Gregor Kocijančič
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura
V času, ko je v ZDA veliko upravičenih razlogov za protest, navdušenci nad humoristično znanstveno fantastiko Rick in Morty protestirajo s precej prozaičnim razlogom – hočejo sečuansko omako za piščančje medaljone, ki je McDonald’s v ponesrečeni piarovski kampanji ni skuhal dovolj za vse goreče fene nadaljevanke. Ne le da jo hočejo, zanjo so se pripravljeni tudi boriti. Z denarjem in s pestmi.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Portret
Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek, plesalski tandem
Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek kljub svojim rosnim letom sodita med naše najvidnejše plesalce – in tudi med najaktivnejše. O tem priča že zgolj dejstvo, da je na jesensko popoldne, ko smo kramljali o njunem delu, imel 22-letni Žigan hud jetlag, saj se je le dan pred tem vrnil s tretjega gostovanja na Kitajskem, 20-letni Gašper pa je imel stisko s časom, saj se je moral udeležiti vaje plesne skupine, ki jo poučuje. V njunih potnih listih bo počasi začelo zmanjkovati prostora za vse žige, ki jih prejemata ob mejnih kontrolah, ko s svojo avtorsko predstavo Alien Express gostujeta širom po svetu.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Portret
Nedvomno je eden naših najvidnejših oblikovalcev mlajše generacije, ki svojo kariero gradijo na tujih tleh. V svojih delih briše meje med oblikovanjem in umetnostjo, saj njegovi nekonvencionalni dizajni temeljijo na prepričanju, da je včasih za oblikovalski presežek treba formo postaviti pred funkcijo. Namesto da bi se podrejal vsebini, se posveča kompoziciji, simboliki, barvi in tipografiji. Rezultati tovrstnega pristopa k oblikovanju so izjemni, pa naj gre za oblikovanje plakatov in črk, za spletni dizajn ali ilustracijo. Nemalokrat si v ustvarjalnem procesu privošči eksperimentiranje s tehnikami in mediji, in četudi bi uporabnik od klasičnega oblikovalskega izdelka, kot je denimo plakat, pričakoval jasno in neposredno podajanje ključnih informacij, se sam na to požvižga in ustvarja dela, ki imajo mnogo več umetniške kot pa uporabne vrednosti.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Družba
Bil je vroč junijski petek, ura je bila šest popoldne. Zbrali smo se na Vojkovi ulici v ljubljanskem naselju Bežigrad, in ni nas bilo malo, ki smo se postavili na start. Počakali smo na znak in tek se je začel. Ni bilo enostavno. Zrak je bil težak, mnogi smo komaj lovili sapo. Kot da že peklenska vročina ne bi bila zadostna ovira, pa so nam organizatorji po vsakem pretečenem kilometru v obraz vrgli še polno pest barvastega prahu. Ja, barve so metali v nas, tako da nismo bili videti le zaripli in marogasti, temveč tudi modri, zeleni in rožnati. Od glave do pet. Prah se je zažrl povsod, ob stiku z znojem pa je na koži ustvaril debelo barvno fasado, ki je prekrila vse možne pore in telesu onemogočila sistem naravnega samohlajenja. Proti koncu se je resnično zdelo, kot da bo tek barv za nas, neizkušene tekače, poslednji »maraton«. Kljub vsem bizarnim oviram pa je meni in še nekaj zagretim tekačem, ki ob startu nismo bili pijani kot mavre, tek uspelo končati med prvimi.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kultura
Študentje ljubljanske Akademije za umetnost in oblikovanje (ALUO), naše prve šole, kjer je bilo mogoče študirati vizualno umetnost, ob koncu študijskega leta vedno pripravijo skupinsko zaključno razstavo. Doslej so s temi razstavami predvsem izpolnjevali študijske obveznosti, pridobili končne ocene ter drug drugemu, pa tudi profesorjem pokazali sadove celoletnega izobraževanja, ustvarjanja in piljenja veščin. Letošnja razstava, ki se odpira na dan izida te številke Mladine, pa želi biti veliko več kot to. Bila naj bi prvi korak na ambiciozni poti, na kateri naj bi se akademija preobrazila v vodilno umetniško in oblikovalsko šolo na Balkanu in v Srednji Evropi. Z razstavo, na katero si s premišljeno promocijsko kampanjo prizadevajo privabiti širše – laično in strokovno – občinstvo, bodo skušali dokazati, da se pri vsebini, ki jo ustvarjajo nadarjeni študentje, v zadnjem času dogaja radikalen premik navzgor.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kultura | Portret
Dan Adlešič, oblikovalec in vizualni umetnik
