Gregor Kocijančič
-
Pobeg iz jetništva Mikija Miške
Kaj imajo skupnega Sigmund Freud, Virginia Woolf, F. Scott Fitzgerald, Agatha Christie, Igor Stravinski, Charlie Chaplin in Marcel Duchamp? Vsi našteti mojstri so avtorji umetniških del, ki so se s prvim januarjem rešila okovov avtorskopravnega varstva. Z začetkom novega leta je namreč v Združenih državah Amerike zajeten kos ameriške kulturne zapuščine prešel v javno domeno, kar pomeni, da se je osvobodil pravne zaščite intelektualne lastnine: tisoče literarnih del, pesmi, glasbenih kompozicij, filmov, slik in fotografij je po dvajsetletni suši postalo javno dobro. Gre za množičen vstop umetnin v javno domeno brez primere, kar na ameriškem kulturnem trgu pomeni začetek ustvarjalne renesanse, saj ima ta prelomni dogodek potencial kulturnega vpliva nepredstavljivih razsežnosti: umetniška dela, ki so se osvobodila avtorskopravne zaščite, niso na voljo zgolj za brezplačno uporabo, temveč jih je mogoče po mili volji distribuirati, reproducirati, remiksati ali predelati.
-
Ameriški producent, pevec in multiinstrumentalist Will Wisenfeld, znan predvsem kot Baths, je pod psevdonimom Geotic doslej izdajal predvsem ambientalno elektroniko. Z novo, kratko in sladko ploščo Traversa predstavlja slogovni zasuk, ki v številnih pogledih spominja na prijazno indie elektroniko s preloma tisočletja. A Wisenfeldova interpretacija indie pop zvokov je resnično edinstvena: močno je zaznamovana z večplastnimi zvočnimi teksturami, napredno produkcijo in izjemnim občutkom za kompozicijo. Avtor izkaže nadarjenost za programiranje mikrohouse beatov, žal pa ti na trenutke mejijo na ozračje cenenega tech-housa. Zanimivo, a nič kaj pretresljivo.
-
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Kultura
Ko se seznaniš s Franom – spletnim portalom, ki združuje slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU –, se k njemu vračaš znova in znova. Verjetno je zato v štirih letih, odkar deluje, zbral kar 40 milijonov obiskov. To število še naprej naglo narašča: od lanskega leta se je podvojilo. Izjemni uspeh gre pripisati vsem posodobitvam, s katerimi moštvo marljivih leksikografov – na čelu s Kozmo Ahačičem, raziskovalcem in namestnikom predstojnika inštituta – vztrajno bogati ta izjemno dodelani in čedalje bolj interaktivni portal.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Družba
Zločin proti planetu in življenju
Planet Zemlja je pravzaprav ravna ploskev, težnost pa je zgolj izmišljotina. Človek se v resnici nikoli ni sprehajal po Luni: legendarni posnetek pristanka je v studiu zrežiral Stanley Kubrick. Tajna politična elita s strupenimi plini, ki jih po ozračju škropijo potniška letala, samovoljno upravlja vreme in misli ljudi ter tako manipulira z množicami. Človeštvo je že zdavnaj vzpostavilo stik z nezemljani, a nam to Američani še vedno prikrivajo. Globalno segrevanje in podnebne spremembe so zgolj prebrisana izmišljotina: z njeno pomočjo Kitajska vzpostavlja monopol nad svetovno proizvodnjo. Demokracija je zgolj krinka za prostozidarsko hegemonijo in nadzor nad svetom. Pod protetičnimi obrazi politične elite se pravzaprav skrivajo zlobni kuščarji, ki so na Zemljo pripotovali z daljnega planeta, da bi zavladali človeštvu. Vse to so klasične teorije zarote, ki se z globalno povezanostjo, ki jo omogoča splet, v veliki meri dodatno razpihujejo, namesto da bi bile dokončno ovržene. Medmrežje je obenem izjemno rodoviten teren za vznik novih teorij zarot, za obuditev starih in za medsebojno povezovanje somišljenikov, ki tovrstnim blodnjam nasedajo. Družabna omrežja tiste, ki že verjamejo, izolirajo v mehurčke: nudijo jim okolje, v katerih svoja bizarna prepričanja okrepijo, se povežejo z enako mislečimi in konzumirajo izrazito enostranski, filtriran tok informacij.