Lara Paukovič
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura
Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Portret
Kristina Aleksova, plesalka, ki se uči, kako deset minut na dan samo strmeti skozi okno
Če bi se Kristina Aleksova rodila v Rusiji, najverjetneje ne bi postala balerina. »Nimam pravilno oblikovanih okončin in tam so glede tega bolj strogi,« pravi. Imela pa je veliko strast do tega plesa in disciplino, potrebno za baletni poklic – zato se je po končanem baletnem izobraževanju (balet je začela plesati z devetimi leti, po bolj monotonih plesnih začetkih v eni od ljubljanskih plesnih šol) odločila, da ne gre le za hobi, temveč bi se s tem rada ukvarjala profesionalno. Še kot najstnica se je zaposlila v ljubljanski operni hiši in tam ostala do leta 2017, ko si je zaželela malo več svobode. »To, da sem bila članica baletnega ansambla, mi je zagotavljalo neko varnost in predvidljivost. Če boš dovolj stegnil nogo, bo ta in ta gib pravilno izveden; če boš dovolj vadil, boš dobro izpeljal nastop, in tako dalje. Toda dobila sem občutek, da sem svoj limit dosegla in da lahko na tak način tu vztrajam do upokojitve ali pa grem počet druge stvari, ki me bolj zanimajo.« Dala je torej odpoved in načrtovala, da bo nekaj časa prosta, preden se loti novih projektov, vendar so se stvari zasukale v drugo smer: šla je na delavnico Vie Negative, laboratorij za uprizarjanje Via Negativa Lab, in takoj ugotovila, da se tam počuti kot doma. »Že zelo hitro po tistem me je Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative, povabil delat predstavo 365padcev, malo kasneje, ko sem na delavnici izvajala prizore, v katere je bilo vključeno srce – svinjsko, goveje, piščančje ... – pa me je vprašal, ali bi v produkciji Vie Negative delala svojo avtorsko predstavo.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Družba
Modni gigant Victoria’s Secret je po 24 letih opustil tradicionalno modno revijo, ki je veljala za eno izmed težko pričakovanih prireditev v svetu šovbiznisa. Uradno zato, ker želi razviti drugačne načine oglaševanja – a v resnici gre tudi za to, da se svet mode spreminja, modni znamki Victoria’s Secret pa že dolgo očitajo, da ne gre v korak s časom.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Portret
Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf, ki je pol inženir in pol umetnik
Ko je bil Aleksander Vujović (1985) v najobčutljivejših letih, se je za otroka presenetljivo veliko selil: zaradi narave poklica staršev, predvsem očeta oficirja, je že do šestega leta zamenjal tri lokacije v Ljubljani, kjer je bil rojen, se zatem preselil v manjši kraj v bližini Beograda, sledili pa sta še selitvi v Beograd in Kragujevac in nazaj v Ljubljano. »Vmes je bilo še nekaj manjših premikov, kratek čas sem na primer preživel v Tolminu, od koder izvira moja mama.« Čeprav so selitve navadno povezane s stresom, sta v njegovem primeru iz pogoste menjave okolja izšli dve pozitivni stvari: prva je ta, da je ves čas preklapljal med dvema jezikoma, kar mu je na splošno pomagalo pri razvijanju divergentnega mišljenja, hkrati pa bivanje v različnih okoljih prepoznava kot enega od vzgibov za to, da ga je začel zanimati prostor. »Vedno sem se spraševal, zakaj je neko okolje drugačno kot drugo. Zakaj je neka kavarna drugačna od tiste, kamor sicer hodim, zakaj se nekje počutim dobro in kaj me v prostoru moti; kako lahko že minimalni posegi spremenijo človekovo dojemanje in odnos do prostora? Oblikovanje prostora v širšem kontekstu, bodisi je to postavitev dveh miz in kavča bodisi stavbe ali naselja: to me je od nekdaj zanimalo.