Lara Paukovič
-
Lara Paukovič | foto: Borut Krajnc
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura
»Mali bogovi se igrajo z našimi življenji«
Dino Pešut (1990) sodi med najvidnejše hrvaške literarne ustvarjalce mlajše generacije. Dramatik, pisatelj in pesnik se je marca mudil na rezidenčnem bivanju v Ljubljani, med drugim je na festivalu Fabula predstavljal svoj drugi roman Očetov sinko, v Mini teatru pa so uprizorili njegovo dramo Granatiranje, vojno ljubezensko zgodbo, ki je ta hip zaradi svetovnega dogajanja še posebej aktualna. Pešut ni le nadarjen, duhovit, prodoren pisec literarnih del, v katerih se izkušnja milenijskega življenja spaja z izkušnjo življenja znotraj LGBTQ-skupnosti, temveč prav tako luciden mislec in opazovalec, ki zelo dobro razume zgodovinski trenutek, v katerem smo, svež uvid pa ponuja tudi v razumevanje svoje generacije.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura
V tišini sedi za mizo v napol prazni, mračni kleti in v možnarju s pestilom drobi kavna zrna. Pest za pestjo, potrpežljivo in počasi. Zunaj dežuje, kar daje dogajanju še dodatno melanholično razsežnost. Ljudje v prostor vstopajo drug za drugim, vsak s svojim možnarjem; prisedejo in meljejo kavo skupaj z njim. Nekateri vmes kaj vprašajo, drugi celo zapojejo, tretji samo sedijo in delajo v tišini. Ostajajo kar dolgo, pol ure, 45 minut, nekateri celo po več ur.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura
Leta 2016 se je na manhattanskih zabavah in družabnih prireditvah začela pojavljati skrivnostna mlada ženska. Nihče ni zagotovo vedel, kdo je in od kod prihaja, razvedelo se je le, da je strašansko premožna in da pozna ključne ljudi. Ime ji je bilo Anna Delvey, bila naj bi nemška dedinja, ki želi na Manhattnu odpreti ugleden umetniški klub. Projekt je bil vreden približno 50 milijonov dolarjev. V resnici Anna ni imela niti ficka. Nič v zvezi z njo ni bilo resnično, ne njen naglas, ne ime, ne zgodba o bogatem očetu, stotaki, ki jih je zapravljala v dragih restavracijah in trgovinah, niso bili njeni; bila je izumljena v skladu s pričakovanji glede videza in obnašanja elite na Manhattnu, a ji je kljub temu uspelo prepričati presenetljivo veliko odvetnikov, podjetij, upravljavcev investicijskih skladov, pripadnikov manhattanske visoke družbe, da so jamčili zanjo, ji urejali posojila, posojali zasebna letala in kreditne kartice. Čeprav je bila popolna anonimnica brez dejanskega finančnega in socialnega kapitala, ji je uspelo okusiti kanček uspeha in bogastva, a ji je nazadnje kljub temu spodletelo. Virov, iz katerih bi lahko pridobila posojila, je bilo vse manj, izposojenega denarja ni mogla vrniti. Leta 2017 so jo aretirali in leta 2019 obsodili na do 12 let zapora. Leta 2021 so jo pogojno izpustili, a se je morala le nekaj tednov zatem vrniti za rešetke, ker ji je potekel vizum.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura
Tematski sklop literarnih besedil, ki jih bodo letos prebirali maturantje, se imenuje »Ženska na vrhu sveta«. Besedila tematizirajo vlogo in umeščenost ženske znotraj simbolnega družbenega reda in normativnih okvirov, a v sklop, ironično, ni vključeno niti eno delo kake avtorice. Predpisane so literarne klasike kanoniziranih avtorjev, Sofoklejeva Antigona, Nora (Hiša lutk) Henrika Ibsena, Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma in Antigona Dominika Smoleta.
-
Fairtrade kava v predragem lokalu v mestu. Psihoterapija, včasih prepozno. Bogati prijatelji, ki so pobegnili v Berlin ali København in pokroviteljsko komentirajo stanje države. Gentrifikacija. Prijatelji z ugodnostmi. Vlažne garsonjere, ki se oddajajo kot najemniška stanovanja. Zapleteni odnosi s starši, ki se starajo in zbolevajo. Otroci, ki se ne bi smeli zgoditi. Ekstazi in gram spida. Agresija. Zemljevid življenja nekega milenijca. Moškega na pragu tridesetih, ki je pesnik.
