Gregor Kocijančič
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura
Renesansa temnopoltih kavbojev
Lil Nas X, 20-letni raper iz Atlante, prestolnice južnjaškega hiphopa, si je nadel kavbojski klobuk in nekoliko parodično, a izjemno učinkovito križal trap in country ter se z megauspešnico Old Town Road suvereno zapisal v zgodovino: postal je izvajalec, ki se je najdlje od vseh doslej obdržal na prvem mestu Billboardove lestvice najbolj poslušanih skladb v ZDA. Prej sta si to častno mesto delila Despacito, reggaeton hit iz leta 2017, katerega nadležnost odmeva vse do danes, in One Sweet Day, baladna skladba, ki sta jo leta 1995 skupaj ustvarila Mariah Carey in skupina Boyz II Men. Old Town Road na najvišji stopnici lestvice, ki upošteva prodajo, strimanje in radijsko predvajanje, stoji že kar 18 tednov. Vesoljni uspeh mladega (country) raperja je izrazito večplasten popkulturni fenomen: Lil Nas X je istospolno usmerjen črnski glasbenik, ki kraljuje v countryju – pretežno belski zvrsti – in rapu – pretežno straight in pogosto homofobnem žanru. Zaslovel je tudi zaradi spletnih memov, pretkane rabe družabnih omrežij in spretnega poigravanja s kulturo remiksov in spletnimi algoritmi. Lil Nas X je pohekal ameriško sodobnost.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Od izdaje prejšnje plošče Tya Segalla, prvega moža kalifornijskega garažnega rocka, je minilo osemnajst mesecev, in – glede na izjemen opus – to lahko obravnavamo kot dolgo diskografsko zatišje. Zdaj ga je suvereno prekinil z glasnim udarcem. Avtor se je zadnja leta nekoliko izgubljal v nasičeni gmoti pretirano raznolikih, a vedno drznih zamisli, zdaj pa je očitno našel fokus: posnel je ploščo, ki je verjetno njegovo najkoherentnejše delo doslej. Čeprav se je tokrat izogibal kitaram in poprijel za nekoliko bolj eksotična glasbila, kot so denimo japonski koto, grški buzuki in mandolina, njegova glasba še vedno zveni kot kitarsko žaganje. Ty Segall kar kipi od distorzirane lo-fi surovosti in psihedelije, in verjetno bi žgal tudi, če bi igral na harfo.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
The Flaming Lips: King’s Mouth
King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Družba
Leta 1938 je Orson Welles, eden najpomembnejših režiserjev vseh časov, z radijsko igro Vojna svetov, v kateri so Marsovci napadli New Jersey, povzročil množično paniko. Radio je bil takrat najbolj priljubljen medij, in ker je Wellesova radijska igra prepričljivo posnemala slog radijskih poročil, ji je marsikdo nasedel, naglo spakiral kovčke in odvihral »na varno«. Danes je vodilni medij splet, kjer pa se te dni dogaja nekaj podobnega: dvajsetletni anonimni meme trol s šaljivo napovedjo dogodka na Facebooku ljudi poziva, naj septembra skupaj vdrejo v Areo 51, razvpito tajno vojaško oporišče sredi puščave v Nevadi, ki se že dolgo pojavlja v različnih teorijah zarote.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Teksaški trojec s tajskim imenom, ki ga ne znajo izgovoriti niti nekateri njegovi najbolj goreči oboževalci, se je na glasbenem zemljevidu suvereno zasidral z lansko ploščo Con Todo El Mundo. Resnično gre za zemljevid celotnega sveta, saj zasedba vplive vleče od vsepovsod: od Irana prek Azije do Jamajke. Z novim albumom se posveti prav tej zadnji: je dubovska reciklaža lanske plošče, kar se zdi nekoliko nepotrebno, saj je dub občutno zaznamoval že izvirno gradivo. Hrbtenica plošče je – kot se za dub spodobi – spokojno nagruvan dialog med basom in bobni, je pa to skoraj vse, kar ponuja Hasta El Cielo.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Beyonce: The Lion King: The Gift
Glasba, ki jo je sloviti (filmski) skladatelj Hans Zimmer ustvaril za sodobno predelavo Disneyjeve klasike Levji kralj, očitno ne zadošča. Trženje filma spremlja še plošča The Gift, ki jo je podpisala Beyonce. Za »darilo« kraljice popa je izbran nenavaden format, ki je nekje med Beyoncejinim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo afropopa, ki jo je kurirala sama. Namen plošče, ki jo avtorica opisuje kot »ljubezensko pismo Afriki«, ni jasen: razen odlomkov dialogov, ki so uporabljeni za uvode v skladbe, album nima ničesar skupnega z Levjim kraljem: plesni afropop, ki ga je izbrala Beyonce, bolj kot v Disneyjevo pravljico sodi v kakšen plažni bar na portoroški rivieri. Razen dveh izstopajočih skladb ves izdelek deluje nekoliko medlo in nedodelano, pogosto pa je preveč osladen celo za Disneyjeve standarde.
