Zoran Smiljanić
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Kultura
Marcel Štefančič, jr. je zadnje čase sicer bolj znan po tem, da je iz opazovalca, izpraševalca in razlagalca neprostovoljno pristal v vlogi izpostavljenega in aktivnega protagonista. A ne smemo pozabiti, kako se je vse skupaj začelo. Kaj je iz njega naredilo borca, upornika, neumornega nergača in kričača proti kapitalizmu, korupciji, krivicam in mehanizmom umazane politike, tako na tej kot na oni strani žarometov? Filmi seveda. »Iz filmov smo se naučili vse,« je nekoč rekel Štefančič, »kako se obnašati, oblačiti, kako biti frajer, kako najti pravo repliko, kako osvajati punce, se poljubljati ...
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura
Vsebina prvega dela: Polza Mancini je eden najbizarnejših likov, kar jih je kdaj tlačilo stripovske strani. In ta jih res dobesedno tlači: 150-kilski brezdomec po lastni izbiri, nekdanji pisatelj, ki golta nezdravo hrano, alkohol, tablete in se gnusi vsem, še najbolj pa samemu sebi. Polzo zaslišujejo na policiji zaradi tega, kar je naredil neki Carole. Kdo je Carole, ne izvemo, razen tega, da je v komi. Na zaslišanjih Polza pove svojo življenjsko zgodbo, kako ga je po očetovi smrti prvič zadel blast, posebno stanje ekstaze, duhovni orgazem, temeljni pretres, »trenutek breztežnosti, brezmejni svet, prost vseh moralnih spon«. To je bil trenutek, ki mu je spremenil življenje. Postal je odvisen. Zapustil je ženo, vse svoje imetje in civilizacijo ter se podal v neznano. Stran od mesta, v naravo, gozdove, divjino ... V samoti se je učil naravnih zakonov. »Narava ne pozna morale, etike ali celo pravice,« pove zasliševalcema. Ves čas išče nov blast, razodetje, ultimativni užitek, »tisti občutek brez primere ... ko sem zares začel živeti. Vsega sem se zavedal, slišal sem neslišno, videl sem nevidno.« Blast je v sicer črno-belem stripu prikazan kot barvne risbice – čečkarije otrok avtorja stripa.
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Kultura
Je res, da so veliki ustvarjalci praviloma zatežene, zavožene in zahojene osebnosti, ki uničujejo in zlorabljajo vse okoli sebe? Je nujno, da mora biti ustvarjalni genij taka ozkosrčna rit, kot je bil Picasso, tiranski sadist, kot je bil Hitchcock, manipulativni obsedenec kot Kubrick, politični daltonist, ali bolje slepec, kot je Handke, ali avtodestruktivni pijanec, kot je bil naš Prešeren? Ali drži, da po najvišjih umetniških vrhovih res segajo predvsem patološki narcisi, odvisniki, manipulatorji, mizogini, rasisti, hinavci in psihopati vseh vrst ...?
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura
Kadarkoli prejmem paket založbe VigeVageKnjige, me zaščemi od ugodja. Odpiranje je namreč prav posebno, skoraj čutno doživetje, za katero si je treba vzeti čas in uživati v njem. Že na prvi pogled se zdi, kot bi lični zavitek prišel iz davno minulih časov, ko so bile naše babice še mlade in lepe; prijetno hrapav rjavosivi ovojni papir, vrvica, staromodni žig in naslov prejemnika, ročno napisan z estetsko žensko pisavo. Začenjam z odstranjevanjem vrvice. Bilo bi pregrobo, če bi jo zgolj prerezal z nožem ali s škarjami, ne, treba se ji je posvetiti in potrpežljivo razrahljati umetelno zavezan vozel na hrbtu in jo nežno potegniti čez rob, da kot naramnica obleke mehko zdrsne prek ženskega ramena. Z začudenjem opazim, da ovojni papir ni zlepljen z lepilnim trakom, pač pa je tako umetelno prepognjen, da ga drži le vrvica. Ko jo odstranim, se papir brez odpora odlušči in pade na tla. Naslednja plast je mehka folija z zračnimi mehurčki, ki zagotavlja, da bo knjiga v moje roke prišla nepoškodovana in nedotaknjena. Ko slečem še njo, si ne morem kaj, da ne bi z nežnim stiskom palca in kazalca počil mehurček ali dva: pik, pok. Nazadnje je knjiga ovita še v tesno se prilegajoči vijoličasti papir, nežen, gladek in dražljiv, kot svileno perilo, ki se, nič več me ne more presenetiti, barvno ujema z naslovnico knjige. Pod papirjem je zataknjena kartica s prijaznim, samo zame napisanim sporočilom. Šele potem primem v roke objekt poželenja, golo knjigo, jo potipam, potežkam, povoham in razprem ... Le VigeVagePunce znajo svoje stranke tako pocrkljati z vrhunskim embalažnim striptizom. Kakšna pa je sama knjiga?