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Španska pevka Rosalía je nase prvič resno opozorila s ploščo Los Ángeles, edinstveno interpretacijo folka in flamenka. Druga plošča je radikalen zasuk k zvokom napredno mislečega popa: prva plošča je zvenela kot posodobljena različica flamenka, pri drugi gre za futuristično preobrazbo tega. Kdo bi si mislil, da lahko prvine tradicionalne španske godbe tako učinkovito delujejo v kombinaciji z digitalnimi kompozicijami, auto-tune manipulacijami vokala in izčiščenimi R & B-beati. El mal querer je dih jemajoča plošča, ki z izvirno mešanico slogov zveni izrazito neopredeljivo, skoraj zunajzemeljsko. Z dodelano produkcijo in eteričnimi vokali pa zlahka prepriča tudi tiste, ki špansko ne govorimo.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
O psevdoglasbeniku, ki sliši na ime Tekashi 6ix9ine, moramo govoriti – čeprav ustvarja glasbo, ki si po estetskih merilih verjetno sploh ne zasluži pozornosti. Njegov komercialni preboj je fenomen, ki zbuja skrb in kaže, v kako bednem stanju je sodobni pop. Zaslovel je kot zvezda Instagrama, kasneje pa kot tarča spletnih memov. Prepoznavnost je gradil kot ultimativni dvorni norček ameriške trap scene: pozornost je pritegoval predvsem z vpadljivim imidžem – od potetoviranega obraza do mavričnih las. Da bi ga v rap igri opazili, je vztrajno dissal raperske tekmece. Ko jih je razžalil, se je za zaščito obrnil na ulične tolpe. Zaradi kaznivih dejanj, katerih posnetke je marljivo objavljal na družabnih omrežjih, izid plošče DUMMY BOY spremlja kar izza rešetk, za katerimi bo verjetno ostal do konca svojih dni: zaradi zveznih obtožb o posesti orožja in vpletenosti v strelske obračune mu grozi dosmrtni zapor.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Družba
Če slika pove več kot tisoč besed, videoposnetek pove več kot tisoč slik. Verjetno menite, da ni prepričljivejšega dokaznega gradiva, kot je razločen video, podkrepljen s čistim zvočnim posnetkom? Pomislite še enkrat. Splet so začeli preplavljati t. i. deepfake posnetki, hiperrealistični videoponaredki, ustvarjeni z umetno inteligenco in algoritmi strojnega učenja. Njihova prepričljivost je milo rečeno skrb zbujajoča in poraja številne pomisleke, vse skupaj pa spominja na scenarije znanstvenofantastičnih distopij. Manipuliranje z videoposnetki sicer ni nič novega, a doslej je bila za ustvarjanje prepričljivih videoponaredkov potrebna mala vojska tehničnih strokovnjakov. Hollywood je napredne tehnike sinteze podob zadnja leta predstavljal v znanstvenofantastičnih uspešnicah, kot sta Vojna zvezd in nadaljevanje kultne klasike Iztrebljevalec, v katerih so namesto že umrlih igralcev nastopale njihove sintetične različice. Ob digitalnem obujanju preminulih igralcev se je zaradi odsotnosti njihovega nadzora nad postumno zapuščino dvignila marsikatera obrv, a fotorealistične videorekonstrukcije pokojnih so doslej vseeno veljale za nekaj, kar lahko ponudijo zgolj visokoproračunski hollywoodski projekti. Tehnologija deepfake, ki ustvarjanje prepričljivih videomanipulacij omogoči tako rekoč komurkoli, pa briše mejo med resničnostjo in fikcijo ter pomeni naslednjo stopnjo v razvoju lažnih novic.