Gregor Kocijančič
-
Pred dobrim desetletjem je imela Anna Wise veliko možnosti za komercialni preboj. Njeno nadarjenost je takrat prepoznal tudi Kendrick Lamar in pevko angažiral pri ustvarjanju nekaterih svojih najbolje sprejetih hitov. To ji je leta 2016 prineslo grammyja. A očitno se odlikuje predvsem kot spremljevalna vokalistka: njeni solistični poskusi so se izkazali za precejšnje spodrsljaje. Prvenec je sicer imel nekaj svetlih točk, na novi plošči pa zares težko najdemo kaj vrednega pohvale. Popolnoma je pozabila na svoje R & B-jevske korenine in posnela neambiciozno zbirko medlih folkovskih jeremijad, v katerih srce v pretirano melodramatični maniri izliva ob spremljavi akustične kitare, godal in minimalističnih, rahlo okornih elektronskih beatov, ki se ne premaknejo nikamor.
-
Zevin / Glasbenica, ki ji je z »naredi-sam« pristopom uspel mednarodni preboj
Odkar pomni, v njej kipi neustavljiva želja po ustvarjanju. Čeprav ni imela ne glasbene izobrazbe ne znanja s področja videoprodukcije, se je pred dobrimi tremi leti odločila, da bo posnela svoj prvi komad in ga opremila z videospotom, ki ga bo zrežirala sama. Tako seveda stori še marsikdo, ki se želi v najstniških letih preizkusiti kot glasbenik, a le redkim uspe tako rekoč brez proračuna in brez zaledja izkušene ekipe že pri prvih korakih ustvariti tako profesionalen izdelek, kot je to uspelo Nives Cilenšek, 19-letni Ljubljančanki (rojena je leta 2003), ki igrive hyperpop bangerje ustvarja pod psevdonimom Zevin.
-
Yo La Tengo: This Stupid World
Od prve plošče indie veteranov so minila že skoraj štiri desetletja, a Yo La Tengo s sedemnajsto dolgometražno ploščo suvereno dokazuje, da mu tudi po tolikšni kilometrini še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega elana. Nasprotno: nepričakovano je izdal enega od nespornih vrhuncev svojega pestrega opusa. Surovo ploščo, ki jo je trojec posnel kar v živo in jo tudi sam sproduciral in zmiksal, odlikuje močan kontrast med nežnostjo in hrupnostjo, med katerima bend nenehno preskakuje – tudi znotraj posameznih skladb. V najboljših trenutkih se z značilnim motorik groovom poklanja klasikom krautrocka, kot sta Neu! in Can, ko pa se potopi v bolj umirjeno, rahlo folkovsko baladno razpoloženje, ki ga zaznamujejo precej morbidna besedila o smrti in žalovanju, zadeva nekoliko zvodeni.
-
Jonah Yano, kanadski glasbenik japonskih korenin, je nase prvič resno opozoril s sodelovanjem z jazzovsko zvezdniško zasedbo BADBADNOTGOOD in ta je občutno pripomogla tudi k produkciji njegove druge solistične plošče Portrait of a Dog. Ta je najočarljivejša takrat, ko se avtor popolnoma prepusti jazzovskim vplivom, in precej manj takrat, ko zatava v folkovske jeremijade. Takšni preskoki se navadno dogajajo znotraj posameznih skladb, zato je dokaj težko ločiti zrno od plev. Čeprav prijetno melanholičen, rahlo osladen, a masleno gladek jazz zaznamuje dobršen del plošče, se njeno jedro, žal, skriva v baladnem kantavtorstvu, ki je pogosto pretirano sentimentalno in melodramatično, hkrati pa izrazito medlo.
-
Eno od največjih glasbenih presenečenj novega leta smo doživeli že konec januarja: Lil Yachty je izdal psychrock plato, ki se v več komadih spogleduje z ležernim synthpopom, le v redkih pa z avtorjevim domačim terenom – hiphopom. Ne boste verjeli, dokler ne boste slišali: sloviti momljajoči (t)raper tokrat (seveda ob pomoči ekscesne količine autotuna) srce izliva čez podlage, ki na trenutke zvenijo kot poklon Pink Floydu, še pogosteje pa kot imitacija Tame Impale. Mala jahtica se je tako pridružila trendovskemu valu raperjev, ki na svojo glasbeno širino opozarjajo z radikalnimi slogovnimi preobrati – z ostrimi zavoji na polje »alternativne«, kitarske muzike. Je bila preobrazba v tem primeru uspešna?
