peščica neizdanih skladb, včasih pa tudi remiksi, demoposnetki in podobno gradivo. Deluxe izdaje so najpogosteje le sredstvo, s katerim založbe podaljšajo aktualnost albuma in iz njega izmolzejo še nekaj dodatnega denarja, a album Lana je veliko več kot to.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Kultura
Brat, šesta dolgometražna plošča britanske (hyper)pop zvezdnice Charli XCX, je njen daleč najbolj kritiško opevani in komercialno najuspešnejši album doslej, a pravzaprav se bistvo njegovega vesoljnega uspeha skriva drugje. Album je zgradil medgeneracijski most med hordami milenijcev in zoomerjev, ki so ob izidu soglasno razglasili, da živijo »brat poletje«. »Brat« se je namreč kmalu po izidu plošče preobrazil v izraz, ki označuje stanje duha, življenjski slog … skratka, »vajb«. Vajb, ki je hedonističen, rahlo nihilističen, raztresen, izrazito »trashy«, hladno frajerski in ravnodušen, pa čeprav ga spremlja tudi pošten odmerek milenijske anksioznosti.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Razvpiti raper gambijskih korenin Pa Salieu, eden najmočnejših glasov britanskega podzemlja, je po 33-mesečni zaporni kazni, ki jo je odslužil zaradi vpletenosti v množični spopad pred nočnim klubom, odvihral naravnost v studio in posnel drugi mikstejp Afrikan Alien. Ta dokaj skromna, manj kot polurna zbirka komadov, ki jih je napisal za rešetkami, je veliko bolj introspektivna, spevna in ležerna kot brezkompromisni prvenec Send Them to Coventry (2020), saj avtor tokrat pogosteje posega po milejših in melodičnejših instrumentalih, pogosto v slogu amapiana. Čeprav surovo eksplozivnost, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, občasno pogrešamo, izdaja jasno opominja na dejstvo, da je avtorjeva odsotnost na britanski rap sceni ustvarila vrzel, ki jo resnično lahko zapolni le on.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Bibio: PHANTOM BRICKWORKS (LP II)
Stephen Wilkinsons se po petletnem zatišju vrača s ploščo, ki je neposredno nadaljevanje albuma, s katerim se je producent, sicer znan predvsem po psihedelični folktronici, leta 2017 uspešno preizkusil v ambientalnem minimalizmu in elektroakustičnih improvizacijah. Bibio s ploščo vztraja pri konceptu uglasbitve spominov, prebivajočih v razpadajočih zgradbah in ruševinah, ki jih je obiskoval v času snemanja plošče, tam pa je ustvarjal tudi terenske posnetke, s katerimi je obogatil teksture teh eteričnih, sila melanholičnih skladb. Wilkinsons skuša v poslušalcu zbuditi občutek tavanja po zapuščenih prostorih, kjer, kot pravi, »odmevajo duhovi preteklosti«, kar se zdi na papirju dokaj neoprijemljiva zasnova, a pravzaprav učinkuje ravno tako, kot si jo je avtor zamislil.
-
20. 12. 2024 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Funk of Terror: Insect Politics EP
Funk of Terror, tandem producentov Saša Podobnika in Petra Žargija, ki sicer deluje tudi kot skladatelj gledališke glasbe, je nase prvič opozoril že pred slabim desetletjem z nastopom na festivalu Tresk in objavo peščice izvrstnih demo posnetkov. Ti so v času dvojčevega dolgoletnega zatišja z medmrežja, žal, skrivnostno izginili, malo ploščo Insect Politics pa avtorja predstavljata kot prvenec – verjetno tudi zato, ker jo zaznamuje slogovni zasuk v popolnoma ambientalno smer. To je zbirka štirih hipnotičnih skladb, mojstrsko sproduciranih zvočnih kolažev, v katerih poleg repeticije toplih synthovskih akordov ključno vlogo odigrajo terenski posnetki, filozofsko sporočilnost plošče pa avtorja v enigmatični maniri podkrepita z navedki iz filmov, kot je Cronenbergova znanstvenofantastična grozljivka Muha (1986).
