Lara Paukovič
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Politika
Literarna kariera Borisa Johnsona
Boris Johnson je po Benjaminu Disraeliju in Winstonu Churchillu predsednik britanske vlade, ki se ponaša z bogato pisateljsko kariero, od katere tudi dobro živi. Johnsonova bibliografija obsega 11 del, med katerimi najdemo življenjepis Winstona Churchilla (ki ga je neskromno primerjal s samim sabo), knjigo o rimskem imperiju in Londonu, pa tudi vodnik po avtomobilskem trgu, ilustrirano knjigo otroške poezije in psevdoavtobiografski roman. Kaj ima Boris Johnson z avtomobili? Med letoma 1998 in 2008 je bil avtomobilski kolumnist za GQ. Neki pisec ga je takrat zaradi seksualnih podtonov v člankih označil za »najslabšega avtomobilskega novinarja«, urednikom pa naj bi bil paral živce s poznim oddajanjem člankov in celo izgubo testnih vozil.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Družba
Z druženjem nad strah in predsodke
Luiji Juhanes, begunec, malo starejši od 20 let, pripoveduje, kako se je odločil, da bo zapustil rodno Eritrejo: »Ko sem končal srednjo šolo, sem moral v vojsko, tako kot vsi fantje v naši državi. Nekoč smo imeli vaje v vojaškem taboru in skupaj z nekaj prijatelji smo se odločili, da pobegnemo. Takrat sem bil star 18 let.« Prek Sudana in Libije ter nato čez Sredozemsko morje – z ladjo, na kateri je potovalo več kot 800 beguncev – je prišel v Italijo, od tam pa v Ljubljano, kjer biva že več kot dve leti. Ga je bilo hudo strah? »Ne, nisem preveč razmišljal o tem. Konec koncev je pri nas to nekaj normalnega.« V Sloveniji se je spoprijateljil z veliko ljudmi, zadovoljno razlaga in dodaja, da slabih izkušenj s Slovenci tako rekoč nima. Ob prihodu sem sta mu pri vključevanju v družbo pomagali organizaciji Slovenska filantropija in Društvo Odnos, dobil je socialno pomoč in stanovanje, v katerem živi skupaj z begunci iz Sirije, ki so v tem času ravno tako postali njegovi dobri prijatelji. »Po treh letih socialne pomoči ne dobivaš več, vendar se bom znašel. Občasno prevajam, tako da s tem zaslužim nekaj denarja, namen pa imam najti tudi resnejše delo. Rad delam. Želel bi se naučiti slovenščine in študirati – kaj podobnega političnim vedam. Vendar je slovenščina zelo težka.« (smeh) Začetni korak je že narejen, četudi je začel pri osnovah: prva beseda, ki jo je znal v slovenščini, je ’pozdravljeni’ – in izgovori jo zelo suvereno.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura
Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Portret
Portret: Matic Lukšič, igralec, ki na morju prebira Dylana Doga
Nahajate se na zabavi in nekdo od povabljenih se je odločil, da bo predvajal hit Moje sonce slovenske najstniške skupine Bepop, megauspešne na začetku novega tisočletja. Lahko zavijate z očmi, lahko sramežljivo mrmrate besedilo – če ste rojeni po letu 1990 – zavoljo otroško-najstniške nostalgije, lahko pa se pridružite človeku, ki poplesava naokoli in poje na ves glas – na vsaki zabavi je praviloma vsaj en tak. Če ste na isti zabavi kot igralec Matic Lukšič (letnik 1992), je zelo verjetno, da je to prav on. Eden njegovih številnih talentov je namreč, da zna na pamet skoraj vsa besedila slovenskih pop uspešnic. »Nekje do trinajstega leta sem preposlušal vso slovensko estrado, od Čukov do Bepopa,« smeje razlaga. »Na neki točki sem ugotovil, da imajo vsi komadi precej podobno formulo: ’se’ se rima na ’te’ in tako dalje. (smeh)« Njegovi glasbeni poskusi pa niso ostali le pri učenju uspešnic – že v srednji šoli (kjer je bil sicer zelo aktiven v ŠILI, šolski improligi) je ustanovil bend, ki obstaja še danes, in kar nekaj njegovih prijateljev je potihem pričakovalo, da se bo glasbi posvetil profesionalno. Ali pa lutkam ali ilustraciji – tudi tja seže njegov umetniški zanos. »V osnovni šoli sem govoril, da bom Svetlana Makarovič, ker je bila zame nekdo, ki zajema vsa področja umetnosti, sem pa hotel biti tudi lutkar. V devetem razredu sem se vpisal na oblikovno, ker sem se želel ukvarjati z ilustracijo, a že takrat sem potihem računal tudi na to, da bom po končani srednji šoli izobraževanje nadaljeval na AGRFT. Toda takrat je bilo vse skupaj še nekako v oblakih. Zanimalo me je veliko stvari.