-
BabyTron - Bin Reaper 3: New Testament
BabyTron je prvo ime izjemno nišnega odvoda podzemnega hiphopa, ki pogosto meji na parodijo, saj se v osnovi vrti okoli duhovitih enovrstičnic o vprašljivih virih zaslužka, predvsem o spletnih prevarah. Te poleg obskurnih popkulturnih referenc in opevanja Luke Dončića sestavljajo glavno tematsko rdečo nit BabyTronovih pesmi. Ne le zaradi prismuknjenih besedil, temveč tudi zaradi apatičnega sloga rapanja in ironične izbire semplov, na katerih temeljijo podlage, je BabyTronova glasba delovala predvsem kot posrečena šala, zdaj pa je zadevo ponesel na višjo raven: moči je združil z nekaterimi pomembnejšimi imeni s scene, a kljub temu ostal zvest svojim koreninam. Rezultat zveni kot kompromis med trolanjem in muziciranjem, ki uspešno združuje najboljše iz obeh svetov.
-
Množični hejterski odzivi na vesoljni uspeh mlade raperke iz Bronxa, ki ob spremljavi drill beatov rapa pod psevdonimom Ice Spice, so trenutno eden večjih spletnih misterijev. Čez noč je postala priljubljena tarča spletnih memov, v poplavi komentarjev pod njenimi viralnimi videospoti pa zares stežka najdemo kakšno pohvalo. A roko na srce, avtorica s kratkometražnim prvencem suvereno dokazuje, da je vse to sovraštvo popolnoma neutemeljeno: bahaške, vendar duhovite verze, ki so morda za njene raperske veščine na trenutke res nekoliko pregostobesedni, vselej dostavi v neusmiljeno hladni maniri, vse skupaj pa lepo zaokrožijo risankasto navihane podlage, ki že same po sebi pričarajo precej edinstveno razpoloženje. Če se Ice Spice, kot pravi, s tem EP-jem šele ogreva, bo zagotovo dvignila še ogromno prahu.
-
03 Greedo & Free Mike: Free 03
03 Greedo, novodobna legenda zahodnoobalnega gangsta (t)rapa in nekdanji član razvpite tolpe Crips, je bil pred dobrimi štirimi leti zaradi posesti drog in strelnega orožja obsojen na dvajsetletno zaporno kazen. Če se vam bodo nekateri posnetki z njegovega najnovejšega albuma, ki ga podpisuje skupaj s producentom Free Mikom, zdeli nekoliko nizkofidelični, je to zato, ker jih je kar nekaj posnel za rešetkami, brez profesionalne studijske opreme. Novi album, ki je zato izrazito surov in poln očitnih pomanjkljivosti, za katere je precej odgovoren tudi Free Mike, lahko dojemamo kot hladno predjed za vse, kar prihaja zdaj, ko je bil pogojno izpuščen. Držimo pesti, da bo pri prihodnjih studijskih pustolovščinah moči združil s kakšnim drugim producentom.
-
Producent, multiinstrumentalist, pevec in didžej Frederick John Philip Gibson, bolj znan kot Fred Again, je hiperproduktivna tovarna hitov na dveh nogah, ki se je učila od najboljših; že v najstniških letih je sodeloval s pionirjem ambientalne glasbe Brianom Enom. Čeprav danes ne šteje niti trideset let, se lahko pobaha že z dvema nominacijama za nagrado grammy in kupom pop uspešnic, ki so v zadnjih letih krasile vrh lestvice najpopularnejših skladb v Veliki Britaniji.
-
Petja Labović / Igralec, ki lepoto prepoznava v združevanju sakralnega in profanega
Njegovo veselje do igranja izhaja iz ljubezni do filma. Ko Petja Labović (rojen leta 1993) ne igra na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor, z nepotešljivo lakoto požira celotne opuse filmskih velemojstrov, kot je jasno vidno z njegovega računa na Letterboxdu, družabnem omrežju za filmofile, kjer beleži dobrih dva tisoč ogledanih celovečercev. Ko poskuša izslediti začetke svoje strasti do filma, se spomni, da si je v rosni mladosti z očetom v kinu Udarnik ogledal Ivanovo otroštvo (1962), celovečerni prvenec Andreja Tarkovskega. »Na smrt sem se dolgočasil, nisem zares vedel, kaj sploh gledam, a bil je dober začetek,« se spominja. Hkrati mu je žal, da se njegov rojstni kraj »po zaslugi zaprtja prostorov, kot sta Udarnik in nedavno tudi Wetrinsky, spreminja v mesto duhov«.
