Gregor Kocijančič

  • Instagram je skril javno štetje všečkov

    Družabno omrežje Instagram, ki ima več kot milijardo uporabnikov, je letos v Avstraliji, Braziliji, Kanadi, Italiji, Novi Zelandiji, na Japonskem in Irskem preizkušalo nov model delovanja, ki število lajkov, vrednostni sistem družabnih omrežij, skriva pred javnostjo. Poskus se je prejšnji teden razširil po vsem svetu, zato zdaj všečki niso več javno prikazani (oziroma so prikazani veliko manj očitno) niti pri nas. Več

  • Beck: Hyperspace

    Becku je že kmalu po prelomu tisočletja zmanjkalo drznih glasbenih zamisli, s katerimi se je v devetdesetih letih odlikoval kot eden najbolj nepredvidljivih avtorjev v ameriškem (alternativnem) mainstreamu. A neutrudni glasbenik se ne pusti: Hyperspace je že štirinajsta plošča iz njegovega obsežnega, izrazito raznolikega opusa. Resda njegovo diskografijo zaznamuje predvsem slogovni eklekticizem, vendar to nikakor ni pojem, s katerim bi lahko opisali najnovejši album. Ta je medla mešanica synthpopa in minimalističnega indie R & B-ja, kar bi teoretično lahko bilo vznemirljivo – še posebej, ker je večino plošče koproduciral Pharell Williams – , v praksi pa so si skladbe z nove plošče med sabo tako podobne, da se neopazno zlijejo v dolgočasno celoto, ki zveni kot glasbeni ustreznik bež barve. Več

  • Ko mlade z javnih površin prežene klasična glasba

    V prazničnem času na ulicah starega jedra prestolnice že petnajst let odmeva klasična glasba. Glede na siceršnjo, izrazito prenasičeno zvočno krajino stare Ljubljane, ki močno trpi zaradi vztrajnega obleganja narodnozabavnih harmonikarjev, terasnih bendov v kavarni Pločnik, cenenega tech-housa pred lokalom Solist in vsesplošne kakofonije, ki jo povzroča malo morje zunanjih zvočnikov, so klasične simfonije, ki jih mestna občina predvaja na območju praznično okrašenih mestnih ulic, pravi balzam za ušesa. Kot so nam v pogovoru za Mladino pojasnili na javnem zavodu Turizem Ljubljana, želi Staroljubljanski zavod za kulturo z javnim predvajanjem te glasbe »klasično glasbo predstaviti kot primerno zvočno kuliso v prazničnem času«. Več

  • Doja Cat: Hot Pink

    Ekscentrične zvezdnice Doja Cat ne smemo jemati preresno: konec koncev je ime zgradila na viralni uspešnici, v kateri vztrajno ponavlja, da ni mačka, temveč krava, medtem ko ji v DIY-videospotu iz nosnic štrlita ocvrta krompirčka. A ko odmislimo vso norčavost, ki spremlja njeno ustvarjalno pot, in prisluhnemo zgolj glasbeni razsežnosti druge plošče Hot Pink, hitro spoznamo, da gre za nekoliko brezidejen in medel studijski izdelek, ki trpi za očitnim pomanjkanjem slogovnega fokusa in izrazito odsotnostjo avtorskega izraza. V najboljših trenutkih nam ponudi učinkovite, a rahlo generične R & B-bangerje, v najslabših pa zveni kot slaba parodija sodobnega popa. Več

  • clipping.: There Existed an Addiction to Blood

    Poslušanje glasbe trojca Clipping je nasprotje lahkotne zvočne izkušnje: od poslušalca vedno zahteva ogromno in tako je tudi z najnovejšo ploščo There Existed an Addiction to Blood. A pravzaprav je prav to, kar je na njej za poslušalca najnapornejše, tisto, zaradi česar zveni tako sveže: s tem, da v zmes surovega hiphopa in monotone slam poezije vpeljuje elemente industriala, noisa in horrorcora, ruši žanrske konvencije in hkrati preizkuša meje okusa. Gre za konceptualni album, ki je homage kultni grozljivki Ganja and Hess, vampirske reference pa uporabi za izražanje kritičnih misli o sistemskem zatiranju temnopoltih. Zastrašujoča plošča, ki v srhljivosti verjetno nima tekmeca niti v norveškem black metalu, je izjemno drzna, a pogosto nekoliko predrzna, skoraj neposlušljiva. Več

