Lara Paukovič
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura
Roman, ki spreminja pogled na pedofilijo
V najkontroverznejši knjigi Markiza de Sada, 120 dni Sodome, se štirje ugledni moški v poznih srednjih letih zaprejo v dvorec s haremom mladoletnih deklic in dečkov in jih uporabijo za udejanjanje vseh svojih najbolj izprijenih fantazij. V še eni de Sadovi knjigi, Filozofija v budoarju, skupina svobodomislecev v svet perverzne spolnosti uvede 15-letno deklico Eugénie. Med svobodomisleci padejo vsi moralni zakoni, užitek je glavno vodilo. Starost sodelujočih v aktu, ki užitek zagotavlja, ni bistvena, sploh če se, kot Eugénie, s početjem strinjajo.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Družba
Ženska na krovu prinaša nesrečo
Ko je mlada kapitanka Carola Rackete z ladjo Sea-Watch 3, na krovu katere je bilo več kot 50 beguncev, vplula v pristanišče na Lampedusi, da bi beguncem rešila življenje, jo je Salvini označil za piratko, ki je zagrešila kaznivo dejanje. Salvinijevi gonji proti njej so sledile številne žalitve na družabnih omrežjih, marsikatera med njimi izrazito seksistična, grozili so ji s posilstvom in smrtjo.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Družba
Z epidemijo covid-19 živimo že leto dni in pravkar se je začela nova zapora javnega življenja, kar pomeni, da se za 12 dni – predvidoma – spet zapirajo tudi šole (kljub ministričini obljubi, da ko se bodo učenci vrnili v šole, se bodo za stalno). Pri tem so se oglasili v Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije, kjer sicer razumejo, da skrb za javno zdravje vpliva na izvajanje izobraževalnih programov, vendar bi morala po njihovem mnenju šolska politika ravno zaradi tega hitro, strateško in proaktivno poskrbeti za čim manj negativnih učinkov zapiranja šol in izobraževanja na daljavo. Kot smo videli, se to v enem letu ni zgodilo: vladi ni uspelo vzpostaviti kompetentne strokovne skupine na tem področju, ni pripravila operativnih modelov za izobraževanje na daljavo in sredstev za izvajanje teh modelov, morda najbolj ključno pa je, da ni predstavila nobene izhodne strategije, ki bi predvidevala, kako bodo šole blažile negativne posledice ponovnega zapiranja in nadomestile izpad doseganja standardov znanja tudi po epidemiji.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura
»Človek je živi stroj za prebavljanje smrti. Očeta, matere, bratov in sester. Obstajajo načini, kako se prebrodi tudi v ustnem in pisnem izročilu najpogosteje obravnavana smrt: smrt otroka, hčerke, sina, vnuka. Edina smrt, ki je nikoli ne prebolimo, najbolj boleča od vseh smrti, je smrt žene ali moža. Kajti ta človek je izbran, ne z rojstvom pridobljen, ni naša kri, temveč naše srce, izberemo si ga po nekem višjem načelu. Smrt tega človeka je nemogoča, kakor je naša lastna; nesprejemljiva je, brezupna, nemogoče jo je preživeti in prebaviti,« piše bosansko-hrvaški književnik in publicist Miljenko Jergović.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Politika
Športni pedagogi in strokovnjaki so se burno odzvali na odločitev ministrstva za izobraževanje, da iz razpisa za izvajalce letnega programa športa izključi sofinanciranje dodatne ure športa v osnovni šoli. Za kategorijo »Oddelki z dodatno športno ponudbo« je bilo v razpisu lani predvidenih 20 tisoč evrov, letos teh sredstev ni. Denar za dodatne športne dejavnosti lahko šole, ki jih izvajajo, pridobijo iz različnih virov, a pomemben vir je bila doslej tudi država, čeprav sredstva niso bila pretirano visoka – od 1500 do 4500 evrov na šolo.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Svet
Po številnih poljskih mestih so se pojavili veliki beli plakati, na katerih je z otroško pisavo napisano: »Mami, oči, imejta se rada!« Za kampanjo stoji združenje Sychar, katerega člani svetujejo ljudem v »težavnih zakonih«, saj so prepričani, da je razvez preveč in da bi moralo več ljudi vztrajati poročenih za vsako ceno.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Kultura
V Umetnostni galeriji Maribor (UGM) so avgusta lani odprli obširno enoletno razstavo 100+ vrhunci iz zbirke UGM, ki ponuja sistematičen vpogled v izstopajoče umetniške stvaritve 20. stoletja. Razstava je nekaj posebnega tudi zaradi časa in razmisleka, vloženih v spremna besedila k umetninam, ki so strokovna, a hkrati dostopna in interaktivna.
