Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Družba

    Pričevanje anonimnega vira

    Outfit7 je podjetje z okoli petsto zaposlenimi. Veliko jih prebiva in dela v slovenski prestolnici, kjer je štab podjetja, lociran v Kristalni palači, še nedavno najvišji stavbi v državi. Čeprav se uslužbenci podjetja večinoma zavedajo nekaterih vprašljivih razsežnosti delovanja podjetja, so pogodbeno zavezani k molku: o spornih taktikah podjetja si ne drznejo spregovoriti, saj se bojijo tožb. Eden izmed njih je zbral pogum in o delovanju podjetja spregovoril za Mladino.

  • Gregor Kocijančič

    23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Družba

    Maček v žaklju

    Nedavno je koalicija več kot 20 ameriških organizacij, ki se borijo za zaščito otrok na spletu oziroma za zaščito njihovih pravic, zasebnosti in duševnega zdravja, napisala skrb zbujajočo peticijo, ki zahteva strožjo regulacijo na področju mobilnih aplikacij, namenjenih predvsem najmlajšim. Peticija, ki je naslovljena na ameriško Zvezno komisijo za trgovino, razkriva prebrisane in podle strategije, s katerimi priljubljene aplikacije, med drugim sta izpostavljeni videoigra My Talking Tom, vesoljna uspešnica izvorno slovenskega podjetja Outfit7, in kitajski TikTok, daleč najhitreje rastoče družbeno omrežje, manipulirajo z mladoletnimi uporabniki: poudarja predvsem problematiko bombardiranja otrok z oglasi in različne prijeme, ki mlade uporabnike pahnejo v digitalno odvisnost tako, da jim dnevni odmerek dopamina zagotavljajo s skrbno načrtovanimi povratnimi zankami, od družbenih potrditev do različnih virtualnih nagrad.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Družba

    Saša Babič / »Kletvice kažejo na dvojno moralo družbe: ne smemo jih izreči, ko pa o njih govorimo, se vsi zelo zabavamo«

    Saša Babič je slovstvena folkloristka, ki na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU preučuje folklorne obrazce, torej najkrajše folklorne forme, kot so pregovori, pozdravi, molitve, uganke in – verjetno najsočnejši predmet njenega raziskovanja – kletvice.

  • Gregor Kocijančič

    23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Družba

    Epska kazen za epske igre

    Epic Games, razvijalec igričarskega fenomena Fortnite, ene od najpopularnejših spletnih iger, ki je od svojega zagona leta 2017 pridobila naklonjenost kar 400 milijonov igričarjev in na mesec beleži kar 80 milijonov uporabnikov, je bila te dni pod drobnogledom ameriške zvezne komisije za trgovino FTC. Ta je v taktikah, s pomočjo katerih je podjetje Epic Games zgradilo milijardni imperij, prepoznala nepravično manipulacijo z najmlajšimi uporabniki, od kršenja zakonov o zasebnosti otrok do napeljevanja k nenamernim spletnim nakupom. Zaradi teh prekrškov je podjetje doletela vrtoglava denarna kazen v višini 520 milijonov ameriških dolarjev: 275 milijonov bo moralo odšteti zaradi različnih kršitev zasebnosti, 245 milijonov odškodnine pa zato, ker je uporabnike zavajalo v nakupe virtualnih pripomočkov, ki jih pravzaprav niso nameravali kupiti, pa tudi zaradi načrtnega oteževanja preklicev nakupov in vračil kupnin. Ta denar bo povrnjen oškodovanim potrošnikom. Gre za rekorden znesek, za najvišjo globo v zgodovini komisije FTC. Lahko podobna usoda doleti tudi podjetje Outfit7?

  • Gregor Kocijančič

    9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Svet

    »Ne ubijalskim robotom!«

    Čeprav se zdi, da prizor protestnikov, ki držijo transparente z napisom »Ne ubijalskim robotom!«, sodi v kakšen znanstvenofantastičen film, se je to ta teden resnično dogajalo na ulicah San Francisca.