  • Mount Eerie: Lost Wisdom pt. 2

    Tudi če se poslušanja glasbe ameriškega kantavtorja Phila Elveruma lotimo na dan, ko prekipevamo od sreče, bomo po nekaj skladbah izrazito otožni. Je izjemen pripovedovalec zgodb, njegova dela pa so tako bridka in intimna, da nas učinkovito ponesejo v njegov turobni svet. Prelomno ploščo, ganljivo zbirko žalnih pesmi A Crow Looked At Me, je posnel po smrti žene, glasbenice Geneviève Castrée, plošča Lost Wisdom pt. 2, ki jo je ustvaril s kanadsko kantavtorico Julie Doiron, pa se vrti okoli nedavne ločitve od igralke Michelle Williams. Čeprav se na plošči skozi osebne izpovedi ponovno poglablja v tesnobo in bolečino, v razpoloženju tokrat hkrati dinamično niha: kljub strtemu srcu na trenutke presenetljivo zveni razmeroma optimistično. Več

  • Kanye West: Jesus Is King

    Kanye West v svoje delo že od nekdaj vključuje verske reference in krščansko ikonografijo, vendar je pri tem pogosto nekoliko blasfemičen: bolj kot božje ime slavi samega sebe, se primerja ali celo enači z Bogom. Zdaj naj bi bil prerojen in pobožen. Oznanil je, da je za vselej nehal izdajati posvetno glasbo: ob napovedi plošče Jesus Is King se je javno zavezal, da bo odslej ustvarjal le še gospel. Več

  • Plakat, ki spreminja družbo

    Ko je iniciativa Plakatopolis na prelomu desetletja opozarjala na prenasičenost zunanjega oglaševanja in njegovega vpliva na vizualno podobo mesta, je bilo plakatnih mest in osvetljenih »citylight« vitrin v središču mesta vsaj pol manj kot danes, digitalni oglasni panoji pa se sploh še niso razpasli. Danes se po središču prestolnice ne moremo sprehoditi, ne da bi zagledali ogromno podobo najnovejšega McDonaldsovega burgerja. Oglase v tiskanih medijih, na televizijskih sprejemnikih in na spletu lahko prezremo, preskočimo ali zapremo, reklamam v javnem prostoru pa se je pravzaprav nemogoče izogniti. Europlakatovi digitalni oglasni panoji – LCD-zasloni, na katerih denimo poskakujejo piščančji medaljoni – po starem jedru mesta vznikajo kot gobe po dežju: večinoma se to dogaja na lokacijah, kjer se zdi, da bi moral zavod za varstvo kulturne dediščine tovrstno dejavnost prepovedati. Več

  • Black Marble: Bigger Than Life

    Black Marble je iz newyorškega dvojca postal losangeleški solo projekt, spremembo okolja pa spremlja tudi logična slogovna preobrazba: kalifornijsko sonce iz Chrisa Stewarta izvabi svetlejšo plat. Coldwave obup je večidel zamenjal s synthpop optimizmom, lo-fi prasketanje je razvil v jasnejši zvok in tako svoje delo, ki ne krmari le med minimal synth in new wave estetiko, ampak se pogosto poda tudi v vode spevnega indie popa, napravil nekoliko dostopnejše. Tisti, ki so Black Marble poslušali, da bi se na mračne dni še dodatno potapljali v melanholijo, bodo depresivni ton prejšnjih albumov verjetno pogrešali, a smer »plažnega gotha«, v katero je zavil, je vseeno svež in dobrodošel zasuk na ustvarjalni poti. Več