-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Smino, pevski kameleon iz St. Louisa, ki vselej ležerno krmari med ducatom različnih glasov, je predlani podpisal enega od daleč najboljših albumov tistega leta, zdaj pa je iznenada izdal še ploščo presenečenja. Ta je precej manj ambiciozna kot njena predhodnica in ji (kljub peščici odličnih singlov) kot celota ne seže niti do kolen, zato jo je verjetno namerno izdal v času, ko je glasbenomedijska krajina osredotočena na preglede leta. A čeprav daje album vtis zbirke ostankov iz preteklih studijskih seans, je to vseeno ena od bolj izstopajočih raperskih in neosoulovskih izdaj letošnje bere, saj je Smino v edinstvenem melodičnem rapanju enostavno briljanten tudi takrat, ko ne da vsega od sebe.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Juice WRLD: The Party Never Ends
Juice WRLD glasbo še naprej vztrajno izdaja tudi pet let po tragični smrti. Album z nespoštljivo ironičnim naslovom The Party Never Ends je že njegov tretji postumni dolgometražec – za življenja je izdal zgolj dva –, založniki pa vse bolj delujejo kot roparji grobov. Zdi se, da praskajo po dnu diskov s skicami in demo posnetki, ki jih avtor verjetno ne bi nikoli izdal, saj ne sežejo niti do gležnjev muziki, ki jo je ustvarjal na vrhuncu moči, a pokojni raper je zanje očitno še vedno molzna krava, iz katere lahko iztisnejo še nekaj novčičev, četudi s tem očrnijo njegovo zapuščino. To je absurdna izdaja, od uvoda do epiloga natrpana s podpovprečnimi verzi gostujočih zvezdnikov, ob katerih se protagonist verjetno obrača v grobu.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Father John Misty: Mahashmashana
John Tillman, nekoč bobnar zasedbe Fleet Foxes, danes pa eden najbolj nabritih kantavtorjev z ameriške indie scene, se vrača s ploščo Mahashmashana, ki je v številnih pogledih njegov magnum opus. Album po svoje zveni kot kulminacija najbolj bleščečih poglavij avtorjevega bogatega opusa, ki poleg plošč, izdanih pod psevdonimom Father John Misty, obsega še sedem albumov, ki jih je izdal pod svojim imenom. Njegova satirična, cinična, a vselej iskrena besedila, polna črnega humorja, so na dobršnem delu plošče obdana z razkošnimi orkestracijami, zimzelenimi melodijami in estetiko vintidž popa sedemdesetih let, ki tokrat zveni zares pristno in prefinjeno. Se je pa avtor ustrelil v koleno z zares čudovito, epsko in srce parajočo uverturo, nespornim vrhuncem albuma, ki letvico postavi malce previsoko.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Protagonistki domačega kvirovskega undergrounda predstavljata tretji dolgometražni album. Gre za njuno prvo izdajo po skoraj petletnem diskografskem zatišju, značilno kaotičen zvok klubskih dekonstrukcij, ki sta ga vzpostavili na prvencu Botox (2018) in izpopolnili na plošči Save As (2019), pa sta v tem času obrnili na glavo, ga ukrotili in ukalupili v oprijemljivejše vzorce ter ga oplemenitili s sintetično bubblegum bass in hyperpop estetiko, ki se lepo ujema s to eklektično, hipereenergično mešanico (post)klubskih zvokov. Album najbolje deluje v trenutkih, ko neprizanesljivo razbija s hitrostnim happy hardcore štancanjem in pompoznim stadionskim trapom, malo manj pa, ko se avtorici v ironični maniri spogledujeta z elementi balkanskega turbofolka.