Lara Paukovič
-
29. 10. 2021 | Mladina 43 | Kultura | Portret
Igralec, ki stavi na poštenost
Premore izrazito senzibilnost, a ko je treba, ga ni strah pokazati ostrine. Kadar je govor o pritlehni mizoginiji v umetniških krogih. Če je treba postaviti na laž politične parole ali spregovoriti o politično motiviranem kadrovanju v kulturi. Ko razlaga o vzgoji sina – o tem, da moraš biti do svojega otroka brezkompromisno pošten, tudi če to kdaj pomeni, da mu bo neprijetno, ali o tem, da ima do nasilja v vseh oblikah ničelno toleranco. Saša Tabaković, igralec ljubljanske Drame in nekdanji poslanec, je ravno tako kot po svojih vlogah poznan po načelni drži in pronicljivi misli. Nazadnje se je izkazal kot Dobrnik v drami Požigalci, grabežljiv kapitalist pod krinko malomeščanske lažne morale, ki ga skrbi predvsem to, ali ga drugi dojemajo kot dobrega. »Ljudje, kakršen je Dobrnik, ki so v nekem narcističnem smislu zelo ambiciozni, dobrega v resnici ne udejanjajo, ker nimajo vesti. Poudarjanje dobrega, biti dober za vsako ceno, je torej nekaj čisto drugega kot biti pošten,« meni Tabaković. »A prav poštenost je tista, ki bi svet zares naredila dober. Pošten svet pa ni nujno vedno prijazen svet, kajti če govorimo o poštenju, to pomeni, da hoče nekdo priti resnici do dna, kar lahko marsikoga prizadene. A samo v tem vidim ključ. Biti pošten do sebe in drugih je težko, dober človek pa je lahko dober zelo hitro. Dvigne telefon, podari petdeset evrov botrstvu in že se ima za dobrega. To je dobrota preračunljivcev, ki jo preziram. Zasebno in v karieri.«
-
22. 10. 2021 | Mladina 42 | Kultura | Portret
Pisatelj, ki nikoli ne neha pisati
»Povej mi pravljico!« Stavek, ki je že marsikaterega pisočega očeta ali mamo pripravil do tega, da je zgodbo, ki si jo je izmislil za svojega otroka, prelil na papir. Nič drugače ni bilo pri Sebastijanu Preglju. Ko ga je pred kakšnimi devetimi leti za pravljice začel prositi takrat triletni sin, ljubitelj zgodbic o duhovih, je začel ustvarjati serijo o duhu Babujanu in prijateljih. Med pisanjem je ugotovil, da mu je blizu tudi otroška literatura in ne le tista za odrasle – zakaj torej ne bi napisal še kakšne serije za malo starejše otroke? Nastajati so začele Zgodbe s konca kamene dobe, napete pripovedi o koliščarjih na Ljubljanskem barju z neustrašnim dečkom Brinom in pogumno deklico Črno v glavnih vlogah. Po dveh nominacijah za desetnico za prvi in drugi del zgodb je šesta knjiga, Vrnitev, letos prejela večernico, nagrado za najboljše slovensko delo otroške ali mladinske književnosti. Seriji se obeta še sedma, zadnja knjiga – predvidoma bo izšla novembra.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Kultura | Portret
Režiserka, ki je posnela enega najboljših dokumentarcev letošnjega leta
Vasica v odročnem albanskem visokogorju. Škof in Gëzim, moški, čigar osemnajstletna hči Gjyste je bila ubita po dolgotrajnem družinskem sporu, si pred skromno leseno hišo sežeta v roki, nato pa sedeta za mizo v notranjosti. Pogovarjata se o odpuščanju: Gëzim bi moral odpustiti hčerinemu morilcu; starodavni albanski zakonski kanon, ki je bil po izkoreninjenju v času komunizma kasneje vzpostavljen in interpretiran na novo, je družini umrle osebe namreč nalagal maščevanje ali spravo. Škof ga poskuša prepričati v slednje, vendar ga oče zavrne – po kanonu mora namreč tisti, ki je zagrešil zločin, za odpuščanje plačati z denarjem. »Če mu odpustim in mi on plača, kaj sem storil? Hčer sem kot kravo prodal njenemu morilcu – kot Juda Iškarijot.«
-
1. 10. 2021 | Mladina 39 | Kultura | Portret
Dramaturginja in režiserka, ki je ustvarila možnost za dražbo gledaliških predstav