« Študij arhitekture se je zdel logična izbira, četudi se je nekaj časa zgledoval po starših in na začetku gimnazije razmišljal o študiju ekonomije ali obramboslovja. »Potem pa sem se moral soočiti z izbirnimi predmeti in skupaj še z dvema sošolcema povzročil preglavice, ker smo si izbrali kombinacijo fizike in umetnostne zgodovine.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Kultura
Ellida Wangel (Pia Zemljič) na odru pije kavo. To vemo, ker slišimo žvenketanje ob dvigu skodelice s krožnička in premik žlice, tudi gibi roke, ki se primika k ustom, nakazujejo, kaj se dogaja – čeprav kave ne vidimo. Prvi del predstave Gospa z morja, ki jo je režiral Tin Grabnar, Ibsenovo besedilo pa sta poleg njega preuredili tako, da je primernejše za sodobne okoliščine, še Brina Klampfer in Urša Majcen, deluje po zakonitostih zvočnih asociacij: zvoki so nadomestilo za predmete, še bolj pa za podobe pokrajine, v katero je uprizoritev postavljena. Povedano preprosteje: scenografijo zamenja gledalčeva domišljija. »Gospa z morja se dogaja v divji skandinavski pokrajini, ki predstavlja notranje stanje likov. Močvirje kot prispodoba za utesnjenost, viharno morje kot prispodoba za boj s strastmi in čustvi ... Za nas je bilo prvo uprizoritveno vprašanje, kako na odru pokazati vse razsežnosti narave. Rešitev smo našli v zvoku: po dvorani je razporejenih šestnajst zvočnih virov, ki okoli gledalca vzpostavljajo domišljijski svet,« pojasnjuje režiser Grabnar, ki se je rodil leta 1992, v gledaliških praksah pa se je začel kaliti že med šolanjem na Prvi gimnaziji Maribor. Kasneje je študiral režijo na AGRFT in se udeleževal delavnic pri umetnikih, kot so Jan Fabre, Oliver Frljić in Tomi Janežič. Ena glavnih zvočnih scen je na dramaturško ključni točki predstave, ob soočenju med Ellido in možem, doktorjem Wangelom, ter pogovoru o njunem zakonu – dvorano takrat »zalijejo« valovi.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Primož Bezjak, igralec, ki ni nikoli prehitro zadovoljen s končnim rezultatom
Primož Bezjak (1977) ni velik ljubitelj intervjujev. Tudi po letih navzočnosti na gledališki sceni in filmskih vlog, ki so s seboj prinesle večjo pojavnost v medijih, sebe ne dojema kot javno osebo in je včasih v zadregi, ko se mora izreči o določeni tematiki. »Razmišljam o tem, kaj je relevantno, na kaj bi moral opozoriti ... potem ugotovim, da je relevantno vse, toda, po drugi strani – kdo pa sem jaz, da bi lahko govoril? (smeh)«
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Družba