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Leto 2024 je po kitajskem koledarju leto zmaja, v glasbeni industriji pa je to nedvomno leto Kendricka Lamarja, saj si je v raperski igri prestolov letos suvereno izboril vrhovni položaj, zdaj pa ga je še dodatno zacementiral z albumom presenečenja. Ravno, ko se je polegel prah, ki ga je dvignil najrazvpitejši raperski beef 21. stoletja, Lamarjeva pravda z Drakom, je ustanova Recording Academy, podeljevalka grammyjev, objavila seznam letošnjih nominirancev. Not Like Us, Lamarjev odločilni udarec v tem sporu, je za nagrado nominiran v kar petih kategorijah, tudi za komad leta, kar je javnost prepoznala kot institucionalni blagoslov Kendrickove krone, s katerim je bil Drake še uradno odstavljen. Sočasno je bil Lamar izbran za nastop na športnem spektaklu Super Bowl, kar je čast, ki navadno pripade najbolj priljubljenemu izvajalcu leta, torej si je raper položaj izboril, čeprav letos sploh ni izdal albuma. No, vse do petka, ko nas je kot strela z jasnega doletel album GNX.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Žan Tetičkovič / Bobnar in skladatelj, ki je v svetovni prestolnici jazza našel novi dom
Žan Tetičkovič je eden naših najvidnejših jazzovskih bobnarjev in skladateljev mlajše generacije, ki se kljub razmeroma rosnim letom – rojen je leta 1991 na Ptuju – lahko pohvali z obsežnim opusom in pestrim življenjepisom. Ta je natrpan s številnimi prestižnimi lovorikami (med drugim je bil že trikrat ovenčan z nagrado ASCAP Young Jazz Composers Award), nastopi na slovitih prizoriščih (tako velikih dvoranah kot kletnih klubih) in sodelovanji z veličinami z mednarodne jazz scene, kot so Kyoko Oyobe, Troy Roberts Kelly Green in Yosvany Terry. Kot notni graver je delal v studiih velikanov, kot so Jack Dejohnette, Ron Carter in celo Wayne Shorter. S slednjim je le nekaj mesecev prej, preden je legendarni saksofonist umrl, sodeloval pri ustvarjanju njegovega poslednjega projekta, opere Ofelija.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Vsemag Ožbej Rakovec je v času, ko se je svet nehal vrteti, podpisal tri albume abstraktne elektronike, vrhunec uvodnega poglavja njegove poti pa je bila plošča Rohnen, na kateri je s semplanjem (in maličenjem) zaprašenih posnetkov vintidž muzike (v slogu The Caretakerja) »raziskoval travmatične posledice izgube bližnjega«. Zdaj je projekt razširil v bend, ki je družinska naveza, saj s protagonistom igrata oče Uroš in brat Jakob, to pa da plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, še dodatno globino. Avtorjeve ambientalne korenine so še vedno prisotne, a žanrsko paleto je razširil v mešanico lo-fi slacker rocka, slowcora in dream popa, ki se zares lepo poda k njegovemu zasanjanemu vokalu. Odličen album, ki na trenutke deluje kot močno uspavalo, vendar nas večkrat prebudi z melanholičnimi večglasnimi napevi, s katerimi zadene naravnost v srce.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Pevka Emily Armstrong je te dni v precej nehvaležnem položaju: ob ponovni združitvi zasedbe Linkin Park, najpopularnejšega izvajalca nu-metala, je stopila v čevlje Chesterja Benningtona, pred sedmimi leti tragično preminulega frontmana skupine in enega najbolj ikoničnih rock vokalistov svojega časa. Nanjo se je takoj po napovedi izida albuma (in osvežitve zasedbe) vsul plaz zgražanja.