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Postumna plošča letos umorjenega raperja dokazuje, kako zelo dobičkaželjna je glasbena industrija. Ker je preminuli v zadnjih letih svojega kratkega življenja ustvaril zajetno bazo zvestih oboževalcev, ki je po njegovi smrti eksponentno narasla, so si založniški velikani urno prisvojili vsak njegov nedokončani demo, skico ali druge oblike shranjenih zamisli. Te so zdaj na silo nametali v porazno zbirko nedodelanih ostankov, ki ji pravijo album, a to pravzaprav sploh ni. XXXTentacionova glasba je že v času njegovega življenja aranžmajsko pešala – nova plošča pa je tako pomanjkljiva in nezaključena, da bo lahko prepričala zgolj najbolj nekritično občinstvo.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Politika
Muhammadu Buhari, nigerijski predsednik, nekdanji vojaški diktator in zdaj samooklicani »spreobrnjeni demokrat«, ni klon. Vsaj tako je zagotavljal preteklo nedeljo na COP24, konferenci o okoljskih spremembah, ki so jo na Poljskem gostili Združeni narodi. »Sem pravi jaz, to vam zagotavljam. Kmalu bom praznoval šestinsedemdeseti rojstni dan in sem pri polni moči,« je povedal sebi v bran, ko so mu na konferenci predstavili bizarno obtožbo, da je pravzaprav mrtev in ga nadomešča dvojnik. Čeprav njegovo zanikanje zveni prav kot nekaj, kar bi po pravilih znanstvene fantastike rekel klon, se zdi, da mu je treba verjeti.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Anderson .Paak, eden izmed najprepoznavnejših glasov neosoula, na tretji plošči nadaljuje zavezništvo, ki ga je pred tremi leti poneslo v višave: Oxnard je ustvaril s prvim možem Compton rapa, megalomanskim poslovnežem Dr. Drejem, ki albumu poleg produkcijskih veščin in založniškega varstva zagotovi tudi nekaj okornih verzov. Drugi gostujoči glasbeniki ne razočarajo: prispevek Kendricka Lamarja spominja na njegovo čislano ploščo To Pimp a Butterfly, Snoop Dogg pa ob svilnati G-funk spremljavi blesti kot že dolgo ne. Hrbtenica plošče je spoliran retro funk, ki spominja na soundtracke akcijskih filmov iz sedemdesetih let in .Paaku ustvari manevrski prostor za dokazovanje vokalnih spretnosti, predvsem pa lesketajoče karizme.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Lil Peep: Come Over When You’re Sober Pt. 2
Postumni album Lila Peepa, glavnega predstavnika vala emo trap glasbe, ki je lani pri enaindvajsetih tragično preminul zaradi prevelikega odmerka fentanila in xanaxa, je plošča, ki naj bi bila rap, pa to pravzaprav sploh ni. Peep občasno malo zarapa, a na večinskem delu albuma predvsem jokajoče poje in jamra. Če bi v njegovi glasbi beate nadomestili z rockovskimi bobni, bi zvenela kot povprečen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Če estetske razprave pustimo ob strani, pa so objektivna težavna plat te zbirke žalostink vsekakor infantilna besedila, ki romantizirajo depresijo in poveličujejo zasvojenost. Lil Peep po smrti še naprej promovira tisto, kar ga je pokopalo.