Lara Paukovič
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Kultura | Portret
Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni posrednik
Če ste si vsaj približno domači z našo literarno sceno, vam ime Aljaž Koprivnikar gotovo ni neznanka. Odkar se je vpisal na študij primerjalne književnosti in se odločil, da želi besedni umetnosti posvetiti življenje, je počel marsikaj: pisal pesmi, kritike, organiziral literarne dogodke in festivale, promoviral slovensko književnost v tujini in tujo doma. Po njegovi zaslugi je mnogo slovenskih piscev prevedenih v nemščino, saj sodeluje s Slovenskim kulturnim centrom v Berlinu pri pripravi Antologije mlade slovenske literature, ter v češčino – v času doktorskega študija v Pragi je organiziral festivala Mladi mesec in Microfestival (programski direktor katerega je še danes), kjer so se vedno predstavljali tudi slovenski avtorji. Zdaj pa slovensko literaturo vpeljuje še v portugalsko okolje, dobil je namreč povabilo, da se za en semester odpravi poučevat slovensko literaturo na filozofsko fakulteto v Lizboni.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura
Med pomembnejšimi nalogami Slovenske akademije znanosti in umetnosti je skrb za slovenski jezik – vendar Komisija za slovenski jezik v javnosti z njegovim stanjem ni zadovoljna. Na tiskovni konferenci so njeni predstavniki omenili nekaj dejavnikov, zaradi katerih bi slovenščina lahko začela izgubljati osrednje mesto v domači jezikovni krajini. Že lani so opozorili, da je vse več javnih napisov, imen lokalov ipd. v tujih jezikih, zlasti v angleščini.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura
»V nekaj letih naj bi v Ljubljani dobili stavbo, ki naj bi bila središče slovenskega znanja – novo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK),« beremo na začetku članka, ki smo ga v Mladini objavili leta 2008. No, piše se leto 2019 in o NUK 2 še vedno ni ne duha ne sluha, namesto tega lahko na kraju, kjer naj bi stavba stala, ne ravno poceni parkiramo. Razlogov za to je več – eden od njih je gotovo ta, da je predlog za novi NUK Marka Mušiča, ki je na natečaju zmagal leta 1989, vmes zastarel. Konec koncev je tudi članek, iz katerega je omenjeni navedek (napisala sta ga arhitekta Boris Matić in Nejc Černigoj), takrat pozival k ustavitvi projekta NUK 2, ker je bolje, da nove knjižnice nimamo, kot da imamo arhitekturno zastarelo knjižnico.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Portret
Katarina Gomboc je velika perfekcionistka. To človeku postane jasno takoj, ko začne prebirati njeno poezijo, v kateri vsaka beseda sedi na svojem mestu in daje vtis, da se je pesnica ure, dneve, tedne ukvarjala s tem, kako jih nanizati v verze, da bodo učinkovale točno tako, kot si je zamislila – in kot bi bilo povšeči bralcu, željnemu kar največjega vizualnega in zvočnega užitka.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Družba
V zvezi z dnevom žena, ki ga praznujemo prav na dan izida te številke Mladine, je novinarka Nataša Briški na Twitterju opozorila še na eno področje, kjer je razmerje med ženskami in moškimi posebej neuravnoteženo: poimenovanje ulic. »Edina ulica v centru Ljubljane, ki je poimenovana po ženski. Edina,« je zapisala pod fotografijo Ulice Josipine Turnograjske, razmeroma kratke in ne preveč obljudene ulice, ki se vije med Maximarketom in uršulinskim samostanom.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Portret
