Gregor Kocijančič
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Mr. Fingers: Cerebral Hemispheres
Mr. Fingers je veteran, inovator in ikona chicaškega housa. S pestro diskografijo se je v dobrih tridesetih letih dokazal kot izjemno raznolik avtor, ki ima poleg nadarjenosti za skladanje brezčasnih house himn v malem prstu tudi acid bangerje in soulful izice ter pravzaprav vse, kar je vmes. Na novi plošči, prvi dolgometražni po petindvajsetih letih, predstavlja predvsem svojo nežno plat, a tokrat ta deluje neposrečeno. Zaradi osladnih saksofonskih vložkov in solzavih klavirskih solaž večina albuma zveni kot cenena lounge kompilacija. To razpoloženje k sreči preseka s kratkim poglavjem iz minimalističnega housa in melanholičnega acida, a se mu s tem ne uspe povsem odkupiti za izumetničenost in razvlečenost prevladujočih delov albuma.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
The Weeknd: My Dear Melancholy
Velikan alternativnega R & B-ja, The Weeknd, je zveste oboževalce presenetil z nenapovedano izdajo kratkega albuma. Avtor že z naslovom pojasni, da tokratno ploščo posveča otožnosti, ki ga preganja zaradi bolečega razdrtja zveze. Gre za brezčasno temo, s katero se bo zlahka poistovetila temeljna ciljna skupina te plošče: mladež v težkih letih odraščanja, ki bo z avtorjem sočustvovala v stanju neizmerne melanholije. Zasluge za prepričljivo (predvsem instrumentalno) plat te zbirke jeremijad gre pripisati premišljenemu naboru producentov: soavtor uvodne epopeje je Nicholas Jaar, osrednjo two-step žalostinko je sproduciral Skrillex, najprepričljivejši podlagi pa podpisujeta Francoz Gesaffelstein in njegov rojak Homem-Christo iz legendarnega dua Daft Punk.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Družba
V zadnjih letih je vzniknil nov spletni in psihološki fenomen, ki ga imenujejo avtonomni senzorični odziv meridianov ali ASMR. Gre za to, da lahko nekateri (predvsem zvočni) dražljaji v nekaterih posameznikih sprožijo prijetne občutke, ki jih morda še najnazorneje opiše izraz možgansko mravljinčenje. Nemara ste tudi sami že kdaj ob kakem šepetu z nežnim glasom začutili občutek telesnega ugodja, ki je bežno spominjal na kurjo polt. Pot je verjetno začel v lobanji ali vratu in spolzel po hrbtenici ter vas morda prevzel po vsem telesu. Neverjetno vas je pomiril in vam ugajal – kot bi vam kdo nežno zmasiral možgane. Ne zgolj prijetni, šepetajoči glasovi, tudi drugi zvoki in dražljaji pri nekaterih ljudeh sprožajo sproščujoče ščemenje. Denimo zvok česanja in striženja las, listanja knjig, nežnega tapkanja s prsti, drgnjenja dlani po različnih tkaninah ali polzenja prstov skozi ščetine krtače … S prijetnim mravljinčenjem ob takšnih dražljajih se lahko poistoveti marsikdo in splet je omogočil, da so se ti ljudje povezali v skupnost. Nastala je ASMR-kultura in se v nekaj letih razrasla v enega najbizarnejših kotičkov interneta.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Glasbeniki včasih veliki preboj doživijo šele po desetletju delovanja in Damonu McMahonu, ki ustvarja pod imenom Amen Dunes, je uspelo prav to: prelomna mojstrovina Freedom, ki bo v glasbeni zgodovini nedvomno pustila globoko sled, je že njegova peta plošča. Tudi prejšnji albumi so izvrstni, a v preteklih raziskovanjih čudaške folk glasbe je učinek spevnosti malce zbledel zaradi odsotnosti pop občutljivosti. Zdaj pa je avtor svoje genialne – a v preteklosti rahlo begajoče – zamisli izčistil in jih postavil v aranžmaje, za katere se zdi, da so jih navdihnili najboljši trenutki alt-rocka devetdesetih let, poleg tega pa je ohranil kantavtorsko intimnost, ki celoten izdelek naredi še toliko bolj ganljiv.