»Če mislite, da je denar resničen, gledališče pa fikcija, pomislite znova. Vložite svoj denar v gledališče,« je pisalo na enem od plakatov, ki so se avgusta pojavili v središču Ljubljane. Izhajajoč iz perspektive razumevanja denarja kot družbenega dogovora, kar pomeni, da človeštvo kosu papirja podeli toliko vrednosti, da lahko postane denar, se je umetnica Lea Kukovičič lotila eksperimenta, ki spaja gledališče in ekonomijo. Ustanovila je Dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE in kupcem ponudila možnost posedovanja umetniškega dela oziroma gledališke predstave v obliki skupnega lastništva, kjer si novi lastniki lastijo materialni ali nematerialni element predstave, ob tem pa morajo izpolnjevati tudi lastniške pravice in odgovornosti.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Kultura | Portret
Gledališka režiserka, ki verjame, da je gledališče most do strukturnih sprememb
Je imela Nina Rajić Kranjac v Berlinu res moža, ki ga je nekoč zasačila z ljubimcem? Je kot majhna deklica sošolki ošilila prstek? Je v roza babičinem kostimu zalezovala otroško simpatijo Slavišo? Se ji je uspelo ponečediti med Borštnikom, potem ko sta se s kolegom zadela?
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Kultura | Portret
Koreografinja in pedagoginja, za katero je oder kot slikarsko platno
Leta 2019 je Andreja Rauch Podrzavnik začela projekt, ki je nosil delovni naslov Dediščina. Zanimala jo je predvsem vsebinska plat pojma dediščina in nastala je plesna predstava s tem naslovom. Kasneje pa jo je še vedno intrigiral sam izraz »dediščina«, posebej kadar je postavljen ob bok izrazu materinščina. Jezik, ki ga govorimo, je v našem jeziku vezan na mater; tisto, kar nas, ponavadi materialno, povezuje z generacijami pred nami, pa na deda – »babiščine« ali »očetovščine« ne poznamo.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Družba
Študij v tujini? Znajdite se sami!
»To je zelo slaba poteza ministrstva. Deluje tako, kot da niso želeli, da sploh izvemo za opustitev razpisa – kar je absurdno glede na to, da se že štiri leta pripravljamo, da bomo vpis na akademijo v tujini sploh lahko speljali. Še posebej pa se mi zdi noro, da je to ena redkih štipendij v Sloveniji, ki financirajo umetnost in kulturo, potem pa še to vzamejo iz kakršnegakoli razloga že,« je ogorčen Timotej Willewaldt, obetaven violinist, ki se je po šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet vpisal na glasbeno akademijo v Gradcu. Kot številni sošolci, ki so se prav tako odločili za nadaljevanje šolanja v tujini, je pri tem računal na štipendijo za dodiplomski študij v tujini ministrstva za kulturo, s katero so si v preteklih letih pomagale številne generacije obetavnih glasbenikov in drugih umetnikov. A razpisa za omenjeno štipendijo ni in ni bilo, in šele ko se je Willewaldt skupaj s sošolci malo bolj poglobil v zadevo in poizvedoval na ministrstvu, je ugotovil, da ga letos sploh ne bo.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Kultura | Portret
Joni Zakonjšek, slikarka, ki se ji zdi življenje samo največja umetnost
»Ljubezen do podob sega tja, do koder se dotakne moj spomin - v najzgodnejše otroštvo,« pravi slikarka Joni Zakonjšek (1974). Rastline, živali, zvezde, sonce, luna – najrazličnejše sanjane in naslikane podobe so naseljevale njen domišljijski svet. »Spomnim se letečih konjev s krili, včasih tudi po dvema paroma kril, z ognjem v grivi in repu, pa metuljev, orlov, dreves ...« A za to, da je slikarstvo danes njen poklic, bržkone ni zaslužna le njena bogata domišljija, temveč tudi geni, likovni in estetski čut je bil namreč skupen ženskam v njeni družini. Občudovala je pletene predmete in slike, ki jih je ustvarila njena stara mama, pri teti slikarki rada spala v sobi z vijoličnim visokim stropom in zlatimi zvezdami, mamo pa opazovala med ročnimi in likovnimi spretnostmi. Vzajemno je mama podpirala njeno ustvarjanje in bila ves čas pomembna sogovornica na njeni umetniški in duhovni poti.
