Lara Paukovič
-
Nina Medved, pesnica v oblikovanju prostora, ki presega boj z drsenjem sveta
Ob večerih je mama razpirala strani knjig in ji brala iz njih. Vse dokler ni znala brati sama – takrat se je srečala s pesmimi Borisa A. Novaka, ki je kasneje postal njen profesor na primerjalni književnosti (poleg tega je študirala še francoščino), pa Kajetana Koviča in Svetlane Makarovič. Njena očaranost nad besedo se je razvijala naprej, ob branju Milana Dekleve, Franceta Prešerna, Ivana Minattija, Toneta Pavčka in drugih pesniških velikanov, v adolescenci pa se je začelo, kot to opisuje sama, pravo pesniško utripanje. Danes Mariborčanka Nina Medved (rojena 1989) aktivno sooblikuje domačo pesniško sceno. Nase je v minulih letih opozarjala kot soorganizatorka različnih literarnih dogodkov, kot so denimo večeri slam poezije Ožuljeni jezik – je tudi državna prvakinja v slam poeziji, ki jo najlaže opišemo kot zmes poezije in performansa in s katero se je v preteklosti aktivno ukvarjala –, Prevodni Pranger, Slovenski dnevi knjige v Mariboru in drugih, z mentoriranjem mlajših literarnih ustvarjalcev ter z revijalnimi objavami svoje poezije. Potem pa je leta 2019 zmagala na Festivalu mlade literature Urška, ki zmagovalcu pokloni izid knjige pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Napisati ali sestaviti jo mora v letu dni. Tako je lansko jesen izšla njena prva pesniška zbirka Drseči svet, ki jo je likovno opremila priznana ilustratorka Meta Wraber.
-
Na inavguraciji 46. ameriškega predsednika Joeja Bidna nihče – razen morda Bernieja Sandersa s pletenimi rokavicami – ni pritegnil toliko pozornosti kot dvaindvajsetletna pesnica Amanda Gorman, ki je prebrala svojo pesem The Hill We Climb (Strmina, po kateri se vzpenjamo). Gormanova ni prva inavguracijska pesnica, toda ameriške predsednike, ki bi mesto na ta dan odstopili tudi poeziji, lahko preštejemo na prste ene roke: to so bili poleg Bidna le Barack Obama (dvakrat), Bill Clinton (dvakrat) in John F. Kennedy. Med izbranimi pesnicami in pesniki jih je hkrati malo, ki bi s svojo poezijo in nastopom pustili trajnejšo sled.
-
Ivana Bajec, slikarka, ki si je med slikanjem že zlomila ključnico
Pravijo, da so zares ustvarjalni ljudje tisti, ki so pustili otroku v sebi, da preživi. Ivana Bajec, slikarka z nalezljivo otroško energijo, se včasih sprašuje, ali otrok v njej ni še preveč aktiven. Letos jih bo dopolnila enaintrideset, a je razigrana in neobremenjena, kakor je bila pri petnajstih ali šestnajstih. Zavrača konvencionalno življenje, misel na perspektivno kariero in družbene pritiske, ki se vršijo nad njenimi vrstniki – najpomembneje se ji zdi živeti (za) umetnost. »Za kaj drugega enostavno nimam potrpljenja,« se nasmehne. Toda tudi za slikanje potrebuješ obilo potrpljenja, sploh v njenem primeru. Za posamezna velika platna lahko porabi tudi po pol leta – tako kot na primer za sliko El Barco, ki jo je še do 10. februarja mogoče videti na njeni prvi samostojni razstavi Avgust v ljubljanski Ravnikar Gallery Space. Zanjo je najprej na drobno spraskala folijo in jo odtisnila na platno (to je skoraj vedno del njenega ustvarjalnega procesa), šele nato so ga začele naseljevati zgodbe in figure, ki so konstruirale dogodke lanskega poletja, natančneje avgusta, ko se ji je v domačem Pulju zgodila poletna romanca s španskim turistom. V njej je pomembno vlogo odigrala barka njenega strica, ki na sliki zavzema osrednje mesto, sama pa je nanjo vključila še nekaj asociativnih drobcev, ki so bili del poletnega dogajanja ali pogovorov, denimo kobro ali črička.