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe.
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Južnokorejska producentka in didžejka Peggy Gou je na podzemni house, elektro in tehno sceni postala tako zaželeno ime, da je iz undergrounda takoj po izdaji prve male plošče začela naglo prodirati v mainstream. Postala je obraz številnih modnih oglaševalskih kampanj, po vsem svetu je začela vrteti vsaj dvajsetkrat na mesec, njene hitiče pa smo na plesiščih slišali tolikokrat, da so – čeprav so resnično vrhunski – postali že nekoliko prežvečeni. A vsej slavi navkljub ni spustila kriterijev: vztrajno navdušuje z miksi in produkcijo, s prispevkom za ugledno serijo miksov DJ Kicks pa nam z barvitim naborom svojih vplivov pokaže, kaj jo je izoblikovalo v tako eklektično ustvarjalko in selektorko. Učna ura iz sodobnih klasik plesne elektronike.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Člani mlade londonske zasedbe Black Midi so se spoznali na umetniški šoli BRIT School, ki slovi po (v kritičnih očeh izrazito standardiziranem) urjenju pop izvajalcev, kot sta denimo njena diplomanta Adele in Ed Sheeran. Zasedba Black Midi je popolno nasprotje tega, za čimer stoji ustanova, ki je združila njene člane: ti ustvarjajo izrazito eksperimentalno kitarsko glasbo in pri tem skorajda pretiravajo z eklekticizmom. Rdeča nit njihovega sloga je nekje med math rockom in noise punkom, a pri improvizacijskem bahanju z virtuoznimi glasbenimi veščinami zavijejo marsikam: od krautrocka prek funka do postpunka ter celo countryja in industriala. Black Midi združuje nezdružljivo in pravzaprav ni čudno, da si je zvesto, skoraj privržencem kulta podobno sledilstvo pridobil zgolj z nastopi že dolgo pred izidom prvenca.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy
Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura | Dogodki
Nadrealistična open-air intima
Poleti v starem jedru prestolnice odmevajo predvsem akustične priredbe Vilija Resnika v kavarni Tromostovje, tisti trije akordi izpod rok harmonikarja na Prešernovem trgu in pompozno evforični vzkliki animatorjev na raznih športnih prireditvah. Zato je Selekcija, letna serija koncertov na odprtem odru pred mestno hišo – prireja jo bar Pritličje –, izjemno dobrodošla in nujno potrebna prevetritev zvočne krajine javnih površin Stare Ljubljane. Poimenovanje koncertov slikovito odraža njihovo poslanstvo, saj je izbor nastopajočih vsako leto res skrbno izbran, hkrati pa tudi nepredvidljiv, nekonvencionalen in izrazito svež, kar sovpada s siceršnjo programsko politiko Pritličja in njegovega krovnega didžejskega kolektiva Ustanova. Odprtje letošnjega programa Selekcije je bilo v rokah Perere Elsewhere, britanske vokalistke in producentke šrilanških korenin, ki živi in ustvarja v Berlinu.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Neznani storilec je britanski zasedbi Radiohead vdrl v računalnik in ji ukradel šestnajst ur gradiva, ustvarjenega v času, ko je nastajala prelomna plošča OK Computer. Heker je za posnetke zahteval odkupnino v znesku 150 tisoč ameriških dolarjev, vendar se Radiohead s teroristi ne pogaja. Zlikovcu je rajši pokazal srednji prst in gesto začinil z altruizmom: ogromno količino posnetkov studijskih seans je objavil kot spletno izdajo, ves izkupiček od prodaje pa bo namenil okoljevarstveni organizaciji Extinction Rebellion. Čeprav se skozi obsežen arhiv stežka prebijemo tudi najzvestejši oboževalci skupine, najdemo neprecenljivo vrednost že v tem, da nam ponuja vpogled v ustvarjalni proces ene najbolj cenjenih plošč devetdesetih let.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Švedski producent Avicii je bil prvi mož žanra EDM, tistega najbolj skomercializiranega, standardiziranega in generičnega zvoka elektronske plesne glasbe, ki je navadno križana s pompoznim vokalnim popom. Njegova posthumna plošča TIM brez odstopanj sledi tej formuli. Nastala je iz skrbnega izbora njegove neizdane zapuščine dvestotih demov, ki jih je posnel v času, ko se je zaradi pritiskov glasbene industrije boril z alkoholizmom in depresijo, zgodba pa se je tragično končala z njegovim domnevnim samomorom. Čeprav založba trdi, da se v avtorjevo vizijo plošče ni pretirano vtikala, jo v največji meri zaznamujejo prav osladno evforični napevi vokalistov, ki so svoje vložke posneli po njegovi smrti; njihova besedila delujejo kot Aviciijevo poslovilno pismo.