-
20. 8. 2021 | Mladina 33 | Kultura | Portret
Stane Tomazin, igralec, ki ga vznemirja lenoba
Petindvajsetega avgusta se bo v Kostanjevici na Krki začel že četrti Festival kulture Kostanjevica. Na Dolenjsko bo med drugim pripeljal kakovostne glasbenike, kot so Kukla, Čompe, Dan D; ogledati si bo mogoče nekatere odmevne uprizoritve zadnjih let, denimo Umetnost je omara Slovenskega mladinskega gledališča ali Tonight I Celebrate Vie Negative, prisluhniti okrogli mizi o kulturni identiteti Kostanjevice in še marsikaj.
-
13. 8. 2021 | Mladina 32 | Kultura | Portret
Plesalka in koreografinja, ki ples vnaša v javni prostor
Masivni krogli, narejeni iz parketa, se lenobno pozibavata po praznem parketu veličastne dvorane. Ko ju nekaj časa opazujemo, se nam zdi, da sta se zlili s parketom. Kasneje na prizorišče stopita še dve baletni telesi, a sta krogli ukradli šov. Predstava se v slovenščini imenuje Nad parketom, v angleščini pa Parquet Ball, kar ima dva pomena: označuje eleganten ples na parketu plesne dvorane, hkrati pa okroglo telo, žogo, iz parketa. Projekt, ki si ga je zamislila in ga skoreografirala Mateja Bučar, domiselno združuje oboje. Včasih »nastopa« ena sama žoga, spet drugič sta dve.
-
6. 8. 2021 | Mladina 31 | Kultura | Portret
Pisateljica in prevajalka, ki je z novim romanom kameleonsko zamenjala slog pisanja
Kratkoprozni prvenec Težkomentalci je umestila v ljubljansko psihiatrično bolnišnico in na šaljiv način spregovorila o stigmi, v katero so še vedno ovite duševne bolezni. Potem se je v zbirki Bojne barve lotila obravnave izkušnje istospolne usmerjenosti v večinsko heteroseksualnem svetu – nekatere njene junakinje si je zaradi pritiska družbe še ne želijo priznati in nihajo med obema identitetama. Njen prvi roman Vija vaja ven parodira newageevske prakse, saj slika cinično, predvsem v lastno blaginjo usmerjeno protagonistko, ki se odpravi v Indijo iskat duševni mir. Vsa tri dela, sploh prvi dve, so vsebovala drobce avtofikcije. Potem pa je naredila konkreten prelom in napisala Napol morilke, roman o begunkah treh različnih generacij, ki so v času vzpona fašizma v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prisiljene pobegniti iz domačega Trsta. Jedrt Lapuh Maležič (rojena 1979) nikakor ni avtorica, ki bi želela, da jo definira samo en slog ali področje pisanja. Povsod se dobro znajde: z lahkoto stopi v čevlje Amber, pacientke v psihiatrični bolnišnici in posvoji tudi njen sočni slengovski jezik, enako prepričljivo pa tudi v bolj arhaičnem stilu popisuje usode treh begunk, ki jim streho nad glavo najprej ponudijo sorodniki v Istri, potem pa poštirkana bogataška familija v Mariboru, a se nikjer več ne počutijo zares doma. Tudi štofa ji ne zmanjka: odkar je pri triintridesetih, ko se je začela udeleževati literarnih delavnic, odkrila, o čem želi pisati – in da je sposobna napisati knjigo –, ima ves čas v glavi naslednji projekt. Tokrat spet delno avtofikcijski roman o, kot pravi sama, »lezbični ločitvi v rikverc«. »To pomeni, da je najprej grdo, potem pa lepo, ne obratno, kot ponavadi,« se nasmeje. Predvidoma ga bo končala prihodnje leto.