Pred enajstimi leti je Marko Matičetov, pesnik mlajše generacije (letnik 1984), prvič obiskal Brazilijo. Dežela sonca, morja in peščenih plaž ga je tako navdušila, da se od takrat tja vrača vsako leto. »Naučil sem se tudi portugalščine in jo danes tekoče govorim. Škoda se mi zdi, da bi se držal angleščine, zato se vedno poskušam naučiti jezika države, kamor potujem.«
-
Del krepitve skrajnega italijanskega nacionalizma, ki jo dobro ponazarja nedavna izjava predsednika evropskega parlamenta Tajanija o italijanski Dalmaciji in Istri, je tudi vnovič oživljena produkcija tretjerazrednih vojnih propagandnih filmov. Že pred 14 leti je film Srce v breznu v ospredje postavil partizansko enoto, ki je izvajala vojne zločine nad italijanskim prebivalstvom, zločine italijanskega fašizma nad slovanskimi prebivalci pa zamolčal. Takrat so slovenski in hrvaški igralci odpovedali sodelovanje v filmu in poleg Italijanov so večino vlog odigrali Srbi. V zadnjem izdelku iz kategorije »zločinski partizani«, vojni drami Rdeča Istra (2018) o umorjeni hčeri fašističnega veljaka Normi Cossetto, pa se pojavi tudi slovensko ime: Romeo Grebenšek, igralec Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Zakaj Slovenec igra v propagandnem filmu italijanske desnice, ostaja nejasno. »Filma ne branim, daleč od tega,« je bilo vse, kar je pred kratkim povedal za radijsko oddajo Mladi val, kjer sta ga voditelja med vrsticami poskušala prepričati, da je film zelo enodimenzionalen. »Ampak če pogledamo partizanske filme – kako pa so v njih upodobljeni Nemci? Kot brezčutni, brezrazumski roboti.«
-
V ljubljanskem Poligonu bo od 25. februarja do 1. marca, med zimskimi počitnicami, potekala brezplačna šola programiranja za dekleta, ki jo pripravljata iniciativa Code Week in Zavod Poligon v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje, FabLab mrežo Slovenije, Rampa Labom, Zavodom Državljan D, Institutom Jožef Stefan in ljubljansko Fakulteto za elektrotehniko. Računalniške vsebine prepogosto dosežejo le dečke, zato je šola programiranja za dekleta v tem smislu dobrodošel napredek – udeleženke se bodo na njej seznanile z osnovami programiranja računalniških igric, se preizkusile v izdelovanju elektronskih vremenskih postaj in pametnih oblačil, razpravljale bodo o odgovorni in etični rabi tehnologije ter spoznavale rabo računalništva v znanosti.
-
Knjige, ki motijo »standarde dostojne kulture«
Če nemara še gojite upe, da boste kdaj dočakali dan, ko se bodo pretirano skrbni starši (in stranka SDS) nehali pritoževati nad seznami knjig za šolsko branje, je morda čas, da jih opustite.
-
Sociologinja seksa, ljubezni in moči
»Ugled si je zgradila kot sociologinja seksa, ljubezni in moči,« tuji mediji, med njimi The Irish Times, opisujejo Evo Illouz, francosko-izraelsko sociologinjo, ki se v svojih delih ukvarja predvsem z odnosi v času kapitalizma in postkapitalizma. Je profesorica sociologije na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, poleg tega gostuje na številnih uglednih univerzah po svetu in se je pred časom v nemškem časopisu Die Zeit znašla v laskavi družbi 12 mislecev, ki bodo s svojimi dognanji oblikovali prihodnost, prihodnji teden pa se bo ustavila v Ljubljani na literarnem festivalu Fabula. Nastopila bo v sklopu Fabula pred Fabulo in s predavanjem dopolnila festivalski fokus – letos je ta Zidovi med nami. Zidovi, kot pravijo organizatorji, niso nujno le materialni, lahko so tudi čustveni – med nami rastejo in se podirajo v različnih odnosih in različnih okoliščinah.