-
18. 3. 2021 | Družba
Tudi pri nas nad menstrualno revščino
Pisali smo že, da so v Veliki Britaniji po izstopu iz Evropske unije odpravili davek na ženske higienske pripomočke, ki se uporabljajo pri menstruaciji. Ker zakonodaja EU preprečuje uvedbo ničelnega davka na te izdelke, to prej ni bilo mogoče, so pa številne države, ki ostajajo v EU (Nemčija, Italija, Francija, Češka ...), ženskam prišle naproti vsaj tako, da so davek, ki je večinoma znašal okoli 20 odstotkov, znižale. Zdrava ženska v življenju povprečno porabi okoli 16.800 higienskih vložkov oziroma tamponov, kar je velik strošek, pri tem pa je stopnja tveganja revščine pri ženskah višja kot pri moških in položaj je v zadnjem letu epidemija še poslabšala.
-
»V vladajočih vidim grdo podobo komunizma«
Dušan Merc je pisatelj, pa tudi nekdanji ravnatelj OŠ Prule, ki so ga decembra lani ponovno potrdili za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Vodi ga od leta 2019, ko je predčasno odstopila prejšnja predsednica Aksinja Kermauner. Zaradi državotvorne vloge društva pri nastajanju slovenske države je bil Merc vključen v častni odbor za počastitev 30. obletnice osamosvojitve, a je društvo odstopilo od sodelovanja, pri tem pa javnosti poslalo pismo, v katerem člani upravnega odbora poudarjajo, da vlada Janeza Janše z omejevanjem svobode govora in dostopa do ustreznih informacij maje temelje demokracije in s tem ogroža tudi slovenske povezave z demokratično in svobodno Evropo.
-
Pisateljica, ki prevprašuje družbena razmerja moči
Med fotografijami, ki so med nedavno zasedbo Avtonomne tovarne Rog preplavile splet, je bila tudi tista, na kateri Vesno Lemaić, pisateljico, aktivistko in sodelavko Roga (rojeno leta 1981), trpajo v marico. Ko so Rog leta 2016 poskusili zrušiti prvič, ji ga je skupaj z ostalimi uporabniki uspelo ubraniti. Tokrat je eden zadnjih branikov alternativne kulture v Ljubljani padel. »Rog smo leta 2016 ubranili tudi zato, ker policija ni stopila na stran zasebnih varnostnih služb. Policisti so takrat ravnali nevtralno. Zdaj pa je bilo vse drugače. Jasno je bilo, da policisti v protiizgredniški opremi delujejo v vnaprej načrtovani akciji. Naših prijav niso upoštevali, njihov edini odgovor so bili ’pepper sprej’ in lisice,« pravi. Vklenili so jo in odpeljali na policijsko postajo, kjer jo je najbolj šokiralo to, da jo je policistka pretipala ob okrvavljeni steni. »Očitno jim ni uspelo sproti pobrisati sledi svojega nasilja.«
-
25. 2. 2021 | Politika
V članku, ki bo izšel v jutrišnji Mladini, smo pisali o tem, da je Inštitut 8. marec pred dobrim tednom pričel s 60-dnevnim zbiranjem podpisov za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva v model Ja pomeni ja in da jim manjka le še nekaj deset podpisov do cilja, ki ga potrebujejo, da bo predlog zakona vložen v državni zbor – 5000 podpisov. A le v nekaj urah se je zgodil presenetljiv preobrat. Inštitutu je res uspelo zbrati 5000 overjenih spletnih podpisov (ob tem so elektronski podpisi, ki potrebujejo še overitev na upravni enoti, šele od tam so poslani na naslov inštituta, do njih prihajali z zamikom), vendar jih je prehitela vlada, ki je na seji nenadno določila besedilo predloga novele kazenskega zakonika in ga poslala v državni zbor. To je še toliko bolj nenavadno, ker so imeli na ministrstvu za pravosodje že prej več kot dovolj časa, da bi posodobili zakonodajo na tem področju – Inštitut 8. marec že vsaj dve leti opozarja, da je trenutna zakonodaja neustrezna in ravno zaradi neodzivnosti ministrstva so se odločili sami vzeti zadevo v svoje roke.