  • Foals: Everything Not Saved Will Be Lost pt. 2

    Če smo novo ploščo zasedbe Foals, drugo polovico ambicioznega projekta Everything Not Saved Will Be Lost, pričakovali v upanju, da bo popravila okus prve, ki je trpela predvsem zaradi pretirane, nekoliko monotone teatralnosti, bomo zdaj verjetno še bolj razočarani. Čeprav sta si plošči izjemno podobni in ju zlahka obravnavamo kot eno delo, drugo poglavje veliko bolj zaznamuje duh stadionskega rocka. V tem pa je Foals manj prepričljiv kot v skladanju epskih balad, saj njegovi kitarski rifi pogosto zvenijo neizvirno, že slišano. Sicer gre za premišljeno zastavljeno in mojstrsko skovano ploščo, ki bo verjetno odlično delovala na velikih festivalskih odrih, kot studijski izdelek pa ne bo pustila pečata. Več

  • Prah si in v prah se povrneš

    Tako rekoč vse vodilne glasbene medije je te dni preplavila novica, da bo Frank Ocean, enigmatični R&B wunderkind, absolutni prvak alternativnega popa, ob izidu novega, nepričakovanega, a hkrati težko pričakovanega singla zagnal tudi serijo queer klubskih dogodkov v New Yorku, imenovano PrEP+. Oceanove rave zabave, imenovane po zdravilu, ki preprečuje okužbo z virusom HIV, so »hommage temu, kar bi newyorška scena v osemdesetih lahko bila, če bi to zdravilo v tistem času že obstajalo«, je čislani glasbenik zapisal v izjavi za javnost. Tako naslovnico singla kot tudi promocijski plakat dogodka krasijo robustno zaobljene funky črke, ustvarjene v nekoliko hiphopersko-grafitarski, risankasto-stripovski maniri. Slog najnovejšega promocijskega gradiva Franka Oceana je edinstven in takoj prepoznaven: gre za delo Nejca Praha, verjetno našega najvidnejšega oblikovalca mlajše generacije, ki je z izredno sproščenim pristopom k dizajniranju ter drznim kršenjem tipografskih in oblikovalskih pravil vzpostavil izjemno samosvoj, nekonvencionalen oblikovalski slog. Več

  • Angel Olsen: All Mirrors

    Angel Olsen, priljubljena ameriška kantavtorica, sicer z vsako ploščo predstavi rahel slogovni zasuk, a njen najnovejši album All Mirrors je popoln obrat od vsega, kar je ustvarjala doslej. Folkovsko senzibilnost je zamenjala s sanjavo baladnostjo, trušč garažnega rocka je nadomestila z dramatičnostjo godalnega orkestra, spevne kitarske rife pa z razkošnimi synthpop aranžmaji in otožnimi klavirskimi prehodi. Glasbenica ponovno očara z izjemnimi pevskimi, skladateljskimi in pesniškimi veščinami, a poslušalca na trenutke izčrpa s čezmerno pompoznostjo. Brez dvoma gre za njen najambicioznejši projekt doslej, toda meja med ganljivim in pretirano melodramatičnim, skoraj nekoliko osladno solzavim je na tej plošči izjemno tanka. Več

  • Floating Points: Crush

    Floating Points je umetniško ime britanskega glasbenika Sama Shepherda, enega najpomembnejših producentov napredne elektronske glasbe, ki se – kljub izrazito sodobni, skoraj futuristični naravi svojega dela – očitno poklanja tudi pionirjem: na novi plošči Crush denimo prepoznamo očitne vzporednice z glasbo velikana IDM-a Aphex Twina. Shepherd poleg svojih najboljših prijateljev Dana Snaitha (Caribou, Daphni) in Kierana Hebdana (Four Tet) velja za najprodornejše ime, ki se je povzpelo z vplivne scene v legendarnem londonskem klubu Plastic People. Čeprav je ta pred štirimi leti zaprl vrata, neobremenjeni žanrski eklekticizem, po katerem je slovel, še vedno vpliva na pestro, slogovno barvito produkcijo, ki se je na prelomu prejšnjega desetletja iz londonskega podzemlja na globalni ravni povzpela v alternativni mainstream. Več