-
Jan Barič, oblikovale, ki čara z lesom
V les se je zaljubil zaradi njegove raznolikosti, nepopolnosti in živosti – lastnosti, ki ga povezujejo s človeškim. S pomočjo dedkovega zgleda, trikov mizarjev in oblikovalcev lesa po vsem svetu, do katerih se je dokopal s pomočjo spleta, in znanja, pridobljenega med šolanjem, je preučil njegove zakonitosti in se jih naučil uporabiti v svoj prid, tako da danes brez težav ukroti še tako trmasto leseno gmoto. Iz tega prvinskega materiala v njegovi delavnici v Celju, ki je bila nekoč dedkova last in kjer je tudi sam izdeloval prve lesene igrače (da uporablja nekatera orodja, ki za otroka niso ravno primerna, sta z dedkom njegovi mami takrat raje zamolčala), nastajajo najrazličnejši izdelki: stoli, klubske mizice, kamini, obešalniki, ure, ptičje hišice in celo ženske torbice – vse pod znamko JB design & architecture, ki ima naročnike po vsem svetu, na Instagramu pa že več kot dvajset tisoč sledilcev. In to kljub temu, da ima njen snovalec le 27 let.
-
Uroš Zupan, pesnik in prevajalec, ki nas vodi po pokrajinah preteklosti
Uroš Zupan (letnik 1963) je eden vodilnih glasov slovenskega pesništva, pa tudi odličen pripovedovalec. Nostalgik (kar je prav tako kvaliteta njegove poezije), vešč sprehajanja po pokrajinah preteklosti, ki jih je naseljeval in jih zavoljo njegove besedne okretnosti lahko naseljuje tudi njegov bralec. Te pokrajine se pred njim razprostrejo v mitski veličini, skoraj zaželi si, da bi bil tam v trenutku, ko je Uroš Zupan prvič bral Hesseja ali ko je nastajala revija Literatura. O vsem omenjenem Zupan pripoveduje v esejih, ki so nedavno izšli v zbirki Arheologija sedanjosti, nominirani za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko. Nekateri med njimi so dragocen vpogled v zgodovino slovenske sodobne književnosti, drugi omogočajo zbližanje z njegovim intimnim kozmosom.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Kultura
Pandemija koronavirusne bolezni je bila vzrok za zaprtje marsikaterega podjetja, toda v kriznih razmerah vedno izplujejo tudi vojni dobičkarji in z vsesplošno ustavitvijo javnega življenja ni bilo nič drugače – nekateri so z njo v jadra dobili kar krepek veter. Med distributerji filmskih vsebin je kakopak veliki zmagovalec Netflix, ki je marca, takoj po začetku prvega zapiranja, pridobil 15 milijonov novih naročnikov. V zadnji tretjini 2020 je naštel več kot 195 milijonov naročnikov, skoraj 30 milijonov več kot leta 2019. Med digitalnimi orodji za komunikacijo pa se z veliko rastjo uporabnikov ponašajo Zoom, TikTok in OnlyFans. Zoom je postal najbolj priljubljen program za videoklice – decembra 2019 je imel deset milijonov dnevnih uporabnikov, marca letos je številka skočila na 200 milijonov. Največje število enkratnih uporabnikov je zabeležil aprila, kar 300 milijonov. Četudi ne velja za najzanesljivejšega, kar se tiče varovanja podatkov, je praktičen, saj zanj ni potreben uporabniški račun, dovolj je le, da si uporabnik na računalnik ali telefon naloži aplikacijo.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Kultura
Naj knjige leta 2020.
