Lara Paukovič
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura | Portret
Plesalka, koreografinja in piska, ki se potaplja v sanje
Njene sanje so bile vedno zelo žive. Imela je navado, da jih je zapisovala, a tedaj še ni bila zverzirana v nobeni tehniki, ki bi ji lahko pomagala pri njihovi analizi. Potem pa je leta 2010 nekaj časa bivala v New Yorku, kjer je zbirala gradivo za doktorat. Tedaj se je ukvarjala s kolonizacijo imaginacije, ikonografijo in podobami, ki jih ljudje doživljajo in konzumirajo – zdelo se ji je, da so od njih odtujeni, da so v nekakšni množični hipnozi. Odtujenost imaginarija, jezika in podob je navdihnila tudi njen takratni performans Bliss.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Kultura | Portret
Glasbenica, za katero je bila prelomna pesem na hladilniku
Poznate verze »Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi«? Ljubezenska pesem iz zbirke Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi iz leta 2007, ki velja za eno najbolje prodajanih pri nas, je ena tistih, ki so z leti in številnimi ponatisi ponarodele. Morda ste nanjo prvič naleteli med brskanjem po družbenih omrežjih ali blogih, jo prebrali v kakšnem učbeniku ali mediju, morda je visela v lokalni knjižnici ali pa je bila komu, ki ste ga obiskali, tako všeč, da jo je uokviril ali pritrdil na vidno mesto. Tako kot pri družini Čepin – pesem je mama Jelka izrezala iz neke revije in nalepila na hladilnik. Tam je visela nekaj časa, dokler ni pomislila, da bi prosila moža in očeta Gorazda, sicer glasbenika in skladatelja, naj jo uglasbi. Ko se je malo bolj poglobil vanjo, je melodija nastala v desetih minutah. Povsem logično je bilo, da bo pesem odpela hči Ditka, tedaj še najstnica, saj so jo od malega spremljala petje, pisanje pesmi in igranje kitare. Že pred tem sta z očetom, ki jo je vpeljal v svet glasbe, uglasbila nekaj pesmi Toneta in Marka Pavčka, s katerimi je občasno nastopala na šolskih prireditvah. Gorazd Čepin je torej za pesem pripravil glasbo in aranžma, z Ditko sta posnela demo posnetek in ga poslala Feriju Lainščku, ki je bil nad izdelkom navdušen, nato pa še radijskim postajam. Tisti, ki po naključju ne poznajo Lainščkovega izvirnika, se zdaj skladbe Ne bodi kot drugi gotovo razveselijo, kadar z radia med vožnjo v avtomobilu zazveni Ditkin glas.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Kultura | Portret
Oblikovalka nakita, ki zlatarski obrti daje sodobno dimenzijo
V poplavi komercialnih linij hitrega nakita je njen nakit iz plemenitih kovin prava paša za oči: izurjeno oko bo hitro prepoznalo njegovo vrednost in ure trdega dela, ki se stekajo v brezčasne kose. Nekateri najbolj enostavni, denimo uhani v obliki elegantnih krogov, geometrična zlata verižica ali srebrn prstan z drobnim češkim granatom, bodo zadovoljili ljubiteljice in ljubitelje minimalizma, drugi so bolj drzni in nekonvencionalni, na primer žabji prstan ali zapestnica, oblikovana v prastaro obliko kače, ki lovi svoj rep. Oblike iz narave in arhitekture so ji nasploh blizu. Oblikuje tudi nakit po naročilu, denimo poročne prstane in amulete. V sodobne kose pa po želji pretopi tudi nakit, ki se je skrival po družinskih šatuljah, a ni več dočakal pravega trenutka za nošenje, mlajše generacije pa mu želijo vdihniti novo življenje.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Kultura