-
Da nobene izborjene pravice ne smemo jemati za samoumevno, vedno znova dokazuje Poljska, ki ima pod vplivom katoliške cerkve eno najbolj omejevalnih zakonodaj o prekinitvi nosečnosti v Evropi. Splav je bil do nedavnega mogoč le, če je bila nosečnost posledica posilstva ali incesta, če je bilo ogroženo življenje matere ali če je bil zarodek huje poškodovan. Leta 2016 je poljska vladajoča konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS) predlagala, da bi splav onemogočili tudi, če je zarodek poškodovan. Po vsej Poljski so se zato začeli protesti, tamkajšnjim protestnikom pa so se pridružili demonstranti drugod po svetu. Tretjega oktobra 2016 so poljske ulice preplavile ženske, oblečene v črno, in izrekle odločen ne zakonskemu predlogu stranke PiS; ta je bil nazadnje zaradi pritiska javnosti res zamrznjen. A ne za dolgo: oktobra 2020 je poljsko ustavno sodišče razsodilo, da je zakon, ki dovoljuje splav, če je zarodek poškodovan, v neskladju z ustavo in da bo zato nehal veljati. To se je res zgodilo konec januarja letos.
-
»Ženska na ladji prinaša nesrečo«
Pišejo se petdeseta leta prejšnjega stoletja. V pristanišču v New Yorku se zasidra jugoslovanska ladja, na katero bodo natovorili 5000 ton hrane – gre za pomoč ameriške dobrodelne organizacije Care jugoslovanskim narodom –, ki jo bo odpeljala na Reko. Ladja pritegne pozornost očividcev, ti predvsem ne morejo verjeti, da sta na njej dve ženski, mladi pomorščakinji, ki skupaj z moškimi sodelavci pomagata pri pregledovanju tovora. O »brhkih brinetki in blondinki«, malo starejših od dvajset let, se razpišejo mediji, celo ameriški. Čeprav delo na ladji ni bilo preprosto, sta mladi ženski izkusili to, o čemer so številne njune vrstnice, ki so morale biti v skladu z določili družbenega spola predvsem žene, gospodinje, matere, lahko samo sanjale: spoznavali sta tuje dežele in pristanišča, denimo tista v severni Afriki, Sredozemlju, Ameriki; tu so bili banketi, plesi, izleti, glasba, petje, alkohol. Svoboda. Pa tudi manj prijetna doživetja, kot so asistiranje pri nevarni operaciji slepiča, poplavljena kabina, padec v reko Misisipi med opravljanjem ladijskih del, osamljenost v nočnih urah med stražo.
-
Maggie Wilken je danes tridesetletna Američanka, ki se je pri sedemnajstih letih zaljubila v svojega devetindvajsetletnega učitelja angleščine, šarmantnega, družabnega in med učenci izredno priljubljenega moškega, v svojem okraju proglašenega celo za učitelja leta. Je tudi ena izmed likov v dokumentarnem romanu Lise Taddeo Tri ženske – edina, ki nastopa s pravim imenom. Njena zgodba bi se najbrž izgubila med stotinami podobnih primerov, ki vsak dan potekajo na okrožnih sodiščih po ZDA, a jo danes, zahvaljujoč pisanju Taddeove, poznajo bralke in bralci po vsem svetu. Tako vedo, da je učitelj Maggie vračal naklonjenost, da ji je pošiljal skrivna pisemca in s svojim parfumom odišavljal strani knjige, ki jo je brala, da bi medtem mislila nanj; da jo je poljubljal, ji dejal, da jo ljubi, jo nekoč oralno zadovoljil in ji obljubljal, da bosta imela spolni odnos na njen osemnajsti rojstni dan. Vedo tudi, da jo je, potem ko je njegova žena zaslutila prevaro, zavrgel kot kos popisanega papirja, da se je Maggie počutila zmedeno, izrabljeno in prizadeto, zato je leta pozneje podala prijavo proti njemu, saj je bila v času njunega razmerja mladoletna. Toda učitelj je bil oproščen in se je lahko vrnil k poučevanju angleščine, Maggie pa je v domačem mestu obveljala za lahko dekle in lažnivko, ki je želela umazati ugled oboževanega učitelja. Izraze podpore in sporočila deklet, ki se jim je zgodilo podobno, je začela dobivati šele, ko je izšla knjiga Lise Taddeo.