-
23. 12. 2020 | Mladina 52 | Kultura
Predstavljajte si, da ste Ljubljančan in se skoraj vsak dan sprehajate mimo stanovanjsko-poslovnega kompleksa Ferantov vrt, ki stoji na pol poti med Filozofsko fakulteto in ljubljansko Dramo, torej v samem središču mesta. Rjavkasti opečnati bloki, ki se ne v eni liniji, temveč razgibano, kot hribovje, dvigujejo v nebo (zaradi tega so jih imenovali tudi stanovanjski hrib), se vam zdijo zanimivi, a ste jih že tako vajeni, da jim, ko greste mimo, ne posvečate več posebne pozornosti. Potem pa naletite na skupek več fotografij, na katerih so bližnji posnetki, close-upi, opečnatih zidov. Samo opeke so, si mislite – od kod so vam potem tako znane? Šele ko preverite naslov dela, vam postane jasno: gre prav za detajle stanovanjskega kompleksa, za katerega ste bili prepričani, da ga poznate kot lasten žep, le da si elementov, ki ga sestavljajo, nikoli niste ogledali tako zelo od blizu.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura
»Ko smo majhni otroci, je naš pogled usmerjen predvsem v svet odraslih, ki je temen in skrivnosten. Zdi se nam absurden, kajti ne moremo razumeti besed, ki jih odrasli govorijo drug drugemu, ne razumemo niti smisla njihovih odločitev in dejanj niti razlogov za spremembe razpoloženja ali nenadne izbruhe jeze. /.../ Kar nas zanima, so njihove odločitve, ki lahko vplivajo na našo vsakodnevno rutino, mračno razpoloženje, ki pokvari kosila in večerje, nenadno loputanje z vrati in pridušeni prepiri, ki jih slišimo sredi noči,« je v eseju Medčloveški odnosi zapisala italijanska pisateljica Natalia Ginzburg. Danes jo uvrščamo med največja imena povojne italijanske književnosti, ob bok Cesareju Paveseju, Primu Leviju in Albertu Moravii, med svoje naljubše pa jo prišteva tudi največja italijanska pisateljica moderne dobe, Elena Ferrante. Pisateljici poleg narodnosti družita tudi natančno odmerjeni senzibilnost in neposrednost, s katerima slikata medčloveške odnose, čutenje in svet okoli sebe. Morda pa je to posebnost italijanske literature, vpliv tamkajšnjega okolja in družbe, glede na to, da podobno berljivost in tankočutnost najdemo tudi v delih pisateljev, sodobnikov Elene Ferrante, kot sta denimo Paolo Giordano in Marco Missiroli.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura | Portret
Aleksandra Rekar, prevajalka, ki se najbolje počuti v vodi
Aleksandra Rekar, letošnja dobitnica Sovretove nagrade za vrhunski književni prevod Rodbine Miljenka Jergovića, skoraj tisočstranskega romanesknega prepleta zgodovinskih dogodkov in človeških usod, je na študiju primerjalne književnosti pristala zaradi – stave. Tistega poletja po koncu gimnazije se je, že vpisana na fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, odpravila na morje s prijatelji. Nekega večera so se družili in zabavali, pogovor je nanesel na to, kje bodo nadaljevali šolanje, in ker je bila vpisana na eno redkih fakultet, ki tedaj ni imela sprejemnih izpitov, so jo začeli prijatelji dražiti, naj se prepiše nekam, kjer so, pa da vidijo, ali jih bo naredila. »Pa ne na medicino, so rekli, tja te bodo še res sprejeli,« se smeje – naravoslovni predmeti so ji vedno šli. Družboslovje malo manj, zato je izbrala primerjalno književnost, ki je imela takrat še strogo selekcijo. A imela je srečo – za rojstni dan je dobila in tudi prebrala Sartrova zbrana dela, esej, ki ga je morala pisati na sprejemnih izpitih, pa je bil ravno o Sartru. Tudi ostale teme so ji bile kot nalašč pisane na kožo. Sprejeli so jo, prijateljem je dokazala svoje. Toda zakaj se potem ni prepisala na elektrotehniko, kot je sprva načrtovala? »Kar ostala sem tam, ne znam pojasniti, zakaj. Toliko o načrtovanju kariere.«
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Politika
Da vlada posega v ustanovne akte institucij, da bi na vodstvene položaje pripeljala ljudi, ki kompetenc za to menda nimajo, je postala stalnica. To se je zgodilo v Narodnem muzeju pa v Moderni galeriji, ni presenetljivo, da je po dolgem in mučnem razreševanju direktorice Renate Zamida isto doletelo Javno agencijo za knjigo.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Družba
FIFA bo izboljšala razmere za nogometašice
Ženski nogomet postaja vse bolj priljubljen, vseeno pa so razlike v obravnavi nogometašic in nogometašev, pa tudi v pogledih na ženski nogomet v primerjavi z moškim precejšnje. Tudi pri plačilih so razlike gromozanske: kot poroča portal Sobotainfo, zmagovalna ekipa Lige prvakinj na primer prejme le 0,25 odstotka zneska, ki ga dobi zmagovalno moštvo Lige prvakov.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Konec januarja je premiero v ljubljanski Drami doživela njegova predstava Življenje drugih, ki tematizira družbo nadzora v Vzhodnem Berlinu osemdesetih let in jo je režiral po motivih kultnega nemškega filma. V besedilu k predstavi je takrat zapisal, da »danes ni leto 1984, nismo v Vzhodnem Berlinu in nismo del nobenega očitnega totalitarizma. Družba nadzora ostaja, a ne moremo je več utelesiti v enem aparatčiku, enem krivcu in imenu.« Po svoje je ironično, da smo se malo več kot mesec dni pozneje znašli v drugačni situaciji omejevanja svobode, sredi pandemije koronavirusa, ki so jo mnoge države po svetu, tudi naša – po menjavi vlade, ki je sovpadla z začetkom pandemije, – izkoristile za radikalne politične manevre. »
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Politika
O poskusu izenačitve splošne in poklicne mature, bodo odločali poslanci
Šolniki so zadnji teden na nogah. Izkazalo se je, da je vlada v šesti sveženj protikoronskih ukrepov skrila enega, ki z epidemijo nima nobene zveze, bi pa odločilno vplival na oblikovanje novih generacij študentov.