-
Trenutno ena od najbolj nahajpanih izvajalk z britanskega otočja med najstnike na TikToku še naprej pridno širi klasično zapuščino britanske klubske glasbe, ki jo zakamuflira v zoomerski lo-fi pop, obogaten z risankasto sladkobnimi napevi. Uspešno leto, v katerem je pevka izdala odličen debitantski mikstejp, je zakoličila s (pre)kratko, a sladko ploščo, ki deluje predvsem kot nosilec naslovne skladbe. Ta je verjetno ena najboljših v njenem skromnem opusu, vsekakor pa je ena prvih, ki so daljše od dobre minute, kar kliče po praznovanju. Žal preostanek izdelka zveni kot reciklaža gradiva s prvenca, zato za zdaj še ni jasno, ali govorimo o muhi enodnevnici ali o nekom, ki bo dvignil še veliko prahu.
-
Če ime Fousheé prepoznate zaradi pevkinega sodelovanja z izvajalci, kot sta Steve Lacy in Blood Orange, ali pa morda zaradi njenih zasanjanih R & B-jeremijad, ki so med pandemijo kraljevale na TikToku, vas bo njena druga dolgometražna plošča močno presenetila že v uvodu. Dobršen del albuma softCORE ni nič kaj »soft«, temveč gre za presenetljivo trdo in izjemno svežo interpretacijo zoomerskega pop punka. Avtorica, ki je po novem od glave do pet odeta v usnje, glasilke bolj kot kadarkoli napreza ob spremljavi distorziranih kitar in naspidiranih beatov, ki včasih tolčejo tudi z dvesto udarci na minuto, intenzivno glavnino plošče pa nekajkrat preseka s spokojnimi pop in R & B-baladami.
-
Blackxwash: HIS HAPPINES SHALL COME FIRST EVEN THOUGH WE ARE SUFFERING
Zaključek serije treh albumov s pretirano gostobesednimi naslovi, s katero se je zambijsko-kanadska raperka in producentka odločno postavila na zemljevid, je zgovoren (in izjemno hrupen) dokaz, da prekletstvo neposrečenih finalov trilogij bremeni predvsem filmsko umetnost. Blackxwash je trilogijo začela in končala v pičlih treh letih, vsako izdajo pa je spremljal očiten napredek in vse bolj opredeljena avtorska identiteta: pri prvem delu se je mogoče še zdelo, da Blackxwash predvsem zapolnjuje vrzel, ki je na sceni nastala zaradi diskografskega zatišja tria Death Grips, do konca trilogije pa je dokazala, da to, kako se loteva ustvarjanja težkokategornega, gotskega industrial in hardcore hiphopa, pripelje do nečesa izredno kakofoničnega, a popolnoma edinstvenega.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Metro Boomin: Heroes & Villains
Stari znanec z vrhov lestvic Metro Boomin je superproducent, ki sodeluje predvsem s traperskimi prvoligaši. Na svoj drugi »samostojni« album, na katerem deluje kot avtor beatov in kurator jagodnega izbora gostujočih vokalistov, je povabil predvsem tiste favorite, s katerimi navadno podpisuje absolutne hite: to so velikani tipa 21 Savage, Travis Scott, Young Thug in Future, seznam častnih gostov pa je tokrat obogatil še s pop slavčki, kot so The Weekend, John Legend in, žal, tudi razvpiti nasilnež Chris Brown. Če želimo na albumu najti kakšen šibek člen, moramo zares močno napeti ušesa, eno pa postane kristalno jasno že pri površnem poslušanju: Metro Boominovi mrki klavirski beati in surovi flowi 21 Savagea so kombinacija, ki ji ni para.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
King Gizzard & The Lizard Wizard: IDPLML / Laminated Denim / Changes
Avstralski sekstet tako kipi od zamisli, da je kar težko slediti njegovi neustavljivi hiperproduktivnosti. V enajstih letih delovanja je posnel že več kot dvajset dolgometražnih plošč, pri tem pa ni nikoli sklepal kompromisov: kljub tako bogatemu diskografskemu izkupičku se zdi, da King Gizzard & The Lizard Wizard kvalitete nikdar ne žrtvuje kvantiteti – tudi ko v enem letu izda kar pet albumov, kot je prvič storil leta 2017 in ponovil letos, ko nas je manj kot pol leta po izdaji odličnega dvojnega albuma Omnium Gatherum presenetil s serijo treh plošč, izdanih v manj kot mescu dni.