Od kod kar naenkrat ta knjiga? On Earth We’re Briefly Gorgeous, dobeseden prevod bi se glasil Na Zemlji smo na kratko krasni. Presenetljiv, intriganten, liričen romaneskni naslov se je leta 2019 začel pojavljati na številnih seznamih najboljših knjig leta – v družbi Margaret Atwood, Olge Tokarczuk, Marlona Jamesa ter še kakšnega Nobelovega nagrajenca in/ali prejemnika nagrade booker. Za izstopajočega iz letne literarne produkcije so roman denimo proglasili The Guardian, The New Yorker, Time, Times Literary Supplement, Publisher’s Weekly, GQ, Washington Post, Variety, Kirkus Review, Book Depository in mnogi drugi.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura | Portret
Slikarka, pri kateri nenavadni organizmi sprožijo bogat imaginarni svet
V hektičnem, navdihujočem ateljeju v stanovanju sredi Celja, kjer biva, ustvarja eksplozije barv, oblik in podob, ki se združujejo v nepričakovane, fascinantne kombinacije. Četudi so ravno zaradi obilice barv, dogajanja in ostrih linij njene slike vizualno zelo privlačne, pa v ospredje pravzaprav postavljajo tisto, kar se nam običajno ne zdi dovolj estetsko, da bi zaslužilo našo pozornost. Ivo Tratnik (rojeno 1980) pogosto pritegnejo in navdihnejo zgradba teles in organizmov, njihove posebnosti, biotska raznovrstnost, mehanizacija, odkritja s področja biologije, znanosti in medicine.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Kultura | Portret
Multidisciplinarna umetnica, ki brska po pozabljenih zgodbah zgodovine
Baltimore, ZDA. Mesto, ki slovi po bogati umetniški sceni, žal pa tudi po kriminalu, je bilo izjemno pomembno za umetniško pot Neje Tomšič (rojene leta 1982). Iz enega meseca, ki ga je tam na umetniški rezidenci preživela leta 2014, sta se namreč izcimila vsaj dva odmevna umetniška projekta. McKeldinova fontana v Baltimoru je postala prvi nonument, ki ga je v obravnavo vzel in se ob njem oblikoval Nonument Group, raziskovalno-umetniški kolektiv, v katerem so danes poleg nje še arhitektka Nika Grabar, arhitekt Miloš Kosec in multimedijski umetnik Martin Bricelj Baraga. Proučujejo nonumente: arhitekturo, spomenike in infrastrukturne prostore 20. stoletja, zaradi političnih in družbenih sprememb oropane nekdanjega simbolnega pomena. Nonumente mapirajo – v Sloveniji denimo Bloudkov zaletni stolp v ljubljanskem parku Tivoli, Pionirsko progo in garažno hišo TGH48 – in jim redno posvečajo umetniško-raziskovalne dogodke: v juniju na primer v parku Vile Rafut na Primorskem, na Plečnikovem stadionu v Ljubljani in v parku ob Vili Bled.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Kultura | Portret
Oblikovalka nakita, ki je zasavskemu premogu vdihnila novo življenje
Ljubitelji blišča in slave se ob podelitvah najpomembnejših nagrad v ameriški glasbeni in filmski industriji ne ukvarjajo le s tem, kdo bo zmagal v posamezni kategoriji, temveč tudi s tem, kaj je v darilnih vrečkah za povabljence in nominirance, ki jih organizatorji napolnijo z izdelki v skupni višini več deset tisoč dolarjev. Vsako leto so posebej zaželena roba, saj si za to, da bi vanje uvrstile svoje izdelke, prizadevajo številne znamke. Marjeti Hribar, slovenski oblikovalki nakita iz zasavskega premoga, se ni bilo treba – komaj nekaj mesecev po vzpostavitvi uradne spletne strani njenega nakita so ji iz Akademije snemalnih umetnosti kar na lepem poslali sporočilo, da ga želijo uvrstiti v darilni program grammyjev. Sprva je mislila, da jo kdo vleče za nos, a vendarle dognala, da gre zares. Po reševanju logističnih težav – kako nakit iz premoga brez zapletov spraviti čez carino v času, ki ga je narekoval protokol podelitve? – je šestdeset kosov nakita srečno prispelo v ZDA, pozneje pa je še izvedela, da ga bodo zaradi organizacijskih sprememb razdelili tudi med petične obiskovalce podelitve oskarjev.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Igralka, ki je svoj bivalni prostor spremenila v zeleno oazo
