Gregor Kocijančič
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Genesis Owusu: Smiling With No Teeth
Nekje na nenavadnem presečišču med soulom, eksperimentalnim hiphopom, avant-funkom, svojevrstnim synthpopom ter celo pankom, no-wavom in še marsikaterim žanrom se nahaja Genesis Owusu, samooklicani »Prince, če bi bil sodoben avstralski reper«, ki ga marsikdo primerja z Death Grips, če bi ta ustvarjal neo-soul. Owusu se na svoji prvi dolgometražni plošči vztrajno izogiba slogovnim oznakam: nonšalantno skače med različnimi žanri, nenehno preobraža svoj kameleonski glas in se nikoli dodobra ne zasidra v določenem vzdušju. Kljub neizmernemu, skoraj shizofrenemu eklekticizmu pa plošča deluje kot razmeroma koherenten in celosten izdelek, verjetno zaradi avtorjeve edinstvene karizme, ki veje iz vsake pore njegovega izjemnega prvenca.
-
Stereolab: Electrically Possessed (Switched On Vol. 4)
Mineva že dvanajsto leto, odkar se je poslovil avantpop bend Stereolab, ki je bil v svojih zlatih letih eden od vrhuncev alternativne glasbe devetdesetih let. V času delovanja je bila zasedba tako dejavna, da nas kljub predčasni upokojitvi že leta marljivo zalaga z zbirkami B-strani, demoposnetkov in skladb z raznih kompilacij, zapakiranimi v serijo izdaj, imenovano Switched On. V četrtem poglavju serije nam poleg zbirke raritet iz obsežnega opusa ponuja tudi nekaj prej neslišanih skladb, dolgo izgubljenih klasik, posnetih med letoma 2000 in 2005. Te so večidel izjemne, zato resnično ni jasno, zakaj je zasedba pustila, da se je na njih tako dolgo nabiral prah. Bolje pozno kot nikoli!
-
King Gizzard & The Lizard Wizard: L. W.
To, da le nekaj mesecev po recenziji plošče K. G. beseda teče o še eni plošči avstralskih mojstrov psihedeličnega rocka, pravzaprav ni nič nenavadnega. Gre za enega najproduktivnejših bendov na obličju zemlje: v dobrih desetih letih delovanja je izdal že sedemnajst albumov; v svojem najplodnejšem diskografskem letu (2017) jih je izdal kar pet. Toda čeprav se je pri predhodniku albuma, ki je na tapeti danes, zdelo, da članom zasedbe počasi zmanjkuje ustvarjalnega goriva, je njegova naslednica – plošča L. W. – glasen dokaz, da so se pravzaprav šele dobro ogreli.
-
Skrivnostni dvojec Daft Punk, eden najvplivnejših elektronskih projektov vseh časov, je po 28 letih delovanja oznanil umik iz sveta glasbe. Člana zasedbe, Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo, sta upokojitev – kot se spodobi za glasbenika, ki v tako dolgi karieri nista razkrila obraza – napovedala zelo skrivnostno: z objavo videa Epilogue, odlomka iz njunega filma Electroma, v katerem se eden od članov dvojca razstreli z vgrajenim sistemom za samouničenje: ja, ne smemo pozabiti, da sta se legendarna francoska producenta vso glasbeno pot pretvarjala, da sta pravzaprav robota. Objavo ikoničnega prizora sta opremila z napisom »Daft Punk: 1993– 2021«, njuna dolgoletna predstavnica za odnose z javnostmi Kathryn Frazier pa je pozneje za portal Pitchfork potrdila tragično novico. Razlog za upokojitev ostaja nejasen.