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Po več kot dvajsetih letih izjemne uspešnosti, po sedmih priljubljenih dolgometražnih albumih in kar dveh kompilacijah največjih uspešnic ima zasedba Big Foot Mama toliko zvestih oboževalcev, da je že povsem vseeno, če njena novonastala dela niso ravno presežna. Pri vztrajnem izdajanju plošč je članom skupine verjetno pomembneje to, da v očeh sledilcev še naprej delujejo kot aktivna zasedba, ki stadiona v Stožicah ne napolni zgolj zaradi stare slave. A ob poslušanju nove plošče Plameni v raju se izkaže, da počnejo prav to: pesmi skladajo po preverjenih formulah, na katerih so zgradili veličastno ime. Pravzaprav bi se občinstvu morda celo izneverili, če bi stopili iz svojih čevljev in ustvarili kaj svežega oziroma vsaj kaj, kar ne bi zvenelo skoraj identično z dosedanjim opusom.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Mladi mariborski beatmaker YNGFirefly je nase opozoril konec lanskega leta, ko je sproduciral večino podlag na Mitovem albumu Bratstvo in estradstvo, ki ga je Mladina uvrstila med najboljše plošče leta. Tokrat ponovno dokazuje obetavne producentske veščine, naklonjenost melanholični melodiki in brezsramno semplanje akustičnih žalostink, ki po pretirani čustvenosti mejijo na emo estetiko, a v kombinaciji s hip-hop beati zvenijo kot alternativni R’n’B. S surovo produkcijo spretno krmari med trapom, popom in lo-fi hip-hopom. K sodelovanju je povabil vojsko glasbenikov z vseh koncev Slovenije; številni prepričajo, za nekatere pa se zdi, da je to, da so dobili prostor za okorne verze, predvsem prijateljska usluga.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Jack White: Boarding House Reach
Jack White je sodobna ikona rock’n’rolla. Ustvaril je nekatere od najspevnejših kitarskih rifov, ki jih soglasno pojejo celo polne tribune navijačev, tudi takšnih, ki še nikoli niso slišali za The White Stripes. Od razpada te skupine, dvojca z bobnarko Meg White, s katero je začel graditi veličasten opus in nedvomno doživel tudi ustvarjalni vrhunec, je bil dejaven v številnih zasedbah, od The Raconteurs do The Dead Weather, zadnja leta pa se posveča predvsem solistični karieri. Ta je obrodila dve izjemni plošči, zato ni čudno, da smo od tretje, ki je izšla te dni, pričakovali veliko. Navsezadnje je Jack White kitarski genij in izjemen skladatelj, ki v sodobno (indie) rock produkcijo že dvajset let domiselno vpeljuje zvrsti, kot so blues, gospel in country.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Kantavtoric, ki ustvarjajo zasanjane lo-fi pesmi in snemajo kar v svojih spalnicah, na indie sceni mrgoli, a Soccer Mommy krepko odstopa od povprečja. Morda zaradi besedil, ki poslušalca neizbežno popeljejo skozi frustracije najstniških let, morda pa zaradi brezsramne pop senzibilnosti, ki jasno odraža njeno naklonjenost »upornicam« z MTV, kot je Avril Lavigne. Verjetno pa je najprepričljivejša zaradi dovršenega songwritinga. Ta je precej prefinjen in hkrati tako speven in nežen, da bi se dobro obnesel kot spremljava na maturantskih plesih v ameriških najstniških filmih. Album Clean pri poslušalcu ne povzroči le kurje polti, ampak v njem zbudi nenadno željo po ogledu kakšne dolgočasne indie dramedije o odraščanju.