« Fast-forward štiri leta naprej, ko Matic izpolnjuje vpisni list za fakulteto. Na prvem mestu je dejansko pristala igra, kaj pa rezerve? »Pojma nisem imel, kaj naj izberem za back-up plan. (smeh) Nekaj sem razmišljal o muzikologiji, a bi moral znati igrati klavir, jaz pa še kitaro komaj znam, štiri akorde, to je pa to. (smeh) Poleg tega sem vedel, da bom bend nekako ohranjal še naprej, tudi če bom sprejet na igro. Za ALUO pa sem se v resnici premalo pripravljal in nisem imel spet tako velike želje po ilustraciji. In če bi jo vpisal, bi mi bilo pozneje gotovo žal, da nisem šel na igro, tako kot se zdaj kdaj vprašam, kako bi bilo, če bi študiral ilustracijo.«
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Družba
Lutka Barbie je letos praznovala 60. rojstni dan. Odkar je prva barbika, ki jo je Američanka Ruth Handler zasnovala na podlagi kartonastih lutk, s katerimi se je igrala njena hči Barbara, ugledala luč sveta, se je marsikaj spremenilo.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura
Knjižnice in knjigarne: zaveznice ali sovražnice?
Knjižnice so hrami znanja, socialni korektiv in imajo pomembno vlogo pri širjenju bralne kulture, sploh v Sloveniji, ki se lahko pohvali z razvejeno in široko dostopno mrežo splošnih knjižnic. Vendar pa se ob debatah o krizi založništva poraja vprašanje, ali nanjo nekoliko vpliva tudi to, da si bralci pri nas knjige raje izposojajo, kot jih kupujejo. Raziskava Knjiga in bralci V: bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji iz leta 2014 (ravnokar se izvaja nova) je sicer ugotovila, da sta nakupovanje knjig in izposoja v knjižnicah pozitivno povezana, saj je med obiskovalci knjižnic največ sedanjih in potencialnih intenzivnejših kupcev knjig, vendar pa v njej hkrati najdemo podatek, da je znotraj skupine, ki ne kupuje knjig, vseeno dve tretjini tistih, ki si knjige izposojajo. Poleg tega je 78 odstotkov anketirancev zadnjo leposlovno knjigo pridobilo tako, da so si jo izposodili, ne kupili – bodisi v knjižnici (največji delež, 44 odstotkov) bodisi od znancev ali iz domače knjižnice. Zgovorno je, da so celo ljudje, ki bi si nakup knjige lahko privoščili, na najbolj izposojana dela (zadnji tak slovenski primer je Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, ki je sicer nekaj posebnega, kajti knjiga se za slovenske razmere tudi odlično prodaja; prav tako Jezero Tadeja Goloba, za katero se prav tako še vedno vrstijo virtualne rezervacije) pripravljeni čakati tudi po več mesecev. Da bralci dajejo prednost izposoji, nam postane jasno, že če primerjamo število izposoj in število prodanih izvodov posamezne knjige – število izposoj je praviloma občutno višje od števila prodanih izvodov, tudi če gre za uspešnico. Nagrajeni in večkrat ponatisnjeni roman Draga Jančarja To noč sem jo videl se je prodal v okoli 10.000 izvodih. Knjižničnih izposoj vseh natisov od leta 2010, ko je bil roman prvič izdan, pa je bilo več kot 35.000. Prvih pet največkrat izposojanih knjig v posameznem letu (v letošnjem letu je to otroška knjiga Brina Brihta) ima praviloma od 7000 do 15.000 izposoj, založniki pa so že veseli, če jim – sploh pri domači literaturi – uspe prodati polovico naklade, tj. 200–300 izvodov.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Portret