  • Chromatics: Closer to Grey

    Synthpop kvartet Chromatics predstavlja svojo »sedmo ploščo«, čeprav šesta nikoli ni izšla: s piljenjem albuma Dear Tommy se je obotavljal tako dolgo, da se ga je naveličal že pred izidom. Govorice pravijo, da je zasedba uničila vse njegove posnetke ter nato posnela popolnoma novo gradivo, ki ga je zdaj izdala na plošči presenečenja Closer to Grey. Še bolj kot njen nenadni izid preseneča slogovni zasuk: Chromatics se je dokončno oddaljil od lo-fi in punk estetike in popolnoma posvojil sklicevanje na italo disco, s katerim se spogleduje že od svojih začetkov. Album, ki ga sicer odlikujejo sladkobni napevi, nostalgični synthi in domiselna minimalistična produkcija, pa tiste, ki smo sedem let nestrpno čakali na epski presežek, pusti nekoliko hladne. Več

  • Ogledalo družbe

    Sedemindvajsetletni umetnik Danilo Milovanović, letošnji nominiranec za nagrado OHO, z raznimi posegi v javnem prostoru, ki jim pravi tudi »hekanje javnega prostora«, pogosto opozarja na nefunkcionalnost ali nelogičnost urbanističnih ureditev. Tako je storil tudi prejšnji teden, ko je v Bleiweisovem podhodu, ki povezuje ploščad pred Moderno galerijo in Jakopičevo promenado v parku Tivoli, namestil tri ogledala. Ta namreč zdaj omogočajo mnogo boljšo vidljivost in bodo brez dvoma preprečila številna trčenja ali vsaj nezaželena bližnja srečanja kolesarjev, do katerih je v podhodu sicer prihajalo večkrat na dan, kar dokazuje tudi video dokumentacija, ki jo je umetnik zbral pred intervencijo. Mestna občina Ljubljana je njegovo umetniško akcijo očitno prepoznala kot dobrodošlo: ne le da je instalacijo prometnih ogledal ohranila, temveč si je zanjo v sporočilih za javnost prilastila vse zasluge: »Z ogledali skrbimo za večjo varnost,« so na občini naslovili objavo na svoji uradni spletni strani, kjer se tudi pobahajo, da so »za večjo varnost pešcev in kolesarjev poskrbeli na pobudo meščana«. O urbanističnem posegu so kot o dobrem delu mestne občine pisali tudi v Delu in Dnevniku: »Mestna občina Ljubljana je te dni – na pobudo meščana, so se pohvalili – v podhodu namestila tri ogledala ter tako poskrbela za večjo varnost.« Morda je občina realizacijo umetnikove rešitve urbanistične težave zreducirala na »pobudo meščana«, a zdi se, da gre preprosto za brezbrižno in nekoliko bizarno krajo zaslug. Več

  • Blink 182: Nine

    Glasba Blink 182 nikoli ni bila odlična, daleč od tega. A ob koncu devetdesetih letih so bili Blinki zastavonoše najstniškega pop punka, ki je nekaj let uzurpiral MTV, njihovi cedeji pa so se vrteli v vsakem tretjem discmanu mozoljastih najstnikov. Četudi so ustvarjali ceneno, a – roko na srce –zabavno glasbo, sestavljeno iz treh akordov in plehkih besedil, je to zapuščina, na katero so člani zasedbe lahko ponosni in ki bi jo morali spoštovati. Pa je ne. Namesto tega se nanjo z vsako novo izdajo suvereno podelajo. Člani zasedbe, ki zdaj štejejo več kot štirideset let, na Nine, svoji deveti plošči, zvenijo tisočkrat bolj infantilno, kot so zveneli pri dvajsetih. Resnično neposlušljiv album, s katerim bo trojec razočaral stare fene, novih pa zagotovo ne bo pridobil. Več