-
Jadranka Juras: »Umetnik mora biti družbeno aktiven posameznik«
Leta 2003 je Jadranka Juras s pesmijo Sedmi čut nastopila na Emi, slovenskem izboru za pesem Evrovizije. Njen prvi solo nastop na Eminem odru (leto prej je pela back vokale pri Sestrah pri danes že skoraj ponarodeli Samo ljubezen) je vseboval element, ki je marsikomu ušel iz spomina: moč, ki jo je imela kot glasbenica na velikem odru pomembne prireditve, je izkoristila za subtilno posredovanje političnega sporočila. Del njene oprave je bila namreč improvizirana bomba, ki je štrlela iz granitne kocke z napisom »Vojna ni rešitev«. To je bil odgovor na ameriške vojaške operacije v Iraku in Afganistanu, ki jih je podpirala tudi Slovenija, čeprav je že tedaj veliko ljudi izrazilo nestrinjanje s tovrstno vojaško politiko. »Slovenija bi morala biti primer majhne suverene države, ki zagovarja mirovno politiko. Toda naša politika klečeplazi pred ameriško – žal ni edina,« pravi.
-
Zakonodajo, ki sankcionira spolno nasilje, je treba začeti spreminjati takoj
Kdorkoli si je minuli ponedeljek ogledal oddajo Tednik, je bil pretresen nad izpovedjo igralke Mie Skrbinac. Izpovedala se je le nekaj tednov po pričevanju srbske igralke Milene Radulović, da jo je zlorabil priznani učitelj igre in producent Miroslav Aleksić. Temu so sledile še izpovedi preostalih žensk, žrtev spolne zlorabe, v Srbiji in drugod – tudi v Sloveniji, kjer spolno nadlegovanje očitajo profesorju na Filozofski fakulteti Igorju Pribcu. A Mia Skrbinac je bila prva, ki si je upala pogumno stopiti pred kamero. Pri tem ji je bilo težko, vendar je zbrano in artikulirano osvetlila travmatične spomine na leta šolanja na AGRFT, ko jo je igralec in profesor spolno nadlegoval med urami igre, čakal pred straniščem in v baru.
-
Spoznali so se v formativnih letih, med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer so bili sošolci. Vsi so namreč generacija 1976/77. Kasneje so se Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan kalili na neodvisni sceni ter v različnih kombinacijah sodelovali pri različnih gledaliških projektih, od poznih devetdesetih vsi trije tudi kot člani gledališko-plesnega kolektiva Betontanc, ki ga je v kleti gimnazije Poljane ustanovil režiser Matjaž Pograjc. Leta 2004 je Betontanc ustvaril predstavo Everybody for Berlusconi, koprodukcijo z nizozemskim kolektivom Wunderbaum, skupino sošolcev s tamkajšnje gledališke akademije, ki so po načelih lastnega manifesta in pod svojimi pogoji delovali znotraj gledališke družbe ZT Hollandia. Takrat so začeli tudi Katarina, Branko in Primož razmišljati, kako bi bilo ustvarjati v lastni, neodvisni gledališki skupini. Potem pa jih je leta 2010 Nevenka Kropivšek, umetniška direktorica Zavoda Bunker, povabila, da zasnujejo predstavo. Samo oni trije. Nastala je predstava Tam daleč stran: uvod v ego-logijo. In nastala je gledališka skupina Beton Ltd., ki se je v desetih letih obstoja – ravnokar so vstopili v enajsto – uveljavila kot eden najprodornejših, najbolj samosvojih in družbeno relevantnih kolektivov na domači umetniški sceni.
-
Če ste se januarja kdaj znašli na Tivolski cesti v Ljubljani, ko je zaslon digitalne ure, pritrjen na rob strehe nekdanje bencinske črpalke, danes Fotopubovega projektnega prostora, kazal šest ničel (00:00:00), potem tam najverjetneje ne bi smeli biti. Na digitalni uri, umetniški instalaciji avtorja s psevdonimom name:, so ničle vidne samo med policijsko uro, ko gibanje na prostem ni dovoljeno, razen če spadate med nujne primere ali izjeme. Ob šestih zjutraj se ura ponovno aktivira in začne odštevati ure, minute in sekunde do devete zvečer, takrat preide v ničle in krog ponovi zjutraj – tako je vsak dan že od 31. decembra lani in bo ostalo, dokler policijska ura ne bo odpravljena.