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Lil Yachy je eden on neštetih trap izvajalcev, ki so si pred ime dodali besedo »lil« (majhen), poustvarjajo klišeje svojega žanra in z digitalnim izpopolnjevanjem pevskih sposobnosti (auto tune) ohranjajo zapuščino pevke Cher. Pozitivna pričakovanja pred njegovo novo ploščo so bila prisotna samo zato, ker jo je »mali čolniček« naslovil kot drugi del prepričljivega prvenca. A ta se mu je, kot kaže, zgolj posrečil. Z vmesnimi izdajami mu je spodletelo, moral se je celo javno opravičiti, saj je v enem od verzov s ponesrečeno seksualno prispodobo vabil k igranju svojega čela, ker je mislil, da gre za pihalo. Po tem fiasku je obljubljal vrnitev h koreninam, dostavil pa zgolj obilico nerodnega bahanja z zavidanja vrednim premoženjem.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Kanadski veščaki avantgardnega post punka SUUNS so s prvencem navdušili. Z naslednjima ploščama so se odločno ohranili na zemljevidu in eksperimentirali, se iskali in se ponovno našli, visokih meril, ki so jih postavili s prvencem, pa jim vendarle ni uspelo doseči, kaj šele preseči. Vse do zdaj: s ploščo Felt, ki najbolj prepriča v trenutkih sodobne interpretacije krautrocka, ponovno dokazujejo, da so eni največjih mojstrov svoje domene. Impresija intergalaktičnega popotovanja, h kateri pripomorejo predvsem znanstvenofantastični synthi, se pogosto prizemlji s spokojnimi vokali in psihedeličnimi kitarskimi rifi. Edinstvena zvočna izkušnja, ki zaradi kompleksnosti vztrajno vabi k ponovnemu poslušanju.
-
Ameriško-kanadska glasbenica U. S. Girls je kot solistka, ki je ustvarjala v izolaciji, ljubitelje obskurnega indieja zalagala s hrupnim direndajem, ki je pod površjem šumenja že od nekdaj skrival spevno hrbtenico z resničnim pop potencialom. Pri sodelovanju z vojsko soavtorjev in producentov v studiu je ta potencial dobro izkoristila. Projekt, ki se je začel kot lo-fi noise pop, postaja vedno bolj izčiščen. Ko avtorica opusti lo-fi, ostane pač pop; izjemno dodelan, premišljeno aranžiran in presenetljivo plesen. Nasprotje radostnim harmonijam na plošči so protestna besedila o zlorabah, maščevanju in ameriški politiki. Te teme avtorica očitno čuti iskreno in goreče, saj pusti vtis, da je s svojim edinstvenim glasom v vsakem komadu izlila srce.
-
Članici domačega producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sta že stari znanki z ljubljanske klubske scene. Prav občudovanja vredno se zdi, da ob vsem didžejskem, organizatorskem in aktivističnem delovanju najdeta čas še za avtorsko produkcijo, ki je iz izdaje v izdajo bolj dovršena. To dokazuje tudi njun skupni dolgometražni prvenec Botox.
-
Laurie Anderson & Kronos Quartet: Landfall
Vsestranska umetnica Laurie Anderson si je v petdesetletni karieri upravičeno pridobila status kultne avtorice, ki je soodgovorna za popularizacijo obskurne in eksperimentalne elektronike osemdesetih let. Za letošnji album Landfall, ki je nevrotična zbirka komorne godalne glasbe, minimalistične elektronike in »spoken word« poezije, je združila moči z neoklasičnimi veterani iz Kronos Quarteta. Besedila delujejo kot branje dnevnika, ki ga je pisala, medtem ko je po vzhodni obali ZDA (in glasbeničinem stanovanju) divjal orkan Sandy. Njegovo opustošenje je torej temeljna téma te precej mučne plošče, ki še najbolj očara, ko v napsihiranih rafalih violin prepoznamo neskončno moč viharja.