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura
Barviti šopek življenjskih zgodb
»Spending all my money on these niggas that I brought up / Taking care of families from my brothers when they were locked up [Porabil sem ves denar za te črnuhe, ki sem jih vzgajal / Skrbel za družine svojih bratov, ko so bili v zaporu],« so verzi, ki jih odpoje The Weeknd, trenutno eden najuspešnejših temnopoltih pop/R & B glasbenikov, v skladbi Snowchild z zadnjega albuma After Hours. To je skladba, v kateri je spregovoril o osebni zgodovini, zgodovini otroka etiopskih imigrantov v Kanadi, ki sta ga po ločitvi staršev vzgajali mama in babica in ki se je v iskanju občutka pripadnosti zgodaj seznanil z ulico in drogami. Ob poslušanju albuma se človeku dogaja podobno kot ob branju knjige Girl, Woman, Other (Dekle, ženska, drugo) leta 1959 rojene britanske pisateljice nigerijskih korenin Bernardine Evaristo, sicer profesorice kreativnega pisanja na Brunelovi univerzi v Londonu: želi si, da ga kar ne bi bilo konec.
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Brane Mozetič, pesnik in urednik, ki počne tisto, česar noče nihče drug
Brane Mozetič (rojen 1958) je letošnji dobitnik Jenkove nagrade za najboljšo slovensko pesniško zbirko minulih dveh let. Prejel jo je za knjigo Sanje v drugem jeziku, v kateri prepričljivo upesnjuje raznovrstne podobe med budnostjo in snom. Z isto nagrado je bil ovenčan že leta 2003 za zbirko Banalije, a v drugačnih okoliščinah. Tokrat je bila nagrada nepričakovana le zanj, pred skoraj dvajsetimi leti pa je presenetila celotno literarno sceno, šlo je namreč za prvo nagrajeno pesniško zbirko z eksplicitno gejevsko vsebino. »To je gotovo pripomoglo k temu, da so bili kasneje nagrajevani tudi drugi avtorji in avtorice z LGBT-scene,« je prepričan.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Kultura | Portret
Asiana Jurca Avci, umetnica, ki oživlja mrtve cvetlice
Na njeni nedavni razstavi So this is it? (A to je to?) v projektnem prostoru Fotopub je obiskovalce ob uokvirjenih cvetličnih printih pričakal mlad, entuziastičen kustos, ki jih je vljudno pozdravil, popeljal po prostoru, navrgel kakšno zanimivost, in če se je kateri od njih odločil za nakup kakšnega dela, zadovoljno pokimal, češ, odlična izbira. Četudi je vse skupaj delovalo pristno, je šlo za performans, rahel posmeh prodajni umetnosti. Razstava in vse, povezano z njo, je bilo skupaj z njenim brendom AJA, v okviru katerega printe svojih fotografij cvetlic tiska na majice in puloverje, pravzaprav praktični del njenega magistrskega dela na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, projekt z naslovom Produkcija vrednosti in vrednost reprodukcije. V njem se sprašuje, kako naj umetnik ustvari nekaj, kar je iskreno in za čemer stoji, hkrati pa doseže še, da imajo njegovi izdelki vsaj približno komercialno vrednost. Kako slediti trendom umetniškega trga, vseeno pa se jim ne podrejati?