Je eden tistih umetnikov, ki se zavedajo naslednjega: če se jemlješ preveč resno, te ne bo resno jemal nihče. Njegova »prismuknjena« dela podirajo meje med unikatnim oblikovanjem, instalacijsko umetnostjo in oblikovanjem, predvsem pa jih zaznamuje izrazito humoren značaj. Po tradiciji sodobne nizozemske šole unikatnega oblikovanja ustvarja pohištvene objekte, ki imajo mnogo več konceptualne kot uporabne vrednosti. Prepričan je, da se »ljudje lažje poistovetimo z vsakdanjimi predmeti kot pa z neko abstraktno sliko ali čim podobnim«.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura
Jennifer Lyn Morone je ameriška umetnica, ki se že dobra tri leta posveča umetniškemu problematiziranju skrajnega kapitalizma in žgočemu vprašanju o skladiščenju in trgovanju z osebnimi podatki posameznika. V sklopu satiričnega umetniškega projekta Jennifer Lyn Morone Inc, ki ga te dni predstavlja ljubljanska galerija Aksioma, se je umetnica registrirala kot korporacija. Vsak vidik svojega življenja in vse podatke, ki jih proizvaja s svojim obstojem, je spremenila v biznis. Pri tem je prisotna tudi pretkana besedna igra z etimološkim izvorom besede: korporacija izhaja iz latinske besede corpus, telo – (in)korporirati je torej »združevati v eno telo«, uteleševati. Umetnica je s tem, da je svojo identiteto spremenila v podjetje, postala utelešena korporacija.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Portret
Dojaja, didžej in producent elektronske glasbe
Redkim didžejem na lokalni rave sceni uspe ostati relevanten tako dolgo, kot to uspeva Marjanu Crnkoviču, bolj znanemu kot DJ Dojaja. Pri tem ostaja zvest koreninam, v značilnem zvoku ostaja konsistenten in se – drugače od nekaterih svojih pajdašev iz devetdesetih let – ne prilagaja komercialnim trendom klubske elektronike. Vendar pa že dve desetletji išče njene napredno zveneče anomalije, ki jih v svojih setih predstavlja mladim rejverjem. Bil je na primer eden prvih, ki je občinstvu, razvajenemu s hitrimi udarci »oldies goldies« štanc, predstavil deep tehno.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura
Običajni, nenadarjeni posamezniki lahko v enem dnevu pokonzumiramo zgolj omejeno količino umetnosti, po celodnevnem ogledovanju sodobnih umetniških del z vsega sveta, sploh če so ta konceptualna, torej zakodirana kot nekakšni rebusi, ki jih je treba šele rešiti, pa se nam začne že malce fuzlati. Po umetniških paviljonih Beneškega bienala, največje in najpomembnejše razstave sodobne umetnosti, ki jo vsaki dve leti pripravijo v Benetkah, sicer lahko romamo tako, da se zgolj prepustimo vtisom, ki jih dobimo ob goli neposredni čutni izkušnji razstavljenih del. Če pa se posvetimo pomenom in konceptom, ki za njimi stojijo, zadeva postane toliko napornejša.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura
Francoski umetnik Julien de Casabianca s projektom Outings na svež in domiseln način raziskuje odnos med institucionalno in ulično umetnostjo, tako da klasična umetniška dela, sicer izolirana v okolju umetniških ustanov, v galerijah in muzejih, postavi na javne površine.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Družba
V zadnjem času se je, tudi zaradi možnosti, ki jih ponuja splet, po svetu razmahnilo storitveno prijateljstvo. Gre za prijateljstvo, pri katerem eden od vpletenih drugega najame za to, da se ta z njim druži – brezplačno ali za plačilo. Podjetje RentAFriend denimo že z imenom nazorno pojasni, kaj ponuja: to je plačljiv spletni portal, prek katerega lahko najamemo »prijatelja«, da gremo z njim na sprehod ali popijemo kavo in malo pokramljamo. Če se nam nelagodni položaji in plehki pogovori ne zdijo utelešenje agonije, lahko v najemnem prijateljstvu vidimo tudi izjemno lahek zaslužek. Prijavi se lahko vsak in povpraševanje je ogromno – zgolj na spletni strani RentAFriend se je za potencialno unovčenje socializacijskih spretnosti odločilo že več kot 600 tisoč ponudnikov storitev, in kot je razvidno iz zbirke podatkov, jih več kakor deset živi v Sloveniji. Če se kdaj torej počutite zdolgočasene, osamljene ali pa se preprosto naveličate prijateljev, se lahko tudi pri nas odločite za storitveno prijateljstvo in izbrani najeti prijatelj vam bo za nekaj bruseljskih bankovcev posvetil popoldan. Pa si vsaj približno predstavljate, kako naj bi bilo to videti v praksi?