-
Jane Birkin: Oh! Pardon tu dormais …
Britanska pevka in igralka Jane Birkin, muza pokojnega velemojstra Sergea Gainsbourga, nas pri štiriinsedemdesetih še naprej boža z žametnim glasom. Te dni je izdala štirinajsto studijsko ploščo, prvo, za katero je vse skladbe napisala sama, in hkrati prvo, za katero je besedila pisala tudi v maternem jeziku. Na njej se je opogumila in globoko žalost zaradi hčerkine smrti prvič izrazila skozi glasbo: plod tega je ganljiva, a na trenutke nekoliko naporna zbirka srce parajočih šansonov, melanholičnih french pop šlagerjev in otožnih orkestralnih balad. Razkošni aranžmaji, ki so nastali v sodelovanju z Etiennom Dahojem, se pogosto klanjajo Gainsbourgovi zapuščini – na trenutke tako zelo, da zvenijo skoraj kot njegovo maslo.
-
Nižanje temperature na Facebooku
Če je Facebook vaša najljubša destinacija za prepiranje z neznanci o političnih temah, je morda čas, da preklopite na Twitter. Velikan med družabnimi omrežji želi omejiti svojo vlogo političnega glasnika: te dni je oznanil, da bo začel spreminjati algoritme, ki nam strežejo z vsebino na newsfeedu, da bi bilo tako sčasoma tam čedalje manj političnih vsebin. »Ljudje ne želijo, da bi v njihovi izkušnji z našimi storitvami prevladovali politični prepiri,« pravi Mark Zuckerberg, prvi mož Facebooka.
-
Django Django: Glowing in the Dark
Britanska zasedba Django Django že skoraj desetletje deluje v senci veličine svojega studijskega prvenca, ki jo skuša doseči z različnimi drznimi poskusi, a ji to vedno znova spodleti zaradi spotikanja ob pretirane težnje k žanrskemu eklekticizmu. Avanturistični kvartet se znova in znova preizkuša v najrazličnejših zvrsteh, vendar je to izrazito dvorezen meč, saj se v nobenem žanru ne ustali dovolj, da bi ga dodobra osvojil. Na plošči Glowing in the Dark to postane še očitneje kot doslej: skoraj nobena skladba nima prave povezave z naslednjo, zato izdelek sploh ne zveni kot polnopravni album, temveč bolj kot nekakšna kompilacija glasbe različnih izvajalcev. A čeprav plošča ne deluje kot zaokrožena celota, na njej ni večjih posameznih spodrsljajev.
-
Najmočnejši glas northamptonskih ulic se po burnem letu vrača s ploščo TYRON, naslednico izjemnega prvenca Nothing Great About Britain. Na tej dih jemajoči zbirki grima in trapa (ter občasnih rafalov electropunka) se je slowthai dokazal kot izrazito političen in družbenokritičen raper – kot glas ljudstva, ogorčenega nad britansko politiko; med drugim je grajal kraljico, torijce, monarhijo in brexit. Oster ni bil zgolj v besedilih, temveč tudi na odru in onkraj. Na podelitvi nagrad mercury je med nastopom denimo vihtel odrezano glavo lutke predsednika britanske vlade in vpil: »Jebeš Borisa Johnsona, jebeš vse, prav nič velikega ni na Veliki Britaniji.« Ko se je poglabljal v žgočo družbeno problematiko Združenega kraljestva – denimo v nacionalizem, represijo, revščino in razredno razslojenost –, je to počel v izrazito duhoviti in ironični maniri. Takšna igrivost sicer zaznamuje tudi njegovo drugo ploščo, a ta se deloma oddalji od punkovske političnosti: slowthai se zdaj vrača h koreninam, v čas pred izdajo prvenca, ko je besedila pisal v slogu introspektivnega dnevnika. Plošča TYRON je tako veliko bolj intimna od predhodnice. Gre za slikovit vpogled v zbegani um genialnega glasbenika, ki se med drugim spoprijema s sramom in obžalovanjem. Opit s slavo in pivom je na lanski podelitvi nagrad NME – na njej je ironično prejel priznanje »heroj leta« – pokazal svojo mračno plat: s seksističnimi komentarji se je znesel nad voditeljico prireditve, žalil občinstvo in zaradi tega postal tarča t. i. kulture ukinjanja, ki jo zdaj obravnava v singlu, na katerem gostuje grime superzvezdnik Skepta.