Klasična izpeljava mita o Odiseju nam Penelopo predstavi kot nekakšen patriarhalni ideal, zvesto ženo, ki je dvajset let potrpežljivo čakala, da se Odisej vrne iz trojanske vojne, in krepostno odgnala več kot sto novih snubcev. Kaj pa druga plat te zgodbe? Slovita pisateljica Margaret Atwood jo pove v dramskem besedilu The Penelopiad, v slovenščino prevedenem kot Penelopina preja: v ospredje postavi zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je Odisej ob vrnitvi domov dal obesiti, saj naj bi mu bile v njegovi odsotnosti nepokorne. Penelopiada bo v režiji Livije Pandur in izvedbi igralske zasedbe SNG Drama Ljubljana 29. maja premierno uprizorjena na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank; Gaja Filač igra eno od dekel, Melanto. »Zanima nas, kakšna je bila Penelopa v resnici,« pravi igralka. »Želimo jo demitizirati. Gre za eno tistih žensk, ki služijo kot svarilo novim generacijam, češ, zakaj pa niste tako zveste in ponižne, kot je bila ona? A v tem besedilu se ne pokaže samo kot junakinja, vidna je tudi dinamika med njo in njenimi deklami. Tako se odpre pomembno vprašanje: kaj vse je ženska sposobna narediti ženski, da v patriarhalnem svetu ne bi izgubila svojih privilegijev?«
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Kultura | Portret
Gledališka ustvarjalka, ki izrazno sredstvo izbira glede na temo
Da je Nika Korenjak, rojena v Celju leta 1993, odrasla v osebo, ki ji življenje kroji umetnost, se lahko gotovo vsaj delno zahvali staršem. Ti so družinskim počitnicam namreč dodajali kulturno-umetniško noto: v vsaki prestolnici, ki so jo obiskali, so si ogledali gledališko predstavo, koncert ali pa se odpravili v galerijo – včasih so zaradi kulturnega dogodka celo izbrali lokacijo in ne obratno. »Največkrat smo zahajali v Schaubühne v Berlinu,« pravi umetnica, ki se še vedno rada vrača v Berlin, navade iz rane mladosti pa so jo zaznamovale tudi pri tem, da je obvezen del njenih potovanj v tujino izgubljanje v muzejih in galerijah, kjer lahko preživi ves dan.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Kultura | Portret
Plesalca in koreografa, ki sta koreografirala za k-pop megazvezdnike
Zgodbe grške mitologije so stoletja navdihovale umetnike in mit o Ikarju ni nobena izjema. Za izhodišče svojega zadnjega plesnega projekta Ikarus, ki sta ga nedavno predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu, sta ga izbrala tudi Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, gonilni sili plesnega kolektiva in izobraževalnega programa MN Dance Company. V predstavi poskušata skupaj z drugimi plesalci odkriti, kakšen je pomen mita za današnji čas, hkrati pa – z besedami in gibi – poustvarjata svoje najnižje življenjske točke in tudi ponovne polete. »Za nas umetnike je Ikarjevo stališče zelo zanimivo, kajti četudi se trudimo razmišljati racionalno, smo v glavnini osredotočeni na točko poleta – na višino in svobodo,« pravita. Doživeti ples MN Dance Company v živo je edinstvena, s čustvi nabita izkušnja: plesalci delujejo kot eno srce in duša, vsak njihov gib pa govori o neizmerni virtuoznosti, ustvarjalnosti in predanosti plesni umetnosti.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Portret
Igralec, ki tesnobe razrešuje na kolesu