-
Sodobna sporočila v steklenici
Petintridesetletni Behruz Bučani je iranski novinar, pisatelj, aktivist in borec za človekove pravice, ki je za roman Gore, edini prijatelj: pisati iz zapora Manus (No Friend but the Mountains: Writing From Manus Prison) prejel avstralsko literarno nagrado, nagrado države Viktorije (Victorian Premier’s Literary Award). Denarni del nagrade znaša 125 tisoč avstralskih dolarjev (malo manj kot 80 tisoč evrov). Vendar bo Bučani denar težko porabil, kajti še vedno biva na otoku Manus v Papui Novi Gvineji, kamor so ga leta 2013 namestili skupaj s številnimi drugimi prosilci za azil iz Azije. Iz Irana je pobegnil, ker je bil zaradi novinarskega dela v nemilosti in mu je grozil zapor, a se mu zunaj domovine odtlej ni godilo nič bolje. Ko je poskušal z ladjo iz Indonezije priti v Avstralijo, so ga avstralske oblasti prestregle in najprej zadržale na Božičnem otoku, nato pa preselile na Manus.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
Kako se razvije umetnik? Klic po ukvarjanju z umetnostjo je nepredvidljiva, izmuzljiva reč. Obstajajo ljudje, ki vztrajajo v konvencionalnih poklicih in zberejo pogum za skok v umetniške vode šele, ko dokončno ugotovijo, da jih delo ne izpolnjuje. Drugi se – še negotovi – odločijo, da bodo tihemu klicu sledili z vpisom na humanistične smeri študija, pa bodo že videli, kam jih bo peljala izbrana pot. Posebno zanimiva pa je skupina, ki umetnost kot nekaj svojega čuti od zelo mladih nog. Ti po navadi zelo hitro resno zagrabijo za delo na tem področju in se veliko prej kot njihovi vrstniki podpišejo pod umetniška dela.
-
Že približno leto je mobilna igra Producentka in ljubezen med najbolj priljubljenimi na Kitajskem: v dveh mesecih po izidu septembra 2017 si jo je preneslo 10 milijonov uporabnikov. Kitajski razvijalci mobilnih iger so odkrili zlato jamo: v ZDA se še vedno osredotočajo na moške, stare od 18 do 34 let, Kitajci pa ugotavljajo, kako pomembne potrošnice v svetu »gaminga« so mlade ženske.
-
Dileme samozaposlenih v kulturi
Ilustratorka Polona Lovšin je pred kratkim na Facebooku opozorila na težave ustvarjalcev s statusom samozaposlenega v kulturi. Ta status se posamezniku, ki deluje v kulturi, pravzaprav izplača pridobiti samo, če ve, da mu bo država plačevala prispevke za socialno varnost. Pogoj za to so izjemni dosežki v kulturi.
-
Ta četrtek, 31. januarja, so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, ki bo na ogled do 31. marca. Razstavljena so dela sodobnih avtorjev in avtoric, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Izbrala jih je kustosinja Martina Vovk, ki pravi, da je sodelujoče zaznamoval čas, ko so stopili na umetnostno sceno: pozna devetdeseta oziroma prelom tisočletja. »Devetdeseta leta so tako pri nas kot v svetu predstavljala v marsičem novo, prelomno obdobje.« Umetniki naj bi takrat ugotovili, da so stari umetnostni modeli preživeti in začeli iskati nov izraz – zato je obdobje od takrat »čas brez nedolžnosti«. Razstavlja triindvajset umetnikov: Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović in Uroš Weinberger. Mitja Ficko, eden izmed avtorjev, poudarja, da gre za prvo slikarsko soočenje te vrste po osemnajstih letih. »S takšno razstavo avtor na novo vrednoti in preverja svoje delo – tudi glede na prostor in ostalo produkcijo. To je nujno.«
-
Na Twitterju je potekala burna razprava o (ne)branju, ki jo je sprožila Jelka Godec – ja, prav tista poslanka SDS, ki je pred časom ministrstvo za izobraževanje pozvala, naj poostri nadzor slovenistov v zvezi s knjigami, ki so na seznamu za domače branje.