-
23. 7. 2021 | Mladina 29 | Kultura | Portret
Aldo Kumar, skladatelj, ki je letos za svoje delo prejel najvišje strokovno priznanje
Odraščal je v idiličnem okolju med Idrijo in Cerknim, ob reki Idrijci. Blizu je rojstna domačija Cirila Kosmača, pisatelja, ki ga izjemno ceni in ki je delno vplival na njegov način mišljenja. Resda je Aldo Kumar (rojen leta 1954), letošnji dobitnik Kozinove nagrade, najvišjega strokovnega priznanja za skladatelje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, profesionalno zapisan glasbi, a nič manjše ni bilo med odraščanjem njegovo zanimanje za literaturo, filozofijo, vizualno umetnost, gledališče, film ... vsa ta zanimanja neguje še danes, redno obiskuje kulturne dogodke in spremlja sodobno umetniško produkcijo. Tudi glasbo ne le sklada, temveč jo tudi izvaja, je namreč ustanovitelj in član benda Anbot. Skratka, človek, ki ni zamejen z okvirom svojega poklica, temveč pravcati svetovljan.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Kultura | Portret
Mojca Širok, novinarka in pisateljica kriminalk, ki sta jo pritegnili blišč in beda Italije
Triindvajsetega maja 1992 je tožilec Giovanni Falcone z ženo pristal na letališču v Palermu. Pričakala sta ju dva avtomobila z osebnimi stražarji, da bi ju odpeljala v mesto. Toda na avtocesti je nanj prežala skupina mafijcev. Eden od njih je z daljinskim upravljalcem sprožil detonator, skrit v kanalu pod avtocesto. Ubiti so bili trije osebni stražarji, Falcone in žena pa sta umrla v bolnišnici. Dva meseca pozneje je eksploziv, skrit v avtomobilu pred blokom, ubil še Paola Borsellina, Falconejevega najtesnejšega sodelavca in naslednika, ki je šel v Palermu na obisk k materi, in njegove osebne stražarje. Za napadom je, kakopak, stala mafija.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Kultura | Portret
Wayfinding, iskanje poti, zajema načine, kako se ljudje orientirajo skozi prostor in premikajo od kraja do kraja. Ko odkrijejo učinkovit sistem iskanja poti, jim to pomaga, da se v nekem prostoru počutijo dobro, varno. Podobno se obnašajo živali – ribe, na primer, si iskanje poti, hrane, partnerjev ... včasih olajšajo tako, da se združujejo v skupine in potujejo skupaj. Tako so varnejše, bolj pogumne, varčujejo z energijo in se uspešno branijo pred plenilci.