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura
Marcel Štefančič je zastrašujoča oseba.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura
Kaaaj?! Alan Ford v Narodni galeriji?!?
Če bi kdo še pred desetimi leti napovedal, da se bo strip znašel na svetih stenah Narodne galerije, bi mu rekel, da sanja. Da je pomešal fikcijo in resničnost. Da je strip kulturni bastard, ki ga ne bodo nikoli sprejeli med elitno kulturo. Pa vendar ... Strip je v zadnjem obdobju vztrajno pripravljal, vrtal in mehčal teren za svoj dolgi pohod skozi institucije. Počasi, a zanesljivo je pronical v vse družbene pore, se infiltriral v medije, knjižnice, šole in muzeje, okupiral je Moderno galerijo, zasedel Cankarjev dom in penetriral v državni zbor. Nazadnje pa je zlomil odpor še zadnje nedostopne dame, Narodne galerije, ki je dahnila »da« in pripustila nekdaj osovraženega vsiljivca v svoje sobane.
-
Ko sem bil majhen, sem povsod videl stripe. Prepričan sem bil, da v naselju Apače živijo Apači, da je pevka Elda Viler sestra Teksa Vilerja in da je moj priljubljeni stripovski junak Zagor doma iz Zagorja. A ko sem se enkrat zares znašel v Zagorju, sem videl le zanikrno naselje, polno zanemarjenih zgradb, črnikavih ulic in veličastno onesnažene reke. Nak, Zagor ni bil nikoli v teh krajih, sem razočarano ugotovil in vse skupaj odvrgel v ropotarnico izgubljenih otroških iluzij.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura
Dolgo nisem pomislil na to besedo, je izgovoril ali napisal. Potem pa je nekega lepega dne moja življenjska sopotnica navrgla, kako trapasta beseda je ščegetavček. Res, zveni kot nekaj, kar se žgečka kakor podplat ali pazduha. Hihitala sva se njeni okornosti in kupu šumnikov, ki zapletajo jezik. Tudi klinično zveneči klitoris ni nič boljši; če bi eno ali drugo besedo uporabil med seksom, bi se čarovnija razblinila kot milni mehurček in udeleženca bi verjetno bruhnila v smeh. Le nekaj dni pozneje je ta beseda spet priplavala na površje, ko sem v Mestni knjižnici Kranj gostil pesnico, založnico in še kaj, Anjo Golob. Na vprašanje, kateri je naslednji strip, ki ga bo izdala založba VigeVageKnjige, je izstrelila, da je tik pred izidom risoroman (kot ona temu reče) Prepovedani sad, ki na nov način obravnava ženski spolni organ. »In ali veš,« je hlastno nadaljevala, »da je ščegetavček dolg kar 11 centimetrov?« Zajecljal sem, da tega nisem vedel, ona pa me je poučila, da je velika večina ščegetavčka pod kožo in da je razcepljen na dva kraka, ki objemata vagino. Uf, kot alien, sem pomislil.