-
»Dovolj imamo sovražne, ustrahovalne retorike«
Rodila se je leta 1988. Z režiserjem Žigo Divjakom sta eden najprodornejših, najbolj družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov v slovenskem gledališču – svet in družbo kljub mladosti razumeta kot le malokdo. Žiga Divjak režira, Katarina Morano, ki je pred leti precej pozornosti pritegnila že s študentskimi kratkimi filmi (na AGRFT je študirala filmsko režijo), skrbi za dramska besedila in dramaturgijo. Skupaj sta denimo ustvarila pretresljivo in izjemno uspešno predstavo Gejm o beguncih, ki se igrajo nevarno igro, gejm: premagati skušajo zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi na območju Evropske unije zaprosili za azil. Podpisala sta tudi predstavi, ki dajeta nov zagon besedilom literarnih velikanov Cankarja in Kosovela, pa avtorski projekt Sedem dni, intimen prerez časa nenehne naglice, v katerem živimo.
-
Poddaja Evolucija užitka, ki so jo zasnovali na Prvem programu Radia Slovenija, sodi med redke vsebine v domačih medijih o temah, povezanih s spolnostjo. Njena nadgradnja je Slovar spolne vzgoje, ki bo mlade v desetih zabavnih in komunikativnih oddajah seznanil s sodobnimi pojmi iz sveta spolnosti, kot so soglasje, sextanje, stealthing, kink, maščevalna pornografija in drugimi. Televizijske oddaje so zasnovane podobno kot radijska: teoretske pojme razložijo strokovnjaki, o praktičnih izkušnjah s spolnostjo pa govorijo mladi. Prvi štirje posnetki, pri katerih sta kot scenaristki in urednici sodelovali televizijska novinarka TV Slovenija Neža Prah Seničar in radijska novinarka Prvega programa Urška Henigman, so bili posneti v Sloveniji, štiri je prispeval hrvaški spletni medij reci.hr, dva romunski Sexul vs. Barza. Na ogled bodo na prvem programu nacionalke vsak petek ob 16.30.
-
Ministrstvo za kulturo še kar napada nevladne organizacije, ki domujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani. Osemnajst uspešnih in mednarodno priznanih organizacij poteze ministrstva označuje za grob poskus spodkopavanja neodvisnega, avtonomnega in svobodnega ustvarjanja in posledico želje sedanje oblasti, da škoduje vsemu, nad čimer nima neposrednega nadzora.
-
Je štiridnevni delovni teden realna možnost?
Sredi januarja so v 30 britanskih podjetjih začeli šestmesečni pilotni projekt, v katerem zaposleni dobijo možnost dela le štiri dni na teden, ne da bi zaslužili manj. Njihov konec tedna tako traja tri dni, to pa jim prinaša številne prednosti: več časa za počitek in duševno regeneracijo pred vrnitvijo na delo, več časa za konjičke, družino in prijatelje, manj stresa ... Štiridnevni delovni teden bi imel pozitiven učinek tudi na okolje: en dan v službi manj bi pomenil manj vožnje, s tem pa bi po podatkih okoljske organizacije Platform London in podjetja 4 Week Global, ki stoji za pilotnim projektom, sčasoma lahko zmanjšali ogljični odtis Velike Britanije za kar 127 milijonov ton.
-
Dobrodošli v Borovem gozdu! Pa ne le v gozdu, ki nosi ime Borov gozd po – kakopak – drevesih, rastočih v njem, temveč tudi v istoimenskem mestu. Ta mali kraj sredi gozda ima vse, kar bi od slikovitega mesteca pričakovali: hiše, trgovinice, restavracije, šolo, mestno hišo, parke, tudi jezero je blizu. V mestu živi zajček Otja, botanik, navdušenec (med drugim) nad skandinavskim oblikovanjem, vintidž pohištvom in znanstveno fantastiko. Včasih ga je zanimal tudi namizni tenis, v katerem se je odlikovala njegova mama, a je navdušenje z leti usahnilo. Ko ob večerih konča delo, ga pogosto obiščejo štirje najboljši prijatelji: medved Lorem, računalničar (skupaj z Otjo sta člana krajevnega društva ljubiteljev gosi), risinja Freja, učiteljica zgodovine in zavzeta pripovedovalka zgodb, lisica Dolor, telovadka z obročem, ter polh Ipsum, multimedijski umetnik. Veliko se druži tudi s svojo razširjeno družino – brati in sestrami, bratranci, sestričnami, nečaki, tetami, strici, najraje pa z babico in dedkom, ki ju kliče Babek in Dedica. Sicer pa je v Borovem Gozdu še cel kup zanimivih prebivalcev, ki jih je vredno spoznati ...