-
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Kultura
V Divači na Krasu je pred približno stodesetimi leti odraščal živahen, nekonvencionalen deklič, zaljubljen v potepanje in ples. Ko je imela deklica sedem let, je izbruhnila prva svetovna vojna. Njena družina se je zatekla v Ljubljano, kjer je vzljubila gledališče. Leta 1926 sta jo prijateljici prijavili na vsejugoslovansko lepotno tekmovanje v organizaciji ameriške filmske hiše, kjer je prejela ponudbo za poskusno snemanje v Berlinu. Že mesec dni pozneje je nastopila v svojem prvem filmu. Snemala je v Nemčiji, Franciji, Estoniji in na Češkem ter obveljala za prvo – in edino – veliko slovensko filmsko zvezdo. V domačem mestu dekleta pa danes stoji filmski muzej z razstavo, posvečeno njej.
-
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Kultura | Portret
Igralec, ki je raje kot petkov žur izbral sobotno jutranjo vajo
Na odru sta goli telesi. V tišini se zvijata, prepletata, poskakujeta, lezeta po tleh, jezdita na hrbtih drug drugega. Raziskujeta herojstvo, natančneje herojsko žrtvovanje. Potem ko sta ga prevpraševala v individualnem smislu in nato razmišljala o tem, kaj sta pripravljena žrtvovati za dobro predstavo, sta se spustila v seciranje medosebnega odnosa. Tokrat brez besed.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Kultura | Portret
Bazen je zamenjal za fotografijo in najpomembnejše filmske festivale
Ravno se je vrnil iz Pariza, kjer so končali postprodukcijo italijansko-slovensko-francoskega filma Telesce, pri katerem je sodeloval kot direktor fotografije. Telesce bo svetovno premiero čez slab mesec doživelo v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Tam pa bo predstavljen še en film, pri katerem je imel prste vmes: direktor fotografije je bil tudi pri hrvaškem filmu Morena, družinski psihološki drami, postavljeni v začetek 20. stoletja, pri katerem so v koprodukciji sodelovale slovenske in brazilske produkcijske hiše.
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura | Portret
Nataša Berk, interdisciplinarna umetnica z izmuzljivo identiteto in podobo
»Zamisli si abstraktno umetnino.« Prostor, kjer bi morala viseti abstraktna umetnina, je prazen, na sredini sameva le miniaturen samolepilni listek z omenjenim napisom. Zamišljena umetnina je torej lahko ogromna ali pa čisto majhna, kakor si kdo zaželi. Ali pa bi si rad predstavljal serijo fotografij – mogoče barvnih? Brez težav, na steni je prazen okvir, kot nalašč za popolno fotografsko serijo. Mariborska umetnica Nataša Berk (rojena leta 1978) serijo »Imagine More« (Več si predstavljaj / Predstavljaj si več) ustvarja že skoraj deset let. Zadnja izdaja, znotraj katere je v galerijski prostor postavila prazne medijske nosilce z listki, na katerih je pisalo, kaj naj si zamišlja obiskovalec, je bila prejšnji mesec na ogled na skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v ljubljanski Galeriji Škuc. Zaradi dejstva, da je pandemija otežila dostop do galerijskih prostorov in je bilo celo bolj praktično, če smo si umetnine kar predstavljali, se projekt odlično ujema s trenutnimi časi, a ustvarjen je bil iz drugih vzgibov, kot razočaran odziv na odnos ljudi do sodobne umetnosti.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Kultura | Portret
Muanis Sinanović, pesnik in publicist, ki se je udomačil v lastnem izrazu
Nase je prvič opozoril pred devetimi leti, ko je njegova pesniška zbirka Štafeta okoli mestne smreke prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Vmes je objavil še dve zbirki poezije – pesmi so bile prevedene v tuje jezike in uvrščene v antologije – in eksperimentalni roman Anastrofa ter se uveljavil kot eno prepoznavnejših, kritičnih peres Radia Študent. Danes je Muanis Sinanović (rojen leta 1989) med najbolj profiliranimi in produktivnimi pisci mlajše generacije. Pravkar je izdal esejistično zbirko Beat v svetu, nedavno pa je izšla tudi njegova četrta pesniška zbirka Krhke karavane, ki je bila te dni nagrajena z nagrado kritiško sito. To spremlja konsistentno publicistično delo za različne medije, nekaj besedil je objavil tudi v Mladini.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Portret