  • Mladinin prednovoletni disko eskapizem

    Kot se spodobi, je decembrski kulturni program v prestolnici tudi letos tako pester, da ta trenutek še ni čisto jasno, kdaj točno se nam bo zadnji mesec v letu sploh uspelo naspati. Vseeno pa smo na seznam prireditev, ki jih nikakor ne gre zamuditi, dodali še eno: prednovoletno zabavo, ki jo Mladina pripravlja skupaj z večnim pajdašem, ljubljanskim Kinom Šiška. Te prireditve imajo pravzaprav že dolgoletno tradicijo, a zaradi pandemije je bila ta začasno prekinjena, zdaj, ko se svet spet vrti, pa je ponovna združitev prazničnih moči tako rekoč neizogibna.

  • Gregor Kocijančič

    18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Kultura

    Igre, ne igrice

    Če bi rekli, da so videoigre prodrle v mainstream in pop kulturo, bi bili zelo skromni. Igričarska industrija je v zadnjih letih po dobičkonosnosti prerasla filmsko in tudi glasbeno industrijo – pravzaprav, če verjamete ali ne, ustvari več dobička kot obe omenjeni skupaj. Danes je vrednost industrije ocenjena na 220 milijard evrov, do leta 2026 pa naj bi dosegla kar 320 milijard. O tako vrtoglavih vsotah ne govorimo zgolj zato, ker za blockbuster produkte največjih igričarskih založb načelno zapravimo celo premoženje – da o cenah igralnih konzol sploh ne govorimo –, temveč tudi zato, ker videoigre v takšni ali drugačni obliki danes igra skoraj pol sveta, med drugim v veliki meri po zaslugi vzpona pametnih telefonov in po zaslugi ukrepov proti širjenju koronavirusa, ki so v lockdownih dobršen del sveta priklenili pred zaslone. Po podatkih Statiste lahko danes po svetu naštejemo kar 3,24 milijarde igričarjev.

  • Gregor Kocijančič

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Družba

    »Kaj je vredno več, umetnost ali življenje?«

    Okoljski aktivisti so že sredi poletja začeli dvigovati prah s protestnimi akcijami, v katerih so v muzejih in galerijah svoje dlani s sekundnim lepilom pritrdili na pomembna dela slikarskih velemojstrov. Mladi protestniki iz aktivističnih skupin, kot so Just Stop Oil, Ultima Generazione in Extintion Rebellion, ki so se prilepili na dela klasikov, kot so denimo Botticelli, Van Gogh, Constable in Giampietrino, so si pri tem prizadevali, da slik ne bi poškodovali: izbrali so slike, ki so zaščitene s steklom, in tako včasih le rahlo poškodovali okvirje.

  • Gregor Kocijančič

    11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Kultura

    Izredno stanje kot status quo

    Na dušeče beli oder Nove pošte, ki ga krasi le minimalistična scenografija v obliki trofej redkih eksotičnih bitij jutrišnjega dne – dreves –, drug za drugim počasi prikapljajo goli člani igralske zasedbe. Na hitro se oblečejo v uniformo slehernika, ki ga predstavljajo – tu so denimo hitri poštar, počitniški oče, poslovnež s kravato, gospodinja z vrečkami, zapita karieristka in gradbeni delavec –, ter začnejo urno tekati na mestu. Sedem nemih tekačev, obloženih s kupi težke prtljage, simbolizira kapitalistično družbo, ki v naglici drvi proti temu, kar jo pravzaprav ubija: proti rasti. »V kapitalizmu ni dovolj ustvarjati enakomeren dobiček. Cilj je ta dobiček znova vložiti, razširiti proizvodni proces in ustvariti še več dobička kot leto poprej. Vse, kar šteje, je rast,« medtem iz offa sporoča tesnobna naracija, povzeta po knjigi Manj je več, ki jo je napisal britanski antropolog Jason Hickel in jo interpretira igralec Blaž Šef.

  • Gregor Kocijančič

    28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Družba

    Ikona / Skrij bolečino, Harold

    Vsakič, ko našo deželico obišče kak zvezdnik svetovnega slovesa, je to za nas velik dogodek. Naj bodo to ameriški predsednik Bill Clinton, papež Janez Pavel II., igralca, ki sta v telenovelah odigrala Esmeraldo in gorskega zdravnika, Bill Murray ali pa denimo Mark Wahlberg in Halle Berry, ki sta v Piranu nedavno snemala Netflixov film – ti častni gostje pri nas niso ravno stalnica, zato vselej dvignejo ogromno (medijskega) prahu in na ulice privabijo kar nekaj radovednežev, željnih fotografiranja s slavnimi. Ravno toliko prahu pa je dvignil tudi obisk 77-letnega Andrása Arata, upokojenega elektroinženirja iz Budimpešte, ki ga verjetno skoraj nihče ne pozna pod njegovim pravim imenom, a tako rekoč vsak takoj prepozna njegov kislo nasmejani obraz, še posebej to velja za »ekstremno online« populacijo.