Osemnajstletni Aljaž Primožič je letošnji dobitnik Župančičeve frulice, ki jo vsako leto podeljujejo najboljšim osnovnošolskim in srednješolskim pesnikom ter osnovnošolskim deklamatorjem. V konkurenci dvainštiridesetih pesnikov je žirijo v sestavi Veronika Dintinjana, Igor Divjak in Janko Lozar prepričal z grenko ljubezensko pesmijo Moje stanovanje. Vendar si pozornosti ne zasluži le zaradi nagrade, temveč ker kljub mladosti že nekaj let opozarja nase s svojo umetnostjo. Je urednik gimnazijske literarne revije in vodja šolske gledališke skupine, sodeluje pri pesniškem festivalu Izrekanja in literarnih večerih ter dogodkih v rodnem Celju, objavlja v pomembnejših literarnih revijah in na portalih, dve leti je bil del projekta Mlada Drama – prvič so sodelujoči dramska besedila ustvarjali pod mentorstvom Žige Divjaka, drugič Luke Marcena –, režiral pa je tudi že tri produkcije, Jagababo Daneta Zajca, Salomo Oscarja Wilda in posebej odmevno Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan. Ker se je v režiji prvič preizkusil tako mlad, se v teh treh predstavah dobro kaže kronologija njegovega razvoja. »Ko smo delali Jagababo, smo se vsi še precej iskali, ampak mislim, da je bil končni izdelek kljub temu dober. Saloma je bila zame spet malo drugačna izkušnja, ker se mi je zdelo, da nisem delal čisto s srcem, ampak če ne drugega, sem se takrat naučil, da moram res stati za predstavo oziroma tistim, kar počnem, ker se to pozna na končnem izdelku. Raje delam v manjši zasedbi, pri Salomi pa je veliko likov – poleg tega nisem v celoti padel v besedilo.« Zato pa se je toliko bolj našel v Trpljenju mlade Hane, s katero so ustvarjalci gostovali na festivalih Trans- generacije in Vizije. Sicer se še vedno nima za režiserja, ker je zanj režiser nekdo s formalno izobrazbo – vendar pa računa na to, da jo bo kmalu imel, izobraževanje želi namreč nadaljevati na AGRFT, smer gledališka režija. »Čeprav tudi pišem poezijo, o primerjalni književnosti ne razmišljam, ker to lahko še naprej počnem ob poklicu. Če mi uspe priti na režijo in dobiti neko zaposlitev na tem področju, bom res zadovoljen.«
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Kultura
Svet je v plamenih. Če še ni, bo čez nekaj desetletij, ko posamezna območja na planetu zaradi globalnega segrevanja ne bodo več primerna za življenje ali se bomo zadušili v plastiki ali nas bo nadvladala in uničila umetna inteligenca ali pa se bomo zaradi naraščajočih družbenih razlik pobili med seboj. Živimo v času nevarnosti okoljske katastrofe, ponovnega vzpona fašizma, omejevanja težko priborjenih ženskih pravic, nebrzdane jeze, ki poraja nasilje, in nenadzorovanih migracij; času, v katerem si človek težko privošči, da ne bi bil angažiran – in tega se dobro zavedajo tudi mladi. Samo pomislimo na Greto Thunberg in gibanje Petki za prihodnost po vsem svetu, množične proteste mladih Američanov, ki so lani po številnih strelskih napadih odločno zahtevali nadzor nad orožjem, pa Czarny protest na Poljskem, kjer je šlo zaradi načrtov poljske vlade o popolni prepovedi splava na ulice tudi veliko mladih žensk.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Kultura | Portret
Urška Centa, plesalka in koreografinja
Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.«
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Družba
Z zelenimi pobudami nad vročino
»Sajenje dreves je za zdaj daleč najučinkovitejši in najcenejši način boja proti podnebnim spremembam,« je okoljski urednik Damian Carrington prejšnji teden zapisal v članku v Guardianu, ki navaja, da bi lahko s premišljenim projektom sajenja dreves po vsem svetu odstranili dve tretjini izpustov, ki so posledica človekove dejavnosti in ki močno onesnažujejo ozračje.