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Eden od najmočnejših raperskih glasov z britanskega otočja je pripravil novo mojstrovino. No Thank You, tretja dolgometražna plošča z nagrado mercury ozaljšane raperke, je album presenečenja, ki se zaradi nerodnega časa izida ne bo znašel na večini seznamov plošč leta, a bi se praviloma moral. To je zares prefinjena zbirka izrazito ležernih, pa vseeno udarnih skladb, v katerih Little Simz razgali duševne stiske, povezane s tegobami vpetosti v neprizanesljivo glasbeno industrijo. Instrumentalno plat plošče podpisuje hiperproduktivni Inflo, idejni vodja skrivnostne zasedbe Sault, ki je z Little Simz že sodeloval, a njene glasbe ni še nikoli tako zaznamoval s tako izrazito saultovsko naravnanostjo, ki tokrat na površje privre predvsem v obliki gospelovskih vplivov.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
SPIRAL MIND se je začel kot solistični projekt multiinstrumentalista Manuela Brajnika, zablestel pa je kot bend – včasih trojec, drugič kvartet –, ki nenehno krmari med elektronskim in organskim zvokom in se trmasto izogiba kakršnemukoli žanrskemu predalčkanju. Če bi morali zvok zasedbine nove plošče zreducirati na en žanr, je verjetno najočitnejša izbira postrock, a SPIRAL MIND zatripane instrumentalne epopeje plete okoli široke palete vplivov, od afrobeata prek jazza do žanrsko izmuzljive elektronike, Brajnikovo intenzivno brenkanje pa na trenutke – še posebej v povezavi z virtuoznim bobnanjem Gaja Bostiča – spomni tudi na kakšne mathrockovske ekscese. Odlična zbirka zares kompleksnih in večplastnih skladb, ki pa jih na trenutke obremeni pretirano bahanje s tehničnimi veščinami.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Mount Kimbie – MK 3.5: Die Cuts | City Planning
Mount Kimbie je pred dobrim desetletjem veljal za enega od najobetavnejših elektronskih projektov z britanskega otočja, ki je lastnoročno definiral zvok postdubstepa in z odličnim dolgometražnim prvencem Crooks & Lovers (2010), ki še danes zveni napredno (in, roko na srce, naravnost čudovito), svoje ime odločno postavil na zemljevid.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Točno enajst let po koncertu, ki ga je MGMT 11. novembra 2011 odigral v newyorškem Guggenheimovem muzeju, lahko prvič slišimo glasbo, ki jo je dvojec napisal posebej za odprtje retrospektivne razstave slovitega italijanskega kiparja Maurizia Cattelana. Nastop je bil posnet v obdobju, ko se je MGMT iz tovarne elektropop hitov presenetljivo preobrazil v psych pop zasedbo, posnetek pa zaznamuje začetke izživljanja bendovih eksperimentalnih teženj po ustvarjanju izrazito psihedelične glasbe, v kakršno se je potapljal naslednje desetletje. Del posnetka sicer zveni kot razvlečen jam session, za kakršnega naj na studijskem albumu ne bi bilo prostora, vključuje pa tudi nekaj konkretnih, zares dodelanih skladb, ob katerih se lahko le čudimo, da niso bile nikoli deležne podrobne/dejanske studijske obravnave.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Za fene Brockhamptona, ene od najvznemirljivejših hiphop zasedb zadnjega desetletja, je to obdobje tragično. Ne le zato, ker se bend za vselej poslavlja, temveč tudi zato, ker je pompozno slovo obrodilo dve dokaj medli plošči. Najprej album The Family, ki je pravzaprav solistični izdelek frontmana Kevina Abstracta, nato pa še ploščo presenečenja TM, na kateri pred mikrofon dejansko stopijo vsi člani, a še zdaleč ne dajo vsega od sebe. Čeprav TM vključuje nekaj bangerjev, ki bi lahko mesto našli celo na bendovi presežni trilogiji Saturation (denimo skladba New Shoes), večidel zveni kot nedodelana zbirka ostankov, izpadlih iz lanskega dolgometražca Roadrunner. To je epilog, ki vas bo pustil hladnejše kot tretji del Botra.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Kolektiv Brockhampton nas z napovedmi konca delovanja draži že, odkar se je prvič povzpel na lestvice. Ko je zasedba na začetku leta odpovedala turnejo, je pod geslom »vse dobre stvari se morajo končati« pompozno napovedala poslovilni album. The Family je konceptualna plošča, ki govori o razpadu skupine, a, žal, sploh ne zveni kot delo ducata njenih članov, temveč kot solistični mikstejp frontmana Kevina Abstracta. Ta je z verzi, ki se poglabljajo predvsem v Brockhamptonov vzpon in padec, sebično uzurpiral skorajda celoten izdelek, in če zasedba naslednji dan ne bi izdala plošče presenečenja, ki dejansko zveni kot plod kolektivnega ustvarjanja – in bo v tej rubriki natančneje secirana prihodnji teden –, bi bili oboževalci nad sklepnim poglavjem te epske zgodbe izjemno razočarani.