  • Metronomy: Metronomy Forever

    Metronomy Forever, torej Metronomy za vedno, lahko beremo kot pretenciozen naslov, s katerim se zasedba baha, da je brezčasna, čeprav morda ni. Lahko pa njegovo sporočilnost povežemo s tem, da se je Joseph Mount, idejni vodja skupine in avtor vse glasbe, ki jo ta izvaja, z novo ploščo vrnil h koreninam. K tistemu »metronomyjskemu zvoku«, po katerem si zasedbo želimo zapomniti »za vedno«. Več

  • Aretacija šamana, ki je iz Putina želel izgnati hudiča

    Ruski represivni organi so pridržali 51-letnega Aleksandra Gabiševa, samooklicanega šamanskega bojevnika, ki se je v prestolnico odpravil, da bi iz predsednika izgnal hudiča in s tem osvobodil Rusijo. Več

  • M83: DSVII

    DSVII je instrumentalna plošča, nadaljevanje serije, ki jo je Anthony Gonzales, gonilna sila zasedbe M83, začel že pred dvanajstimi leti. Ker je avtor večino src oboževalcev osvojil s spevnimi synthpop hiti, se zdi namen ambientalne izdaje, ki zveni kot glasbena spremljava za vintidž računalniško igro ali za znanstvenofantastični B-film iz osemdesetih let, predvsem to, da nas zamoti, medtem ko čakamo na še eno »pravo« ploščo M83. Čeprav številni odseki zvenijo kot ostanki izvrstne plošče Junk na DSVII predstavi tudi nekaj izvirnih zamisli. Njihov potencial sicer do popolnosti razvije le redko, a tudi nedonošeni odseki odražajo njegov prefinjeni občutek za skladanje in čut za izbiro toplih analognih synth zvokov. Več

  • Prijetno blodenje!

    Če smo popotniške vodnike nekdaj enačili s suhoparnimi seznami obljudenih znamenitosti, zastarelimi spiski precenjenih restavracij in zavajajočimi fotografijami nenavadno praznih plaž, ki so v resničnosti zasedene do zadnjega kotička, se bo to zdaj spremenilo. Če smo nepoznavalci Istro istovetili predvsem s srednjeveškimi vasicami na vrhovih idiličnih gričev, tartufi, motovunskim filmskim festivalom (med mladimi znanem tudi kot Gotovun) in plažami, na katerih si zagrebene šestčlanske družine svoje mesto z brisačami, ležalniki in ostalo »naplažno« kramo rezervirajo že takoj po sončnem vzhodu, bo s tem zdaj nekoliko drugače. Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri odpre nove razsežnosti Istre in poruši žanrske meje popotniškega vodnika. Je vodnik, ki to ni: namesto da bi nas vodil, nas namreč napeljuje, naj blodimo tudi sami. Več

  • Alex G (Sandy): House of Sugar

    Osemindvajsetletnik Alex Giannascoli, enigmatični indie posebnež, ki ustvarja pod imenom Alex G (Sandy), s čudaškim kantavtorskim delom poleg oboževalcev Elliota Smitha in lo-fi izbirčnežev, ki domujejo v obskurnih kotičkih platforme Bandcamp, navdušuje tudi tam, kjer ne bi pričakovali: mesto je našel denimo v delih virtuoznega pop velikana Franka Oceana in na plošči eksperimentalnega elektroničarja Oneohtrixpointnever. House of Sugar, njegova osma plošča, pojasni, zakaj je tako: zbirka značilno zblojenih skic odraža njegove izjemne songwriterske in pesniške veščine, ki jih je sicer dokazoval že takrat, ko je ustvarjal zgolj z glasom in kitaro, zdaj, ko skladbe bogati z razkošnimi aranžmaji in uporablja različna elektronska glasbila, pa svoj glasbeni izraz in žanrski eklekticizem ponese še na višjo raven. Več