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Družba
Vsako jutro, če mu je vreme le naklonjeno, si 70-letni Aleksandar Ilić – Aco na rame naloži dva fotoaparata in se odpravi v naravo. V okolici koseškega bajerja fotografira rastline in živali, ko se vrne domov, pa fotografije ureja v fotošopu. »Tudi na morju imamo apartma, in kadar sem tam, se zbujam zelo zgodaj, da s fotoaparatom ulovim prve sončne žarke. Enostavno nočem biti doma. Tudi v hribe hodim, čeprav sem imel težave s kolenom in imam zdaj že štiri leta umetno koleno. Za hude strmine tako nisem več, obvladam pa na primer Veliko planino.« Kadar ne fotografira in ne hodi po hribih, bere, navdušen je nad športom, obiskuje dejavnosti v Dnevnem centru aktivnosti za starejše, gleda filme, z ženo skrbita za vnuke in se sem ter tja odpravita v gledališče. »Dnevi mi res hitro minevajo,« pravi.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Družba
Carola Rackete spet na prostosti
Ladja Sea-Watch 3, ki jo je upravljala 31-letna nemška kapitanka Carola Rackete, je 12. junija na libijski obali vkrcala 53 migrantov in odplula proti Lampedusi, najbližjemu varnemu pristanišču – ponudbo, da bi se zasidrala v Tripoliju, je zavrnila, kajti dobrodelne organizacije to pristanišče označujejo za nevarno. Toda 14. junija je Italija zaprla pristanišča za ladje z migranti. Italijanski notranji minister Matteo Salvini je prepovedal zasidranje ladje, dokler preostale evropske države ne bi potrdile, da bodo sprejele migrante na krovu – izkrcalo se je lahko le 13 potnikov, med katerimi so bili otroci, noseče ženske in bolniki. Konec junija so Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg in Portugalska potrdili, da bodo sprejeli migrante, toda ladja še vedno ni dobila dovoljenja, da bi se zasidrala v italijanskem pristanišču.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Kultura
Pritisk, da bi poleti prebrali vse, česar vam med letom ni uspelo, je velik. In gotovo prav nič ne pomaga, da vas z bralnimi priporočili bombardiramo mediji in založbe; eni vam poskušajo prodati najnovejše ljubiče, drugi zadnjo knjigo Naomi Klein ali Janisa Varufakisa. Za »poletno branje« smo izbrali nekaj preverjeno kakovostnih avtoric in avtorjev, za katere pa ne bo prav nobene škode, tudi če jih boste brali kdaj pozneje, daleč stran od plaž ali turističnih znamenitosti.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Kultura | Portret
Režiserka Mateja Koležnik spada med tiste slovenske ustvarjalke, z uspehi katerih v tujini bi se lahko hvalili – pa se ne. V njenem primeru prvič zato, ker veliko Slovencev v resnici niti ne ve, kako uspešna je v nemško govorečem prostoru, drugič pa, ker to – razen ko gre za športnike ali kakšne druge izjeme – ni v naši naravi. A tudi če smo zadržani do uspehov rojakov, je nemogoče prezreti, da je v zadnjih štirih letih, odkar režira zunaj slovenskih meja, naredila veliko: to med drugim potrjujejo nagrada nestroy, ki jo je dobila za uprizoritev Ivanova v Celovcu (sočasno z njo je nestroy za življenjsko delo prejel Peter Handke), povabilo k režiji v Berliner Ensemble in nagrada za najboljšo predstavo sezone, Kralja Ojdipa, v münchenskem Residenztheatru. Sicer pa ji tudi v Sloveniji ni manjkalo priznanj: v teku kariere je prejela vse pomembnejše nagrade, od več Borštnikovih do nagrade Prešernovega sklada ter nagrad na festivalih Zlati lev v Umagu in Gavelline večeri v Zagrebu, pa tudi nekaj povabil, da bi postala direktorica katere od domačih gledaliških hiš. »A vedela sem, da to ni zame. Kakor ne morem biti niti profesorica na akademiji: ne bom študentov učila tistega, kar sem s težko muko dognala sama,« se smeje. Njeni iskrenost in prostodušnost sta osvežujoči in nekoliko nepričakovani, če upoštevamo njeno izjavo, da je obsedena s strukturo in da mora imeti vse pod nadzorom. »Sem učiteljski otrok, ’ziherašica’ in piflarka. Kadar dvomim, raje desetkrat več delam, kot da bi verjela intuiciji. Mojih predstav nikoli ne prinese voda, so natančno strukturirane in urejene, zato pa jim včasih umanjka presežek, ki ga prinese kreativna svoboda in odprtost v procesu.