Dr. Metoda Dodič Fikfak opaža, da je vedno bolj aktualna tudi izgorelost v povezavi s tako imenovanimi bullshit jobs, »bulšit službami«, v katerih posamezniki ne vidijo globljega smisla. Esej o takšnih službah je leta 2013 v reviji STRIKE! objavil David Graeber in postal je viralen. »To pomeni, da izgorevajo ljudje, ki delajo na področjih, za katera vedo, da nimajo smisla, delo, ki ga opravljajo, torej doživljajo kot bulšit (nakladanje, sranje, op. a.),« pove Dodič Fikfakova. V to kategorijo se uvrščajo najrazličnejše službe – Graeber omenja področja, kot so korporativno pravo, odnosi z javnostmi, upravljanje človeških virov in druga, v glavnem pa gre za to, da to delo na nikogar ne vpliva, tudi če ljudje zanj dobivajo solidno plačo. »To je približno tako, kot da človeka nekam zakleneš za osem ur in mu daš plačo. A ne glede na to, da dobi ta denar, se sprašuje – kaj pa pravzaprav delam?« Pojav izgorelih v takšnih službah je zanimiv, pravi Dodič Fikfakova, kajti ko se je začelo prvič govoriti o izgorelosti, se je ta večinoma povezovala s poklici, ki dajejo. »Zdravniki, medicinske sestre, pedagoški delavci in tako dalje. Tudi študij v zvezi z izgorelostjo je bilo največ narejenih znotraj tovrstnih poklicev – sploh med zdravniki. Je pa res, da moramo upoštevati, da so zdravniki ljudje, ki imajo denar, da študije o izgorelosti plačajo, delavci v tovarnah, na primer, pa ne – ti vedo, da so utrujeni, o kakšnih študijah na tem področju pa seveda sploh ne razmišljajo. Tako da je treba tudi raziskave jemati z neko rezervo. A kakorkoli, zdaj smo dobili še diametralno nasprotno skupino izgorelih ljudi: tistih, ki mislijo, da je njihovo delo nesmiselno.« Taki ne izgorevajo, ker se preveč razdajajo ali ker jih kdo tlači, temveč ker bi radi nekaj prispevali k družbi, bili cenjeni, nekaj spremenili, a za to nimajo pravih možnosti. »V takem primeru pravzaprav izgoriš od nepotrebnosti. Kar naenkrat spoznaš, da si na svetu pravzaprav za nič, nimaš pravih vrednot, če bi bil iz kakršnegakoli razloga odsoten, pa bi te bilo zlahka nadomestiti,« ugotavlja Dodič Fikfakova.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Portret
Varja Hrvatin, dramatičarka: Ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče
Gledalec – ali bolje rečeno obiskovalec predstave – stoji na odru, v ušesih ima slušalke. Pravkar je skoraj do konca poslušal – ja, poslušal – dramo in se v skladu s tem premikal po različnih odrskih postojankah, zdaj pa si mora sam izbrati njen zaključek. Hoče konec, vreden melodramatičnih hollywoodskih filmov? Želi nekaj iskreno surovega? Ali pa bi raje videl, da bi bil zaključek drame bolj konceptualne narave? Ni problema, na voljo so opcije A, B in C; tako kot je iz različnih možnosti sestavljeno celotno besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, ki je pred kratkim – potem ko ga je bilo spomladi že mogoče gledati (poslušati? Doživeti?) na Festivalu dramske pisave Vzkrik (katerega soorganizatorka in soavtorica je Hrvatinova) – premiero doživelo na Novi pošti.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Družba
Nihče noče slovenskega kipa svobode
Pred kratkim smo pisali o slavnostnem odkritju kipa svobode na Selih pri Kamniku; gre za osem metrov visoko leseno skulpturo, ki spominja na Donalda Trumpa in proizvaja »pivo svobode ter klobase miru«. Takrat so organizatorji sporočili, da bodo po odkritju na Kickstarterju začeli kampanjo za rešitev slovenskega kipa svobode, od višine zbranih sredstev pa naj bi bilo odvisno, kakšni bodo postopki rešitve – merili so na to, da bi zbrali dovolj denarja za odkup dela zemljišča v neposredni bližini, kamor bi kip lahko prestavili.