  • Post Malone: Hollywood’s Bleeding

    Ameriški rap superzvezdnik Post Malone tudi tokrat namesto rapanja predvsem jamra ter izliva svoje zlomljeno srce, seveda s pomočjo autotuna in vojske gostujočih vokalistov. Med njimi je tokrat presenetljivo tudi Ozzy Osbourne, ki ga Malonovo nerazgledano občinstvo zaznava kot novinca na pop sceni. Solzavost zaznamuje prav vsako od sedemnajstih skladb na tej mučni plošči: Malone zveni, kot da neizmerno trpi tudi takrat, ko se baha o svojem bajnem premoženju. Hollywood’s Bleeding naj bi bila plošča na presečišču med rapom in popom, a s hiphopom pravzaprav nima skoraj nič skupnega: če bi generične trap beate zamenjali s preprostimi kitarskimi rifi, bi plošča zvenela kot cenen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Več

  • Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!

    Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album. Več

  • Taylor Swfit: Lover

    Zdi se, da želi Taylor Swfit svoj vodilni položaj v popu s ploščo Lover, »ljubezenskim pismom ljubezni«, zacementirati tako, da se med kar osemnajstimi skladbami z nje najde nekaj za vsakogar: od pompoznega popa in izpovednih balad, značilnih za plošči 1989 in Redemption – ki sta avtorico ponesli na vrh mainstreama –, prek country popevk –, ki so tlakovale njeno pot do vesoljnega uspeha – do kvazidrznega electro popa. Vanj je presedlala s prejšnjo ploščo Reputation in z njo dramatično oznanila, da je stara Taylor Swift mrtva. Očitno se je spet prebudila, saj Lover opozori na prav vsa poglavja iz njene kariere. Čeprav to pomeni, da so skladbe s plošče razmeroma raznolike – kar bi teoretično lahko bilo pozitivno –, pa imajo vse tudi skupno točko: zvenijo tako, kot bi jih slišali že kdaj prej. Več

  • Tool: Fear Inoculum

    »Album desetletja«, »najbolj pričakovana plošča zadnjih let« ... Takšna hvala je pospremila izid pete dolgometražne plošče kultnih kalifornijskih art/ prog metalcev iz skupine Tool. Ker je od izida prejšnje plošče minilo trinajst let in ker gre za eno najbolj priljubljenih metalskih zasedb zadnjih treh desetletij, se vsaj z zadnjo trditvijo ni težko strinjati. Vse drugo je zaradi njihovih pregovorno obsesivnih fenov treba vzeti nekoliko z rezervo. Plošča Fear Inoculum ne bo redefinirala progresivnega metala. Je pravzaprav tipično toolovska plošča, s katere pa je, čeprav so trije od štirih članov zakorakali globoko v petdeseta leta – ali pa prav zato –, lepo razvidno, da zasedbo še vedno poganja radovednost. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  PortretVeč

    Futurski, synthpop kvartet

    Gregor Kocijančič | foto: Uroš Abram

    Jan Vihar in Žiga Petkovšek, ustanovna člana zasedbe Futurski, sta stara znanca lokalne glasbene scene: že v poznih najstniških letih sta s surovim garažnim indie rockom navduševala v sklopu zasedbe Barely Modern, ki je sodelovala na vseslovenski turneji Klubski maraton v režiji Radia Študent, katerega založba ZARŠ je izdala tudi njen prvenec. Zasedba je svojo srečo nato preizkušala v londonski glasbeni džungli, krovna člana sta se kmalu po vrnitvi v domovino naveličala udarnih kitarskih rifov in razposajenega kričanja v mikrofon. Želela sta ustvarjati psihedelični rock in elektroniko, a njuna vizija še ni bila čisto jasna, prav tako pa igranja klaviatur in uporabe elektronskih naprav še nista imela v malem prstu. »Začela sva z lovom na nove člane,« se spominja Vihar. Več