« A prav to je tisto, kar cenijo v nemškem teatru. »Potreba po strukturiranem sporočilu, ki jo imam sama, je za Nemce samoumevna. Bonus moje režije pa je, da jih silim, da čutijo, ne pa ilustrirajo svoje vloge.« S tem je bila, ko je začela delati v nemško govorečem okolju, v prednosti, a morala se je navaditi na druge stvari. »Na primer na to, da je 90 % reči izgubljenih s prevodom, referenčni prostor, s katerim operiraš, pa je popolnoma drug. Ne samo v smislu, da nekomu ne moreš reči ’igraš kot netalentirana sestrična Helene Blagne’ (namesto ’Helene Fischer’), ampak tudi to, katere knjige berejo, filme gledajo ... Gledajo namreč veliko manj angleško-ameriške produkcije kot mi, ker imajo toliko svoje. Vse to pa je še malenkost – ko se mi je kariera v tujini res odprla in sem dobila priložnosti v teatrih, kamor sem se včasih ure in ure vozila gledat predstave, sem se morala soočiti tudi s paničnimi napadi.« Spomni se trenutka, ko je šla med vajo za predstavo v Berliner Ensemble na stranišče v del za obiskovalce, kjer je nekoč z nališpanimi berlinskimi damami stala v vrsti med odmorom. In zdaj bodo te ženske na odru gledale njeno predstavo ... »Naenkrat me je zagrabilo: kaj jaz delam tukaj? Ampak če dobro pomislim, sem bila vedno strahopetna, nervozna sem bila tudi pred premierami v Drami, Kranju ali Celju, prepričana, da bom zamočila in da mi nihče več ne bo dal ničesar za režirati. Samo prostor se razširi.«
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Družba
Ko se človek zadnje tedne sprehaja po avli ljubljanske Fakultete za družbene vede, poleg marljivih študentov, ki se pred predavalnicami učijo za zadnje izpite, opazi še nekaj: gole fotografije, premišljeno razporejene po celotnem prostoru. Nekatere so vidne, takoj ko stopiš skozi vrata, druge se skrivajo po kotih in stopniščih; nekatere so umetniške, druge zelo eksplicitne, skoraj pornografske. Vse pa imajo enak namen: razstava Send Nudes (Pošlji mi gole fotke) preobrača predstave, ki jih imamo zaradi idealiziranih seksualiziranih podob, s katerimi nas bombardirajo mediji in družabna omrežja, o golem telesu.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura | Portret
Rojena je ravno na dan černobilske katastrofe, 26. aprila 1986. Triintrideset let pozneje je HBO-ju s serijo Černobil uspel veliki met, Urški Djukić pa osebni veliki met: kot sorežiserka filma The Right One se je namreč predstavila na filmskem festivalu v Cannesu, kar je za mladega režiserja ali režiserko pomembna odskočna deska v svet mednarodnega filma. Bila je del projekta See Factory, ki deluje tako, da dva režiserja iz različnih kulturnih okolij »zapakirajo« v tandem, njuna naloga pa je napisati scenarij za film in ga zrežirati. Urška, ki so jo v program sprejeli na podlagi njenih preteklih kratkih filmov, se je skupaj s sorežiserjem odločila za zgodbo o posesivni balkanski materi, ki ji ni všeč sinova nova zaročenka. »Scenarij sva, ne da bi se prej spoznala, dva meseca pisala po Skypu, potem pa ugotovila, da se pravzaprav sploh ne strinjava, zavrgla vse, kar je do tedaj nastalo, in se lotila novega. (smeh) Vsekakor je bila to za oba velika preizkušnja. V tem procesu sorežije sem se naučila ogromno o nadzoru in o zaupanju kot dveh ključnih mehanizmih, ki ju režiserji uporabljamo za dosego ciljev.«
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura | Portret
Nina Dragičević, umetnica, za katero je umetnost edina možna izbira