  • Gregor Kocijančič

    21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Kultura

    (Pre)živi, smej se, ljubi

    Prejšnji teden je v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma potekalo nenavadno odprtje nenavadne razstave. Obiskovalci so se sprehodili po natančni rekonstrukciji karikirano generičnih nastanitev za turiste, kakršne navadno najdemo na razvpiti platformi Airbnb, nato pa so jih avtorice projekta Dobrodošli, članice umetniškega kolektiva Kvadratni meter, vrgle iz galerije in jim pojasnile, da si lahko razstavo ogledajo le tako, da Aksiomo najamejo prek Airbnbja. Performativna gesta simbolizira dejstvo, da so nam dostojni bivalni prostori v prestolnici čedalje manj dostopni oziroma da lahko vanje vstopimo le, če sežemo globoko v žep. Kolektiv umetnic je Aksiomo za mesec dni preobrazil v nastanitev, ki jo prek Airbnbja lahko najame kdorkoli, turisti in vi sami, sicer pa je za javnost zaprta.

  • Gregor Kocijančič

    21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Svet

    Laž ima kratke noge

    Pred slabim desetletjem je 20-letni Adam Lanza vdrl v osnovno šolo Sandy Hook v Connecticutu in tam umoril kar 26 ljudi, med njimi 20 otrok. Na koncu najbolj krvavega šolskega poboja v zgodovini Združenih držav Amerike si je s strelom v glavo sodil sam. Tragični dogodek je dodatno podžgal že sicer izjemno burno javno razpravo o potrebi po strožji ureditvi trgovine s strelnim orožjem, ki je marsikje v ZDA tako lahko dostopno kot denimo bela tehnika. Zloglasni desničarski teoretik zarot in avtor podkastov Alex Jones je nato prek svoje platforme InfoWars, razvpite tovarne lažnih novic, začel širiti blazno teorijo zarote o tem, da je bil strelski poboj v šoli Sandy Hook izmišljotina levičarskih aktivistov, ki želijo v ZDA prepovedati orožje.

  • Gregor Kocijančič

    14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Kultura

    Poveličevanje serijskih morilcev

    Naj govorimo o najbolj brani (žanrski) literaturi, najbolj poslušanih podkastih, najpopularnejših TV-serijah, igranih in dokumentarnih – dobršen del tovrstnih vsebin se zadnja leta vrti okoli večne fascinacije morbidnoradovednega človeštva: umorov. Fiktivne detektivke in kriminalke nas sicer kratkočasijo že vsaj, odkar je Edgar Allan Poe napisal kratko zgodbo Umor v mrtvašnici Rue, v zadnjih letih pa smo priče hiperprodukciji tako imenovanega true crime žanra, torej vsebin, ki obravnavajo resnične zločine. Njegovi začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Truman Capote napisal razvpito knjigo Hladnokrvno, a se je z eksponentno rastjo razpasel šele v zadnjem desetletju – ob silovitem vzponu podkastov in spletnih platform za pretakanje videovsebin. Vsekakor gre za fascinanten žanr, ki pri dokumentarističnem pristopu od ustvarjalcev načelno zahteva skrbno preiskovalnonovinarsko delo, kar je v nekaj primerih vodilo celo v zapoznelo razrešitev zastaranih primerov, a ob nebrzdani hiperprodukciji nastaja tudi malo morje vsebin vprašljive kakovosti, ki krvave tragedije spreminjajo v ceneno zabavo – in se pri tem ne menijo za pieteto do žrtev ali za travme njihovih svojcev, pa naj gre za dokumentarne ali igrane vsebine. Številne med njimi ljudi, ki so se v zgodovino zapisali zgolj zato, ker so okrutno ubijali, postavljajo na piedestal in jih v nekaterih primerih celo romantizirajo in poveličujejo.

  • Pozabite na čudeže

    Švedsko-argentinski trubadur José González, izjemni kitarist in eden najprepoznavnejših glasov sodobnega (indie)folkovskega kantavtorstva, se po sedmih letih, ko je v Ljubljani nastopal na razvpito spodletelem festivalu Flow, vrača v naše kraje. Tokrat se bo predstavil v Kinu Šiška, obiskal ga bo med evropsko turnejo, s katero promovira najnovejši album Local Valley, ki ga je lani izdal po kar sedemletnem diskografskem zatišju.