Maja Šorli, dramatičarka, dramaturginja in psihologinja, za katero je osebno vedno politično
Pred približno mesecem dni je Maja Šorli prejela letošnjo nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Nagrajeno besedilo Tega okusa še niste poskusili je začela pisati pred več kot štirimi leti, a kljub temu se bere kot drama tega trenutka, obravnava namreč podeljevanje akreditacij v visokem šolstvu – kar se ujema z januarskim dogajanjem, ko se je v šestem protikoronskem zakonu pojavil člen, ki naj bi nekaterim zasebnim univerzam omogočil, da lažje pridejo do (re)akreditacij za svoje programe –, in tudi kompleksno dinamiko odnosa profesor/ ica-študent/ka. Tudi tu je ujela val slovenskega gibanja #JazTudi, čeprav njena drama prikazuje obratno situacijo: mlada profesorica je po krivem obtožena spolnega nadlegovanja, saj se ji želi ena od študentk maščevati. Toda ne gre le za družbenokritično, temveč v enaki meri za ljubezensko dramo, saj spremljamo topel prijateljski odnos med dvema mladima profesoricama, ki odzivajoč se na zunanje pretrese in spremembe v njunih življenjih postaja vse intimnejši.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Aleksij Kobal, slikar, ki prehaja med različnimi mediji
Sočasno z izidom tokratne številke Mladine se v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki odpira razstava, ki jo Aleksij Kobal pripravlja z arhitektko in oblikovalko Manco Ahlin, mojstrico čipk. Razstava z naslovom Navzkrižja dilem bo na ogled do 5. septembra, v njej pa se avtorja s pomočjo topoloških pojmov, kot so Möbiusov trak, torus in uroboros (kača, ki požira svoj rep), ukvarjata predvsem s cikličnostjo prostora in časa. Möbiusov trak, ki ga zvijemo za pol obrata in njegova konca zlepimo skupaj, je topološki fenomen, kajti na novo sestavljena ploskev ima le eno stran. Kdor hodi po taki ploskvi, se bo prej ali slej znašel na njeni notranji strani (ki je hkrati zunanja stran, kajti hodi v krogu). »To se mi zdi zanimiva prispodoba navzkrižja, v kakršnem se ljudje večkrat znajdemo. Nemalokrat se zgodi, da niti sami ne vemo, kdaj pristanemo z ene strani platforme – ali celo stališča – na nasprotni,« pravi slikar, ki se je ideje Möbiusovega traku in cikličnosti dotaknil že v razstavi iz leta 2016, Topologija zlatoroga. Ni mu dala miru, zato je začel iskati načine, kako to vizualizirati, dokler ni bil povabljen v kostanjeviško cerkev, ki velja za enega zahtevnejših razstavnih prostorov, a se je izkazala kot pravšnje okolje za osrednji razstavni ciklični objekt, ki sta ga umetnika ustvarila iz izolacijskih cevi za elektrifikacijo.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Portret
Dora Kaštrun, ilustratorka, ki lovi ideje kot metulje
Pri založbi VigeVageKnjige, ki se kot ena redkih v slovenskem prostoru posveča izdaji in širjenju zavesti o stripu in risoromanu, so ravnokar izšli Žabci, duhovit stripovski prvenec Dore Kaštrun (1994), magistrske študentke ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kaštrunovi se je z žabci zgodilo nekaj, o čemer bržkone potiho sanja vsak mladi ustvarjalec – ni aktivno razmišljala o tem, da bi imela svojo knjigo, temveč jo je knjiga našla kar sama. Pred približno dvema letoma se je namreč prijavila na razpis omenjene založbe za postavljavko knjig, prijavi pa »za razvedrilni moment« priložila nekaj svojih žabjih ilustracij iz tistega časa. A ravno te so tako navdušile glavno in odgovorno urednico založbe, pesnico, publicistko in prevajalko Anjo Golob, da ji je predlagala, da pri njih izda kar samostojen strip. »Ko se je to zgodilo, sem najprej ostala brez besed, ker ne znam čisto takoj izraziti navdušenja, ampak potem je začelo prihajati za mano: seveda moraš imeti knjigo! Kot ilustratorka ne morem reči ne, če mi kdo ponudi ’zaresno’ avtorsko knjigo. (smeh)«