Od 4. maja si bomo lahko domači film Inventura, ki je na zadnjem festivalu slovenskega filma prejel kar štiri nagrade vesna, ogledali v kinematografih. Eno od vesen si je za glavno vlogo Borisa prislužil tudi Radoš Bolčina, sicer prvak novogoriškega gledališča. Tisti, ki pogosteje obiskujejo severnoprimorski teater, ga dobro poznajo, saj je v več kot tridesetih letih, odkar je stalni član ansambla SNG Nova Gorica, odigral marsikatero temeljno klasično vlogo, od Tartuffa in Hamleta do Don Juana ali Estragona v Čakajoč Godota; vse je režiral Vito Taufer. Igral je tudi Alkibiada v Shakespearjevem Timonu Atenskem v režiji Janeza Pipana, Ebenezerja Scrooga v Božični zgodbi v režiji Ivane Djilas in Georgea v drami Kdo se boji Virginie Woolf?, pod katero se je podpisal še kot režiser. To so tudi vloge, v kakršnih se najbolje znajde – prepričan je, da bi se morala gledališča ves čas vračati h klasiki, ki zmore dregniti v kolektivno zavest slehernega časa. V medij filma ali serije v tem času z izjemo štirih zgodnejših poskusov ni prestopil, zato bo za marsikaterega gledalca filma nov obraz.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura | Portret
Pisatelj, ki duha pretvarja v dušo
»Pogpsto si rečem, človeku zares ostane samo spominjanje,« spregpvori eden od likov, gospodinja Žalna, v najnovejšem, skoraj boleče melanholičnem in virtuozno napisanem romanu Dušana Šarotarja Zvezdna karta. Prav spominjanje je njegova osnova: ne le popisovanje dejanskih spominov, temveč njihovo naseljevanje, pretvarjanje v literaturo. Četudi je med pisanjem prečesaval zgodovinske dokumente, denimo staro časopisje, reklame, družinske fotografije in predmete iz družinske zapuščine, je zanj razlika med golim obstojem spominov in spominjanjem ključna. »Ne gre le za poskus rekonstrukcije nečesa, kar se je zgodilo, temveč pripovedovanje, povzdigovanje nekega življenja. Ali, pesniško rečeno: kako iz duha napraviti dušo.«
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Portret
Skladatelj, ki ljubi glasbo, tenis in vino
V Cankarjevem domu bo to sredo, 13. aprila, na koncertu abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb Slovenske filharmonije zazvenela njegova skladba Api-danza macabra (Mrtvaški ples čebel). Nekaj dni pred tem jo bo slišalo občinstvo v Helsinkih, poleti pa tudi v Kölnu. V njej se je navezoval na glasbeno klasiko Čmrljev let Nikolaja Rimskega - Korsakova, da bi opozoril na problematiko izumiranja čebel, ki jo razume tudi kot akustično škodo. Ne le da bi to porušilo ekosistem, poznejše generacije tudi ne bi več poznale unikatnega zvoka brenčanja žuželk v naravi.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Portret
Vizualna umetnica, ki je po New Yorku iskala izgubljene predmete
Po newyorškem Manhattnu se sprehaja dekle z zemljevidom. Nič nenavadnega – na tisoče turistov se vsak dan izgublja na ulicah tega megalomanskega, vrvečega mesta, iščejo poti do znamenitosti, restavracij in trgovin. A ona je tu z malo drugačnim namenom: išče izgubljene predmete. Gre za umetnico Lene Lekše, v New Yorku na umetniški rezidenci. Svoje zanimanje za reči, ki so jih ljudje izgubili na newyorških ulicah, je po vrnitvi domov prelila v razstavo z naslovom Serendipitiously, ki jo je januarja letos gostila galerija P74 v Ljubljani. Prislov »serendipitiously« v angleščini označuje veselje zaradi nepričakovanega naključja. Ko ga je prvič slišala, se ji je zazdelo, da lepo povzame naravo njene newyorške ekspedicije in posledično tudi razstave, še bolj pa je bila navdušena, ko je ugotovila, da izvira iz pravljice Trije princi iz Serendipa, pustolovske detektivke iz 16. stoletja, ki bi jo lahko opisali kot mešanico Sherlocka Holmesa in Indiane Jonesa.