-
V tretjem in sklepnem delu seriala Tolpa mladega Ješue se zgodi finalno dejanje najpopularnejše krščanske tragedije. Videli smo že neštevilne interpretacije Jezusovih poslednjih dni, ki opisujejo zadnjo večerjo, izdajo in prijetje, sojenje, pilatovsko umivanje rok, njegovo kalvarijo, križanje, zadnje besede in vstajenje. V pisani množici izdelkov, ki se šlepajo na slavo največjega zvezdnika v zgodovini človeštva, prevladujejo pravoverje, praznoverje in pridiganje, sem in tja pa se najde tudi kakšna bolj skeptična ali celo inovativna interpretacija. Tolmačenje Tomaža Lavriča, po katerem je Jezus povsem navaden človek, ki so mu strici iz verskega ozadja božje in nadzemeljske lastnosti prištukali naknadno (iz česar že dobrih dva tisoč let kujejo duhovne in materialne dobičke), je nekaj povsem novega. Ne le novega, ampak tudi avtentičnega, presenetljivo drugačnega in nesramno preprostega.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura
Ljubitelji Alana Forda vemo, kako strašansko zabaven in odštekan strip je to. Ni dvoma, kot bi rekel Borut Pahor. Plebiscitarno se strinjamo, da gre za enega najboljših, vrhunskih, legendarnih, brezčasnih in oh in sploh stripov. Kot iz rokava znamo stresti nekaj priljubljenih dialogov, prizorov ali ponarodelih Grunfovih gesel. Toda če bi nas kdo vprašal, zakaj nam je Alan Ford (v nadaljevanju AF) tako zelo sedel v kolektivno srce, e, tu bi se nam pa že zataknilo. Malce bi bajali o satiri, pa črnem humorju, pa dobrih likih, pa kako zelo zabavno da je vse skupaj ... A nekaj pridevnikov in citatov pač ne pojasni fenomena AF. Prisegamo nanj, svojo identiteto, pripadnost, mladost in vero smo položili na njegov oltar, ne znamo pa odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj nam je tako zelo všeč. Ko misliš, da vse veš, nič ne veš. No, na srečo imamo zdaj pri roki knjigo Lazarja Džamića, strokovnjaka za trženje, novinarja, predavatelja, kolumnista in še marsikaj, ki je analitično, poglobljeno, kulturološko, celostno, osebno in humorno zagrizel v misterij Alana Forda. In nam razložil vse tisto, kar smo mislili, da obvladamo, pa o tem v resnici nismo imeli pojma.
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Družba
Vedno se mi je zdelo malce trapasto, ko govorec ali pisec nekoga, ki je umrl, naslavlja s ti. Kaj zdaj, človek je umrl, kakšen smisel ima, da o njem govorimo, kot da je še vedno med nami? Zdelo se mi je umetno, patetično in del predstave, namenjene bolj živim kot pokojniku. Vse dokler tega nisem doživel na lastni koži. Ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad, je drugače. Merila se spremenijo, nič več te ne skrbi, kako boš izpadel. Pozabiš na predsodke in se oklepaš ostankov tistega, kar ti polzi med prsti. Naenkrat postane povsem normalno, če namesto »on« še kar uporabljaš besedo »ti«. Druga oseba ednine pomeni nepripravljenost, da čez noč odpišeš nekoga, ki je bil še včeraj tu, del tvojega življenja. Ponuja ščepec tolažbe, ki lajša bolečino. In ustvarja blagodejno, čeprav kratkotrajno iluzijo, da se ni treba še čisto zares posloviti.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura
Smrt.
V torek, 11. decembra, ob 1.15 je minilo točno sto let od smrti Ivana Cankarja. Možakar je že dolgo mrtev, a še vedno zelo živ. Bolj živ kot mnogi, ki še dihajo, govorijo in hodijo naokoli. Šele ko nekdo umre, se pokaže, kdo je bil in koliko je zares živel. Eden tistih, ki jih že dolgo ni več z nami, a so še vedno zelo prisotni, je Ivo Štandeker. Velikokrat se spomnim njegove legendarne rubrike Zadnja stran iz Mladine, še posebej tiste iz septembra 1990 Vsi Slovenci bodo umrli. V njej je na vsej strani naštel več kot sto imen znanih Slovencev, ki se bodo za vedno poslovili. »Milan Kučan bo umrl. Tudi Jože Pučnik bo umrl. France Bučar bo šel še prej ...« Tako se seznam začne, konča pa: »... Marijan Smode, koroški Slovenci, Blaž Ogorevc in Slavoj Žižek. Tudi moj pes (Runo, op. a.) bo umrl, kot vedno pravi Marcel Štefančič jr. Kajpada bom umrl tudi jaz. Umrli bodo vsi, ki jih imam rad. Marcel Štefančič jr. pa bo tudi umrl.« -
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura
Drugi del trilogije je po navadi najtežji. V prvem spoznavamo junake in odkrivamo pripovedno strategijo, vse je sveže, privlačno in obetavno. V tretjem dočakamo veliki finale, dramatični razplet, ki je usoden, čustven in spektakularen. Sredinski del pa je pogosto zgolj mašilo, duhamorno pešačenje, namenjeno le temu, da zgodbo pripelje od točke A do točke C. Mnogi, premnogi avtorji so se ujeli v to zanko in nabijali obseg ali minutažo z nepotrebnim pleteničenjem in praznim besedičenjem. Ter tako izgubili začetni zanos, zagon in s tem zanimanje bralcev/gledalcev.