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Jan Rozman je sedemindvajsetletni odrski umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu. Priznava, da ima pri svojem umetniškem udejstvovanju krizo identitete. »Sem plesalec, ki ga plesalci nimajo za plesalca, sem igralec, ki ni igralec, sem koreograf, ki ni koreograf, in performer, ki ni performer. Na plesni sceni sem črna ovca. Žanrsko se zelo težko opredelim in se pravzaprav sploh ne želim opredeljevati,« pravi. In doda: »Povrh vsega pa sem še fizioterapevt«. Rozman v svojih predstavah namesto obremenjevanja s slogovnim predalčkanjem raje združuje vsa področja, ki ga zanimajo. Razen fizioterapije. Tovrsten interdisciplinarni pristop do ustvarjanja je očiten tudi pri njegovi najnovejši avtorski uprizoritvi Predmetenje, ki jo je prejšnji mesec izvedel v Plesnem teatru Ljubljana.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura
Spotify, vodilna platforma za spletno pretakanje glasbe, je letos spomladi zaradi politike nasprotovanja »sovražnemu ravnanju« z uradnih predvajalnih seznamov umaknil glasbo dveh spornih izvajalcev: R & B-pevca R-Kellyja, ki je bil v zadnjih desetletjih večkrat obdolžen različnih iztirjenih spolnih grozodejstev, in Jahesha Dwayna Onfroya, raperja, znanega pod vzdevkom XXXTentacion. Pri Spotifyu so se za bojkot glasbe tega odločili, ker so se pojavile obtožbe zaradi nasilja nad ženskami, krutega trpinčenja dekleta, homofobnega nasilja in oboroženega ropa. Poleg vseh naštetih hudodelstev pa naj bi bil raper v nekaj letih z nožem zabodel kar devet ljudi.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Zapadel je prvi sneg, kmalu bodo prižgali lučke in pričakovali bi, da bomo še eno zimo poslušali zgolj zimzeleno uspešnico All I Want for Christmas Is You, ki jo je posnela Mariah Carey, a diva je presenetila z izvrstno novo izdajo. Od njenega petnajstega albuma nismo pričakovali veliko, toda Mimi se je s Cautionom ponovno odkrila: vokalne značilnosti zlatih let MTV-jevskega R & B je združila s sodobnimi instrumentalnimi pristopi, za katere je poskrbela z odličnim in nekonvencionalnim naborom producentov – od Timbalanda do Blood Orange. Zbirka spevnih balad se premeteno znajde na presečišču med komercialnim in alternativnim R & B, svilnate podlage pa ploščo razbremenijo tudi takrat, ko pevka pretirava z dokazovanjem razpona svojega glasu.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura
Ko emodžiji nadomestijo emocije
O absurdnosti interakcij v spletnih klepetih sploh ne razmišljamo, a postane zelo očitna, ko njihove značilnosti preslikamo v resnično življenje. To je storil mladi umetnik Vid Merlak v filmu Videno, ki je tudi njegovo diplomsko delo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Te dni ga pod okriljem iniciative U30+ za podporo mladim slovenskim umetnikom predstavlja v ljubljanski galeriji Aksioma. Avtor z izvirno zamislijo opozarja na pereče teme, s katerimi se ob ogledu filma zlahka poistovetimo, a jih ob vsakodnevnem komuniciranju prek družabnih omrežij jemljemo za povsem samoumevne. Čeprav je Videno bolj kot na kritično refleksijo družbe osredotočen na humor, avtor s filmom vseeno opozarja na relevantne fenomene: poleg izpostavljanja plehke banalnosti spletnih dialogov in dvoličnosti, ki jo v tovrstnem komuniciranju povzroča fizična odsotnost, avtor s filmom odpira številna žgoča vprašanja. Kdaj uporaba družabnih omrežij postane pristna družbena interakcija? Lahko spletno komunikacijo sploh primerjamo s pogovorom na štiri oči? Kako fragmentirane so naše spletne persone in koliko se razlikujejo od naših resničnih osebnosti?