-
15. 11. 2024 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Blaž Mencinger / Glasbenik, ki z romantičnim indie popom vzbuja nostalgijo po preprostejših časih
Blaž Mencinger, mladi up slovenske indie pop scene, glasbo ustvarja, tako rekoč, odkar pomni. V rosnih letih se je začel v glasbeni šoli učiti klasično kitaro, kmalu pa ga je povleklo v jazzovske vode, in tako je pristal pod mentorskim okriljem slovitega kitarista Primoža Grašiča, pri katerem se je šolal dobra tri leta. Sčasoma se je znašel v krogu mladih jazzerjev z ljubljanskega konservatorija. Skupaj so ustanovili osemčlansko zasedbo Jazz in the Pants, ki je preigravala predvsem poskočne jazzovske priredbe brezčasnih soul in funk klasik.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Kantavtor Phil Elverum se vrača z novim poglavjem čislanega projekta Mount Eerie, s katerim je konec prejšnjega desetletja nanizal tri zares pretresljive in surovo intimne plošče, ki jih je posnel v času žalovanja za ženo. Novo ploščo Night Palace v primerjavi s skorajda zadušljivo otožno naravo omenjenih albumov zaznamuje izrazito bolj optimistično, sicer še vedno sila melanholično razpoloženje, a gonilna sila tega zasuka je Elverumovo spoznanje, da življenje teče naprej. Skorajda shizofreno eklektična plošča po svoje zveni kot sprehod po vseh slogih, ki se jih je lo-fi posebnež dotaknil na pestri, skoraj tridesetletni ustvarjalni poti, v največjem obsegu pa avtor obudi zvok tople distorzije s prelomnega albuma The Glow Pt. 2, ki ga je leta 2001 izdal pod psevdonimom The Microphones.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Halsey: The Great Impersonator
Halsey se je iz influencerke na Tumblrju tako rekoč čez noč prelevila v mainstreamovsko superzvezdnico, a njeni prvi diskografski poskusi so bili izjemno okorni, to pa se je spremenilo, ko sta jo pod producentsko perut vzela Trent Reznor in Atticus Ross, člana zasedbe Nine Inch Nails in z dvema oskarjema ovenčana skladatelja filmske glasbe. Na novem albumu, ki ga je ustvarjala v času, ko se je borila z rakom, je sloviti dvojec zamenjala za pravo vojsko producentov in pesmopiscev, ki so skušali poustvariti zvok glasbenih ikon, kot so Stevie Nicks, Cher, Aaliyah, Springsteen in številni drugi. Kakor namigne že naslov plošče, gre torej za zbirko imitacij, na kateri se pevka poklanja svojim vzornikom in se zelo neposredno sklicuje na njihove hite, pri čemer pa jim navadno ne seže niti do kolen.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Dolgometražni prvenec mladega ameriškega pevca Tommyja Richmana je (precej na hitro, po dodelanosti plošče sodeč vsekakor prehitro) vzniknil predvsem zaradi komada Million Dollar Baby, viralne uspešnice poletja, ki je naglo priplezala do druge stopničke Billboardove lestvice Hot 100. Glasbenik se na albumu oklepa učinkovite formule, ki jo je izpopolnil s tem megahitom, torej spajanja nostalgičnega lo-fi synthfunka, starošolskega R & B-ja in južnjaškega hiphopa, a mu pri tem nikoli ne uspe poustvariti magije, s katero je zaslovel na TikToku. Nekajkrat se ji uspe približati, predvsem s čvrstimi basovskimi linijami, a piskajoči falzet, ki nas spremlja od uvoda do zaključka izdelka, hitro postane nekoliko enoličen in rahlo prismuknjen, večkrat tako zelo, da Richman zveni kot parodija samega sebe.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Pixies: The Night the Zombies Came
Mineva že deseto leto od studijske vrnitve legendarne zasedbe Pixies in že kar dvajseto od njene ponovne združitve, ki pa doslej ni prinesla prav nič hvalevrednega, daleč od tega. Skorajda neverjetno se zdi, da je bend v drugi fazi delovanja, torej po prerodu leta 2014, izdal že več albumov kot v zlatem obdobju, torej v času do razpada leta 1991, ko je v štirih letih izstrelil kar štiri dolgometražne instantne klasike in kup brezčasnih hitov, v senci katerih ustvarja še danes.