Ko sedemo v lokal v središču Ljubljane, takoj postane pozorna na zvoke v okolici. Ljudje za sosednjimi mizami glasno klepetajo, glasba doni iz zvočnikov. »Ni okolje zvočno prenasičeno?« čez čas vpraša. »Celo v nekaterih knjižnicah igra radio, v lokalih je glasba tako glasna, da se moramo dreti, da sploh lahko slišimo drug drugega ... nič čudnega, da ne znamo biti več sami s seboj v tišini. In podobno je – ravno zaradi te prenasičenosti – s poslušanjem. Pred časom sem spremljala okroglo mizo o radijski igri, v kateri so ugotavljali, da je treba radijske igre krajšati, ker ljudje sicer ne ostanejo zbrani. Toda sprašujem se, ali je res smiselno krajšanje – ne bi bilo bolje, da bi poskusili občinstvo nekako kultivirati nazaj v poslušanje?«
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura
V drugi polovici leta 2018 so Uporne bralke (Pobunjene čitateljke), skupina mladih neodvisnih literarnih kritičark in teoretičark iz Slovenije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne gore, zasnovale zanimiv projekt: preverile bodo, koliko se v regiji piše o književnosti, pa tudi, koliko prostora znotraj literarnih novic, reportaž in kritik je namenjenega ženskam in koliko moškim.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura
»Na živce mi grejo družbene norme, na primer, da moraš biti potrpežljiv, pa da moraš vprašati za dovoljenje, preden kaj poveš. To si je izmislil nekdo, ki nima nič boljšega v lajfu za delat.«
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura | Portret
Ko ga povabimo na intervju, sprva nekoliko omahuje; češ, kaj točno pa bi sploh lahko povedal o sebi? A Juretu Brglezu (1993) pravzaprav ni treba govoriti veliko, namesto njega pripovedujejo njegova dela. Zanimanje za izvirne portretne ilustracije, ki jih prilagodi vsakemu posamezniku, vse bolj raste, aktivno se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, v prihodnosti pa ga mika tudi delo v filmski industriji, bodisi kostumografija bodisi oblikovanje grafične podobe filmskih rekvizitov. Razstavljal je že v galeriji Ravnikar Gallery Space, Kinu Šiška in DobriVagi ter opravil dve krajši umetniški praksi v Berlinu.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura
Dobri stari časi papirnatih dinozavrov
Revija Literatura, eden osrednjih mesečnikov za književnost pri nas, je te dni praznovala 30-letnico, s tem pa se odpira prostor za pogled v zgodovino slovenskih literarnih revij in premislek o njihovi relevantnosti danes. Kadar se pogovarjamo o razliki med »nekoč« in »danes« na literarnem polju, seveda tudi pri literarnih revijah, se obdobja »nekoč« ljudje, ki so bili takrat na vrhuncu ustvarjalne moči, praviloma spominjajo s skoraj romantično nostalgijo. »Nekoč« so objave v literarnih revijah nekaj pomenile, omogočile so vzpon na literarni Parnas, honorarji so bili visoki, avtorji spoštovani (da ženske skoraj niso objavljale, se takrat ni zdelo sporno, časi so bili pač drugačni), kakovost besedil je bila višja, o njih se je več razpravljalo in tako dalje in tako dalje. »Danes« nihče več nima časa za branje, pisci so premalo plačani, bralci vse bolj brezvoljni, sicer pa je tako ali tako vse na spletu ...
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Andrej Tomažin, pisatelj in pesnik
Za Andrejem Tomažinom je plodovito obdobje: konec lanskega leta sta mu izšli kar dve knjigi, kratkoprozna zbirka Anonimna tehnologija, v kateri – kot eden redkih na domači literarni sceni – med drugim spretno preigrava nianse odnosa med ljudmi in tehnologijo in ki je med štirimi nominiranci za nagrado kritiško sito, ter pesniška zbirka Izhodišča, zbir »neprijazne« poezije, ki je bila v recenziji na Radiu Študent označena za »miselni cirkuški trapez«. Tudi sicer je Tomažin, čeprav je v začetni fazi svoje literarne kariere (rojen je leta 1988), precej produktiven pisec: za seboj ima dve izdani prozni deli, roman Črvi (2016) ter zbirko kratke proze Stramorjevi koraki (2014), pa tudi kar nekaj novinarskih izkušenj – najprej si jih je nabiral na Radiu Študent, nato v kulturni redakciji RTV Slovenija, trenutno pa sodeluje z revijo za kritiko sodobne umetnosti Šum. Souredil je zadnjo številko, zanjo spisal tudi zgodbo, revija pa je bila del razstave Marka Peljhana Here we go again…SYSTEM 317 na 58. beneškem bienalu. »Ljudje mi velikokrat rečejo – ti imaš pa zdaj že res veliko izdanih knjig,« se pošali. »Toda meni se to v resnici ne zdi veliko, pravzaprav bi jih lahko imel več. Vsakemu svojemu delu se natančno posvetim, a če bi knjige res ’štancal’, bi imel najbrž vsako leto zunaj eno.«