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Daughters: You Won’t Get What You Want
Daughters je ameriški noise rock kvartet, ki je pred osmimi leti razpadel, a je letos presenetil z novo ploščo. Ponovni zagon se je obnesel: zasedba je presegla samo sebe in ustvarila hrupno mojstrovino, ki v dovršenosti avantgardne surovosti verjetno trenutno sploh nima tekmeca. Zvočni zid težke distorzije in ognjevit pripovedni vokal med poslušanjem ustvarjata občutek, da nam nekdo s pnevmatičnim kladivom vrta po glavi. Vsaka skladba na plošči je kot injekcija, ki predre prsni koš in v srce vbrizga konjski odmerek adrenalina. Bend se je doslej oklepal punkovskih struktur in ustvarjal kitarske rafale, ki po navadi niso bili daljši od minute, tokrat pa se izkaže z dodelanimi aranžmaji.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Britanski zasedbi The Prodigy je zmanjkalo izvirnih zamisli. Čeprav njeni člani veljajo za revolucionarne producente, ki so rave z začetka devetdesetih let z domiselnimi rešitvami spravili v mainstream, se danes zdi, da je namen novih izdaj predvsem, da se na velikih festivalskih odrih ohranjajo kot glavni gosti. Tudi nova plošča je večidel zgolj reciklaža starih, prežvečenih zamisli, ki jih The Prodigy deloma aktualizira s sodobnimi producentskimi prijemi. A pravzaprav bi bilo bolje, da ikoničnega zvoka ne bi posodabljal, saj se z digitalizirano modernizacijo zvok nekoliko izrodi. Intenzivno cvrčanje (pre) nasičenih kompozicij pa ima na trenutke še zmeraj pristen punkovski učinek, ki v poslušalcu zbudi nenadno potrebo po skoku v moshpit.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Različni avtorji: Chilli Space 14
Didžejev klubske elektronike je pri nas ogromno in pravzaprav se tudi producira kar precej, a naši elektroničarji le malokrat naberejo dovolj gradiva za celovite izdaje svojih del. Domačih založb, ki se posvečajo elektronski glasbi, je namreč zgolj peščica, malokateri domači producent pa se opogumi, da bi svoje stvaritve poslal v tujino. Diskografsko neplodnost klubske elektronike zato rešujejo pregledne zbirke lokalne produkcije. Na tem področju je bil nekaj časa dejaven kolektiv Stiropor, Klub K4 vsako leto izda kompilacijo Gibanica, Radio Študent je pred leti na dvojni vinilki izdal kompilacijo CTR+N, s kompilacijami futurističnih hip-hop beatov pa so občasno dejavne založbe rx:tx, Trite, Beton in SNIF. Kolektiv, ki je pri prerezih producentskih dejavnosti najvztrajnejši in v svojih izdajah zdaleč najkonsistentnejši, je brez dvoma Chilli Space. Pred petnajstimi leti so ga zagnali lokalni očaki elektronske glasbe na čelu z Marjanom Crnkovičem, znanim kot DJ Dojaja. Od tedaj vsako leto brez prekinitve izdajo jedrnato zbirko »ohlajene« obklubske elektronike.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura
Brezkompromisna techno lobotomija
Čeprav obiskovalci ljubljanskih rave zabav z odhodom v klub navadno precej dolgo odlašajo, so se prejšnji torek podvizali in že malo po polnoči napolnili veliki floor Kluba K4. Ura ni odbila niti pol enih zjutraj, ko si je bilo na plesišču že težavno izboriti svoj prostor. Med uvodnim setom mlade, a izjemno suverene didžejke Nulle smo bili kljub zgodnji uri priče prizorom, ki so spominjali na razuzdane britanske techno festivale: na stranskih podestih je bilo videti nekaj divjih turistov, ki so se z razgaljenimi telesi postavljali s plodovi dolgih ur fitnesiranja, nekemu fantu s svetlečo se modro lasuljo pa se je visoka peta na čevlju zlomila še pred začetkom nastopa glavne gostje in vsi njegovi poskusi lovljenja ravnotežja so se zdeli kot Sizifovo delo. Njegovo omamljeno opotekanje in pompozen padec po stopnicah v kadilnici sta bila znak, da je klub dovolj razigran za glavno atrakcijo večera. Za mešalko je stopila nemška didžejka Helena Hauff.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Cloud Nothings: Last Building Burning