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura | Portret
Veronika Valdés, plesalka in koreografinja, ki si je za prvo zmago kupila skiro
Umetnost ji je bila položena v zibko, njeni starši so namreč na Kubi rojeni mojster pantomime Andres Valdés ter plesna pedagoginja in koreografinja, pozneje pa tudi pantomimičarka Jana Kovač Valdés. Ker ni hodila v vrtec, je rosna leta preživljala v plesnih dvoranah ali na predstavah pantomime. Že pri štirih je bila vpisana na izrazni ples na Oddelku za sodobni ples Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, kjer je poučevala in še poučuje njena mama – danes pa tudi ona sama. Eden njenih najzgodnejših spominov, povezanih s plesom, je prizor, ko sta z mamo po celem stanovanju napeljali toaletni papir in mala Veronika ga je lahko uporabila kot pripomoček za ples.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura | Portret
Anja Štefan, pravljičarka, s katero so rasle in rastejo številne generacije otrok
Kaj imajo skupnega otroci, rojeni v devetdesetih, s tistimi, rojenimi v začetku novega tisočletja ali po letu 2010? Ne glede na to, da so nekateri na najljubšo risanko čakali pred malim škatlastim televizorjem, drugi pa jo gledajo na iPadu, ali da so se nekateri zgledovali po Disneyjevi Mulan, drugi po Elsi iz Ledenega kraljestva, obstaja velika verjetnost, da so vsi odraščali s pravljicami Anje Štefan. A ne le z njenimi avtorskimi, pesnica, pisateljica in pripovedovalka je zaslužna tudi za seznanjanje najmlajših s pravljicami iz slovenskega ljudskega izročila.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Kultura | Portret
Črtomir Frelih, slikar in grafik, za katerega je svinčnik najmočnejše orodje
Dve lisici se srečata sredi gozda. »A se s poletnim časom tud policijska ura premakne?« vpraša prva . » Tud. Z devete na deveto,« ji odvrne druga. Lisici sta narisani s svinčnikom, imata značilna zašiljena gobčka, špičasta ušesa in košata repa. Takoj prepoznamo risarski slog uveljavljenega slikarja, grafika in profesorja za grafiko na ljubljanski Pedagoški fakulteti Črtomirja Freliha, ki je v zadnjem obdobju s svojimi lisičjimi risbami postal prava mala senzacija. Lisice domujejo na Facebooku, tam Frelih prijatelje in sledilce redno zalaga z njihovimi dogodivščinami, vendar so se že odpravile tudi v svet: razstavo lisičjih risb je imel konec oktobra v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani, pa februarja v Galeriji Domžale; izšle so v knjigi z enostavnim naslovom Lisice, nedavno jih je v nakit pretopila oblikovalka nakita Simona Bohinc.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura
Za srečo včasih ne potrebujemo veliko. Krožnik špagetov, mizo za biljard in varen prostor, kjer smo lahko sproščeni, goli ali v spodnjicah, sami ali s tistim, ki nam je najbližje. Tako je videti raj Petre Korent, vse bolj opazne mlade vizualne umetnice (rojene leta 1997), ki jo najbolj poznamo po nagajivih zinih in je letos poskrbela za celostno grafično podobo pravkar minulega 22. feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. V okvir tega festivala je bila kot preddogodek umeščena tudi njena samostojna razstava, ki bo do aprila na ogled v Galeriji Nočna izložba Pešak na ljubljanski Metelkovi.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Nejc Trampuž, intermedijski umetnik in fotograf, ki raziskuje tehnologijo
Kako uloviti nevihto? Nejc Trampuž pozna natančen postopek. Priprave zajemajo spremljanje vremenskih napovedi in postavitev zračnih mas. Ko ugotoviš, na katerem območju bo najbolj nevihtno, se z avtom odpraviš tja. Sproti spremljaš satelitske in radarske slike ter določiš štartno mesto, kjer se bodo nevihte po tvojem sprožile, nato pa jim slediš. Vedno moraš biti nekaj korakov pred nevihto, kajti če te ujame, se težko izviješ iz nje. Če si zadel pravo perspektivo in tajming, pa imaš edinstven vpogled v njen potek, v strukturo oblakov ...