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Družba
Na seznamu slovenskih spletnih vplivnežev (ang. influencers), o katerih smo v Mladini pred časom že pisali, se zelo pogosto znajdeta tudi Teja Perjet in Jani Jugovic, ki sta se spoznala v resničnostnem šovu Gostilna išče šefa in zaslovela (ta termin v slovenskem prostoru uporabljamo z rahlim zadržkom) s kuhanjem, pozneje pa sta našla novo tržno nišo: zdaj vsak s svojim profilom na Instagramu, @coolfotr in @coolmamacitaa, spadata v skupino mami – in oči, čeprav so ti z izjemo Jugovica v manjšini – blogerk in blogerjev. V skupini poleg omenjenih najdemo blogerke z imeni kot Nepopolna mama, Mamina maza, Z ljubeznijo, mama, Organizirana mama, Ful kul mami, Mami na off ali Free_spirit_mama (nekdanja misica Iris Mulej, ki se je po porodu prav tako vrgla v vode mami bloganja). Kaj počnejo? Zelo preprosto: tako kot se ostale blogerke in blogerji ukvarjajo z ličili, modo, kuho, avtomobilizmom itd., imajo mami blogerke otroke (no, nekatere celo združujejo več področij, imajo na primer otroke in modo). Njihovi blogi in družabna omrežja so polna fotografij otrok v vozičkih, otrok v postelji, njih z otroki (po možnosti v ujemajočih majčkah »mami« in »vstavi ime otroka«), hrane, ki jo ta otrok je, kartic, na katerih piše, koliko let je pravkar dopolnil/a mali nadobudnež ali nadobudnica, in tako dalje.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura
Nekdo vam na lepem reče, da v eni roki ne morete držati dveh lubenic. Kaj storite – boste preverili? Eden vidnejših kosovskih umetnikov mlajše generacije Driton Selmani (1987) se ni samo prepričal, ali je to mogoče, in ugotovil, da je, ampak na podlagi tega ustvaril umetniško delo. Star albanski pregovor, »Ne moreš držati dveh lubenic v eni roki«, ki se nanaša na to, da velikokrat ne moremo imeti dveh stvari hkrati ali se nahajati na dveh različnih mestih, četudi bi to želeli, je postavil v širši kontekst, kontekst nacionalne identitete. Njegova fotografija, na kateri žonglira z dvema lubenicama v eni roki, je bila namreč posneta na meji med Albanijo in Kosovom, na mostu, ki ločuje obe državi – tako rekoč nikogaršnji zemlji. Umetnik na mostu lovi ravnotežje, da mu sadje ne bi padlo na tla, hkrati pa poskuša kot državljan države, ki je ves čas razpeta med konflikti med Albanci in Srbi, obdržati ravnotežje tudi v tem smislu.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Družba
Raziskava, ki so jo pri ameriški organizaciji za digitalno varnost SIFT izpeljali leta 2016, je pokazala, da je kar deset odstotkov profilov na teh aplikacijah lažnih. Za ustvarjanje lažnih profilov oziroma umetne spletne identitete ima angleščina poseben izraz: catfishing. Nekateri lažne profile ustvarjajo iz dolgočasja ali z namenom trolanja (namernega izzivanja prek spleta), za drugimi se skriva namen oškodovanja ljudi – zadeve gredo celo tako daleč, da jim uporabniki začnejo pošiljati denar ali intimne fotografije in posnetke, s katerimi jih je pozneje mogoče izsiljevati. »Zanimivo je, da ljudje še vedno nimajo zdravega odnosa do vsebin na internetu,« pravi Tadej Hren iz nacionalnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT. »Internetu preveč zaupajo. Morda je težava tudi to, da nismo bili naučeni, kako se na spletu sploh obnašati: kar pojavil se je in bili smo vrženi vanj. Nekateri so že po naravi takšni, da vidijo mogoče pasti, drugim to ne gre najbolje od rok in potem poskušajo nekako plavati ... Vidi se, da tudi ni posebnega izobraževanja na tem področju. Kot je bilo včasih pomembno, da se učimo o zgodovini, bi bil mogoče zdaj čas, da v šolski kurikul vpeljemo kaj o internetu.