-
Nina Bulatovix, postpank bend, ki ustvarja plesno muziko za neznosne čase
Nina Bulatovix je – kot se za pravi (post)pank bend spodobi – nastal kot neposredni odgovor na politično dogajanje. Leta 2009 je mariborska občina pod taktirko takratnega župana Franca Kanglerja želela deložirati mariborski avtonomni kulturni center Pekarna. Člani zasedbe, ki so se spoznali kot sodelavci mariborskega študentskega radia MARŠ, so v napeti situaciji prepoznali priložnost za glasbeni upor. Ustanovili so bend in ga poimenovali po Nini Bulatović, takratni vodji mestnega urada za kulturo in mladino, ki je v javni razpravi o Pekarni izkazala precejšen neposluh za neodvisno kulturo in samonikle ustvarjalne skupnosti. V dveh tednih so napisali osem skladb, njihova besedila pa so nastajala na podlagi izjav občinskih uradnikov, ki so jih prevedli v glasbeni jezik, nato pa so jih na obletnico Pekarne predstavili na svojem prvem koncertu. »Na dan koncerta je Nina Bulatović naznanila, da nas bo tožila, in nam s tem naredila odlično reklamo. Provokacija vedno lepo mesto najde,« pravi frontman Gregor Kosi, sicer diplomirani sociolog kulture, zgodovinar in pesnik.
-
John Carpenter - Lost Themes III
John Carpenter, legendarni starosta slasher grozljivk in vplivni skladatelj, ki je z ikoničnimi synthovskimi kompozicijami opremljal svoje kultne filme, v pozni pomladi pestrega življenja predstavlja tretje poglavje sage Lost Themes, zbirke albumov »filmske glasbe« za filme, ki pravzaprav sploh ne obstajajo. Ker Carpenter že vse življenje stavi na značilne zvoke osemdesetih – od zloveščih synthovskih arpeggiov do osladnih kitarskih solaž – bi bilo čudno, da bi pri triinsedemdesetih zavil z ustaljene poti. In tega jasno tudi ne stori: ostaja odločno zvest samemu sebi, in čeprav je mojster svoje obrti, je njegova glasba že dolgo precej klišejska in predvidljiva, brez spremstva krvavih filmskih prizorov pa je njen namen nekoliko nejasen.
-
Nemški trojec The Notwist je v skoraj treh desetletjih delovanja prekrmaril po izjemno široki žanrski paleti, katere rdečo nit lahko ohlapno definiramo z izrazom indietronica. Zdaj se po šestletnem diskografskem zatišju vrača s ploščo Vertigo Days, ambicioznim projektom, na katerem to paleto še dodatno razširi. Plošča je tako eklektična in polna raznolikih zamisli, da bolj kot pravi, celostno zaokrožen studijski izdelek deluje kot zvočni kolaž tisoč in ene glasbene zamisli. Je – kakor namiguje že naslov – izrazito vrtoglav izdelek: zveni kot skrbno organiziran kaos, ki nonšalantno skače iz žanra v žanr, iz vajba v vajb. Rezultat je sicer pretirano shizofren, a na trenutke resnično osupljiv, najbolj pa prepriča takrat, ko se spogleduje s krautrockovsko estetiko.
-
Spomin je človekov najzvestejši prijatelj
Vsakdo je že kdaj pozabil katero izmed številnih gesel, s katerimi dostopamo do različnih uporabniških računov na spletu. Le malokomu pa takšna pozaba onemogoči, da bi se iz navadnega smrtnika čez noč prelevil v multimilijonarja. To se te dni dogaja nemškemu programerju Stefanu Thomasu: ne spomni se gesla, ki ga potrebuje za dostop do bogastva bitcoinov v vrednosti 220 milijonov ameriških dolarjev. Po osmih spodletelih poskusih vpisa v digitalno denarnico sta mu ostala le še dva: po desetih spodletelih poskusih bo njegovo bajno kriptopremoženje samodejno izpuhtelo v oblak večne enkripcije, zato je rajši nehal ugibati, katero geslo je pravo. Thomas je pred dobrim desetletjem po naključju postal eden najzgodnejših vlagateljev v bitcoin: plačilo za produkcijo predstavitvenega videa o delovanju kriptovalut je prejel v bitcoinih, ki so bili v tistem času vredni zgolj nekaj dolarjev. Plačilo je bilo pravzaprav simbolično, saj v dobičkonosni potencial kriptovalut v tistem času ni verjel tako rekoč nihče. Danes je vrednost enega bitcoina več kot 30 tisoč evrov – v zadnjem mesecu pa se je njegova vrednost podvojila.