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Kultura | Portret
Nejc Cijan Garlatti, igralec, ki bi z veseljem stopil v čevlje Doriana Graya
Preden je opravljal sprejemne izpite na smeri igra na AGRFT, je vse kazalo, da bo pravnik. Diplomiral je na Evropski pravni fakulteti doma v Novi Gorici in zatem opravljal prakso v odvetniški pisarni. Sprva se mu je zdelo, da bi to lahko počel vse življenje in pri tem ne preveč trpel. »Verjetno sem malo idealiziral vse skupaj, a ta poklic se mi je zdel zaznamovan z zmožnostjo uveljavljanja pravičnosti,« pravi. Resničnost je seveda drugačna, redko črno-bela – in vse, s čimer se srečuješ kot pravnik, ni zares vprašanje pravičnosti. Tako se je odločil, da se bo odpravil še po poti mladostnega zanimanja za igro – bil je namreč član novogoriškega amaterskega mladinskega odra – in poskusil srečo na AGRFT, da se ne bi pri šestdesetih, recimo, tolkel po glavi zaradi zamujene priložnosti. Če ga v prvo ne bi sprejeli, bi se potolažil, da vendarle ni pravi za to, in se verjetno vrnil k pravu. Pa so ga.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Kultura | Portret
Alja Horvat, ilustratorka, ki jo je revija Forbes uvrstila med najobetavnejše umetnike
Alja Horvat je 23-letna Mariborčanka, ki se je letos znašla na prestižni lestvici revije Forbes 30 under 30 – Europe (30 pod 30 – Evropa). Ta znotraj različnih kategorij vsako leto opozori na trideset najvidnejših posameznikov iz vseh koncev Evrope. Horvatova je uvrščena v razdelek umetnost in kultura, kjer ji družbo med drugim dela angleška manekenka in igralka Cara Delevingne, hkrati pa je pristala tudi v kategoriji »najmlajši« skupaj s sorojakom Luko Dončićem ter mlado švedsko okoljsko aktivistko Greto Thunberg.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura
Umetnina namesto novih čevljev
Sprehajalec, ki ga je med pohajkovanjem po deževni Ljubljani prejšnji petek zvečer, takoj po protivladnih protestih, zaneslo v pasažo Nebotičnika, se je komaj prebil na drugo stran. Podhod, ki se vije pod nekdaj najvišjo stavbo na Balkanu, so napolnili obiskovalci odprtja razstave Dom in svet, ki se je začela v vitrini pri vhodu s Štefanove ulice in končala v Galeriji Kos. V galerijskem prostoru si je lahko razstavo v skladu s priporočili NIJZ ogledovalo le šest ljudi hkrati, zato so tisti, željni vstopa, z masko na obrazu tudi po petnajst ali dvajset minut potrpežljivo stali v vrsti, česar smo morda vajeni v tujini, ko čakamo na vstop v pomembne kulturne ustanove, kot sta denimo Louvre v Parizu in MoMA v New Yorku, doma pa malo manj. Zato je bilo tokrat toliko lepše opazovati, kako so se ljudje kljub muhastemu vremenu in zavedanju, da si bo treba umetnine ogledovati z masko, nagnetli v podhod, željni umetnosti – ki je tokrat tudi naprodaj.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Portret
Eva Škofič Maurer, klovnesa, ki z rdečim noskom stopi v drug svet
Natakne si rdeč nos – in lahko je karkoli. Ob prvem šolskem dnevu zabava otroke, jih povabi v gledališče ali na festival, bodri male bolnike, vnaša žarek veselja v vsakdan stanovalcev domov za starejše, z duhovitimi predstavami pa zna pritegniti tudi zanimanje odraslih. Eva Škofič Maurer je prva profesionalna slovenska klovnesa, ki jo je strastna želja, da bi si s poklicem cirkuške umetnice lahko nekoč služila kruh, vodila na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost v Moskvi, kjer je pridobila diplomo iz klovnade. Deklica z velikimi sanjami se ni sprijaznila z dejstvom, da se doma ni mogoče šolati za klovneso. Čeprav se je najprej vpisala na pomorsko šolo, je čutila, da jo vleče naprej. Po ogledu predstave moskovskega cirkusa v Sloveniji je opazila enega od nastopajočih in ga s pomočjo mame, pesnice Neže Maurer, ki je znala nekaj malega rusko, vprašala, kje je študiral. Ko je izvedela, da res obstaja »šola za klovne«, ni bilo zanjo nobenih ovir več. Spustila se je v boj z birokratskimi mlini in uspela, četudi je bil postopek študija v tujini v dobi brez interneta precej zahtevnejši kot danes, poleg tega ji na jugoslovanski ambasadi v Sovjetski zvezi niso bili pretirano v pomoč, morda niso resno jemali njene želje po študiju na cirkuški akademiji.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Kultura