  • Različni izvajalci: DeepEnd! Chapter II

    Slovenska založba DeepEnd je po kakovosti globoko nabasiranih izdaj izjemno konsistentna, pa naj gre za solistične plošče njenih varovancev ali za kompilacije, prereze lokalne produkcije prefinjenega dubstepa. Glasbena scena, ki temelji na premikanju notranjih organov z globokimi subbasi in silno zmogljivim ozvočenjem, je pri nas precej robna, a DeepEnd postaja prepoznavna etiketa tudi na širši evropski sceni. Zato ni čudno, da je založba razprodala vse izvode plošč prvega vinilnega poglavja svojih basovskih vragolij, skoraj zagotovo pa ji bo to uspelo tudi z drugim poglavjem, saj je to prav tako resnično mojstrsko izvedeno: Chapter II ne dokazuje zgolj izjemnih tehničnih veščin lokalnih dubstep producentov, temveč tudi njihovo očitno poznavanje glasbe – sodobne bass produkcije in starejše glasbe, ki jo semplajo. Več

  • BROCKHAMPTON: GINGER

    BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Lana Špiler

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  DogodkiVeč

    Yes Lawd!

    Gregor Kocijančič | foto: Lana Špiler

    Anderson Paak niti približno ni pak, temveč je totalen šef. No, množica oboževalcev, ki je v torek zvečer zapolnila razprodano katedralo ljubljanskega Kina Šiška, je to jasno vedela že pred koncertom, a karizmatični prvak neosoula je presegel vsa pričakovanja. Prvi .Paakov koncert pri nas je bil evforični spektakel, ki je srbenje v petah ter nenaden nagon po vriskanju vzbudil v prav vseh navzočih, zato smo po koncu skoraj dveurnega nastopa s prizorišča odkorakali popolnoma blaženi in preznojeni, kot bi koncert poslušali v turški savni. Že pompozni uvod je napovedal, da nas čaka izjemno intenziven koncert: protagonist večera je po očarljivem solu trobentača na oder pridrsal kot lik iz risanke, gladko pristal za bobnarsko baterijo, okrašeno s plastičnim zelenjem, in s širokim, iskrenim nasmehom, iz katerega sevajo »najbolj beli zobje v igri«, začel vihravo udrihati po bobnih. Več

  • »Arijska boginja« v boju proti Trumpu

    Taylor Swift, dvakratna dobitnica grammyja za ploščo leta (in osmih drugih grammyjev), pevka, ki se je s hitrostnimi rekordi prodaje plošče kar petkrat zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov, se je v trinajstih letih od izdaje svojega prvenca iz najstniške country kantavtorice preobrazila v eno največjih pop superzvezd na globalnem glasbenem zemljevidu. Morda celo največjo: na pred nedavnim objavljeni Forbesovi lestvici najbolje plačanih zabavljačev na svetu zmagovito zaseda najvišjo stopnico – v enem letu je namreč zaslužila kar 185 milijonov ameriških dolarjev. Svoje stadionske turneje razproda v nekaj minutah, plošče prodaja v milijonskih nakladah, in če na Billboardovi lestvici najbolj poslušanih skladb v ZDA ne zaseda prvega mesta, je to razumljeno kot poraz. Ker imajo pop zvezde tolikšne veličine znaten vpliv na svoje zveste oboževalce, se od njih pričakuje, da so družbeno angažirane. Javno morajo zavzemati politična stališča, pa če to želijo ali ne. Ker je bila pevka več kot deset let svoje vesoljno uspešne kariere strogo apolitična, so ji trume ogorčenih kritikov, oboževalcev in hejterjev velele, naj izkoristi svojo moč, naj dvigne svoj glas, naj se postavi za deprivilegirane: ljudje so jo v času ameriških predsedniških volitev leta 2016 vztrajno pozivali, naj javno izbere svoj pol, kot so to počeli drugi glasbeni veljaki njenega ranga. Njena najspornejša politična lastnost je bila torej ta, da je bila politično nevtralna. Več