-
Lara Paukovič | foto: Borut Krajnc
»Če na koga v družbi stavim, so to mladi!«
Dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je eden tistih, ki so od začetka pandemije prispevali največ premislekov o novem položaju, v katerem se je znašlo šolstvo. S kritičnim očesom je spremljal izvajanje pouka na daljavo, pandemično izvedbo mature, prilagoditev ocenjevanja, ukrepe ministrstva in tudi to, kako se je šolsko okolje v splošnem odzivalo na pandemijo, postopoma digitaliziralo in privajalo na »novo normalnost«. V intervjuju je tokrat med drugim spregovoril o tem, kaj smo se v teh dveh letih naučili in kakšne bodo naloge šolstva v naslednji etapi pandemije.
-
Letos končuje osnovno šolo 19.881 devetošolcev, kar je 690 več kot lani. Že lanska generacija je bila večja kot tiste v preteklih letih, zaradi česar se je zgodilo, da je 201 dijak izpadel iz procesa: tem učencem, večinoma so prihajali iz ljubljanske regije, se ni uspelo vpisati na nobeno šolo. Ministrstvo je napako popravilo tako, da je z julijem zagotovilo nova vpisna mesta – upamo torej, da se kaj podobnega letos ne bo ponovilo. Največ dijakov se je vpisalo na gimnazijsko (7287) in srednje strokovno izobraževanje (9064), kjer je posledično prišlo tudi do največjega presežka.
-
Naravoslovnotehniški poklici in spolne razlike
»V Sloveniji se 39 odstotkov študentk koncentrirano izobražuje zgolj na področjih pedagogike, zdravstva in socialnega varstva, humanistike ter umetnosti v primerjavi s 16 odstotki moških, ki se odločijo za študij teh istih smeri,« je pred kratkim ob vzpostavitvi spletne strani mednarodnega projekta STELLA, ki je usmerjen v ozaveščanje o spolnih stereotipih znotraj šolskega okolja, opozorila sodelavka projekta, sicer pa direktorica inštituta IPES za preučevanje enakosti spolov Ana Pavlič. Rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič se strinja z njenimi ugotovitvami. »Želel bi si, da bi se več deklet odločalo za naravoslovne in tehniške smeri ali pa fantje za recimo pedagoške poklice, saj bi bil to dokaz, da smo končno presegli spolne stereotipe glede študija. Vsi študijski programi so primerni za vse, ne obstajajo moški in ženski študijski programi. Že v osnovni in nato v srednji šoli bi morali na primer dekleta, ki kažejo zanimanje za naravoslovje in tehniko, spodbujati, da nadaljujejo v tej smeri. Nekatera dekleta namreč to zanima, a se za tak študij ne odločijo, ker prepogosto še vedno velja, da so ti poklici rezervirani za fante. Spodbujati bi jih morali starši, učiteljice, učitelji, profesorice, profesorji, več bi morali narediti v tej smeri kot družba.« Lanska raziskava univerz v Washingtonu in Houstonu je pokazala, da se stereotipi, da dekleta manj zanimata znanost in inženiring, pri otrocih oblikujejo že izjemno zgodaj, pri šestih letih. V tujini se sicer stanje spreminja, kar bo morda sčasoma povzročilo obrat na tem področju, saj ženske »gejmerke«, ki jih je na YouTubu in družbenih omrežjih vse več, navdušujejo mlada dekleta, da se odločijo za informatiko in računalniške znanosti.
-
Centralizacija je pri študiju v Sloveniji precejšen problem – največji presežek vpisa se namreč vsako leto zgodi na Univerzi v Ljubljani. Poleg klasično obleganih smeri, kot so medicina, pravo, ekonomija, so imeli ob zadnjem razpisu presežek vpisa arhitektura, farmacija, kemija, biologija in mikrobiologija; psihologija na Filozofski fakulteti, jeziki, kot so anglistika, koreanistika in japonologija, komunikologija in novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, socialno delo, skoraj vse smeri na Zdravstveni fakulteti, pa še bi lahko naštevali. Nekatere od teh smeri imajo presežek vpisa tudi na univerzah drugod po Sloveniji, a je ta manjši.