Pokoronska gledališka realnost
Ko smo se spomladi izkopali iz karantene, so različni gledališki ustvarjalci govorili, kako naj bi bilo videti pokoronsko gledališče. A najbrž si nobeden od njih ni predstavljal težav, s katerimi bo imelo gledališče opraviti v pokoronski stvarnosti. Na to opozarja predstavnica za odnose z javnostmi v Mestnem gledališču ljubljanskem Simona Belle, nič manj pa ni zaskrbljen Jernej Pristov, ki za odnose z javnostmi skrbi v SNG Drama Ljubljana.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Družba
Mariborčanka Natja Mrevlje je bila že kot otrok velika ljubiteljica živali, ob planinarjenju z očetom pa sta se postopoma razvijali tudi njena naklonjenost do narave in želja živeti v čim večjem sožitju z njo. Ni presenetljivo, da je danes ambasadorka projekta EkoBrain, platforme, namenjene ozaveščanju o problemih, ki pestijo naše okolje. Skupaj z ekipo, ki sodeluje pri projektu, želi ljudi opomniti na lepote našega planeta in živih bitij na njem ter jim približati problem onesnaževanja okolja. S pomočjo člankov in videovsebin nameravajo ozaveščati in učiti mirnejši način življenja, v katerem bo prostor za več posluha do narave. Predvsem se bo projekt osredotočal na mlade – otroke v vrtcih in osnovnih šolah bo med drugim naučil, zakaj ne ubijati čebel in kako pomembne so za našo prihodnost, jim pokazal, kako odgovorno ravnati z odpadki, ter jim razložil, zakaj ima vsako bitje pod soncem svojo vlogo v ekosistemu.
-
18. 9. 2020 | Mladina 38 | Kultura
Mirko Bratuša, z nagrado Prešernovega sklada ovenčani kipar iz generacije slovenskih umetnikov, ki se je izhajajoč iz postmodernistične tradicije uveljavila na začetku devetdesetih let, je za svoja otroka izdelal raketo. Igrača ima obliko prevrnjenega stožca, katerega vrh se izteka v nekakšen ribji rep, znotraj nje pa sta sedež za do pet let starega malčka in prava pravcata krmilna palica, ki jo nadobudnež uporablja za uravnavanje premikanja v »vozilu«. Ta raketa je prvi »kip za otroke«, po katerih (pozneje jih je namreč nastalo še več) se imenuje Bratuševa razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Gre za skupno razstavo s prvim Bratuševim profesorjem na ALUO, 93-letnim kiparjem, akademikom Dragom Tršarjem, ki je svoj del razstave naslovil Množice in figure.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Družba
Knjižne žrtve finančne cenzure
Pred kratkim smo poročali o pobudi za postavitev spomenika prepovedanim in uničenim knjigam na Slovenskem, ki jo je podprl predsednik Pahor. Spomenik naj bi bil posvečen knjigam, ki so bile prepovedane, uničene ali niso izšle zaradi cenzure, dveh svetovnih vojn in treh totalitarnih političnih ureditev.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Kultura | Portret
Šteje jih komaj petindvajset, a pravi, da se počuti staro vsaj štirideset let. In čeprav iz njenega zagona, s katerim se loteva številnih projektov promocije slovenske in tudi tuje literature, veje mladostniška energija, sta po drugi strani čas in razmislek, ki ju Pia Prezelj vlaga v svoje pisanje in prevajanje, produkt zrelejšega, bolj umirjenega uma. Morda je to tudi razlog, da ima njen prvenec, roman, ki ga pravkar piše, v fokusu starejšo žensko. »Zoperstaviti se želim starizmu, zakoreninjenemu v družbi,« pravi. »Simone de Beauvoir je imela prav, ko je dejala, da starejšega človeka obravnavamo bodisi kot šaljivca ali norca bodisi kot modreca.«