-
Še en moški, ki prikimava Perkovim in Vodebovim načelom, je glasbenik Jan Plestenjak – nedavno je ob izdaji skladbe začutil potrebo, da svoje nazore razloži vsem slovenskim medijem, v katerih je skladbo predstavljal. »Želim si dom, ki ga naredi samo ženska. Moški zgradi hišo, ženska pa naredi dom,« je takrat razlagal. Scenarija, da moški ostane doma z otrokom, ženska pa prevzame službene obveznosti, ne priznava, kajti (v skladu z omenjenima teoretikoma) »katera ženska pa si želi moškega, ki je kastriran«. Plestenjak sicer razume, da si tudi ženske želijo kariero, vendar je zanj največja izpolnitev za žensko še vedno materinstvo. »Srce mi ne da, da bi rekel, da je materinstvo minus. Mislim namreč, da je to največji blagoslov ženske. Ampak ženski vzame ogromno časa in seveda potem težje pelje kariero. Toda to je pač breme, ki ga nosi ženska. Po drugi strani pa moški nosi breme, da je šel v vojno. Slučajno imamo srečo, da zadnjih 60 let nismo v vojni.« Patriarhalna ureditev je po njegovem mnenju »zgodovinsko logična« in stvari se v 50 letih preprosto niso mogle tako spremeniti. »Morali se bomo vrniti nazaj, ker sicer bo vse skupaj postalo grozno,« je prepričan. Toda kot je zapisala Ranka Ivelja v Dnevniku: »Ne moreš povrniti dobrih starih časov, ki v resnici – ko je šlo za razmerja med spoloma – nikoli niso bili dobri. Nasilje močnejšega spola je bilo le učinkovito zamolčano.«
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
Valentina Turcu, koreografinja
Koreografinja Valentina Turcu je lanska nagrajenka Prešernovega sklada, nagrado je prejela za dosežke preteklih dveh let, posebej pa za dramski balet Jevgenij Onjegin. Nazadnje se je Onjeginu in preteklim predstavam, s katerimi je ogromno gostovala tudi v tujini in navdušila številne baletne poznavalce, pridružil balet Smrt v Benetkah, v katerem je novelo Thomasa Manna povezala s čustveno, ekspresivno glasbo Gustava Mahlerja. Najvišja svetovna strokovna kritika Dance Europe ga je uvrstila med Best Productions 2018, razglašen pa je bil tudi za najboljšo predstavo vseh gledališč na Hrvaškem v preteklem letu. Prihodnji teden bo predstava, ki jo je Valentina ustvarila v koprodukciji HNK Zagreb in SNG Maribor, na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.
-
Od časa do časa nas doseže vest o novi tuji knjižni uspešnici ali sagi, ki se je začela kot fan fiction – tako kakor leta 2011 Petdeset odtenkov sive, ki jo je E. L. James začela pisati kot fan fiction sage Somrak. Fan fiction so zgodbe, ki nastajajo na podlagi že znanih literarne snovi in likov. Somrak je navdihnil tudi sago Christine Lauren Beautiful Bastard (naslov je neposrečeno preveden s Prelepi prasec), ki je skoraj v celoti na voljo v slovenščini.