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Kultura | Portret
Ilustratorka, ki je izbrala umetnost namesto paše koz
Medtem ko prebirate ta portret, ilustracije Anke Kočevar (roj. 1982) še vedno kraljujejo na stenah galerije Vodnikove domačije v Ljubljani. Četudi se je njena razstava Od besed k podobam odprla že 18. februarja, bo to soboto, 26. marca, doživela še eno, dopolnjeno otvoritev v sklopu festivala Bobri, tokrat za otroke, ki bodo lahko ob ogledu od blizu spoznali proces ustvarjanja ilustracij in naravo ilustratorskega poklica. Imeli bodo kaj videti: poleg ilustracij so namreč na ogled tudi natančne skice za nekatere ilustracije v slikanici Bine Štampe Žmavc Princesa kamnitih besed, barvne študije, za katere vsako barvo, ki jo je uporabila, iztisne na list papirja in ob vzorec napiše imena barv iz tub (in teh barv ni malo), lončki že nekoliko zasušenih temper, pa še in še. Kadar slika s temperami, si jih zmeša vnaprej, toliko, da bodo zadostovale za celotno serijo ilustracij, ki jo načrtuje, kajti če ji barve vmes zmanjka, zelo verjetno ne bo mogla poustvariti identičnega odtenka. Namešane tempere nato shrani za še kakšno uporabo, enkrat je eno hranila celo tako dolgo, da ji je splesnela.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Igralka, ki verjame v pomembnost pripadnosti
Je tiste vrste igralka, ki jo bržkone dobro pozna vsak vsaj občasni porabnik gledaliških, televizijskih in filmskih vsebin. Dobro pozna – a hkrati o njej ve zelo malo. Resda vloži kar največ truda v vsak lik, ki ga gradi, a zunaj tega raje ostaja v ozadju; medijski pojavnosti, če ni res nujna, se raje izogiba. Dovolj glasni so ne nazadnje njeni liki. Njena najbolj izpostavljena televizijska vloga je Alenka, žena Tarasa Birse (Sebastian Cavazza) v kriminalni seriji Jezero ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož, nedavno predvajanih na TV Slovenija. V filmu Prebujanja (režiral ga je Peter Bratuša) je bila Karmen, ki se po dvajsetih letih spet zbliža z nekdanjo simpatijo Jonasom (Primož Pirnat), v seriji Na terapiji za psihoterapevta Romana (Igor Samobor) skoraj usodna pacientka Maša in v Vajah v objemu Metoda Pevca ena četrtina ljubezenskega štirikotnika; igrala je tudi v priljubljenih mladinskih filmih Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja in Gajin svet Petra Bratuše, pa v trilerju Korporacija Mateja Nahtigala.
-
Plesalka, koreografinja in performerka, ki sebe ne deli od telesa
Gimnastiko je začela trenirati, ko je imela šest let in pol. Približno toliko je zdaj stara njena mlajša hči, ki skakanje po domačem trampolinu brez težav usklajuje z vrtenjem hulahop obroča in simultanim gledanjem risanke. Jabolko v tem primeru res ne pade daleč od drevesa. »Prišli so nas iskat v šolo in ’ta sposobne’ odpeljali v dvorano za gimnastiko. Ko sem dojela, da človek lahko leti, me niso več spravili iz dvorane,« se spominja Leja Jurišić (rojena leta 1978). Postala je »mala mišičasta gumica«, frajerka, ki je fante premagovala v polaganju rok. Naučila se je, kako do skrajnosti izkoristiti mišični in elastični potencial lastnega telesa; kako se lotevati najtežjih, najhitrejših; najbolj virtuoznih in spektakularnih gibov, brez napak in padcev, da na tekmovanjih dobiš ustrezne točke in dobro oceno. Tudi danes, ko je ena najbolj prepoznavnih slovenskih (post)sodobnih plesalk, je telo njeno glavno orodje in medij, le da poleg tega, kako iz telesa potegniti čim več, razume še, kako z njim misliti na različne načine, se vanj poglabljati. »Ko z gimnastike preideš na ples, začneš telo uporabljati popolnoma drugače. Ne boljše ali slabše – samo drugače. Telo ima veliko možnosti izraza: vrhunski šport je ena od njih, ples pa druga.«
-
Kostumografinja, ki je prepričana, da moraš svojo materijo »spoznati v črevo«
Razkošni kostumi za Tauferjevo predstavo Odisej in sin ali Svet in dom, ki tudi po treh desetletjih ostajajo nepozabni. Obuti maček v krzneni jaknici in modnih usnjenih hlačah. Rožnatolasa lutka kraljice src v lutkovni predstavi Matjaža Pograjca Alica v čudežni deželi. Hladna, sterilna soba v zasebni psihiatrični bolnišnici – Norišnica, d. o. o. Lutke, ki plešejo balet v Faričevi Posvetitvi pomladi. Nepregledna množica kostumov, lutk in scenografskih elementov, ki jih je kostumografinja, scenografka in snovalka lutk Barbara Stupica (rojena 1962) ustvarila v več kot tridesetih letih dela. »Luštno je kot sto mater,« šaljivo opiše svoj ustvarjalni proces. Sodelovala je z večino slovenskih gledališč, največ z režiserjem Vitom Tauferjem, denimo pri predstavah Baal, Živalska farma, Barufe, Razbiti vrč, že omenjenih Norišnica, d. o. o., in Obuti maček ter drugih, a se vsakega novega projekta še vedno loteva z vznemirjenjem in navdušenjem. »Delam tri dni v kosu. (smeh) Rišem in spim, pijem kavo in kadim cigarete. To je moja ustvarjalna cona, za katero se mi zdi, da se, ko se mi v glavi enkrat odpre kanalček, oblikuje čisto po svoje. Ta del ustvarjanja imam najraje.«
-
Fotograf, ki je vstopil v družinsko intimo in iz nje izvabil barvite podobe
Znašli smo se v sobi skupaj s štiričlansko družino. Otroka se igrata na preprogi, oblečena sta v kostuma Spidermana in Batmana. Batman z eno roko podpira kavč, na katerem leži očka v majici Simple Man s trobento v roki in ju budno opazuje, mama pa tiči za mizo s kupom papirjev v rokah, a vseeno slutimo, da spremlja igro preostalih treh članov.