Kvartet kantavtorja Dylana Baldija s petim dolgometražcem ponovno združuje najstniško nedolžnost pop punka, prefinjeni noise rock in melanholični post hardcore, ki močno spominja na jamranje proto emo bendov. V teoriji se to zdi kot zagotovljen recept za kiks, a Baldi te žanre znova združi v učinkovito in delikatno celoto. K temu vsekakor pripomorejo njegov izjemni občutek za skladanje spevnih in udarnih rifov ter globoka, a preprosta besedila, s katerimi se bo najlaže poistovetila mladež, ki se bori z eksistencialno krizo odraščanja. Cloud Nothings se je k sreči odmaknil od zasuka k nežnejši plati, h kateri je napeljeval z lansko ploščo, in z albumom Last Building Burning upraviči sloves enega trših bendov na ameriški indie rock sceni.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
John Carpenter, starosta slasher grozljivk in skladatelj z obširnim opusom kultne filmske glasbe, se vrača k franšizi Noč čarovnic, ki jo je ustvaril pred štiridesetimi leti. Tokrat je sicer podpisal zgolj glasbeno spremljavo, ki v sodobni maniri reinterpretira ikonično tematsko melodijo te kultne sage. Ta se je od časov izvirnika popolnoma izrodila, a letošnji ponovni zagon pomeni prelomno obuditev franšize. V duhu visokoproračunske produkcije se je vlaku pridružil tudi Carpenter, in čeprav že dvajset let ni posnel plošče, je še vedno v polni formi: s srhljivimi, toda nostalgičnimi sintetizatorskimi skladbami poustvarja tesnobno razpoloženje, brez katerega bi bil Michael Myers zgolj navaden norec z masko.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Novozelandski glasbenik Connan Mockasin, ki svojo edinstveno indie pop glasbo ob izidu nove plošče označuje za nadrealistični R & B, ni prepoznaven zgolj zaradi nenavadnega vokala, ki zveni kot omamljeni falzet, temveč tudi zaradi ekscentrične prezence: na prvi pogled deluje kot mehkopornografski igralec iz sedemdesetih let. S tretjo ploščo predstavlja bolj izčiščen zvok, kot smo ga bili vajeni doslej: album je v pariškem studiu z okrnjeno postavo spremljevalne zasedbe posnel kar v živo. Glasba, ki je mišljena kot spremljava njegovega režijskega prvenca, zveni značilno svilnato, nekoliko groteskno in nadvse romantično, vodilni vokal pa pogosto prevzame futuristični baladnik James Blake.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Haiku Garden: Where If Not Now
Zasedba Haiku Garden je nase prvič resno opozorila leta 2014, ko jo je strokovna žirija izbrala za turnejo Klubskega maratona, ki jo Radio Študent vsako leto prireja po klubih po vsej Sloveniji. Večina članov benda se je seznanila med študijem muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in to, da se z glasbo ukvarjajo tudi v akademskem svetu, prepoznamo v dovršenosti glasbenih stvaritev. Že po turneji Klubskega maratona so izjemen potencial pokazali z malo ploščo Waver, z ravnokar izdanim dolgometražnim prvencem Where if Not Now – nespornim kandidatom za domačo ploščo leta – pa so se suvereno zacementirali kot ena najprivlačnejših domačih glasbenih skupin. Pri večini lokalnih kitarskih skupin je že od daleč prepoznati, da gre za slovenski bend, Haiku Garden pa je popolnoma brez sindromov slovenskega rocka: s prepoznavnim slogom, drznim songwritingom in vrhunsko produkcijo, ki je tokrat potekala pod taktirko Vitje Balžalorskega (člana zasedb Carnaval in Laibach), brez dvoma zveni kot bend svetovnega formata.