-
Navy Blue: Song of Sage: Post Panic!
Pod psevdonimom Navy Blue se skriva Sage Elsesser, poklicni skejter, ki je glasbo do nedavnega ustvarjal v anonimnosti. Odkar je hiperproduktivni reper razkril svojo identiteto, nas je počastil kar z dvema dolgometražnima ploščama, izdanima lani. Je varovanec (in nekdanji sostanovalec) najotožnejšega reperja na sceni, Earla Sweatshirta, in pravzaprav lahko med izvajalcema prepoznamo številne vzporednice, predvsem mrko, nekoliko depresivno razpoloženje. Poudariti gre tudi izjemno surove, minimalistične, jazzovsko obarvane lo-fi beate, ki so na dobršnem delu plošče pravzaprav Elsesserjevo maslo. Pogosto so tako subtilni, da jih komaj opazimo, to pa omogoča, da njegovo umirjeno, rahlo monotono repanje sploh slišimo.
-
Ko britanski pubi zaprejo vrata, se dvojec Sleaford Mods zateče v studio. V času brexita, Borisa Johnsona in pandemije koronavirusne bolezni mu navdiha za politično motivirano grajanje ne primanjkuje: v uporniških besedilih je ponovno duhovit, v recitiranju dnevniških zapisov o navideznih banalnostih mu znova uspe predstaviti domiselno poetiko. Kot se zanj spodobi, pa je seveda tudi tokrat iskreno ogorčen nad sistemom in ostro kritičen. Podlage so spet minimalistične in surove, tokrat morda celo nekoliko preveč: Sleaford Mods tehnično površnost in nedodelanost aranžmajev svojih del sicer navadno obrne sebi v prid, a s takšno ustvarjalno brezbrižnostjo počasi začenja zveneti kot karikatura samega sebe.
-
Eminem: Music To Be Murdered By – Side B (Deluxe Edition)
Nadgradnje glasbenih izdaj, ki se navadno tržijo kot t. i. deluxe različice albumov, seveda niso nov pojav. Ko se je prodaja kake komercialno uspešne plošče umirila, je založba mesece, včasih tudi leta po izidu iz nje želela izmolsti še nekaj denarja, zato jo je okrepila z B-stranjo, posnetki koncertov, remiksi, demoposnetki in podobnim gradivom. Zadnje čase – v dobi spletnega pretakanja glasbe, v kateri večja količina izdanega gradiva pomeni več predvajanj in s tem več zaslužka – je vsaka tretja bolj ali manj komercialno uspešna plošča (predvsem na polju trapa) kmalu po izidu podkrepljena še z deluxe različico. Industrija je spoznala, da se hit albumi tako dlje obdržijo na vrhovih lestvic, ne glede na vprašljivo kakovost dodanega gradiva, ki prostora na pravem albumu verjetno ni dobilo zato, ker ni bilo dovolj prepričljivo. Dobršen del novih komercialnih rap izdaj že tako trpi za sindromom izrazito predolgih seznamov skladb – kot da ustvarjalci pri končni izbiri niso dovolj samokritični –, zdaj pa nam poleg odvečnih skladb postrežejo še z odpadnim materialom. To je storil tudi Eminem, ki je za božič pripravil deluxe ploščo presenečenja.
-
Channel Tres: i can’t go outside
Kot namiguje naslov je bila tretja mala plošča kalifornijskega producenta, didžeja in pevca, ki ustvarja pod imenom Channel Tres, posneta v samoizolaciji. Čeprav mu je pandemija kot razvpitemu ogrevalcu plesišč nekoliko pristrigla peruti, ostaja optimističen: v filingaških hip-house bangerjih se spominja boljših časov in hkrati sanja o svetli prihodnosti. Avtor živi in ustvarja v Comptonu, kar pojasni močni vpliv G-funka; z njim začini svežo mešanico deep housa, hiphopa, r & b-ja in soula, s katero je svoje ime v zadnjih letih odločno postavil na zemljevid, čemur pritrjuje tudi gostovanje Tylerja, The Creatorja, ki se v kontekstu Tresove svilnate produkcije odlično znajde.