-
Čeprav je dvojec MGMT pred desetletjem zaslovel z nekaj elektropop uspešnicami, gre pravzaprav že od nekdaj za napredno misleča in eksperimentalna glasbenika. Odpor do razmer v sodobnem popu sta izkazala z izrazito psihedeličnima albumoma, s katerima sta prepričala zgolj nekaj glasbenih sladokuscev: prodala sta le peščico izvodov in se zamerila večini oboževalcev. Z letošnjo mojstrovino Little Dark Age pa sta dokazala, da še vedno premoreta veliko pop senzibilnosti, nadarjenosti za pisanje spevnih refrenov, skladanje ganljivih melodij in oblikovanje bogatih aranžmajev. Album, ki z edinstvenim pristopom niha med psihedelijo šestdesetih let in synthpopom osemdesetih, je njuno najboljše delo doslej.
-
Buraz je balkanski, pri nas pa tudi slengovski izraz za brata. Buraza sta torej brata, prava, krvna brata in najboljša prijatelja. Do nedavna sta živela drug mimo drugega. Žiga Aljaž, starejši buraz (letnik 1983), se je uveljavil kot grafični oblikovalec, multimedijski umetnik in član (ulično) umetniškega kolektiva ZEK. Bil je tudi frontman postpunk skupine Loudspeaker Alliance, zadnjih nekaj let pa se razvija kot solo izvajalec, avdioproducent in kantavtor. Mlajši buraz Grega Jakhel Kolarević (letnik 1988) ima kljub razmeroma rosnim letom za seboj izjemno burno zgodovino: že v najstniških letih je zabredel na kriva pota in se nekaj časa boril z odvisnostjo. Do poškodbe je bil tudi vrhunski športnik – profesionalni košarkar, zdaj pa deluje kot osebni fitnes trener in spletni zabavljač. Kontrast med bratoma bi bil težko bolj izrazit, kar opaža tudi Jakhel Kolarević: »Moj buraz je alternativec, jaz sem težek čefur. Gre za nezdružljiva svetova, midva pa ju z najino glasbo združujeva. Na najine koncerte bojo prišli tako tisti, ki poslušajo Radio Študent, kot tisti, ki poslušajo Radio Salomon.«
-
Nesesari Kakalulu: Nesesari Kakalulu
Slovenska afrobeat zasedba Nesesari Kakalulu z Obale izjemne veščine dokazuje že s tem, da kljub številčnosti deluje neverjetno usklajeno. Če nas ne očara že skladnost devetih krovnih članov, se zasedbi na odru in plošči pridruži še osem vokalistov. Čeprav so vsi vrhunski glasbeniki, nihče ne pretirava s soliranjem, delujejo povsem harmonično in enakovredno. Prvenec nazorno odraža energičnost in tehnično dovršenost živih nastopov, a žal pri tem tudi ostane, saj deluje bolj kot zbirka izbranih koncertnih posnetkov. Plošča je sicer prežeta z žmohtom, soulom in groovom, toda manjka ji svežine in prave izvirnosti: bolj kot avtorsko delo namreč deluje kot poklon Feli Kutiju, očaku afrobeata in glavnemu navdihu zasedbe.
-
Justin Timberlake: Man of the Woods
Justin Timberlake je na prelomu tisočletja iz vloge boyband marionete presedlal v vlogo inovatorja sodobnega MTV-popa. K temu je pripomoglo dejavno sodelovanje z vrhunskimi producenti, kot sta The Neptunes (Pharell Williams in Chad Hugo) in Timbaland, ki so pravzaprav odgovorni za največje MTV-uspešnice v prvem desetletju novega tisočletja in so z drznimi produkcijskimi postopki zaznamovali zvok blockbuster R’ n’ B-ja tega. Z albumi, kakršna sta Justified in FutureSex/LoveSounds, je Timberlake zacementiral svoj status vodilne pop superzvezde in ga pred petimi leti vsaj deloma upravičil z nekaterimi vrhunci z dvojne plošče The 20/20 Experience, ki je prav tako nastala v sodelovanju s Timbalandom.