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura
Pisalo se je leto 1989, po kitajskem koledarju leto kače, leto, ko je padel berlinski zid in – najpomembnejše – leto, ko sta režiser David Lynch in scenarist Mike Frost snovala svoj prvi skupni televizijski projekt, nadrealistično noir telenovelo Twin Peaks. V studiu na Manhattnu sta za staro, zmahano klaviaturo Fender Rhodes sedla skladatelj Angelo Badalamenti in Lynch. Slednji je – vizionar, kakršen je – nazorno, navdihujoče in skrajno doživeto ubesedil vzdušje, ki si ga je zamislil. »Angelo, sva v temačnem gozdu. Nad krošnjami dreves piha blag vetrič. Nebo osvetljuje luna, prisotni so živalski zvoki, v daljavi slišiva oglašanje sove,« je svojo vizijo opisal Badalamentiju in dodal: »Angelo, popelji me v to čudovito temačnost.« Badalamenti je kot pravi mojster interpretacije Lynchevih idej začel igrati in s preprosto kombinacijo dveh melanholičnih akordov že v prvem poskusu pričaral vzdušje, ki se je natančno ujemalo z režiserjevo vizijo. Iz potez Lynchevega obraza je bilo jasno vidno, da si ob poslušanju slikovito vizualizira opis, ki si ga je zamislil. Nadaljeval je z napotki: »Angelo, čas je za spremembo. V gozdu za drevesom stoji osamljeno in izjemno žalostno dekle. Njeno ime je Laura Palmer.« Badalamenti je gladko prešel v naslednjo stopnjo progresije akordov in z enostavnim prijemom slikovito uglasbil turobnost skrivnostnega dekleta, skritega za drevesom, ki se počasi približuje kameri. Z vsakim korakom bližje se je Badalamentijevo igranje dramatično stopnjevalo in v točki, ko se jima Laura Palmer dokončno približa, je kompozicija dosegla vrhunec. »To je to! Tako lepo je, čudovito je! Angelo, srce se mi para!« je ganjeno vzkliknil Lynch. Režiser je vstal izza klaviature, hvaležno objel Badalamentija in rekel: »Angelo, vidim Twin Peaks.« Skladatelj, ki je izkušnjo pozneje podrobno opisal medijem, je želel skladbo še malo dodelati, a mu je Lynch zabičal, naj ne spremeni niti note. Tako je v nekaj minutah nastala skladba Laura Palmer’s Theme, brezčasna melodija, ki nas v nadaljevanki spremlja ob najmračnejših in najbolj čustveno nabitih trenutkih. Prvič jo zaslišimo, ko v pilotni epizodi najdejo naplavljeno truplo Laure Palmer, z obrazom, bledim kot zid, in zavito v polivinil. Dogodek, ki je za vedno zaznamoval skrivnostno mestece Twin Peaks, kjer se vsi poznajo in kjer nič ni tako, kot se zdi.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Družba
V denarnicah sodobnih zapravljivcev kar mrgoli kreditnih in debetnih kartic. Če nam je osebne računalnike uspelo stlačiti v male škatlice, ki jim pravimo pametni telefoni, lahko najbrž tudi razširjeno družino plačilnih kartic skompresiramo v eno, izjemno praktično in prostorsko gospodarno kartico. Ali pač ne?
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Družba
Počivaj v medmrežju, na veke vekov, enter
Pred nekaj meseci je med vpeljevanjem nove funkcije Facebookovih spominskih profilov, s pomočjo katerih lahko uporabniki tega družbenega omrežja tudi po smrti »živijo« naprej, sistemska napaka čez noč »ubila« dva milijona uporabnikov. Njihovi profili so se po napaki spremenili v spominske račune in njihovi spletni prijatelji so že začeli z žalovanjem, javnimi posvetili in izreki sožalja. Četudi je bila nepravilnost hitro odpravljena, smo bili za kratek čas priče pravi spletni zombi apokalipsi. Pri tem spodrsljaju je najbolj ironično to, da se je med živimi mrtveci znašel tudi Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka. Njegov profil sta, tako kot je navada pri spominskih profilih, krasila podoba cvetlice in napis: »Upamo, da bodo ljudje, ki so Marka ljubili, našli tolažbo v stvareh, ki jih drugi delijo v spomin na njegovo življenje.«