-
Jernej Čampelj je eden izmed številnih samozaposlenih kulturnikov, ki so zaradi pandemije ostali brez dela in prostora za izražanje. Brez odra. »Naša gledališča so zaprla vrata za samozaposlene, najhuje pri vsem skupaj pa je, da ne vemo, do kdaj. Lahko, da kar za vedno,« pravi. Ker ni le igralec, temveč tudi fotograf, se je v teh časih bolj posvetil fotografiranju. Rodila se je fotografska akcija Mi smo kultura, s katero želi v središče pozornosti postaviti ljudi, ki kakorkoli prispevajo h kulturi v Sloveniji – ne le glasbenikov, igralcev, slikarjev ..., temveč tudi tonske tehnike, kostumografe, organizatorje, lučkarje itd. –, a so zdaj odrinjeni na rob in za večino nepotrebni. Vsem tem imenom želi dati obraz.
-
Mankica Kranjec, fotografinja in umetnica, ki gleda na svet skozi rožnata očala
Med najinim pogovorom na daljavo sedi za računalnikom v starinski dnevni sobi, ki jo več kot polovično zasedajo visoki, masivni knjižni regali. Gre za knjižno zapuščino njenega deda, pisatelja Miška Kranjca, ki je v zadnjih letih življenja ustvarjal prav za to mizo, v hiši v Senožetih, nedaleč od Dola pri Ljubljani. Danes tu živijo starši Mankice Kranjec, ona pa se je še pred prepovedjo prehajanja občin s fantom Kevinom ravno tako začasno nastanila v zadnjem hramu dedkove ustvarjalnosti. Kadar ne dela, ustvarja, peče slaščice, odide na sprehod po gozdu – karantena jo je, sicer mestnega otroka, zbližala z naravo – ali si vzame čas za branje katere od dedovih knjig, ki jih je hiša polna. »To so knjige tujih in domačih avtorjev, ki so mi povečini neznane. Tu pa jih lahko naključno vlečem s polic in odpirajo se mi izjemni literarni svetovi,« pravi.
-
Kot vsakega januarja smo knjižni molji tudi letos najteže pričakovali knjižne programe, ki napovedujejo, s čim vse nas bodo domače založbe razveseljevale v pravkar začetem letu. Bo Tadej Golob spet izdal roman? Bosta končno prevedena zadnja romana Harukija Murakamija in Elene Ferrante? Kdo je pri pisanju črpal iz koronske krize? Odgovore na ta vprašanja in po našem mnenju najvznemirljivejše knjižne naslove, ki nam bodo letos lajšali bolečino zaradi zaprtih lokalov in odsotnosti kulturnih prireditev, najdete v članku.
-
Oprostite, ne pošiljamo v Slovenijo
Knjigarne in knjižnice so zaprte in dostop do knjig je otežen, v preteklih dneh pa so ljubitelji knjig doživeli še en velik udarec: priljubljena britanska spletna stran Book Depository, za marsikoga zaradi brezplačne poštnine, dostopnih cen knjig in hitre dostave prva izbira za naročanje tujih knjižnih naslovov, je ustavila pošiljanje v Evropsko unijo.
-
Blišč in beda instagramske poezije
Britanski novinar Andrew Lloyd je leta 2018 na družbenem omrežju Instagram ustvaril profil, na katerem se je pod enigmatičnim uporabniškim imenom @ravenstarespoetry (površno ’poezija krokarjevega strmenja’) odločil izdajati za pesnika. Rupi Kaur, najbolj znana instagramska pesnica in pravzaprav zaslužna za razmah tega globalnega fenomena, je bila tedaj v središču pozornosti s svojo drugo pesniško zbirko Sonce in njeno cvetje (pravkar je izdala tretjo) in Lloyd je, kot mnogo poznavalcev literarnih trendov ter spletnih družbenih omrežij pred in za njim, opazil, da so »minili časi epskih pesnitev v 15.000 vrsticah, zdaj so ’in’ napihnjeni citati in bliskovito napisani kupleti«. Pesmi, ki jih lahko preberemo in razumemo v kratkem času »skrolanja« po Instagramu. Te pa lahko napiše praktično vsak, tako da razlomi en poetično zveneč stavek v več verzov – vsaj zdi se tako. Za primer ena izmed pesmi Rupi Kaur v prevodu Fride Čermelj: »vsi bomo stopili korak naprej / ko bomo spoznali kako močne / in čudovite so ženske / okoli nas«.