-
4. 9. 2020 | Mladina 36 | Kultura
Čas pandemij je vedno hvaležen za rojevanje nove književnosti. Leta 1720 je v Marseillu izbruhnila bubonska kuga – to je bil zadnji večji izbruh te bolezni v zahodni Evropi, umrlo je okoli sto tisoč ljudi. Angleži so se bali, da se bo bolezen razširila tudi na Otok, kjer je zadnjič morila leta 1665 in 1666. Takrat je bil angleški pisatelj Daniel Defoe star pet let, vendar ga to ni oviralo, da ne bi leta 1722 izdal knjige A Journal of the Plague Year (Spomini iz leta kuge), zbirke statistik, domnevnih spominov, anekdot, govoric in dramatičnih opisov dogajanja v mestih iz tistega časa. Knjiga naj bi njegove sodobnike pripravila na to, kaj jih utegne čakati. Čeprav kuge ni doživel sam, je trdil, da je pisal na podlagi stričevih dnevnikov iz časa bolezni. Poleg tega se je v temo poglobil in imel dovolj zdravega razuma, da je tudi brez izkušnje s pandemijo vedel, kako velja ravnati v času kužnih bolezni. Kombinacija nečesa podobnega – nasvetov, refleksij, statističnih analiz, spominov na čase, ko je bilo vse še »normalno« – je značilna tudi za (post)koronsko književnost, ki nastaja tristo let pozneje. Za zdaj še ni opaziti porasta koronske eskapistične fikcije, kakršen je bil v srednjem veku kultni Boccacciev Dekameron, zgodba o mladih ljudeh, ki pobegnejo pred kugo in si začnejo, da bi se zamotili, pripovedovati sočne zgodbice, temveč se večinoma množijo neleposlovne kratke knjižice, ki naj bi nam pomagale razumeti svet, v katerem smo se znašli.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Družba
Omejevanje svobode misli in izraza
»V trenutku, ko prevlada barbarstvo, se bes fanatizma obrne /.../ tudi proti knjižnicam in umetninam, proti spomenikom in velikim mojstrovinam. Uničevalski bes se razplamti nad stvarmi, ki veljajo za nekoristne: /.../ požig poganskih rokopisov v Aleksandriji, /.../ heretične knjige, ki so jih požrli plameni inkvizicije, prevratniške knjige, zažgane na grmadah, ki so jih v Berlinu zažgali nacisti ... Nekoristne in neškodljive, molčeče in nenevarne stvari, ki pa se nekaterim zdijo nevarne že samo zato, ker obstajajo,« zapiše italijanski filozof Nuccio Ordine v manifestu Koristnost nekoristnega.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Kultura | Portret
Dorian Šilec Petek (letnik 1995) je režiser ene od predstav, ki so bile uvrščene v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. Oktobra, mesec dni pred predvideno premiero predstave Neskončno dolgi objemi, kompleksne drame ruskega sodobnega avtorja Ivana Viripajeva, ki jo režira v Mestnem gledališču ljubljanskem, bo na festivalu v Mariboru odigrana Alice v postelji (SNG Drama Ljubljana), drama Susan Sontag o Alice James. Alice James je bila genialna, a danes skoraj popolnoma neznana sestra pisatelja Henryja in psihologa Williama Jamesa, ki sta ji udejanjanje lastnih potencialov onemogočili duševna bolezen in za žensko z intelektom nespodbudno okolje. Za Šilca Petka je bil vstop v projekt Alice v postelji poln vprašanj o primernosti načina odrskega izraza za tako tankočuten material. »Obe, Alice James in Susan Sontag, pišeta kompleksno, njuna misel je preplet feminizma in melanholije, ki razkriva namenoma spregledano korelacijo med omejitvami družbe in občutenjem eksistencialne nemoči.« A z dramo ga povezujejo tudi koščki njegovega intimnega kozmosa, med njimi to, da jo je avtorica napisala za ameriškega eksperimentalnega režiserja Roberta Wilsona, s katerim sta sodelovala in prijateljevala, Wilsona pa dobro pozna tudi Šilec, saj se je nekaj let zaporedoma udeleževal njegove rezidence v Watermill Centru na Long Islandu v New Yorku. Na rezidenco se lahko prijavijo umetniki vseh disciplin iz vsega sveta in pet tednov živijo v Watermill Centru, kjer sodelujejo pri razvijanju svojih in tudi Wilsonovih gledaliških projektov.