-
Družabna omrežja so nepredvidljivo okolje, v katerem utegnejo novice občasno zakrožiti tudi z nekajmesečno ali nekajletno zamudo. Tako se zadnje dni veliko govori o tem, da Dnevnik Ane Frank ni več vključen v učni načrt za slovenščino. V resnici se je dnevnik s seznama obveznih besedil med le predlagana premaknil že konec devetdesetih let, seznam predlaganih besedil pa je bil umaknjen iz posodobljenega učnega načrta leta 2018, češ da je bolje, da imajo učitelji pri izbiri literature večjo avtonomijo.
-
Maja Delak, plesalka in koreografinja, ki tudi v kriznih časih verjame v kreativnost
Na odru se ob bleščičasti zavesi pozibavajo plesalke v razkošnih oblačilih, ki nekoliko spominjajo na kabaretna, plesalka, oblečena v moški suknjič, pa odpira usta in odlično oponaša pevca Adriana Celentana. Ko odpoje, preostale plesalke zavreščijo in začnejo stegovati roke po njej. Plesalka v središču pozornosti je Mad Jakale, predstava, iz katere je prizor, pa Tatovi podob. Mad Jakale je alter ego Maje Delak, uveljavljene plesalke in koreografinje, tudi dobitnice nagrade Prešernovega sklada leta 2010 – med drugim za predstavo Drage drage, v kateri so se prvič pojavili kabaretni liki in ki je bila izhodišče za razvoj Tatov podob.
-
Pred dobrim tednom je Inštitut 8. marec začel 60-dnevno zbiranje podpisov za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu Ja pomeni ja. Na dan zaključka redakcije se je število podpisov že zelo približalo 5000 – ko boste prebirali to številko Mladine, jih bo skoraj zagotovo že zbranih dovolj. Ko bodo podpisi tudi uradno v rokah inštituta, bo predlog zakona vložen v državni zbor. »Sledijo tri obravnave v državnem zboru, kjer se bodo oblikovala dopolnila. Nanje računamo, želimo si namreč najboljšo mogočo zakonodajo na tem področju,« pove članica inštituta, pravnica Kristina Krajnc, ki je usklajevala pisanje zakona. »Izhajamo iz ustavne pravice do nedotakljivosti človeškega telesa. Naše telo je nedotakljivo, kot je razumljeno tudi v ustavi, dokler svobodno ne privolimo v kaj. S svobodno privolitvijo je izključena protipravnost, v tem primeru ne gre za kaznivo dejanje. Ja pomeni ja je zato edini model, ki varuje osebno dostojanstvo, spolno samoodločbo, osebno in spolno integriteto,« pojasnjuje. »Podobno imamo zaščiteno lastninsko pravico: nihče nam ne more vzeti neke reči, če ne soglašamo s tem.« Model Ja pomeni ja so do sedaj že uveljavili denimo Švedska, Združeno kraljestvo, Hrvaška, Irska, Ciper, Belgija in Luksemburg, 1. januarja letos tudi Danska.