-
Raziskava Troll Patrol je razkrila, da je Twitter prav strupeno okolje za ženske – vsakih 30 sekund naj bi prejele tvit, ki jih žali ali jim grozi.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
Osemnajstletna Ana Rogel med vrstniki izstopa po umetniškem talentu, ki na dan prihaja predvsem v njenih slikarskih stvaritvah in risbah. »Rišem in slikam že od malega – sama zase pravim, da sem umetniški otrok,« pove. Ena njenih priljubljenih tehnik je na primer slikanje s kavo, pri katerem nastajajo zanimivi akti, sicer motiv, ki ji je v slikanju najbližje. »Človeško telo zame izraža neko izjemno lepoto, vsaka oblina in gib sta mi kot slikarki navdih za nove umetnine. Ideja slikanja s kavo pa se mi je porodila letos poleti na morju. Okusa kave sicer ne maram, vendar pa mi je bila vedno všeč vizualno in razmišljala sem o tem, kako naj izkoristim to njeno lepoto. Poskusila sem jo vpeljati v to, kar rada počnem in kar je moja strast – slikanje. In delovalo je!«
-
Prejšnji teden je bil objavljen seznam nastopajočih, ki se bodo na EMI 2019 potegovali za nastop na izboru za Pesem Evrovizije: Fed Horses, INMATE, Kim, Lumberjack, Okustični, Raiven, Renata Mohorič, René, Ula Ložar ter Zala Kralj & Gašper Šantl. Če večino imen slišite prvič, niste edini.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
Žan Žveplan, scenarist in producent
Še pred nekaj leti bi vam Žan Žveplan (letnik 1991) na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril – pravnik! V srednji šoli je bil odličen debater – pri sedemnajstih je v evropskem parlamentu v Belgiji prejel nagrado za prvo mesto v debati in odločitev za vpis na Pravno fakulteto v Ljubljani se mu je zdela samoumevna. Iz domačih Radeč je torej prišel v glavno mesto na faks, kjer mu je šlo zelo dobro, celo odlično, vse izpite za prvi letnik je namreč opravil v junijskem roku (študentje prava se bodo strinjali, da to ni mačji kašelj), potem pa – osebna kriza. »V tem letu sem ugotovil, da tega niti približno ne želim početi. Če bi padel, bi mi bilo lažje, ker bi si lahko vzel čas za razmislek, tako pa sem se moral zavestno odločiti, da študija ne bom nadaljeval.« Vse bolj mu je postajalo jasno, da ga v resnici zanima pisanje, s katerim se je v prostem času ukvarjal od nekdaj – v osnovni šoli je začel pisati blog z zgodbami v angleščini, redno pa se je prijavljal tudi na natečaje kratkih zgodb. »Toda nisem si predstavljal, da bi iz tega lahko naredil kariero. Sploh ker so me starši vzgajali v smeri, da si moram izbrati delo, ki mi bo prinašalo tudi dober zaslužek.« Kljub temu je bil dovolj pogumen, da je starše seznanil z odločitvijo, da se izpiše s faksa – ker je zamudil rok za prepis na drugo fakulteto, je eno leto delal kot prostovoljec v okviru EVS, Evropske prostovoljne službe, ki spada pod program Erazmus. »Bil sem v Nemčiji, najprej v Bonnu, potem v Berlinu, tam sem vodil nek delovni tabor, kjer smo med drugim delali s HIV pozitivnimi ljudmi, poskušali doseči, da bi se stigma okoli tega zmanjšala. V delu sem zelo užival, to, da sem šel za prostovoljca, je bila ena mojih najboljših odločitev. Vseeno pa sem imel ves čas tudi željo, da bi poskusil srečo na AGRFT. Maja sem se vpisal na dramaturgijo, prišel iz Nemčije domov delat sprejemne izpite in bil sprejet.«
-
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Kultura
Eva Markun: Menažerija
Eva Markun, »suverena zgodbarica«, je z zbirko kratkih zgodb Menažerija, ki jo je izdala kot uršljanka leta 2016, letos slavila že na festivalu Novo mesto short, na knjižnem sejmu pa odnesla še nagrado za najboljši literarni prvenec. -
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Družba
Pregled leta: »Študentke« imajo prednost
Polje uravnavanja spolne neenakosti se je posebej v zadnjem obdobju razširilo na jezik. Eden od poskusov, da bi odpravili generičnost moškega spola, je na primer podčrtaj, ki poleg oseb moškega in ženskega spola zajema tudi osebe, ki se ne identificirajo z nobenim od spolov (Obiskovalke_ci so vstopile_i.). Še korak dlje pa je napravil senat ljubljanske Filozofske fakultete, ko je maja sprejel sklep, da se bo prihodnja tri leta v pravnih aktih te fakultete za katerikoli spol uporabljal ženski slovnični spol. Ker gre po besedah dekana Romana Kuharja za sklep v internih aktih fakultete, ki niso objavljeni v uradnih listih in ne potrebujejo podpisa predsednika države, je sklep postal veljaven takoj, ko se je senat zanj odločil.