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Z laskajočim pridevnikom ’edinstveno’ smo kritiki sicer pogosto pretirano radodarni, a pri opisovanju glasbe tega karizmatičnega raperja in pevca iz St. Louisa, je ta izraz popolnoma upravičen, pravzaprav skorajda neizogiben. Čeprav je Smino pevski kameleon, ki gladko krmari med kakšnim ducatom različnih glasov, njegov gospelovsko-soulovski slog ležernega melodičnega rapanja prepoznamo v stotinki sekunde. Močno izstopa tudi nekonvencionalna produkcija brezhibnih podlag, ki jih najpogosteje podpisuje izjemni Monte Booker in jih Smino v enem od komadov zgovorno poimenuje »lepi klavirski beati«. Skupaj ustvarjata glasbo, ki jo je protagonist opredelil kot razpotje med »futurističnim funkom in soulovskim rapom«: čeprav se spoštljivo klanja klasični zapuščini gospela, funka, soula, R & B-ja in (večidel južnjaškega) hiphopa, je sočasno izrazito zazrta v prihodnost.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Čeprav Drake v tandemu s 21 Savageem zveni veliko prepričljivejše kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih svojih solističnih projektov, je bilo ob napovedi skupnega albuma takoj jasno, kateri od protagonistov bo zasenčil drugega. Predvidevanja so se izkazala za še kako upravičena: ko rapa Drake, komaj čakamo, da taktirko prevzame Savage, ko pa je v ospredju on, to vselej mine prehitro, saj je kanadski slavček uzurpiral skoraj tri četrtine tega močno prenapihnjenega izdelka. Album sam po sebi torej ni ravno presežek, a je v primerjavi z Drakovima zadnjima ploščama prava mojstrovina: odmik od s housom navdihnjenih autotune popevk je dobrodošel, toda avtorjevo infantilno pesništvo, ki se ponovno zanaša predvsem na hvalisanje, žaljenje in šopirjenje, še vedno močno zaznamuje sindrom Petra Pana.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Nekoč spletni komik, ki je množice zabaval v vlogah Filthy Franka in Pink Guya, se zdaj že s tretjo ploščo predstavlja kot otožni trubadur, ki ustvarja izrazito melanholičen pop, v katerem ni ne duha ne sluha o duhovitosti, s kakršno se je sprva povzpel med internetne zvezde. Jojijeve balade so tudi tokrat zgrajene okoli srce parajočih klavirskih zank, tematsko pa se vselej vrtijo okoli avtorjevih ljubezenskih tegob, kar se hitro izpoje in še hitreje postane utrujajoče. Odlično prvo ploščo je zaznamovala lo-fi estetika, medlo drugo bolj spolirana zvočna slika in intenzivnejše spogledovanje s popom, na tretjem albumu pa je našel srednjo pot med tema svetovoma. V zasnovi ima ta kompromis izreden potencial, a Joji je ploščo, žal, izdal, še preden mu jo je uspelo zares dokončati in aranžmajsko izpopolniti.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Armani Caesar, prva dama slovitega kolektiva Griselda, za mikrofonom sije z neizpodbitno karizmo, ki ji resnično ni para. Vodilne raperke na sceni, ki plezajo po vrhovih lestvic, ji ne sežejo niti do kolen, a Caesarjeva je vendarle obsojena na to, da bo ostala v podzemlju. Za to poskrbijo že zgolj estetske smernice založbe Griselda, ki jih narekuje njen šef, odlični raper Westside Gunn. Ta je ploščo podpisal kot izvršni producent. To, da Armani rapa čez abstraktne, nizkofidelične, jazzovsko-soulovsko obarvane loope, ki navadno niso podkrepljeni niti z bobni, sploh ni sporno – pravzaprav ravno to pričara zares edinstveno razpoloženje –, temeljna težava je v nedodelanih strukturah in razštelanih aranžmajih prekratkih skladb, ki se pogosto končajo ravno v točki, ko zares zacvetijo.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Radikalna preobrazba Alexa Turnerja in njegovih arktičnih opic, ki so se iz mladostniških, nonšalantnih in udarnih indierockerjev prelevili v umirjene, prefinjene in nostalgične baladnike, je z novo ploščo The Car dosegla vrhunec.