-
Kantavtorica, ki na tekmovanjih za mlade glasbenike sega po najvišjih mestih
Čeprav jih šteje komaj dvajset (rojena je leta 2001) in je novinka na domači glasbeni sceni, je z izjemno prezenco, unikatnim načinom izvajanja ter melanholičnim, rahlo spooky zvokom že pustila močan pečat. Ime ji je Laetitia Pohl, njeno umetniško ime je Kiki. Kiki – ker je kratko, jedrnato in nedvoumno; ko ljudem pove, kako ji je ime v resnici, pa ime pogosto izgovorijo ali zapišejo napačno. Javnost je mlado kantavtorico spoznala kot finalistko glasbenega tekmovanja Slovenska nota, kjer je zasedla drugo mesto, a je njena skladba Punčka iz papirja požela največ pozornosti med vsemi prijavljenimi, sploh na družbenih omrežjih, kot je TikTok. Zatem se je prijavila še na Hit betona, natečaj za mlade glasbene avtorice in avtorje, in z drugo avtorsko skladbo Jaz pa ne spim na finalnem večeru v Gala Hali na ljubljanski Metelkovi zasedla prvo mesto.
-
Pisateljica, ki je na dobri poti, da postane prvo ime slovenske fantazije
Redkokdaj se zgodi, da se odloči mlada domača avtorica ali avtor na literarno sceno prodreti s fantazijskim romanom. Domače fantazije je malo in tega žanra se še vedno drži nekolikanj obroben status, kljub temu da smo v zadnjem času dobili nekaj več avtorskih fantazijskih del domačih avtorjev. Morda je domača fantazija šibka tudi zato, ker imamo prevode vseh kultnih tujih fantazijskih romanov – pa ker, roko na srce, dobrega fantazijskega dela ni enostavno napisati. A morda bi se to utegnilo spremeniti, tudi po zaslugi Julije Lukovnjak, komaj 21-letne pisateljice iz Gornje Radgone (rojena je leta 2000), ki je ni bilo strah, da stopa v prevelike čevlje – četudi strastna bralka tuje fantazije, denimo Harryja Potterja, Eragona in sage Njegova temna tvar (nekateri vplivi teh del so vidni tudi v njenem pisanju), je od sedemnajstega leta skrbno konstruirala svoj fantazijski svet, se natančno informirala o možnostih izdaje lastne knjige in imela srečo, da je potencial v njenem prvem rokopisu prepoznala založba Sanje. Pet let pozneje je močno prečiščeno in dodelano besedilo ugledalo luč sveta – z intrigantnim naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa – in vsekakor sodi med romane tega leta, ki jih je vredno prebrati.