« Lani so imeli v centru SI-CERT kar 82 primerov ’sextortiona’ oziroma izsiljevanja z intimnimi posnetki, ki so jih izsiljevalci pridobili prek spleta. »Nekaj je bilo vmes sicer tako imenovanega revenge porna (maščevalne pornografije), v vseh drugih primerih, to je v 69, pa so bili oškodovanci moški, ki so se na spletu seznanili z lepo žensko, ta pa jih je čez čas prepričala v seks prek spleta. Ko je tisti, ki je bil v resnici na drugi strani, pridobil posnetek, na katerem je uporabnik slečen ali v kakšnem drugem intimnem položaju, se je začelo izsiljevanje,« pove Hren. Pogost primer so tudi ženske, ki spletnim »matchem« (neredko so to domnevni osamljeni vojaki ali kaj podobnega), ko se ti naenkrat znajdejo v finančnih težavah, brez obotavljanja nakazujejo velike vsote denarja. »Žrtve pozneje povedo, da so, četudi so bile že dlje vpete v neki romantičen odnos s sogovornikom, nekje v ozadju ves čas vedele, da nekaj ni v redu, a so kar vztrajale. Preprosto niso bile pripravljene verjeti, da se prevara dogaja ravno njim. To so pogosto osamljene ženske: vdove ali pa takšne, ki jih partner že dolgo ne pogleda več, izgubile so zagon v življenju, zato se oklenejo vsake rešilne bilke. Sicer pa vsi vemo, koliko profilov na spletu je lažnih in kako pogoste so prevare, a spletno zmenkarjenje je še vedno v polne m pogonu. To je kar zanimivo,« še pravi Hren.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Družba
Smo v resnici pripravljeni na ženske v znanosti?
Prejšnji teden je svet obkrožila prva fotografija črne luknje. Kmalu za njo se je po spletu razširila še fotografija mlade znanstvenice Katie Bouman, ki je pomagala sestaviti računalniški algoritem, s katerim je bil ta dosežek mogoč.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Kultura | Portret
Če si boste v teh dneh na novi lokaciji ljubljanske Drame, na Fassbinderplacu v Železniškem muzeju, ogledali predstavo Ali: strah ti pojé dušo, bo prav ona tista, ki vas bo skupaj z igralskimi kolegi animirala med »delovnim odmorom«, ko se boste naenkrat znašli na odru, v središču dogajanja (več ne bomo razkrili, da vam ne pokvarimo vznemirjenja ob ogledu). V uprizoritvi sicer odigra kar tri vloge: prostitutko Katharino, čistilko Paulo in trgovko Angermayerjevo, kar ji je, ker gre za drugačen koncept kot pri predstavah, ki jih je delala doslej, poseben izziv. »Če sem imela pri drugih predstavah celo sestavljanko, imam tukaj samo koščke in tudi v tem zelo uživam. Sicer pa mi je to predstavo super ustvarjati tudi zato, ker gre malo ven iz gledaliških okvirov. Ni tistega klasičnega velikega odra, ampak je prizorišče bolj dinamično. To se mi zdi zelo dobro tudi za občinstvo – kot igralka in kot gledalka imam rada, če je nekaj ’malo drugače’. Najprej sem se sicer spraševala, kako se bo abonmajska publika znašla na novem prizorišču, a če so odprti, ni težav. In v gledališče moraš priti z odprto glavo, če hočeš, da ti kaj da,« pravi.
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Kultura
Ženska, ki je ustvarila genija
Scena: mož in žena v postelji sredi noči. Mož ne more spati, očitno pričakuje nekaj pomembnega. Da bi se zamotil, zbudi ženo in jo poskuša prepričati, da bi se ljubila z njim. »Daj no, saj ti ni treba narediti nič, samo leži tukaj,« ji reče. »Nehaj, to je naravnost pomilovanja vredno,« odvrne žena, vendar kmalu ugotovi, da upiranje nima smisla. »Dobro, pa daj,« se vda v usodo. Prizor postane za odtenek humornejši, ko začne mož ženi med seksom prigovarjati, naj si namesto njega predstavlja nekega mladca na plaži, ona pa se – morda ravno zaradi teh njegovih besed – sčasoma vsaj približno vživi; a se ob gledanju vseeno ne moremo znebiti tistega neprijetnega občutka, ki se da najustrezneje opisati z angleško besedo cringe, v slovenskem jeziku pa bi šlo najbrž za mešanico nelagodja in sramu.