-
Rico Nasty: Nightmare Vacation
Odkar je ameriška raperka Rico Nasty pred tremi leti suvereno prodrla na sceno, nas je marljivo zalagala z udarnimi mikstejpi, na katerih se je kazal precejšen potencial, zdaj pa je nabrite zamisli osredotočila in dostavila prvi pravi studijski izdelek, na katerem pokaže številne obraze. Od mešanice agresivnega trapa in metalske ognjevitosti, s katero je navduševala na začetku ustvarjalne poti, prek bolj melodičnih, komercialno usmerjenih popevk, s katerimi si skuša odpreti vrata v mainstream, do drznih hyperpop bangerjev, ki jih je ustvarila v sodelovanju z zastavonošama tega žanra, dvojcem 100 gecs. Z ostrim zavojem v bleščečo, sila eksperimentalno in celo rahlo parodično estetiko hyperpopa tvega veliko, vendar se njen pogum milo rečeno obrestuje.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Družba
Na začetku leta je med številnimi skeptiki zavladal strah pred tehnologijo 5G, peto generacijo mobilnega omrežja. V absurdnem prepričanju, da sevanje 5G povzroča raka na možganih, avtizem, Alzheimerjevo bolezen in še marsikaj, so zaskrbljeni »aktivisti« tudi pri nas nekajkrat stopili na ulice in protestirali proti izmišljenemu sovražniku, ki ga nekateri imenujejo »elektrosmog«.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Kultura | Plošča
Mladi britanski glasbenik YUNGBLUD, samooklicani panker, iz naftalina brez sramu vleče žanre, za katere bi bilo morda bolje, če bi še nekaj časa ostali v pozabi. Naj gre za reference na pop pank in emo glasbo ali pa celo za spogledovanje z nu metalom, YUNGBLUD ne špara z obujanjem zasmehovanih fosilov s konca devetdesetih let. Še več, z EDM-ovskimi produkcijskimi prijemi jih našopa s steroidi in predstavlja v bleščeči luči sodobnosti, kar bi teoretično lahko bilo prebavljivo, morda celo zanimivo, a pravzaprav še zdaleč ni nič od tega. Weird! že z naslovom namiguje, da se trudi biti »čudaški«, a pod fasado ekscentričnega videza svojega avtorja skriva dolgočasno navadnost oziroma običajen dolgčas.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Kultura | Plošča
Playboi Carti: Whole Lotta Red
Playboi Carti na polju mainstreamo vskega trapa velja za obstranca, ki igra po svojih pravilih, pa naj gre za izbiro nekonvencionalnih beatov ali za repanje v svojevrstnem jeziku, ki je morda nekoč bil angleščina, a ga je Carti dekonstruiral, preobrazil oziroma iznakazil v nekaj čisto novega, kar je včasih verjetno razumljivo zgolj njemu. Ko je svet prepoznal njegovo nadarjenost, je začel odlašati z izdajami in zvestoba njegovega občinstva se je počasi spremenila v potrpežljivost. Pomanjkanje načelno ustvarja in krepi povpraševanje, z izdajo plošče Whole Lotta Red pa je avtor zavlačeval tako dolgo, da so nanj začeli pritiskati celo oboževalci.