-
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Kultura
Pregled leta: Izrojeni kulturniki
Bojevite razprave o tem, ali si dramatičarka Simona Semenič in hibridna umetnica Maja Smrekar tako ugledno priznanje, kot je letošnja Prešernova nagrada, sploh zaslužita, so bile videti nekako tako: na eni strani zagovorniki umetniške svobode, ki so bili tokrat žal v manjšini, na drugi napadi ad hominem spletnih anonimnežev, pa tudi takih, ki se jim sploh ni zdelo vredno skriti za vzdevkom – in te so izdatno podpihovali tudi desni politiki.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura
Pogumne, uporniške, poredne punce ...
Na začetku leta 2013 sta pisateljica Maria Popova in umetnica Lisa Congdon začeli projekt, ki sta ga poimenovali The Reconstructionists (Revolucionarke). Zamislili sta si, da bosta na blogu vsak teden objavili po eno ilustracijo izjemne ženske, ki je delovala v umetnosti, znanosti ali književnosti in »je spremenila način, kako definiramo svojo kulturo in kako živimo kot posamezniki, ne glede na spol«. Ilustracijo vsake ženske naj bi spremljal esej o njenem delovanju in navedek iz njenega dela ali življenja, ki najbolje ponazarja njenega duha. V enem letu doslednega vsakotedenskega objavljanja se je na spletni strani res zvrstilo več kot 50 ilustracij žensk, ki so zaznamovale zgodovino, med njimi Marie Curie, Maye Angelou, Billie Holiday, Patti Smith, Helen Keller, Eleanor Roosevelt in Simone de Beauvoir. Spremljal jih je kratek življenjepis, ki je strnjeno osvetljeval pomembnost njihovega delovanja za družbo.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura
Eno zadnjih kolumen v Večeru z naslovom »Smrdljive besede in tiste druge« je antropologinja Svetlana Slapšak končala z odstavkom, posvečenim blagodejnemu vplivu knjižnic in knjižničark na družbo. »Zares si ne morem zamisliti boljše skupine, ki bi državljane lahko zapeljala v državljansko držo, in pri tem se ji ni treba niti posebej organizirati«.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Družba
So Delove iskrice res iskrice?
Poznate iskrice? To so tisti kratki citati znanih ljudi, ki jih kot »misel dneva« vsak dan objavlja časopis Delo. Včasih so simpatične, včasih nam dajo misliti, občasno – no, v zadnjem obdobju kar pogosto – pa se v izboru najde tudi kakšna neposrečena iskrica, tako kot pred kratkim »Če ima ženska vznemirljiv dekolte, jo je bolje gledati v oči« italijanskega pisatelja Pitigrillija (zakaj je to ob vseh navdihujočih mislih, ki jih imamo na voljo, iskrica dneva?) ali Wildova »Če so ženske premočno naličene in premalo oblečene, je to zmeraj znamenje obupa«.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Portret
Sandra Erpe, kantavtorica in pesnica
Začela je kot glasbenica – glasbeno se udejstvuje od šestnajstega leta, lani pa je izšel njen glasbeni prvenec, Sinonim za mojo mladost. A čeprav je že besedila na albumu, prav tako kot glasbo, napisala sama, jo je mikala tudi poezija v svoji najbolj osnovni obliki. Tako je letos luč sveta ugledala še njena pesniška zbirka, Prtljaga.