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Kultura | Portret
Veronika Simoniti, pisateljica
Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.«
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Kultura
Čudaškost literarnega samotarja
Leta 1975 je Truman Capote, literarni ljubljenec newyorške smetane, napisal kratko zgodbo La Côte Basque, 1965, ki je usodno vplivala na njegov sloves. Capote je v zgodbi, ki se je še 40 let po nastanku drži oznaka ene najbolj nesramnih kratkih zgodb v ameriški literarni zgodovini, brez pomisleka razkril osebne drame in skrivnosti elite, s katero se je družil – nekatere ljudi je v zgodbo postavil celo s pravimi imeni. Tako v njej najdemo odlomek, v katerem se gospa Matthau (v resnici Carol Matthau) in gospa Vanderbilt Cooper (v resnici Gloria Vanderbilt) pogovarjata o svoji dobri prijateljici, Ooni – ni težko ugotoviti, da gre za Oono O’Neill, poročeno Chaplin. V njeni obsežni ljubezenski zgodovini, se spominja gospa Matthau, je bila tudi »tista stvar s Salingerjem«. Gospa Cooper ne ve čisto dobro, za katerega Salingerja gre, a ji gospa Matthau pojasni, da gre za avtorja del Franny in Zooey ter Odličen dan za ribe bananarice. Že zgodaj je želel postati pisatelj in je Ooni, ko jo je, star malo več kot 20 let, spoznal in se vanjo zaljubil, pošiljal po deset strani dolga čustvena pisma. »Oona mi jih je brala, in ko me je vprašala, kaj si mislim o njih, sem odgovorila, da se mi zdi (Salinger) fant, ki se zelo hitro zjoka. Toda njo je zanimalo, ali mislim, da je genialen in nadarjen ali pa samo smešen,« reče gospa Matthau. »Odgovorila sem, da oboje. In ko sem leta pozneje brala Varuha v rži in ugotovila, da je avtor Oonin Jerry, sem bila še vedno istega mnenja.« Capote ji v usta položi še tele besede: »O njem nisem nikoli slišala ničesar, kar ne bi bilo čudno. Vsekakor ni bil navaden judovski fant z Avenije Park.«
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Družba
Kaj se dogaja s hišo zakoncev Mlakar?
V Ločni v Novem mestu, za upravno stavbo tovarne Krka, stoji s slamo krita lesena kmečka hiša, domačija baletnega para, Pie in Pina Mlakarja. Da sta v njej ustvarjala plesalca, obiskovalcu takoj pove napis »pas de deux« (izraz za plesni duet) v tlaku na tleh, poklic stanovalcev pa razkriva tudi notranjost: večji del podstrešja zaseda plesni studio, katerega tla so pokrita s platnom iz predstave LOK, ki sta jo Mlakarjeva predstavila na vseh pomembnejših evropskih odrih.
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Kultura
Kakšne slike je kupovala oblast?
V Narodni galeriji je ta hip na ogled nova razstava iz serije Umetnost za nove dni; za slikami in kipi iz vladne umetnostne zbirke je tokrat na vrsti zbirka Dravske banovine, ki je bila del Kraljevine Jugoslavije in je od leta 1929 do 1941 obsegala približno dve tretjini slovenskega narodnega ozemlja. Za državno zbirko umetnin so v tistem času skrbeli strokovnjaki in umetnostni poznavalci, zbrani okoli upravnikov province, ključen za to, da je bila banovinska zbirka obsežnejša od predhodnih državnih zbirk, pa je bil dravski ban dr. Marko Natlačen.