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
The National: I Am Easy to Find
Če so ameriški veterani The National svojo slavo zgradili z dodelanimi indie epopejami, s katerimi so se na prelomu tisočletja znašli na samem vrhu ameriške post punk revival scene, so njihove zamisli po dvajsetih letih delovanja več kot očitno razvodenele. To zdaj neuspešno skrivajo pod fasado osladnih godalnih aranžmajev, zborskega petja in gostujočih glasbenikov: na plošči I Am Easy to Find je več gostujočih pevk kot svežih glasbenih zamisli. A tudi tem ne uspe rešiti enoličnosti vzdušja, ki ta pusti studijski izdelek bremeni na skoraj vseh možnih ravneh. Prepričljiva je zgolj ritem sekcija, ki – kot se za The National spodobi – dostavi kup drznih idej, kompozicijsko in aranžmajsko pa je plošča tako monotona in bleda, da nanjo pozabimo, še preden se odvrti do konca.
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)
Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Čeprav od izdaje Curryjeve trap epopeje TA13OO – na njej je v treh poglavjih predstavil svoje tri plati: temno, svetlo in tisto vmes – ni minilo niti leto, se mladi raper vrača z delom, s katerim presega samega sebe. Tokrat predstavi še četrto (in še kakšno) plat svoje domiselne ustvarjalnosti, a to stori brez nepotrebne konceptualne zasnove, ki je bremenila prejšnjo ploščo. Niha med surovimi trap beati, frajersko synth nostalgijo in sklicevanjem na miami bass vragolije, pri divjaških bangerjih pa upraviči naziv black metal terorista, ki si ga je dal sam. V besedilih slikovito prikaže, da njegov rodni Miami ni zgolj mesto plažnega blišča, temveč območje pristne urbane kulture in drame uličnega nasilja, a to stori brez spotikanja ob klišeje.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Čeprav je Steve Lacy na dan izdaje prvenca Apollo XXI dopolnil šele enaindvajset let, se lahko pohvali s sodelovanji z velikani, kot sta Solange in Kendrick Lamar, ter z nominacijo za grammyja, ki jo je dobil z zasedbo The Internet, katere basist je. Je šele na začetku poti, a pravzaprav ni dvoma, da bo ta veličastna. Temu suvereno pritrjuje debitantski album, surova zbirka izrazito ležernih skladb na presečišču med neo-soulom, slacker popom in indie R & B-jem, Lacy pa se preizkusi tudi kot raper ter v tej vlogi zveni prav tako prepričljivo. Plošča je polna preprostih, a učinkovitih in izjemno spevnih komadov, ki imajo ogromen potencial za pop hite, toda Lacy zamisli rad nonšalantno zaključi ravno v trenutkih, ko se razživijo.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Tyler, The Creator se je ponovno transformiral. Med desetletno umetniško evolucijo je pokazal že veliko obrazov: iz raperja se je prelevil v producenta, iz homofoba v homoseksualca, iz problematičnega najstnika, ki v videospotih žveči ščurke, v romantika, ki poje o strtem srcu. Čeprav se je že v pozni puberteti, ko je vodil kolektiv Odd Future, uveljavil kot izjemno vešč raper, je pred leti dejal, da rapanje sovraži, saj ga preveč uokvirja. Na večer pred izdajo plošče IGOR nas je opozoril, naj ne pričakujemo rap albuma in naj pravzaprav ne pričakujemo ničesar. Kljub suspenzu, ki ga je s tem ustvaril, IGOR preseneča od uverture do zadnjega tona.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Mac DeMarco: Here Comes The Cowboy