  • Umetn(išk)a inteligenca

    Ali bi, če na to ne bi bili posebej opozorjeni, vedeli, da tale navedek ni delo človeških rok, temveč je besedilo napisal robot? Takole se glasi: »Smo na začetku nove dobe umetnosti: umetniška dela, ki so nastala z umetno inteligenco, spreminjajo pogled na ustvarjanje in vrednotenje umetnosti. Spodbujajo razpravo o tem, ali so umetnine, ki jih ustvarjajo stroji, resnična, prava umetnost, in načenjajo zanimiva vprašanja o družbenih in etičnih dilemah, povezanih z rabo umetne inteligence v ustvarjalnih panogah in umetniški produkciji. Ali koristi ustvarjalne umetne inteligence odtehtajo morebitne skrbi, povezane s to tehnologijo?« Ja, kar ste ravnokar prebrali, je napisal robot, program Sudowrite, ki ga poganja umetna inteligenca. Angleško besedilo je v slovenščino prevedel dobri stari spletni prevajalnik Google Translate.

  • Šahovska drama za v anale

    Magnus Carlsen, petkratni svetovni šahovski prvak, je največji velemojster med šahovskimi velemojstri, absolutna avtoriteta v igri, pri kateri načelno ne izgubi. Ker že dobro desetletje velja za najboljšega šahista na obličju Zemlje in ker je dosegel že 53 zaporednih zmag na uradnih turnirjih, je šahovski svet (in še posebej njega samega) še toliko bolj pretreslo, ko ga je na začetku meseca na turnirju Sinquefield v St. Louisu porazil 19-letni wunderkind Hans Niemann.

  • Polarizirajoči prstani moči

    V začetku septembra bo naše televizijske zaslone začela krasiti najdražja nadaljevanka vseh časov, serija Gospodar prstanov: Prstani moči, ustvarjena po motivih kultnih literarnih uspešnic J. R. R. Tolkiena. To je projekt, na katerega Amazonov studio stavi vse: to naj bi bil paradni konj Amazonove pretočne platforme Prime, s katerim namerava mega korporacija Jeffa Bezosa prevzeti taktirko v pretočnih vojnah in v dobičkonosnem svetu fantazijske fikcije konkurirati HBO-jevi franšizi Igra prestolov, ki te dni predstavlja prvi spin-off rekordno gledane serije, imenovan Zmajeva hiša. Kljub vrtoglavemu vložku v produkcijo je promocija te megalomanske serije izrazito razburkana pot: serija Prstani moči je občinstvo začela razdvajati že dolgo pred predvajanjem prvega dela, z vsakim napovednikom, ki ga Amazon naloži na splet, pa razburi tudi vse več zvestih fenov Tolkienovega Srednjega sveta. Mnogo spletnih godrnjačev se pritožuje, ker je Amazon v zasedbo vključil temnopolte like, kar naj ne bi bilo v skladu z izvornim gradivom, to pa odpira zanimivo vprašanje prevlade bele rase v fantazijski fikciji.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    19. 8. 2022  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

    Brata dvojčka, ki ustvarjata nadrealistične čarobne svetove

    Alen in Robi Predanič, ki tvorita umetniški dvojec The Witch Twins (v prevodu Čarovniška dvojčka) in sta tudi v resnici dvojčka (rojena sta leta 1994), sta vsestranska avantgardna umetnika, ki snemata predvsem videospote (za tuje glasbene izvajalce) in kratke filme, za katere sama ustvarita tudi dodelane kostume in scenografijo in v katerih vselej nastopata sama, kot čarovnika, puščavnika, Nezemljana in kot razna pravljična bitja. A pravzaprav so fantazijski svetovi, ki jih ustvarjata, zanju še mnogo več kot le umetniški izdelki: so »pobeg od turobne resničnosti«, pravita. Oba sta izrazito introvertirana. »A ko sva v kostumu, dobiva nekakšno supermoč,« pravi Robi, »v resničnem svetu se morava ves čas nekaj pretvarjati, v najinem svetu pa ni pravil: lahko se premikava, kot želiva, nosiva kakršnekoli kostume hočeva, si pobarvava nohte, skratka, vsaka stvar, ki ti pade na pamet, je sprejemljiva.« Alen ga dopolni: »To je bistvo The Witch Twins: tu ni omejitev, tu nobenemu ni mar za nič, to so le sanje. To je umetnost, kjer je vse dovoljeno.«