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
The 1975: Being Funny in a Foreign Language
Po predlanski plošči, na kateri je manchestrski prvak rockovskega synthpopa The 1975 močno pretiraval z žanrskim eklekticizmom, je bend zdaj pod taktirko producenta Jacka Antonoffa (ki podpisuje dela pop velikank, kot sta Taylor Swift in Lorde) ponovno našel fokus. Zasedba, ki sicer slovi po predolgih albumih s predolgimi naslovi, predstavlja najbolj jedrnat izdelek v svojem opusu, a na njem ne predstavi nič zares novega, temveč se sklicuje predvsem na svoje korenine: krmari med spokojnimi, navadno precej osladnimi baladami in evforičnim, stadionsko pompoznim pop rockom, močno začinjenim z bliščem osemdesetih. The 1975 se v značilnem slogu nekajkrat spotakne ob prevelike ambicije, vendar ponovno dostavi kar nekaj nalezljivo spevnih hitičev, ki bodo nedvomno še dolgo doneli po radijskih valovih.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Freddie Gibbs: $oul $old $eparately
Freddie Gibbs nas je zadnja leta zalagal z novodobnimi klasikami, ki jih je ustvarjal z ultimativnima šefoma na sceni, Alchemistom in Madlibom, zato so bila pričakovanja za prihodnje diskografske izdelke zares visoka. Zdaj, ko je moči združil z malo vojsko producentov, med katerimi najdemo tudi denimo Jamesa Blaka in Keytranado, jih je dosegel le deloma, saj smo se feni navadili na resnično osredotočene, enovite izdelke, $oul $old $eparately pa je rahlo shizofrena plošča. To nikakor ne pomeni, da je album slab – daleč od tega: karizmatični Gibbs ponovno očara z nabritimi uličnimi anekdotami, ki krmarijo med gangstersko surovostjo in duhovito igrivostjo, tudi tokrat pa jih dostavi z visokohitrostnimi flowi, ob katere se v značilnem slogu nekajkrat skorajda spotakne, a vselej mojstrsko ohrani ravnotežje.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Christian Kroupa x LCN: Worlds Connect EP
Žanrska paleta produkcije, ki jo podpisuje logaški glasbenik Christian Kroupa, je zares bogata: med drugim je očaral z (lo-fi) house bangerji, neprizanesljivimi tehno koračnicami, ambientalnimi zvočnimi krajinami in okultnim plemenskim tehnom, ki ga izdaja kot Alleged Witches. Tokrat se v tandemu s hrvaškim producentom in vokalistom LCN-jem preizkusi še v vodah temačnega starošolskega elektra, ki ga LCN-jevi vokali močno zaznamujejo s surovo EBM-estetiko. Izjemna mala plošča Worlds Connect, prva izdaja novonastale ljubljanske založbe KRI, se spoštljivo klanja klasični zapuščini elektro in darkwave očakov, a nikakor ne zveni kot le nostalgično obujanje spominov po mračni strani osemdesetih, saj je močno začinjena z domiselnimi, sodobnimi produkcijskimi zasuki.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Poslušanje albumov islandske ikone Björk načelno nikoli ni prav lahkotno doživetje. Po napovedih, da je deseto ploščo Fossora v izolaciji napisala v odziv na mamino smrt in da jo je pri ustvarjanju med drugim navdihoval gabber – brutalni, visokohitrostni podžanr nizozemskega hardcore rejva, ki včasih (pre)trese tudi z več kot 200 udarci na minuto –, pa je pritisk na gumb »predvajaj« terjal kar nekaj psihičnih priprav. Te so se obrestovale: Fossora je najintenzivnejša plošča v avtoričinem bogatem opusu, ki od poslušalca zahteva res veliko, a mu, če ji ta prisluhne z odprto glavo, tudi veliko da.