-
Kalifornijski noise-pop duo ustvarja zgolj s kitaro, bobni in vokalom, a zaradi simfonije hrupnih tekstur nas ob poslušanju njune tokratne plošče spremlja občutek, da gre za veččlansko zasedbo zapohanih srednješolcev, ki špricajo pouk, v garaži preigravajo melanholične akorde in pišejo pesmi o odraščanju. No Age vseprisotno pop senzibiliteto vztrajno skriva pod debelo fasado kitarskega hrupa in zasanjane lo-fi produkcije. Rezultat je čudovit: konsistentna zbirka najstniških pop punk komadov, ki jih lahko tudi najbolj konzervativni indie geeki poslušajo brez občutka krivde, saj dvojec svojo infantilnost sproti upravičuje s prefinjenim sklicevanjem na klasični art rock 90. let, predvsem pa z izjemno dovršenim »songwritingom«.
-
Lekcija, ki smo se je naučili že pri prvih korakih v splet: ko ti piše neznanec in ti v zameno za pomoč ponuja ogromne količine denarja, gre za prevaro. Pošiljatelji takšnih sporočil se navadno predstavljajo kot nesramno bogati ljudje, ki so se znašli v težavah, recimo v zaporu, zato do premoženja trenutno nimajo dostopa, a če jim bomo pomagali z denarnim nakazilom, ki jih bo spravilo iz zagate, nas bodo kasneje nagradili z milijonskimi zneski. Kupčija je mikavna: vložili bomo nekaj tisočakov, dobili nekaj milijonov, pa še dobro delo bomo naredili.
-
Omega Sun: Opium For the Masses
Vodilni predstavniki obalne in širše domače stoner rock scene so se z izidom prvenca resnično izkazali. V zadnjih letih so občinstvu že s koncerti dokazali, da imajo težke, s hašiševim oljem podmazane kitarske rife v malem prstu, s prvo ploščo pa so to suvereno potrdili. V šestih težkokategornih epopejah so celostno zaobjeli udarnost svojih živih nastopov. Album se očitno sklicuje na vrhunce zapohanega metala devetdesetih let, hkrati pa so, predvsem pri vokalu, prisotne tudi reference na zapuščino klasičnega hard rocka sedemdesetih. Album se v sporočilnosti besedil občasno sicer spotika ob klišeje, vendar jih zasedba s počasnim, a ognjevitim žaganjem družno preglasi.
-
Errorsmith: Superlative Fatigue
Kadar se glasbeniki z novo ploščo na sceno vrnejo po desetletju ali več, bi bilo po navadi bolje, če bi karierni premor podaljšali v nedogled. Vrnitve veteranov so najpogosteje pač razočaranje. Zato je Superlative Fatigue, prvi dolgometražni album, ki ga je nemški producent Erik Wiegand, znan kot Errorsmith, izdal po trinajstletnem zatišju, še toliko večje in slajše presenečenje.
-
Britanski glasbenik Stephen Wilkinsons, ki ustvarja pod psevdonimom Bibio, glasbene sladokusce že dvanajst let zalaga z izjemno svojevrstno produkcijo različnih odvodov elektronskega popa in eksperimentalnih popotovanj v vsaj toliko žanrov, kolikor jih lahko preštejete na prste rok in nog. S šesto izdajo pri elektronski avtoriteti Warp je eklektični opus obogatil z izvrstno ambientalno ploščo, na kateri z rabo razglašenih klavirskih tonov, terenskih posnetkov in prasketajočih organskih tekstur poslušalca počasi utaplja v pomirjujočo melanholijo. Album, ki je njegovo najkoherentnejše delo doslej, je hkrati sproščujoč in zahteven: lahko bi deloval kot spremljava seanse joge ali pilatesa ali pa kot filmska glasba morbidne postapokaliptične drame.