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Kultura | Portret
Lukas Zuschlag, baletnik, ki meni, da čustva naredijo umetnika
Ko je prišel Lukas Zuschlag kot najstnik iz domačega Celovca, kjer je pri slovenskem profesorju končal zasebno baletno šolo, plesat v Slovenijo, ni računal na to, da bo tu ostal tako dolgo. Zdaj je član ansambla ljubljanske baletne hiše že petnajst let in v tem času je postal tudi eno najprepoznavnejših imen. Premagal je tako jezikovno oviro – njegova slovenščina je danes brezhibna – kot prehod iz podeželskega (v Avstriji je namreč živel na kmetiji, obdan z naravo in živalmi) v mestno okolje in že pri dvajsetih dobil prvo glavno vlogo, Romea v baletu Romeo in Julija Yurija Vamosa. Odgovora na to, zakaj mu je tako hitro uspelo, nima, kakor ga najbrž nima noben uspešen človek, ki kljub številnim dosežkom ostaja presenetljivo skromen, povedati ve le, da vedno pleše s čustvi. »Balet združuje umetnost in šport, in sicer je v nekaterih rečeh kot šport, toda ne smemo pozabiti, da gre v osnovi za umetnost. Čeprav zelo spoštujem vse, ki imajo izjemno baletno tehniko, zame vseeno ni tako pomembno, če nekdo lahko naredi serijo piruet, ampak bolj to, da ob tem, ko ga gledam med plesom, nekaj začutim – ker vem, da tudi ona ali on čuti to, kar pleše. In mislim, da znam to prikazati tudi sam. Čustva so tista, ki iz tebe naredijo umetnika.« Tudi na splošno je zelo čustven človek in včasih se mu zdi to slabost – ker si pusti, da se ga stvari dotaknejo, ga tudi lažje prizadenejo. »Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega zmožen polno doživeti tudi tiste lepe stvari v življenju. Torej je že v redu, da je tako. Ne bi bil rad hladen. Če bi se nekako zavaroval pred čustvenostjo, bi bile nekatere situacije zame gotovo lažje, bi bilo pa to slabše za mojo umetnost, ker se ne bi znal tako vživeti v vlogo.«
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Kultura | Portret
Čeprav njena lirska subjektka pravi, »kar se tiče poezije, bi hana najraje zakričala. / kar ljubiš, se ti v naši deželi zagnusi«, je velika sreča, da Katja Gorečan – kljub temu da je nekoč tudi sama mislila, da se ji nikoli ne bo uspelo prebiti na pesniško sceno – nad poezijo ni obupala: leta 2012 je v slovensko književnost prinesla svež veter z zbirko Trpljenje mlade Hane, ki vsakdanje prizore iz življenja mladostnice, kot so prva cigareta, spolne bolezni in motnje hranjenja, slika na brutalno iskren, iskrivo humoren in jezikovno pester način. Takrat je štela komaj dvaindvajset let, a je v naslednjih letih dokazala, da z literarnim – in umetniškim nasploh – udejstvovanjem misli resno: diplomirala je na primerjalni književnosti in magistrirala na dramaturgiji, s Trpljenjem mlade Hane prodrla v tujino (knjiga je prevedena v poljščino, obeta se grški prevod in še nekaj drugih), sodelovala pri organizaciji projektov Društva slovenskih pisateljev, gostovala na rezidencah v tujini – to poletje v Grčiji –, izdala še eno pesniško zbirko, Neke noči neke deklice nekje umirajo, in bila nazadnje skupaj z dramaturginjo Niko Švab del performansa Ljubo doma, kdor ga ima, v okviru katerega sta naselili kontejner ob Novi pošti, da bi opozorili na stanovanjsko problematiko – epilog bo performans dobil v soboto, 28. septembra. »Projekt spada k festivalu performansa Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so točke izhajale iz sovražnih komentarjev, ki so ob prejemu Prešernove nagrade doleteli Simono Semenič in Majo Smrekar. Naju je po eni