Mac DeMarco je prvi mož ležernega indie kantavtorstva, ki je s svojim neobremenjenim pristopom do skladanja in neumorno iskrenostjo sprožil celoten podžanr indie glasbe. Temu nekateri pravijo slacker rock, sam mu pravi jizz-jazz, verjetno zato, ker je eden izmed največjih šaljivcev na sceni. Z bizarnim humorjem deluje kot Andy Kaufman glasbenega sveta: nekoč je na koncertu denimo dvajset minut preigraval glasbo iz filma Top Gun. Humor v veliki meri zaznamuje tudi novo ploščo, pogosto pretirano. Ko tri minute ponavlja stavek »prišel je kavboj« ali ko celotno skladbo oponaša zvok vlaka, plošča deluje kot DeMarcova interna šala, ki nasmeji zgolj njega. A v večini ponovno očara z zapohanimi rifi in neposrednimi besedili, ki so globoka kljub surovemu minimalizmu.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura
Kanye West, rapersko-producentski superzvezdnik, ki iz rokava kot po tekočem traku stresa domiselne manevre za pritegovanje medijske pozornosti, je spet na delu. Zadnje čase prah dviguje s performativnimi mašami, imenovanimi Sunday Service, ki jih ob spremljavi gospelovskega zbora v spremstvu klana Kardashian in drugih zvezdnikov vsako nedeljo že od začetka leta prireja na svojem kalifornijskem veleposestvu in drugih prizoriščih, tudi v različnih cerkvah. Vrhunec je njegova nova faza pred nedavnim dosegla kot spremljevalni dogodek kalifornijskega puščavskega festivala Coachella, enega največjih svetovnih srečevališč influencerjev, springbreak razuzdank in testosteronskih bratov v majicah z V-izrezom. Organizatorji Coachelle so posebej za velikonočni spektakel zgradili hrib, na katerem je West, obkrožen z glasbeniki in zvezdniki, odetimi v barvno usklajene pastelne tunike in ponče, ves blažen in ekstatičen dirigiral dveurni koncert standardov gospela in pobožnih priredb svojih skladb, starih in še neobjavljenih.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Vampire Weekend: Father of the Bride
Vampire Weekend se po šestletnem zatišju, v katerem je zasedbo zapustil Rostam Batmanglij, eden krovnih članov, ki se je posvetil solistični karieri, vrača z najbolj dodelano in neobremenjeno ploščo doslej. Čeprav značaj prav vsake od kar osemnajstih skladb na albumu zaznamujeta pretirana prijaznost in nekoliko osladna pop spevnost, ki zasedbo spremljata že od začetkov, plošča ne neha presenečati: naj gre za večplastnost, ki skriva pretanjen žanrski eklekticizem (od countryja prek jazza do flamenka), za domiselne aranžmaje ali za igrive, skoraj duhovite produkcijske trike. Father of the Bride je nepredvidljiva zbirka nepreračunljivih kompozicij, ki v ameriško indie pop sceno vnaša ogromno svežine.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Beyoncé: Homecoming (The Live Album)
Ob dokumentarnem filmu Homecoming je izšla tudi istoimenska plošča, posnetek epskega koncerta nesporne kraljice popa, s katerim je Beyoncé na lanskem festivalu Coachella redefinirala pojem koncertnega spektakla. Popolno izveden nastop živih interpretacij štiridesetih skladb, ki se močno razlikujejo od svojih studijskih različic, zaobjame vse vrhunce njenega opusa – od uspešnic trojca Destiny’s Child do raperskih bangerjev zakoncev Carter. Ob spremljavi orkestra trobil in živih bobnov, ki se pretanjeno prepletajo z elektronskimi beati, dokazuje neverjeten razpon mogočnega glasu, nadnaravno kondicijo in veličastno prezenco brez primere. Občinstvo pa se nenehno odziva z evforičnimi kriki, ki glasbo na trenutke skoraj preglasijo.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Drugdealer je psevdonim Michaela Collinsa, nekoč lo-fi glasbenika, ki je outsiderske psych-pop plošče ustvarjal pod imeni RUN DMT in Salvia Plath, danes nostalgika, ki obuja starošolski zvok radijskih hitov z začetka sedemdesetih let. V prvencu smo še prepoznali vzporednice s čudaško indie psihedelijo, katere glavni predstavnik je Ariel Pink, ki s Collinsom pogosto sodeluje, z novo ploščo pa se je avtor popolnoma osvobodil lo-fi tendenc in se s polno paro zazrl v preteklost. Plošča, ki jo je produciral kanadski kantavtor Mac DeMarco, je kot časovni stroj. Če bi izšla pred petdesetimi leti, bi jo obravnavali kakor mainstream pop, ker pa je njen retronostalgični slog danes precej zapostavljen, je del robne indie alternative.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Portret