-
Miha Kramli, terapevt, vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti
Klinika za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica deluje že petindvajset let. Gre za prvo in edino ambulanto v Sloveniji, ki nekemične odvisnosti obravnava kot bolezenska stanja. Ustanovljena je bila za zdravljenje kemičnih zasvojenosti, ker pa deluje v območju, kjer je bilo nekoč v razcvetu igralništvo, so se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavile nove oblike odvisnosti. Zasvojenci z igrami na srečo so potrkali na vrata zdravstvenega doma; prihajali so predvsem gosti igralnic in tudi tam zaposleni, ki so prav tako zapadali v zasvojenost. Zadeve so se v zadnjih letih začele poglabljati, saj so se kar naenkrat pojavile nove oblike nekemičnih zasvojenosti; od prekomerne uporabe računalniških iger, spleta in družabnih omrežij do pretiranega igranja spletnega pokra, zasvojenosti s športnimi stavami, hitro vožnjo in borzo. Pred časom je vzniknil nov fenomen: mlada dekleta, ki so zasvojena z ličenjem. Miha Kramli na kliniki deluje kot terapevt, zdravljenju nekemičnih odvisnosti pa se posveča že petnajst let. Ker gre za edino ambulanto v javnem zdravstvu, ki se ukvarja s tem področjem, k njemu po pomoč prihajajo ljudje iz vse Slovenije. Trenutno zdravi 222 ljudi, ki trpijo zaradi nekemičnih odvisnosti. Več jih je kot zasvojencev z drogami: teh je na kliniki v Novi Gorici trenutno 195. Znotraj nekemičnih zasvojenosti večinski del pomenijo računalniške igre in družabna omrežja. Odvisnost s Facebookom je na prvem mestu.
-
John Maus, ameriški postpunkovski kantavtor in doktor politične filozofije, je po dolgih šestih letih ponovno dokazal, da je eden največjih mojstrov svoje domene. Ta je trdno zasidrana v temačno synthpop nostalgijo, a hkrati odločno zazrta v prihodnost, kar se kaže v edinstveni sodobni interpretaciji klasične postpunkovske zapuščine. Kot se spodobi, novo ploščo zaznamujejo ponavljajoči se nihilistični vzkliki, ki so z bogato paleto efektov pogosto zmaličeni do nerazumljivosti. Čvrste basovske linije so podkrepljene z blaženimi, kanček baročnimi synthovskimi linijami, kar pričara resnično evforično, hkrati pa tudi precej gotsko naravo plošče. Prejšnjega studijskega presežka Mausu vseeno ne uspe doseči – a vprašanje je, ali je to sploh mogoče.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Družba
Pregled leta: Od nesmisla se zvrti
Še pomnite obroče hoola hoop, ki ste jih v prejšnjem stoletju vrteli okoli bokov? Ali pa računalničke Tamagochi, plastične dude, furbyje in vrtalke Beyblade, ki ste jih morali nujno kupiti otrokom, saj bi ti sicer zaradi osramočenosti pred vrstniki padli v globoko depresijo? Vsako leto je leto uspeha nekega vsaj na videz nesmiselnega izuma, ki nepričakovano preraste v obsesijo maničnih hord mladoletnih potrošnikov. Lani so bili to napihljivi gumijasti labodi in flamingi, leto pred tem lovljenje Pokemonov v obogateni resničnosti, letos pa si je lovoriko najbolj butaste igračke leta prislužil fidget spinner. Gre za vrtalko, ki jo po navadi sestavlja trikraka plastika, pritrjena na vrtljiv mehanizem. Vrtalko si nataknemo na prst, jo poženemo in se za kakšnih 30 sekund izgubimo v transu (ne)osupljivega vorteksa. K sreči so fidget spinnerji z obličja zemlje izginili, preden smo jih sploh lahko zares razumeli.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura
Nekega večera se s prijatelji usedemo v lokal in naročimo pivo. Razgledamo se naokoli in ugotovimo, da se čisto vsi navzoči z vso svojo možgansko kapaciteto osredotočajo na raznovrstne življenjsko pomembne podvige. Za sosednjo mizo sedi skupina strokovnjakov za bojevanje proti smrtonosnim virusom, ki svet rešuje pred epidemijami nalezljivih bolezni. Zraven njih za manjšo mizo sedi mlad par, ki ima precej zapleten odnos: sta namreč akterja hladne vojne. Dekle predstavlja Sovjetsko zvezo, fant pa Združene države Amerike. Intenzivno se bojujeta za politični vpliv nad drugimi državami sveta. Nekaj metrov stran opazujemo omizje okoljsko ozaveščenih prijateljev, ki tekmujejo v tem, kdo bo uspešnejši v fotosintezi. Eden od njih vidno uživa in se ves čas smeji, saj končno enkrat zmaguje, ker najbolj uspešno pogozduje planet. Ob njih se gnete in na ves glas vriska klapa mladih monarhov, ki se trudijo razširiti svoje veličastne imperije.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kultura | Dogodki
Zvočni zid alt-rock nostalgije
Velika dvorana ljubljanskega Kina Šiška je konkretno zapolnjena in na odru se v oblaku umetne megle pojavijo silhuete shiranih rockerjev. Iz semplerja zaigra distorziran mehanski beat, ki ga po nekaj »loopih« podkrepijo udarci po glasno ozvočenih bobnih, hkrati pa membrane zvočnikov dvorane prevzamejo zvočni zid nostalgičnih sintesajzerjev in rifi težko naefektirane kitare. Prižge se stroboskop, ki kljub temu, da je koncert na dan boja proti aidsu, utripa s tolikšno hitrostjo, da pripomore bolj k ozaveščenosti glede epilepsije. Občinstvo podivja, pevec se zvija v slogu ikoničnih rock&roll plesnih gibov in po mikrofonu vpraša: »Are we hologram? Or are we vision?« Smo hologrami? Ali smo vizija?
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Družba
»Karte proti človeštvu rešujejo Ameriko«
Nagajivi lastniki podjetja Cards Against Humanity, ki izdaja samooklicano »žurersko igro za grozne ljudi«, so svoj repertoar trženjskih akcij obogatili s še eno domiselno potezo. Tokrat naj bi potrolali ultimativnega trola, predsednika ZDA. Kupili naj bi zemljišče v obmejnem delu puščave v ameriški Arizoni – prav tam, kjer naj bi vlada ZDA po Trumpovih napovedih postavila zloglasno konkurenco kitajskemu zidu – zid, ki naj bi Ameriko fizično ločil od Mehike.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Pred objektivom Tadeja Vaukmana se tudi tisti najbolj sramežljivi tako sprostijo, da se pustijo fotografirati v skrajno intimnih trenutkih, denimo takrat, ko so popolnoma razgaljeni, ko se tuširajo, ko bruhajo, si strižejo nohte in celo takrat, ko si brijejo sramne dlake. Morda tudi zato, ker so subjekti njegovih fotografij v tistih trenutkih običajno vinjeni, predvsem pa zato, ker gre skoraj vedno za dobre prijatelje, ki so po besedah avtorja pravzaprav njegova druga družina.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura
Fekalni ekspresionizem oziroma poop-art
Ljubljanski multimedijski umetnik The Miha Artnak je te dni uspešno izpeljal še eno izmed domiselnih potegavščin. S svojimi duhovitimi podvigi je doslej že večkrat marsikoga napetnajstil, denimo takrat, ko je policistom, ki so ga želeli ustaviti (in oglobiti) pri ustvarjanju Vzorca iz otroštva – osupljivo dolgega grafita, narejenega v eni potezi – suvereno predložil ponarejeno dovoljenje in mirno ustvarjal naprej.