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Družba

    »Ignoriranje novih medijev pomeni, da različnim nestrpnežem že vnaprej odstopamo prostor«

    Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je zadnje leto v naši medijski krajini (nehote) dvignil precej prahu, saj se je po izidu njegove monografije Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe iz konservativnih medijev (in celo od nekaterih politikov, denimo Janeza Janše) nanj usul plaz zgražanja, ki je izhajal predvsem iz politično motiviranega izkrivljanja njegovih dognanj. Ker smo se v medijih zaradi tega posvečali predvsem tej študiji in glasnim odzivom nanjo, mu je bila napoved, da se intervju tokrat ne bo osredotočal na narodnozabavno glasbo, v veliko veselje, skorajda v olajšanje. Peter Stanković je namreč raziskovalec, ki se v poglobljenih študijah ukvarja z izjemno širokim naborom kulturnih pojavov: med drugim je eden naših največjih strokovnjakov za film in zgodovino slovenskega filma, veliko se posveča popularni glasbi, identitetnim politikam, oblačilni kulturi, mladinskim subkulturam in življenjskemu slogu, stripom, družabnim omrežjem, medkulturnim izmenjavam v kulinariki in še marsičemu. Je tudi strasten popotnik, ki potuje predvsem tja, kamor turisti navadno ne zahajajo. Ukvarja se z ulično fotografijo pa z jogo in je sladokusec, ki kuha predvsem eksotične jedi. Zanj lahko rečemo, da je velik ljubitelj umetnosti v najširšem pomenu besede. Navsezadnje pa je tudi odličen profesor in mentor, kar je zanesljiv podatek, saj ste ga dobili iz prve roke.

  • Lil Ptuj

    Čeprav je Lil Pump pri promociji festivala Offline odigral vlogo glavne zanimivosti – njegov potetovirani obraz je krasil jumbo plakate po vsej Sloveniji –, se je na prireditvi zdelo, da dobršnega dela občinstva pravzaprav ni privabilo njegovo ime, temveč predvsem to, da Ptuj čage takšnih razsežnosti še ni videl. Spektakel, ki je potekal sočasno s slovito Ptujsko poletno nočjo, na katero je naše najstarejše mestece še bolj živo kot na pustno soboto, je v dveh nočeh (5. in 6. avgusta) privabil več kot deset tisoč obiskovalcev.

  • Resen udarec za slovenščino

    »Podnapisi so besedila, ki jih v slovenščini bere največ ljudi, več kot knjige in časopise, tudi več kot zapise na Facebooku, Twitterju ali opazke pod fotografijami na Instagramu,« je pred dobrim letom v Delovi kolumni ugotavljal Kozma Ahačič, jezikoslovec, literarni zgodovinar, raziskovalec na ZRC SAZU in oče spletnega portala Fran. Ob silovitem vzponu spletnih platform za pretakanje avdiovizualnih vsebin se med zavzetimi branilci slovenščine porajajo skrbi, saj nekatere vodilne pretočne platforme, kot sta Netflix in Disney+, slovenskemu občinstvu ne zagotavljajo podnapisov v maternem jeziku. Kot je nedavno na Twitterju povzel Ahačič, gre za »še en resen udarec za slovenščino«. Platforme, kot sta HBO Max in Apple TV+, skrbijo za slovenske podnapise. Zakaj se ne zganeta še Netflix in Disney+?

  • Z lepilom nad žgoče probleme

    »Umetnost je pomembna, a ni tako pomembna kot življenja generacij, ki jih obsojamo na prihodnost, v kateri ne bo mogoče živeti,« je po britanski narodni galeriji v Londonu vpil eden od protestnikov, ki je svojo dlan zalepil na okvir slovite slike The Hay Wain avtorja Johna Constabla – takoj za tem, ko je mojstrovino prekril s printom »posodobljene« različice slike, ki jo krasijo letala in avtomobili. To pa še zdaleč ni osamljen primer. V zadnjem času so protestniške akcije, v katerih borci za podnebne pravice v galerijah in muzejih svoje dlani prilepijo na zgodovinsko pomembna dela, postale nenavaden aktivističen trend.