strani navdihnil komentar, da bi morali vse umetnike strpati v bokse za pse, po drugi pa sva želeli opozoriti na nemogoče stanje na stanovanjskem trgu. Nika prihaja iz Maribora, jaz pa iz Celja, in če nimaš visokega rednega prihodka, sploh ne pride v poštev, da bi si v Ljubljani lahko privoščil nepremičnino. Kar je, če si zaradi projektov lokacijsko vezan na Ljubljano, velik problem,« pravi umetnica. Tako sta si v kontejnerju uredili osnovne razmere za življenje – s pomočjo prijateljev, ki so jima na vselitveno zabavo nosili pripomočke, kot so odeje in grelnik za vodo – in dobili prostor, kjer sta lahko prespali, če je katera od njiju delala v Ljubljani; kljub temu da je kontejner ob hudem deževju zamakal, ob toplih poletnih dneh pa je bilo v njem neznosno vroče. Seveda zato tam nista mogli preživljati štiriindvajset ur na dan, bolj sta ga uporabljali kot studio za ustvarjanje, v času trajanja projekta pa sta soorganizirali tudi nekaj dogodkov, odprtih za javnost, denimo zelo dobro obiskan literarni večer nepremičninskih oglasov v izvedbi Ane Marije Garafol in Miša Mićića.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Družba
Se še spomnite lesenega kipa Melanie Trump v Sevnici? Jasno, kako bi ga lahko pozabili. A to še ni vse – čez hribe in doline vanj strmi lesena skulptura, imenovana kip svobode, ki spominja na Donalda Trumpa. Tako sta Melania in »Trump« v dialogu podobno kot France Prešeren in Julija Primic v središču Ljubljane.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura
»Brez ega ni literature, branja in književnosti,« pravi Esad Babačić, pesnik. »Vendar je v slovenski literaturi v zadnjem obdobju vse več avtorskega ega v tem smislu, da literati postajajo poslovneži.« Najbrž ni presenetljivo, da je bil v žarišču letošnjega festivala Vilenica, ki je na različnih prizoriščih v Sloveniji potekal prejšnji teden, »ego in fabula«, ego v zgodbi. Gre za pojav, ki ga omenja Babačić – literati so se prisiljeni prodajati; hkrati pa gre za to, da so se pripravljeni tudi vse bolj razgaljati. Avtobiografskega pisanja je vedno več, to je zdaj mogoče opaziti v večini svetovnih literatur. A morda avtobiografija niti ni pravi izraz – pogosteje gre za avtofikcijsko prozo.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura | Portret
»Branje stvaritev Ize Strehar je, vsaj zame, sadomazohistično dejanje, saj ob prebiranju nekje med krohotanjem in jokom, med ganjenostjo in zgražanjem, med zmajevanjem z glavo in pritrjevanjem veš, /.../ da počneš oziroma si počel točno to, kar počnejo njeni liki drug drugemu,« je v gledališkem listu k predstavi Ize Strehar Izkoristi in zavrzi me, ki bo 23. septembra ponovno na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem, zapisala dramaturginja Anja Krušnik Cirnski. Streharjeva se je doslej podpisala pod pet dramskih tekstov, ki se – z izjemo komedije Vsak glas šteje, za katero je leta 2018 prejela žlahtno komedijantsko pero – res ukvarjajo s tematikami, še kako poznanimi mladim tukaj in zdaj: psihične težave, odtujenost v odnosih, droge in alkohol, negotovost na trgu dela, nerazumevanje sveta, v katerega so vrženi. Hlod na avtocesti, njeno prvo dramsko besedilo, na primer obravnava dekle, ki razmišlja o samomoru, v Lahko bi bilo, ampak ni, nastopata pisatelja, ki sta se sprijaznila z življenjem, ki ga živita, četudi sta imela zase sprva povsem drugačne načrte, že omenjena Izkoristi in zavrzi me pa je igra o štirih oziroma pozneje petih mladih, ki se zaradi skrajne naveličanosti