-
23. 12. 2020 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Mario Judah: Whole Lotta Red (Part I)
Mario Judah je svojevrsten internetni fenomen, ki se je z domiselnim trolanjem v nekaj tednih iz skoraj neznanega producenta prelevil v viralno superzvezdo. Razbesnjen nad dejstvom, da njegov idol Playboi Carti že dve leti zavlačuje z izdajo nove plošče Whole Lotta Red, mu je Judah na družabnih omrežjih »zagrozil«, da jo bo – če se Carti ne podviza – posnel namesto njega. S svojo prvo malo ploščo zdaj delno izpolnjuje to obljubo, pri čemer dokazuje predvsem imitatorske veščine: njegova interpretacija Cartijevega značilnega zvoka nima izrazito originalnega zasuka ali drugih dodanih vrednosti. Bolj kot sama glasba so za Judahov nenadni uspeh očitno ključne njegove nastopaške veščine, ekscentričen imidž in prebrisane piarovske strategije.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Kid Cudi – Man on the Moon III: The Chosen
Kid Cudi, tesni sodelavec Kanyeja Westa, s katerim je lansko leto posnel odličen projekt Kids See Ghosts, se vrača s sklepnim poglavjem trilogije Man on the Moon, ki jo je začel izdajati pred več kot desetimi leti. V vmesnem času je avtor precej zabredel, tako v osebnem življenju kot v diskografskih podvigih; ko je premagal boje z zasvojenostjo, depresijo, samomorilskimi nagnjenji in izrazito spodletelimi zavoji v svet kitarske glasbe, pa je presenetil z veličastno vrnitvijo na sceno. The Chosen je osupljiva, vrhunsko sproducirana zbirka psihedeličnih trap in pop jeremijad, ki sicer niso pretirano izvirne, saj se zelo očitno sklicujejo na značilni zvok Travisa Scotta, a kljub temu predstavljajo enega nespornih vrhuncev Cudijevega opusa.
-
11. 12. 2020 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Pouch Envy: North American Amusement EP
Pouch Envy je popolnoma novo ime na domači sceni, a hkrati tudi eno najobetavnejših; to suvereno dokaže s prvo malo ploščo, izdano pri butični španski založbi Abundance. Za projektom stoji Per Pintarič, ki se je v domačem kolektivu Spejs predstavljal z domiselno dubstep in hiphop produkcijo, z novim, izrazito klubskim projektom pa krmari med različnimi klubskimi žanri, tradicionalnimi in futurističnimi. Na mali plošči se izživlja z naspidiranim tehnom na steroidih, izvirno interpretacijo klubskih zvokov Baltimora in New Jerseyja ter dekonstruirano klubsko glasbo, ki med drugim črpa iz grima, jungla in tehna. Ne glede na to, v katero slogovno smer zavije, na vsakem koraku izkazuje izjemne produkcijske veščine.
-
11. 12. 2020 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Sigur Rós, Hilmar Örn Hilmarsson & Steindór Andersen: Odin’s Raven Magic
Če ste zvesti oboževalec zasedbe Sigur Rós in se boste zaradi tega razveselili novice, da so vaši islandski favoriti po dolgem času izdali novo ploščo, vas utegne Odin’s Raven Magic močno razočarati. To ni postrockovska epopeja, kakršno bi načelno pričakovali od najslavnejšega – poleg Björk – islandskega glasbenega izvoznega fenomena. Najnovejša izdaja znamenite zasedbe je zbirka osmih dolgih, nekoliko morečih orkestralnih skladb, ki temeljijo na poznosrednjeveški islandski pesnitvi iz 13. stoletja.