-
V Veliki Britaniji so odpravili davek za ženske higienske pripomočke, ki se uporabljajo pri menstruaciji, kot so vložki in tamponi. Zakonodaja EU namreč preprečuje uvedbo ničelnega davka za te izdelke, z izstopom Britancev z enotnega trga in iz carinske unije EU je to postalo mogoče. Zgodilo se je le mesec po tem, ko je Škotska prva na svetu uvedla dostop do brezplačnih higienskih izdelkov za ženske.
-
Leta 2016 je igralka Katarina Stegnar, takratna prejemnica nagrade Prešernovega sklada, na oder Cankarjevega doma zakorakala v opazni opravi: nosila je sodobno različico avbe, tradicionalnega slovenskega pokrivala, in dolgo srajco, potiskano z motivom s slike Cchick flick Tine Dobrajc, danes ene najbolj prepoznavnih sodobnih slikark v našem prostoru. Za njen outfit je poskrbela modna oblikovalka in kostumografinja Sanja Grcić. Slike Dobrajčeve je odkrila leta 2014, ko ta še ni bila tako prepoznavna kot danes, in takoj pomislila, da jo nagovarjajo na intimni ravni in da bi jih želela vključiti v svoje kreacije. Kot nalašč so takrat pripravljali prvo edicijo projekta Made in Slovenija – ta združuje modne oblikovalce, ki ustvarjajo izdelke, zasnovane na tradiciji in slovenski sodobni umetnosti – in tako se ji je posvetilo, da bi bile srajce s podobami Tine Dobrajc lahko nosilni element te kolekcije.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Družba
Transspolnost in razkritja znanih osebnosti
Na začetku decembra se je igralec Elliot Page, pred tem znan kot Ellen Page, tudi javno razkril kot transspolna oseba (njegov biološki spol se ne ujema z njegovo spolno identiteto), zato želi, da se od zdaj zanj uporabljata zaimek on/oni (množinski zaimek v angleščini je najpogostejši način označevanja nebinarnih oseb ali oseb, katerih spola ne poznamo).
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura
Plonklistek koledarjev za leto 2021
Vsak december ista pesem ali vprašanje, kaj bomo za praznike podarili bližnjim. Koledar je vedno dobrodošlo, uporabno darilo – posebej če je izpod prstov domačih ustvarjalk, ki v teh umetnosti nenaklonjenih časih še toliko bolj potrebujejo našo podporo. V preteklih dveh letih je bilo največ koledarjev slovenskih umetnikov mogoče kupiti na sejmu avtorskih koledarjev Maš čas?, ki ga je prirejal Kreativni center Poligon, a je letos zaradi pandemije odpadel, zato boste koledarje našli na spletnih straneh ustvarjalcev in na njihovih profilih na družabnih omrežjih. Mi pa predstavljamo sedem slikark, ilustratork in oblikovalk, s katerimi bo leto 2021 bolj pisano.
-
11. 12. 2020 | Mladina 50 | Družba
Kdo je dekle z naslovnice posebne Mladinine izdaje Osemdeseta?
Osrednji lik na umetnini Eugèna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo, ki tematizira julijsko revolucijo leta 1830 v Franciji, je mlada ženska z bajonetom v levi roki in z desnico, v kateri ima trobojnico, visoko dvignjeno v zrak. Tudi na naslovnici posebne Mladinine izdaje Osemdeseta, izšla je konec novembra, je mlada ženska z iztegnjeno desnico, le da visoko v zrak dviga prste, oblikovane v črko V, simbol zmage.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Kultura | Portret
Vse hladnejši dnevi kličejo po tem, da se v redkih trenutkih, ko zapuščamo domove, zavijemo v topel šal, si nadenemo volneno jopo ali se skrijemo v prevelik pleten pulover. Toliko bolje, če je pletenina koktajl eksplozivnih barv, da v turobnih časih vsaj malo pogreje dušo. Pletene kose razigranih tekstur in barvnih odtenkov izdeluje Jona Bednjanec (rojena leta 1991), magistrica oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti ter lanska dobitnica nagrade DiGi WOW za kolekcijo z največjim viralnim potencialom na ljubljanskem tednu mode.