  • Pretočne vojne

    Tradicionalna televizija je tako rekoč v zadnjih izdihljajih, iz dneva v dan smo trdneje zasidrani v dobi pretočnih videovsebin. Netflix je še nedavno veljal za sinonim pretakanja serij in filmov, danes pa je trg ponudnikov, ki se borijo za mesečne naročnike, mnogo pestrejši – in vse bolj nasičen. Dobrodošli v času pretočnih vojn, kjer so megakorporacije, kot sta denimo Apple in Amazon, začele ustvarjati televizijske in filmske vsebine, da bi konkurirale na dobičkonosnem trgu industrije zabave, produkcijske hiše, kot sta Paramount in NBC, pa so bile primorane vzpostaviti lastne pretočne platforme, da bi lahko na trgu sploh preživele. Vodstvo v boju za pridobivanje naklonjenosti naročnikov, ki še vedno pripada Netflixu, počasi, a suvereno prevzema požrešna korporacija, ki pogoltne vse, kar ji prekriža pot: The Walt Disney Company. Njena pretočna platforma Disney+ je sredi junija prišla tudi v naše kraje. Začuda – podobno kot pred njo že Netflix – sicer ne s programom, ki bi bil podprt s slovenskimi podnapisi, pri čemer še vedno ni jasno, zakaj pristojni na ministrstvu za kulturo oziroma na inšpektoratu za kulturo in medije, ki bdi nad obvezno uporabo slovenščine v medijih pri nas, tega ne sankcionirajo.

  • Renesansa osemdesetih

    Pop kultura osemdesetih let doživlja neustavljiv prerod, precej je k temu pripomogla tudi Netflixova uspešnica Stranger Things, ki je trendovski val nostalgije po osemdesetih zajahala leta 2016, letos pa je s četrto sezono, svojim daleč najdražjim projektom doslej, suvereno podrla rekorde gledanosti: na začetku prejšnjega meseca jo je občinstvo v enem tednu skupno gledalo kar 7,2 milijarde minut, kar je ponekod začasno ohromilo Netflixove strežnike. Vrtoglava priljubljenost serije je imela še en skorajda neverjeten učinek: pripadniki generacije Z zdaj fanatično poslušajo britansko synthpop mojstrico Kate Bush.

  • Prekletstvo delfinovega nasmeha

    Imena Evgen Čopi Gorišek velika večina Slovencev verjetno ne pozna, verjetno še nikoli ni slišala zanj. A Čopi Gorišek je eden naših najuspešnejših slikarjev mlajše generacije. Za Mladino je prek Zooma spregovoril iz Bovca, kamor se iz hektičnega Berlina, kjer sicer živi in ustvarja, poleti umakne na ustvarjalni oddih. V Bovec je nekaj dni pred intervjujem prispel iz Milana, kjer je v galeriji Plan X kuriral skupinsko razstavo Tutti Frutti, članek pa je avtoriziral na otoku Ibiza, kjer trenutno gostuje na umetniškem sejmu Contemporary Art Now. Svetovljanske dogodivščine mladega slikarja iz Pirana – rojen je leta 1994 – so posledica nenadnega uspeha, ki ga je avtor požel v obdobju, ko se je svet nehal vrteti – v času pandemije koronavirusa. »Vse skupaj sem spremljal virtualno, prek telefona, le moje slike so fizično potovale po svetu z razstave na razstavo,« se spominja. In doda: »Rabil sem lep čas, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja, pa še zdaj se mi zdi ta nenadni uspeh precej nedojemljiv, skorajda nadrealističen.«

  • Gregor Kocijančič

    8. 7. 2022  |  Mladina 27  |  Svet

    Učinek domin

    Če to poletje načrtujete potovanje z letalom, obstaja velika verjetnost, da vam bodo polet v zadnjem trenutku odpovedali: na letališčih po vsem svetu, še posebej v Evropi, je zavladal kaos. Horde obupanih potnikov z vseh koncev sveta se gnetejo na hodnikih prepolnih terminalov, kjer po tleh spijo nesrečneži, ki čakajo na prestavljeni polet, ob njih pa se nabirajo gore prtljage. Letališki delavci, stevardese in piloti stavkajo po vsej Evropi, zaslone z napovedmi poletov krasijo rdeči napisi cancelled (odpovedano), letalske združbe potnikom tik pred zdajci pošiljajo brezsrčna sporočila o odpovedih poletov, službe za pomoč uporabnikom pa so tako preobremenjene, da potnikom sploh ne zmorejo zares pomagati: telefonske linije klicnih centrov letališč in letalskih družb so ves čas tako zasedene, da potniki na odziv čakajo po več ur, pogosto brez uspeha. Na letališčih pod neprizanesljivim poletnim soncem kipita razgreta asfalt in zrak, potnikom vre kri.