-
Leto je naokoli in informativni dnevi so spet pred vrati. Lansko izvedbo v živo je odnesla korona in tudi letos bodo ti glede na število okužb z omikronom verjetno vsaj delno potekali na spletu – vsaj ena slovenska univerza, Univerza na Primorskem, je že napovedala spletno izvedbo. »Menim, da to ne bo vplivalo na vpis na našo univerzo. Tudi lani ni. Število bruck in brucev v študijskem letu 2021/22 se je namreč celo povečalo za 40 študentov glede na študijsko leto 2020/21,« pravi njena rektorica Klavdija Kutnar, ki se ji zdi, da je uspelo slovenskemu šolstvu pandemijo izkoristiti tudi za posodobitev in informatizacijo delovanja. »Ministrstvo za izobraževanje je nadgradilo informacijski sistem eVŠ, kandidati so tako vloge za vpis v celoti oddajali elektronsko, kar je olajšalo komunikacijo in povečalo transparentnost.« Prav tako lanske spletne informativne dneve in postopek vpisa na spletu pozitivno ocenjujeta rektorja drugih dveh javnih slovenskih univerz, ljubljanske in mariborske. Po izkušnjah mariborskega rektorja Zdravka Kačiča so dijaki zaključnih letnikov večinoma tako ali tako že odločeni, na katero fakulteto se bodo vpisali, v zadnjih letih pa opaža, da se pridejo na fakultete predvsem informirat o kurikulumu, seznanit s stavbo, spoznat visokošolske učitelje, se pogovorit s starejšimi študenti in podobno. »V zadnjih letih na naši univerzi opažamo predvsem resnejši pristop dijakov k zbiranju informacij o študiju – velikokrat pridejo opremljeni s kupom natančno usmerjenih vprašanj.«
-
Ples za fante, nogomet za punce
Ples ni za fante. Fantje ne smejo imeti dolgih las. Deklice morajo med poukom zapisovati snov, dečki pa lahko nagajajo. To so samo nekateri izmed spolnih stereotipov, umeščenih v čas šolanja. Na pravkar nastali spletni platformi STELLA je mogoče najti pojasnila, zakaj ne držijo, pa tudi igre (nariši superjunakinjo, napiši nestereotipno pravljico) in aktivnosti za otroke, učitelje in starše, ki prispevajo k ustvarjanju enakih možnosti za šolarje.
-
Špela Čadež, animatorka svetovnega formata
Zrezek, ki se dimi v ponvi, živčen moški, ki čaka doma, in ženska, ki ve, da mora k njemu, vendar so ji sodelavci pripravili zabavo presenečenja za rojstni dan. Malo pred božičem je najnovejši animirani film Špele Čadež Steakhouse (Hiša zrezkov, op. a.), pretanjen prikaz toksičnega intimnega odnosa in subtilnega psihičnega nasilja, ki je nemalokrat še bolj uničujoče kot fizično, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov na nagradah annie, vodilnih ameriških nagradah za animirani film. Film je bil doslej deležen že devetih nagrad in priznanj, med drugim posebne omembe na domači Animateki, uvrstil pa se je tudi v letošnji tekmovalni program največjega mednarodnega festivala kratkega filma v Clermont Ferrandu, kamor se vsako leto prijavi več kot 6000 filmov in kjer je nazadnje slavila Katarina Rešek - Kukla s Sestrami, kar je bil za slovenski kratki film izjemen uspeh.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Družba
»Nisem prijavila, ker sem bila na smrt prestrašena. V šoku. Molčala sem in nosila dolge rokave, da ne bi nihče videl. Ko sem čez teden dni poskušala spregovoriti, je mati samo zavila z očmi, brat pa me je vprašal, s čim sem izzivala.«
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura
Lana Bastašić: Ujemi zajca
Rahlo toksično žensko prijateljstvo, roadtrip po Balkanu in po spominih. Recept za roman, ki ga boste prebrali v enem zamahu. -
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Svet
»Očitno je, da si je veliko žensk prilastilo pojem feminizma, tako da služi njihovim lastnim potrebam, posebej belopolte ženske, ki so v ospredju tega gibanja, toda raje, kot da bi vdano sprejela to prilastitev, sem se odločila, da si ta pojem vzamem nazaj, da se osredotočim na dejstvo, da biti ’feministka’ v vsakem avtentičnem smislu te besede pomeni želeti si, da se vsi ljudje, moški in ženske, osvobodijo seksističnih spolnih vzorcev, dominacije in zatiranja,« je bell hooks leta 1981 zapisala v knjigi Ain’t I A Woman: Black Women and Feminism (Mar nisem ženska: Temnopolte ženske in feminizem), danes enem najpomembnejših feminističnih del, v katerem je preučevala učinek rasizma in seksizma na temnopolte ženske, gibanje za državljanske pravice in feministična gibanja od pridobitve volilne pravice do sedemdesetih let.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Družba
Dobra dva meseca sta minila, odkar je zaradi posledic cepljenja s cepivom družbe Janssen umrla 20-letna Katja Jagodic. Te dni se je njena mati Tatjana pogumno odločila, da spregovori v intervjuju za časnik Svet24. Kdor je kdaj občutil stisko in bolečino ob nepričakovani izgubi bližnjega, posebej otroka, ve, kako hromeča čustva so to – česa podobnega si ne želijo predstavljati nobeni starši. Upravičeno je, da se pojavijo občutki besa in nemoči, da mati ali oče išče krivca za to, kar se je zgodilo otroku.