-
11. 12. 2020 | Mladina 50 | Kultura | Portret
balans, bunkerpop zasedba, ki se je iz lo-fi spalnice povzpela v hi-fi studio
Osemindvajsetletni Andrej Pervanje in tridesetletna Kristina Vrčon sta krovna člana domačega postpank dvojca balans, ki je občasno trojec, kdaj pa tudi kvartet: redno namreč sodeluje z vizualnim umetnikom Alessandrom Di Giampietrom, ki nastope popestri z videoprojekcijami, zadnje čase pa se jim na koncertih pridruži tudi bobnar Jan Kmet. Ustvarjajo v Ljubljani, natančneje v zaklonišču na Rakovniku, od koder izhaja tudi ime izmišljenega žanra, ki ga preigravajo: bunkerpop.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Svet
Uslužbenci urada za upravljanje zemljišč ameriške zvezne države Utah so se 18. novembra odpravili na redno štetje debelorogih ovc. Odprava je med helikopterskim preletom rdečega skalovja opazila tujek: fotogenično puščavsko pokrajino južnega Utaha je krasil trimetrski kovinski kip, ki ni le močno spominjal na tako imenovani monolit iz Kubrickove znanstvenofantastične klasike 2001: Vesoljska odiseja, temveč je bil tudi postavljen v okolju, ki v spomin neizogibno prikliče znameniti prizor iz filma, v katerem opičnjaki častijo črni monolit. Še preden je komurkoli uspelo pojasniti izvor srebrne skulpture, postavljene na tako odročnem kraju, je ta dober teden po odkritju čez noč skrivnostno izginila.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Kdo bi pričakoval, da bo eden lokalnih vrhuncev letošnjega diskografskega izkupička prispel iz štaba novomeške pop rock zasedbe MRFY? Njen basist Lenart Merlin, sicer grafični oblikovalec in slikar, je v izjemno diskretni maniri izdal čudovito, izrazito eklektično in (žal) večjezično malo ploščo Masa Ljudi, ki slogovno krmari med akustično folkovsko psihedelijo, surovim noise rockom in DIY-elektro popom. Merlin s solističnim projektom najbolj prepriča, ko poje v maternem jeziku, še posebej v trenutkih, ki bežno spominjajo na hipijevsko psihedelijo šestdesetih let. A tudi takrat, ko se mladi avtor predstavlja s hrupnejšimi kitarskimi in elektronskimi odvodi, pod debelo fasado nasičenega ropota prepoznamo izjemen songwriterski potencial.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
William Basinski: Lamentations
Newyorški skladatelj William Basinski, nesporno eden najpomembnejših ustvarjalcev ambientalne glasbe in avtor brezčasne klasike The Disintegration Loops, še naprej navdušuje s hipnotičnim razkrajanjem zvoka z neskončnim zankanjem magnetofonskih trakov iz svojih zaprašenih arhivov. Za Basinskega je značilno, da kratke izseke zvočnih posnetkov ponavlja v nedogled, to pa ima na poslušalca včasih meditativen, spet drugič nekoliko utrujajoč učinek, a tokrat se predstavi s krajšimi, bolj strnjenimi kompozicijami, zaradi česar je Lamentations njegova najpestrejša in najbolj dinamična plošča doslej.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
King Gizzard & The Lizard Wizard: K. G.
King Gizzard & The Lizard Wizard, ena od diskografsko najplodnejših zasedb na sceni – v desetih letih delovanja je izdala kar 16 plošč –, predstavlja svoj karantenski album. Čeprav je vsak od njenih šestih članov prispevek k plošči posnel v domači samoizolaciji, album zveni konsistentno, člani benda pa medsebojno uigrani, kot da ne bi ustvarjali na daljavo. Bend sicer slovi po vztrajnem preizkušanju novega, a tokrat se drži ustaljenih tirnic in se predstavi z značilnim psihedeličnim zvokom – močno začinjenim z vzhodnjaškimi vplivi –, ki je rdeča nit njegovega barvitega opusa. Ko pa se za trenutek spodletelo preskusi v plesnih ritmih in kitare zamenja z zvoki turškega disca, se zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi se držal tega, kar mu preskušeno gre najbolje.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Beloruski trojec Molchat Doma, ki je letos nepričakovano zaslovel s pomočjo platforme TikTok, predstavlja svojo tretjo dolgometražno ploščo, v celoti posneto med pandemijo. Distopija, v kateri so se Belorusi znašli ne le zaradi koronavirusa, ampak tudi zaradi napetega političnega položaja in totalitaristične represije, je kot osrednja tema plošče izjemno kompatibilna s hladnim postpankom in doomerskim synthpopom, kakršnega navadno ustvarja zasedba. Plošča je tako najprepričljivejša ravno v mračnih »coldwave« trenutkih, ko pa občasno zaide v svetlejšo, diskoidno retro nostalgijo po osemdesetih letih, s katero Molchat Doma tudi v teh kriznih časih ohranja pogojni optimizem, izgubi precej čara.