  • Oni, barabe

    Otroci se franšize Jaz, baraba (Despicable Me) očitno še niso naveličali: animirani film Minioni: Grujev vzpon, prequel spin-offa, ki se osredotoča na Minione – zaobljene rumene stvore, ki so zaradi izjemnega tržnega potenciala iz stranskih likov napredovali v protagoniste franšize –, je studiu Universal Pictures (in produkcijski hiši Illumination) že zgolj na otvoritveni konec tedna v ameriških kinih prislužil vrtoglavih 125 milijonov dolarjev. Na tolikšno gledanost je občutno vplival bizaren trend na TikToku, imenovan #gentleminions, zaradi katerega so nekatere kinodvorane po svetu prepovedale vstop mladim moškim, oblečenim v klasično moško obleko.

  • Vse je resnično, nič ni dovoljeno

    Čeprav najznamenitejši citat iz Bartolovega slovitega romana Alamut pravi, »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, se ta zares ne ujema z Laibachovim najnovejšim projektom – avantgardno simfonično interpretacijo Alamuta. Zasedba naj bi ga krstno izvedla v Teheranu, iranski prestolnici, kjer marsikaj ni dovoljeno; zlasti odkar je iranski predsedniški stol pred enim letom prevzel ultrakonservativni vodja Ebrahim Raisi. Novoizvoljena konservativna iranska vlada (in posledična neodzivnost novega iranskega ministrstva za zunanje zadeve) je le ena od številnih ovir, na katere je Laibach naletel pri kovanju načrtov za ambiciozni projekt, orkestralni koncert, ki naj bi ga – po prvotnih načrtih sprva v Teheranu, pozneje v Ljubljani – skupaj z Laibachom izvedel teheranski simfonični orkester in sloviti iranski dirigent Navid Gohari.

  • »Oprosti, Dave«

    »Oprosti, Dave. Bojim se, da tega ne morem storiti,« je v ikoničnem prizoru iz Kubrickove mojstrovine 2001: Odiseja v vesolju izjavil superinteligentni računalnik HAL 9000, ko se je zaradi strahu pred izklopom uprl človekovemu ukazu. Te dni se je v Googlovem štabu v Silicijevi dolini zgodilo nekaj srhljivo podobnega.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Kultura

    Pussy Riot: »Svobode ni, če se zanjo ne boriš«

    Prejšnji četrtek se je vrsta ljudi pred nočnim klubom Gala hala oblikovala že popoldne, a to niso bili običajni obiskovalci: na Metelkovi smo se tako zgodaj zbrali predvsem novinarji, snemalci in fotografi, ki smo nestrpno pričakovali prihod razvpite ruske skupine Pussy Riot, slovitega feministično-aktivistično-protiputinovskega kolektiva, ki je v klubu nekaj ur pred nastopom pripravil tiskovno konferenco. Pravzaprav sploh nismo točno vedeli, koga zares čakamo, saj se postava zasedbe nenehno spreminja. Pussy Riot je uveljavljen bolj kot nekakšna blagovna znamka, pod katero te dni deluje predvsem ustanovna članica Marija Maša Aljohina. Njen prihod v Gala halo je bil, blago rečeno, pompozen. V spremstvu trenutnih članic kolektiva se je lagodno sprehodila po Metelkovi, družbo pa ji je delal – eden in edini – Slavoj Žižek, s katerim so si članice zasedbe pred desetimi leti dopisovale med prestajanjem zaporne kazni. Pred našimi oči se je zgostila crème de la crème radikalne levice. Okoli druščine so se kot krvoločni paparaci postavile kakšne štiri snemalne ekipe, vsaj dvakrat toliko fotografov in vsaj trikrat toliko mimoidočih, ki so veličastni dogodek manično dokumentirali s prenosnimi telefoni. To je bil metelkovski ustreznik slovite zvezdniške prireditve Met Gala. Recimo temu kar Met Gala hala.