-
Igralka, ki verjame, da svetloba v človeka vstopa skozi rane
Konec meseca v kinematografe prihaja celovečerni film Zastoj (režiral ga je Vinko Möderndorfer), v katerem Mirjam Korbar igra enega izmed glavnih likov. Njena Mejra, ženska, ki se mora v eni noči spopasti z nenadno izgubo, ji je novembra že prinesla nagrado drevo ljubezni za najboljšo glavno vlogo na 15. mostarskem filmskem festivalu igre. Vloga raziskuje mejna stanja, o katerih nihče ne želi razmišljati – najhujše, kar se lahko zgodi staršem. »Težko jo je bilo nositi, kajti to se je odražalo na mojem psihofizisu. Takšne vloge ne moreš kar odmisliti, sploh če snemanja trajajo dvanajst ur na dan,« pravi. »Zato sem vesela, da sem imela možnost, da sem se v vlogo spuščala počasi, najprej skozi bralne vaje, potem vse ostalo. Igra je vedno nekakšna zmes racionalne analize in intuitivnega uvida. Mejra se je tako počasi izrisala, lahko sem jo čutila, slišala; kako govori, hodi, kaj razmišlja.«
-
Stripar in glasbenik, ki prepleta glasbo in besedo
Bilo je nekoč v Poljanski dolini. Italijansko ozemlje in ozemlje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je ločevala rapalska meja. Na slovenski strani so mejo stražili srbski graničarji, na italijanski pripadniki obmejne straže Guardia alla frontiera. Ilegalno prečkanje meje si lahko plačal z življenjem, toda to ni ustavilo »švercarjev«, tako imenovanih kontrabantarjev, ki so čez mejo tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in druge dobrine; te so na italijanski strani lahko prodali za nekajkrat višjo ceno in tako nekoliko omilili lastno revščino ali poplačali dolgove. Zgodbo nekaterih med njimi je stripar in glasbenik mlajše generacije Martin Ramoveš (1989), doma iz Poljanske doline, popisal v svojem najnovejšem stripu Kontrabantarji.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura | Portret
Anekdota gre takole: Marko Mandić (1974) je v najstniških letih igral v predstavi v domačem Velenju. Tisti, ki so si jo ogledali, vedo povedati, da je med predstavo nosil preohlapne hlače, ki si jih je ves čas popravljal, da mu niso zlezle h gležnjem. Morda je prav to eden od razlogov za to, da je danes na odru velikokrat gol, brez nepraktičnih oblačil, ki bi ga omejevala. Tako se lahko najbolje izrazi. Je človek ekstremov, ikona slovenskega gledališča, samo v zadnjih treh letih izvrsten denimo kot Nihad v Požigih Nine Rajić Kranjac, Kronist v V imenu matere Ivice Buljana in Gleb Čumalov v Cementu Sebastijana Horvata. V teatru gre rad čez mejo, obdeluje reči, ki so sicer integralen del človeške izkušnje, a nam jih je včasih kar malo neprijetno gledati. Do skrajnosti izkorišča telo kot medij, ne boji se kričanja, agresije, razgaljanja. Tako kot v šesturnem performansu Skupaj, intenzivnem raziskovanju različnih faz nekega sobivanja: od ignoriranja do zlitja, od nežnosti do agresije. S plesalko in performerko Lejo Jurišić sta ga zasnovala leta 2018, še pred pandemijo, a se je vmes prelevil v, kot pravi, »skondenzirano karanteno«.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Portret
Pisateljica in scenaristka, ki potrebuje lastno sobo
Pravkar je bilo potrjeno, da bo prvi del njene kriminalne trilogije, letos izdana Rdeča kapica, eden najboljših domačih kriminalnih romanov, dobil svojo televizijsko serijo – snemati jo bodo začeli septembra prihodnje leto. Scenarij bo skupaj s partnerjem, prav tako pisateljem in scenaristom Dušanom Čatrom, napisala sama; ni namreč le pisateljica, temveč tudi uveljavljena scenaristka, ki je v zadnjih letih sodelovala pri nekaterih najuspešnejših domačih serijah, kot je Ena žlahtna štorija ali Mame, pa tudi pri celovečercu Marka Šantića Skupaj.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Kultura | Portret
Režiser, ki poudarja pomembnost napak v ustvarjalnem procesu