-
Lara Paukovič | foto: Uroš Abram
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Portret
Vizualna umetnica, ki proučuje sodobno potrošniško kulturo
Vstopamo v prostor, na sredini katerega tiči le osamljen nakupovalni voziček, ki očitno čaka prav na nas, da ga napolnimo z bleščečimi, znižanimi izdelki. Tla v prostoru so vpadljivo modre barve, zato neonski napisi na stenah še bolj bodejo v oči. »Shiny & new, new, new,« med drugim kričijo. Iz zvočnikov prihaja umirjena inštrumentalna glasba, ki jo občasno prekinejo monotoni džingli, namenjeni obvestilom ali reklamam. Kapitalistična distopija. Tako je bilo videti prizorišče razstave Angels & Discounts (Angeli in popusti) vizualne umetnice mlajše generacije Iris Pokovec (1992), ki si jo je bilo mogoče pretekli mesec ogledati v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Družba
Paštete, konzerve in sladkani žganci
Društvo Humanitarček je med najdejavnejšimi slovenskimi dobrodelnimi društvi, najbolj pa ga poznamo po projektu Vida, širšo prepoznavnost je pridobil, ko je poskrbel, da so zgodbe zapuščenih starostnic in starostnikov, ki jih je poleg revščine pogosto prizadelo še nasilje, zakrožile po družabnih omrežjih.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura
»Odprla so se mi vsa vrata, za katera sem si to želel«
Ko je sedel za klavir in po uvodnem orkestralnem delu zaigral prvih nekaj taktov Chopinovega Koncerta v F-molu, smo vsi, ki smo pred nekaj tedni prek spleta spremljali njegov nastop v finalu Chopinovega tekmovanja v Varšavi (blagor tistim, ki so bili dejansko v dvorani!), obnemeli. Mladi pianist Aleksander Gadžijev (1994) igra s tolikšno senzibilnostjo in občutkom, da ni čudno, da mu je to nazadnje prineslo drugo mesto na tem tekmovanju. Na ugledno prireditev na Poljskem, ki poteka vsakih pet let in ima skoraj stoletno tradicijo, se vsakič prijavi približno 500 mladih pianistov z vsega sveta. Gadžijev je prvi slovenski pianist, ki se mu je uspelo prebiti v finale in na prve tri stopničke tekmovanja, s katerimi si najboljši zagotovijo vstopnico na največje koncertne odre na svetu. Prislužil si je tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate. Letos je sicer že zmagal na prav tako pomembnem pianističnem tekmovanju v Sydneyju in se počasi prebija med najbolj iskane mlade pianiste na svetu. Gadžijev, po rodu iz Gorice, mesta na slovensko-italijanski meji, izhaja iz glasbene družine: starši – mama Ingrid Silič je slovenskih, oče Sijavuš Gadžijev pa azerbajdžanskih korenin – so izvrstni pianisti in klavirski pedagogi.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura
Iz Anglije je prejšnji teden priletela novica, da je slovenska umetnica Jasmina Cibic, ki je že kmalu po 20. letu odšla živet v London in tam deluje še danes, prejemnica ugledne, deset tisoč funtov vredne filmske nagrade jarman za najinovativnejše dosežke na področju filma in gibljivih podob. Med drugim je bila nagrajena za umetniški film Darilo, v katerem se je ukvarjala s konceptom kulture kot političnega darila. »Film pokaže, kam lahko pripelje instrumentalizacija umetnosti. Vsa arhitektura, ki sem jo uporabila za lokacije filma, je bila denimo izvedena z nekim upanjem v solidarnost, a sovražni govor hitro da legitimnost, da se uniči in zatre vsa ta potencialna utopija,« je za Mladino dejala ob lanski razstavi Fundus prizadevanja v MSUM, kjer je bilo na ogled prvo dejanje filma Darilo.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura
Lepa Vida je plenice prala. Bolni otrok, ostareli mož, delo, delo, dan za dnem. Potem je šla z zamorcem, ki ji je obljubljal boljše življenje. Mogoče prostovoljno, mogoče ne. Ampak šla je. Sramota. Lahka ženska. V neki drugi različici je meščanka, ki si iz dolgočasja omisli ljubimca, v tretji v nesrečnem zakonu koprni po mladostni ljubezni. Lepa Vida ves čas hrepeni po nečem boljšem, tujem, če hočete, tako kot na primer gospa Bovary; ni cankarjanska mati, ki bi tiho še naprej prala plenice in trpela. In to je, seveda, narobe! Zgodovina nacionalnega mita o lepi Vidi je zgodovina ženskih sramot in žalostnih koncev.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Politika
Vlada očitno ne ve, kako bi se znebila direktorja Pedagoškega inštituta
Obnovimo zgodbo, katere začetki segajo v lansko jesen. Takrat je upravni odbor Pedagoškega inštituta za direktorja za obdobje petih let imenoval dotedanjega direktorja dr. Igorja Ž. Žagarja. Toda vlada imenovanja ni potrdila. Ker ni bilo drugega primernega kandidata, je Žagar postal vršilec dolžnosti direktorja. To je bil vse do prejšnjega tedna, ko se mu je iztekel mandat. V vmesnem času je inštitut ponovil razpis za direktorja, in ker je spet vse pogoje izpolnjeval le Žagar, je upravni odbor vladi konec septembra poslal sklep o njegovem ponovnem imenovanju. September je bil tudi čas, ko je vlada predčasno razrešila dva člana upravnega odbora inštituta, Aleša Ojsterška in Stojana Sorčana, in namesto njiju nastavila dva svoja, Borisa Munišiča in Alenko Gortan. Toda niti nastavljena člana nista mogla preprečiti, da bi upravni odbor Žagarja prepoznal kot edinega mogočega direktorja – sklep o imenovanju je sprejel soglasno, le Munišič se je glasovanja vzdržal, Alenka Gortan pa je bila odsotna. Vlada je tako spet lahko naredila le to, da imenovanja ni potrdila.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Kultura
Stephanie Land je leta 2019 izdala avtobiografijo Maid: Hard Work, Low Pay, and a Mother’s Will to Survive (Čistilka: garaško delo, nizko plačilo in materina volja do preživetja) o boju matere samohranilke, ki čisti po hišah, da bi končala faks in hčerki omogočila boljše življenje. Knjiga je letos s kar nekaj izmišljenimi dodatki postala Netflixova miniserija Maid (Čistilka), ki sicer ni tako bombastična planetarna uspešnica kot Squid Game (Igra lignja), je pa po ogledih že prehitela Damin gambit (The Queen’s Gambit), eno najbolj priljubljenih Netflixovih serij zadnjega leta.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Družba
V centru Logout, ki se ukvarja s pomočjo posameznikom, odvisnim od interneta, so ponovno opomnili, kako škodljiva so lahko družabna omrežja za duševno zdravje mladostnikov. Posebej skrb zbujajoče se jim zdi razkritje nekdanje zaposlene pri Facebooku, ki je med drugim povedala, da je Instagram (ta je v Facebookovi lasti) razpolagal s podatki o svojem škodljivem vplivu na duševno zdravje mladih, a se zanje ni zmenil. Različne raziskave kot posledice rabe tega družabnega omrežja poudarjajo slabše mnenje o svojem telesu, težnjo k perfekcionizmu, tesnobo, depresijo, motnje hranjenja, nerealno doživljanje sveta in nerealna pričakovanja do sebe.
-
Lara Paukovič | foto: Borut Krajnc
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Družba
»Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«
Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.