in hkrati obupom nad realnostjo igrajo nevarne igre na področju intime. Osvajanje in seks zaradi stave, zaljubljenost v tipa, ki je seksualno izkoriščal tvojo sestro, zdaj pa se dobiva z drugimi ženskami, norčevanje iz ljudi, s katerimi si spal ... vse to je del njihovega vsakdana, prazna življenja pa zvesto dokumentirajo na socialnih omrežjih, celo kadar se jim zgodi kaj tako (skoraj) usodnega, kot je prometna nesreča. Portretiranje naveličanosti mlade generacije je nedvomno pomembna tema za umetnost, vendar pa se z njo – tako v dramatiki kot drugod – zaradi aktualnosti ukvarja mnogo ustvarjalcev, sploh milenijcev, zato je treba biti pri obdelavi materiala previden, da ne zapadeš v klišeje ali ponavljanje. A Iza Strehar se temu vsakič spretno izogne, kar poleg žlahtnega komedijantskega peresa potrjujejo tudi ostala priznanja, ki jih je doslej dobila za svoje delo: posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma in Grossmanove nagrade. Sicer pa njene like poleg neprilagojenosti druži še ena lastnost: večinoma so stari 27 let, to pa je starost, ki jo je sama pravkar dosegla. »Ko sem to ugotovila, sem zapadla v rahlo eksistenčno krizo, kajti že pet let ustvarjam sedemindvajsetletne like, zdaj pa sem sama končno tukaj,« se pošali. »To je znak, da se moram počasi preusmeriti v druge teme.«
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Družba
Steno direktorjeve pisarne v Strojni tovarni Trbovlje je krasila impresivna umetnina, sgraffito (vrezanka) akademskega slikarja Maksa Kavčiča iz leta 1953. A ker Strojno tovarno pravkar rušijo, od nje najbrž ne bi ostalo nič, če je ne bi opazil politik, kulturnik in trboveljski občinski svetnik Aleš Gulič in začel akcijo za ohranitev tega dela. Sliko vrezanke je objavil na družabnih omrežjih, obvestil ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki je Trboveljčan in izrazito naklonjen industrijski dediščini, vpletel pa se je tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Pobuda ni bila zaman: ZVKDS Celje se je nemudoma odzval in zagotovil nujno dokumentiranje ogrožene stenske poslikave, ki zajema natančno fotodokumentacijo in izris v razmerju 1 : 1, nato pa je restavratorski center pripravil oceno stroškov snemanja stenske poslikave. Dela so se začela v torek, da bodo umetnino lahko nemoteno sneli in restavrirali, pa se je izvajalec rušitvenih del Toming inženiring iz objekta umaknil do vključno 15. septembra – čeprav mu bo to povzročilo nekaj dodatnih stroškov.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura
Na prestolu najbolj priljubljene literarne zvrsti kraljuje roman, vendar pa imajo zveste privržence tudi kratke zgodbe, ki od bralca zahtevajo manj časa (»ena kratka zgodba pred spanjem« se sliši manjši podvig od »tridesetih strani romana pred spanjem«), zato pa več pozornosti; posebej tiste z odprtim/dvoumnim koncem ali bistvom, ki se izlušči šele, ko zgodbo preberemo večkrat. Zadnji dve leti se pri nas najboljšim kratkim zgodbam spet podeljuje nagrada: Novo mesto short, ki vsakič zaokroži istoimenski festival v organizaciji založbe Goga, je zapolnila vrzel, nastalo po ukinitvi Dnevnikove nagrade za kratko prozo Fabula. Letos je na zaključku festivala slavila Vesna Lemaić s kratkoprozno zbirko Dobrodošli, predstavljamo pa tudi zgodbe iz preostalih nominiranih zbirk: Pohlepa Mihe Mazzinija, Anonimne tehnologije Andreja Tomažina in Ugrizov Andreja Blatnika.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura
Smo pripravljeni na Frankfurt?