Njegov film Inventura je skupaj s celovečercem Prasica, slabšalno ime za žensko Tijane Zijanić najbolj izstopal na letošnjem Festivalu slovenskega filma: med drugim je prejel vesno za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca (Radoš Bolčina), pa nagrado za najboljšega debitanta. Prasica je ekspresivna, intenzivna, divja, surova; Inventura minimalistična, umirjena, uglajena, odvija se počasi, lenobno. Celovečerca sta v svoji različnosti izvrstna prikaza dveh segmentov družbe, ki navadno živita drug mimo drugega, ne da bi se trudila razumeti drugo stran: izgubljene generacije mladih odraslih, ki se ne morejo osamosvojiti, kar se kanalizira v upor in bes, in stabilne generacije starejših, ki imajo na videz vse, kar si mladi želijo – a pogosto to ne pomeni nič. Kako krhko je varno malomeščansko življenje, spozna tudi Boris, glavni junak Inventure, ki ga nekega večera, ko po okusni večerji nič hudega sluteč bere v svoji sobi, nekdo poskuša ustreliti. Ob prijavi na policijo mora narediti seznam vseh, ki bi lahko bili sumljivi. Toda saj je tako neškodljiv človek, da mu nihče ne bi mogel storiti česa takšnega! Nihče ni sumljiv. Nihče – in hkrati vsi.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Portret
Skladateljica in glasbenica, ki je v življenju našla ravnovesje
V začetku novembra smo lahko v Cankarjevem domu v Ljubljani prisluhnili glasbeno-scenskemu delu Avtoportreti v namišljenih prostorih, za katero je lani prejela ugledno avstrijsko nagrado Sklada Theodorja Körnerja za kompozicijo. Kmalu zatem je bila na Forumu nove glasbe v Slovenski filharmoniji premierno izvedena njena nova skladba [O]. Po koncertu se je naglo vrnila na Dunaj, kjer živi, in se začela pripravljati na nastop na največjem avstrijskem festivalu sodobne klasične glasbe Wien modern. Zaradi ponovnega lockdowna v Avstriji sicer ne bo potekal v živo, bo pa te dni vseeno izšla skladba das ist ein missverständnis (to je nesporazum), ki sta jo zanj pripravili z glasbenico Isabello Forciniti. Sodelujeta tudi pri Avtoportretih – Aleksandra Bajde poje ter igra na in v klavir, Isabella Forciniti pa skrbi za elektroniko.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Ilustratorka, ki besedilu pusti, da pride v ospredje
Na 14. Slovenskem bienalu ilustracije je pravkar prejela plaketo Hinka Smrekarja za minimalistične črno-bele ilustracije v knjigi Toona Tellegena Jež in samotni občutek. Njena predhodnica, knjiga Čriček in temačni občutek, ji je leta 2019 prinesla bienalno Levstikovo nagrado, ki jo je letos dobila ponovno, tokrat za živopisane ilustracije v slikanici Obisk Gaje Kos. Ta dela so dober prikaz dveh polov ustvarjanja Ane Zavadlav, ki bo prihodnje leto kandidirala tudi za mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren: na eni strani barvite ilustracije, kakršne riše tudi za reviji Ciciban in Cicido, na drugi dovršene črno-bele risbe, krokiji, ki pogosteje krasijo zahtevnejša besedila.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Kultura | Portret
Igralka in režiserka, ki se boji apatije
Pri njem: Glas Nine Simone. Pagat ultimo. Seks. Ko ti nekdo posodi knjigo. Ko nekdo dejansko prebere knjigo, ki mu jo posodiš. Plavati gol. Pri njej pa: Crtljanje v avtodomu nekje na Norveškem, medtem ko zunaj divja nevihta. Nočni maraton Netflixa v dvoje. Otroški smeh. Dobra pesniška zbirka. Pogovarjanje ob kaminu. Prvi seznam reči, zaradi katerih je vredno živeti, nastaja v predstavi Vse sijajne stvari, ki jo je režirala in ki je ravnokar doživela premierno uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, drugi je njen osebni.
-
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Kultura | Portret
Voditelj in pisec, ki se je lotil vohunskih romanov
Kaj povedati o Juretu Godlerju, kar še ni bilo povedano? »Burkež in naglo razvijajoči se mladi mentalist«, kot ga je Mladina opisovala pred več kot desetletjem, se je v tem času iz pretežno skladatelja in imitatorja v oddajah Saša Hribarja res naglo razvil v prekaljenega voditeljskega mačka, ki se znajde v politični TV-satiri Ta teden in tudi v licenčni oddaji Milijonar, ki jo je nekoč vodil eden njegovih vzornikov, Jonas Žnidaršič. Še več: postal je tudi pisatelj. Pravkar je izšla druga knjiga iz njegove avanturistično-vohunske sage o britanskem agentu Spencerju S. Spencerju, Vohun, ki me je okužil – približno leto po prvem delu Casino Banale.