Že v rani mladosti je vedela, da bo igralka. Pred sprejemnimi izpiti za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v podzavesti čutila, da bo sprejeta v prvem krogu, zato je na akademijo vstopila brez rezervnega načrta za študij. Hitro se je izkazalo, da plana B resnično ni potrebovala. Naj gre za gledališke odre, celovečerne filme, spletne ali televizijske serije, Živa Selan je ena najvidnejših igralk mlajše generacije, ki je lansko poletje zablestela na Slovenskem filmskem festivalu in požela priznanje filmske srenje v obliki zlatega kipca vesna. Za seboj ima že dva celovečerca, dve sezoni priljubljene humoristične serije V dvoje in uspešno leto igranja na odru Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pa čeprav šteje šele triindvajset let.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ od britanskega glasbenika Stephena Wilkinsona, ki pod imenom Bibio že štirinajsto leto navdušuje z eklektičnimi izdajami. Jasno je zgolj, da bo glasba spokojna in zasanjana. Bibio z vsako ploščo predstavi nekakšen slogovni zasuk, pri tem pa niha med samosvojo elektronsko produkcijo, načiliranimi hiphop beati, akustičnim folk kantavtorstvom in mirnodušnim indie popom. Na zadnji plošči Ribbons se sklicuje predvsem na svoja hipijevska indie in folktronica dela, iz katerih žari očiten vpliv psihedelije šestdesetih let. A v ta zvok vpelje tudi značilnosti svojih drugih plošč in pravzaprav se zdi, kot bi želel na novem albumu le povzeti pestri opus.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Na domačem polju futuristične klubske elektronike je klubsko dogajanje zaradi peščice didžejskih kolektivov, ki niso zazrti v preteklost, razmeroma pestro, v lokalni avtorski produkciji pa na tej sceni prevladuje diskografska suša. K sreči ni vse tako črno, k temu pa je največ pripomogel producentski dvojec Warrego Valles. Njegovi članici, Nina Hudej in Nina Kodrič, lokalno sceno napredno misleče klubske elektronike – poleg prirejanja rejvov, privabljanja neodkritih imen iz evropskega podtalja ter pogostega nastopanja z eklektičnimi didžejskimi seti – marljivo pestrita z avtorsko produkcijo, ki v dodelanosti eksponentno narašča.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura
Postapokaliptična turbofolk distopija
Umetniška skupina Freštreš (torej ’fresh trash’ ali sveže smeti) te dni v Ljubljani predstavlja bizarno vizijo postapokaliptične Slovenije, v kateri po jedrski katastrofi zavlada totalitarni režim, ki kontaminiranim preživelim servira kruha in iger v obliki narodnozabavne glasbe, turbofolka in gasilskih veselic. Drevi, v petek, 19. aprila, na opuščeni bencinski črpalki na Tivolski cesti, kjer pod pokroviteljstvom novomeškega festivala Fotopub občasno potekajo razstave in različni umetniški dogodki, Freštreš odpira instalacijo, imenovano DekontamiNACIJA. Njegove (navadno performativne) razstave, ki potekajo zgolj enkrat na leto, vsakič pospremi izid umetniške revije. Tokratna številka, ki se osredotoča na jedrsko apokalipso in na avtorje (k sreči že nekoliko pozabljene) uspešnice Brizgalna brizga, nosi naslov Atomik.