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je poslal pismo ministru za kulturo Zoranu Pozniču. V njem ga opominja na slabe razmere v slovenskem založništvu, ki so trenutno še posebej skrb zbujajoče, ker bo Slovenija leta 2021 častna gostja na mednarodnem sejmu otroških knjig v Bologni, leta 2022 pa na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Za promocijo slovenske književnosti, za prevodne dogovore in intenzivnejši premik slovenskih avtorjev na mednarodno prizorišče je ta sejem izjemnega pomena, vendar pa, piše Merc, nanj nismo pripravljeni, »glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti«.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura
Še pomnite čase, ko so morali otroci, če niso ubogali, ždeti v kotu, dokler se niso pokesali za svoja dejanja? Ali pa so vam o tem pripovedovali starši, stari starši? Takšna je morda naša prva asociacija na »kazenski kot«, a razstava Nane Wolke s tem imenom idejo kazenskega kota zgrabi z druge strani, jo pregnete in nas prisili, da razmišljamo o svojem odnosu do kaznovanja, do praks in ljudi, ki si zaslužijo kazen, večnamenskosti predmetov, ki so del našega domačega prostora, meji med erotiko in gnusom in še marsičem. Z njo se mlada umetnica (1994) prvič predstavlja samostojno. Po vzporednih diplomah na Akademiji za vizualne umetnosti in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je preselila v tujino – sprva v New York, zatem pa v London, kjer je trenutno na magistrskem študiju iz upodabljajočih umetnosti na univerzi Goldsmiths.
-
23. 8. 2019 | Mladina 34 | Družba
Časoris je spletni časopis, ki otrokom ponuja kakovostne novice v jeziku, ki jim je blizu – na ta način jim približa dogajanje v »svetu odraslih«, hkrati pa jih uči, kako ločiti med pravimi in lažnimi novicami.
-
23. 8. 2019 | Mladina 34 | Kultura | Portret
Martina Lončar, oblikovalka nakita, ki si je za izpadle mlečne zobe kupovala prstane
Vse se je začelo s prstani, kupljenimi na tržnici za drobiž, ki ga je dobivala za izpadle mlečne zobe. Vsakokrat, ko je kakšnega izgubila, je točno vedela, kateri prstan bo dodala svoji zbirki. Imela je pet let, ko so se s starši odpravili na izlet v Celovec – tam ji je posebej v oči padla izložba draguljarne in mamo je prepričevala, naj kupijo katerega od razstavljenih kosov. Na njena pojasnila, da je ta nakit predrag, je prepričano odvrnila: »Potem ga pa ukradimo!« O tem Martini Lončar k sreči ni treba več razmišljati, kajti nakit, prav takšnega, kakršnega bi si zaželela v otroških letih, izdeluje sama, njene kolekcije pa so toplo sprejete v Sloveniji in Italiji, kjer trenutno biva, pa tudi drugod po svetu.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura | Portret
Kot otrok se je Mariborčan Matija Bobičić (1987) rad igral z majhnimi avtomobili in dinozavri in kmalu se je začel poigravati še z idejo, da bi jih – in ne samo avtomobilov ali dinozavrov, temveč tudi druge risane in filmske junake, ki so ga navduševali – začel risati. Pa ne le to: namesto da bi si kupil kakšno igračo v obliki risanega lika, jo je kar sam narisal na karton in izrezal. Čeprav učitelji likovnega pouka v šoli niso odobravali njegovega entuziazma, ko je bilo treba risati junake, kakršni so dinozavri iz Jurskega parka ali He-man, temveč so mu svetovali, naj se raje drži Martina Krpana ali Ostržka, ni izgubil žara – hodil je na slikarske tečaje, dobil celo nekaj nagrad, še pred vstopom v srednjo šolo je slikal na platno. »V srednji šoli se je vse skupaj sicer malo upočasnilo, ker sem bil pač najstnik in me nič pametnega ni zanimalo, potem pa naprej. (smeh)« Dokončal je likovno pedagogiko v Mariboru in se resno lotil dela, tako da so njegove slike, na katerih je še danes ujeta nedolžnost otroških risb ter viden vpliv risank in risanih filmov, pogosti motivi pa so poleg dinozavrov in prevoznih sredstev še klovni, mutanti in superge, doslej že videle – in še bodo – nekaj sveta. Leta 2015 je na primer sodeloval na NordArtu, mednarodni umetniški razstavi na severu Nemčije, lani je imel samostojno razstavo v New Yorku, letos je pripravil del razstave v Londonu, pripravlja pa se tudi na gostovanje v Pekingu.