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Od leta 2009, ko je Lil Wayne prejel grammyja za najboljši rap album, je šlo z njegovo kariero strmo navzdol: kakovost studijskih izdelkov je nazadovala, boril se je s kodeinsko odvisnostjo, reševal pravne spore z mentorjem in založniškim partnerjem Birdmanom. Pričakovanja v zvezi z novo ploščo niso bila prav velika, a avtor jih je suvereno presegel, k čemur so veliko prispevali gostujoči glasbeniki – predvsem Kendrick Lamar. Toda tudi Lil Wayne je pristavil nekaj pozitivnih presenečenj: poslušljivo plat njegovih verzov zaznamuje prismuknjena duhovitost, tehnična in besedilna izvedba pa pogosto delujeta nekoliko osnovnošolsko, vendar se to za njegov značilni in ikonični slog čisto spodobi.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Portret
Darko Štante, režiser in scenarist
Darku Štantetu, rojenemu leta 1975 v Ljubljani, je pred nekaj tedni njegov prvi film, drama Posledice, prinesel vesno za najboljšo režijo. Film, ki te dni začenja pohod po slovenskih kinematografih, pa ni bil odlično sprejet le na Festivalu slovenskega filma, temveč tudi v Torontu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na drugi strani Atlantika, kar mu je omogočilo distribucijo po ameriških kinematografih. Tudi tam si bodo torej lahko ogledali slovenski celovečerec, ki se spopada s problematiko mladoletnih prestopnikov v prevzgojnih ustanovah in gotovo tako prepričljivo deluje tudi zato, ker ima avtor osebne izkušnje s težavnimi mladostniki: je namreč diplomirani socialni delavec, ki v Zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu dela kot nočni vzgojitelj.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Tim Hecker, kanadski ambientalni čarovnik, je svojo diskografijo obogatil še z enim presežkom. Konoyo je konceptualna plošča, na kateri avtor subtilno vzpostavlja dialog med stroji in starodavnimi japonskimi glasbili: z inovativnimi produkcijskimi postopki manipulira posnetke tradicionalnega orkestra gagaku, ki izvaja cesarsko dvorno glasbo. Hecker je pri obdelavi najstarejše različice japonske klasične glasbe tako spreten, da večkrat ni jasno, kaj od slišanega je organsko in kaj elektronsko. Pogosto nekoliko utruja z disonancami, ki zbujajo nelagodje, a iz tesnobnih trenutkov premeteno prehaja v blagostanje eteričnih sintetizatorjev in delikatnega dronanja.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Ameriški slowcore veterani iz zasedbe Low z dvanajsto ploščo nadgrajujejo slogovni zasuk, h kateremu so napeljevali že s prejšnjo izdajo. Pravzaprav ga izpopolnijo: odstranili so sledi (post)rockovskih korenin in se popolnoma prepustili eterični elektroniki, obogateni z melanholičnimi vokali. Plošča kljub izrazitemu minimalizmu zveni sila udarno: prav presenetljivo je, da zasedbi s peščico elementov uspe pričarati intenzivno razpoloženje, ki pa hkrati deluje tako hipnotično, da je poslušalec že po nekaj uvodnih skladbah popolnoma blažen. Težko kljubujemo prevladujočemu mnenju, da gre za najboljše delo v bogatem opusu zasedbe, nedvomno pa gre za izdelek, ki se bo znašel na številnih seznamih plošč leta.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Britanski dvojec Jungle se na novi plošči ne oddalji od preverjene formule, ki mu je zagotovila uspeh prvenca izpred štirih let, v odmevu katerega je s sedemčlansko zasedbo nastopil tudi v ljubljanskem Kinu Šiška. Še zmeraj se vztrajno oklepa poskočnega soula brez duše in pompoznega elektro funka brez prave vsebine, pri čemer se nenehno sklicuje na diskoidne uspešnice osemdesetih let. Četudi so vse skladbe na novi plošči zelo spevne, so hkrati prav toliko nezapomnljive. Kompozicije in aranžmaji pogosto delujejo premišljeno in tudi paleta uporabljenih zvokov je lahko nadvse prijetna, a kaj, ko čez vsako skladbo piska falzet, ki plošče ne naredi zgolj monotone, temveč že prav nadležno. Neškodljiva, vendar izrazito nemarkantna pop plošča.
