Lara Paukovič
-
19. 3. 2019 | Kultura
Kaj se dogaja s sodobno dramo?
Med 21. in 24. marcem bo na Novi pošti v Ljubljani potekal Vzkrik, že tretji festival dramske pisave, ki ponuja dobrodošel razmislek o poziciji drame danes, hkrati pa bo – poleg strokovne okrogle mize in pogovorov z avtorji in ustvarjalci – v njegovem okviru bralno uprizorjenih sedem novih slovenskih celovečernih dramskih besedil.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Družba
Rachel Cusk: Če se odločiš raziti s partnerjem, se ne smeš pretvarjati, da na otroke to ne vpliva
Rachel Cusk (1967), ena od gostij letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, spada med ta čas najbolj brane britanske pisateljice. Rojena Kanadčanka, ki je otroštvo preživela v Los Angelesu, na začetku najstništva pa se je preselila v Veliko Britanijo, tam živi in ustvarja še danes. Piše že od začetka devetdesetih let, a pravo prepoznavnost si je zagotovila z esejističnima avtobiografskima knjigama o materinstvu in o ločitvi ter v zadnjem času s trilogijo Obris. Ta s strukturo pripovedi – glavni lik se izrisuje skozi zgodbe drugih ljudi – vzpostavlja popolnoma nov tip romana, pri tem pa se nevsiljivo, a vseeno dovolj poglobljeno dotika tem, ki Rachel Cusk zanimajo že od začetka ustvarjanja: partnerski odnosi, kariera, družina, osebne travme in negotovost – vse, kar zaznamuje žensko in določa njen položaj v družbi.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Družba
Urša Menart, režiserka: Nujno je, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil
Urša Menart (1985) je posnela zadnji »film generacije« – Ne bom več luzerka, pripoved o skoraj 30-letni izobraženi Špeli, ki kljub vsemu še vedno dela kot prekarka in se po spletu nesrečnih okoliščin ponovno znajde na kavču pri starših. Zgodba marsikaterega milenijca je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejela kar tri vesne, tudi tisto za najboljši celovečerni film, in konec marca začenja pohod po slovenskih kinematografih. Urša je s tem postala prva režiserka z zmagovalnim filmom s festivala. A čeprav so ženske v njenem poklicu v manjšini, ji gre na živce, ko jo sprašujejo o filmu in spolu – prepričana je, da bi morale imeti tudi režiserke pravico spregovoriti o splošnejših temah, kakršni sta film kot umetnost in režija kot poklic. »Vendar to po navadi sprašujejo režiserje, ker je stereotipna predstava o režiserju še vedno – da je moški. Želim si dočakati čas, ko bom lahko govorila o stvareh, ki so v resnici bolj povezane s filmom kot s spolom.«
-
8. 2. 2019 | Kultura
S projektom Mini opere v produkciji študentov Akademije za glasbo in AGRFT so ustvarjalci konec januarja gostovali v madžarski Budimpešti in v začetku februarja v češkem Brnu, 11. februarja pa bo prireditev na ogled tudi v Kinu Šiška v Ljubljani. Ime »mini opere« so opere dobile po svojem trajanju, vsaka je namreč dolga le 15 minut. Avtorji glasbe so študentje Akademije za glasbo v Ljubljani, ki so poskrbeli tudi za izvedbo, režija, scenografija in kostumografija pa so delo študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.
-
Križi in težave s štipendijami
Med štipendijami, ki jih imajo dijaki in študentje na voljo pri nas, so državne štipendije, Zoisove štipendije, štipendije za deficitarne poklice, štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu, štipendije Ad futura ter občinske štipendije. Državne so namenjene šolarjem iz družin, ki ne dosegajo določenega premoženjskega cenzusa, druge pa za spodbujanje izjemnih dosežkov. Vsako leto je še vedno največ zanimanja za Zoisovo štipendijo, vendar je z njo hkrati tudi največ težav. Zgodilo se je že, da so morali gimnazijci, da bi bili upravičeni do te štipendije, osnovno šolo končati s samimi petkami (npr. v šolskem letu 2012/13), kot dosežki za vlogo pa ne štejejo priznanja z regijskih tekmovanj in podobno. A tudi tisti, ki bi za štipendijo radi zaprosili na fakulteti, niso v bistveno boljšem položaju.
-
»Ženske so nam spolnost dolžne!«
Prav posebna vrsta »jeznih moških« so inceli (izraz incel je okrajšava za ’involuntary celibate’ oziroma neprostovoljni celibat), člani (večinoma spletne) skupnosti, ki sovražijo ženske – posebej takšne, ki so »zunaj njihove lige« – in jih krivijo za to, da ostajajo brez seksa. Frustracije in fantazije izlivajo na internetu, v resničnem življenju pa pogosto nimajo niti osnovnih socialnih kompetenc. »Moški, ki se identificirajo z gibanjem incel, najdejo poseben užitek v izrazito agresivnem govoru o ženskah in tudi o t. i. alfa moških, ki naj bi jim onemogočali, da bi sami imeli dostop do žensk. Ob vsem jamranju nad tem, da ženske z njimi ne želijo imeti spolnih odnosov, so zelo negativno razpoloženi tudi do seksualnih delavk,« pove Renata Salecl.
-
Trinajstega januarja je priljubljena znamka britvic Gillette predstavila oglas, s katerim je želela opozoriti na 30-letnico svojega dobro znanega reklamnega gesla »The Best a Man Can Get« (Najboljše, kar moški lahko dobi). Ob tej priložnosti je slogan preoblekla v »The Best a Men Can Be« (Najboljše, kar je moški lahko), oglas pa poziva k zajezitvi t. i. toksične moškosti. Nič več spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, učenja dečkov, da je pretepanje nekaj normalnega, ali otipavanja mimoidočih žensk – moški morajo odločno nastopiti proti takšnemu ravnanju in tudi nove generacije dečkov naučiti, da je to nedopustno. »Dečki, ki vas danes opazujejo, so moški jutrišnjega dne,« sklene oglas.
-
Osmega januarja je bil v Dnevniku objavljen članek, v katerem je novinar Peter Lovšin pisal, kako neprimerno zakonodajo o posilstvu imajo nekatere države. Omenil je španski primer »La manada«, o katerem se je veliko govorilo lani: skupina moških je poleti 2016 v Pamploni posilila 18-letno dekle in posnetek objavila na družabnem omrežju Whatsapp. Še grozljivejše kot posilstvo je bilo to, da je sodni senat, ko je zadeva prišla pred sodišče, presodil, da zaradi odsotnosti neposredne sile ali grožnje sploh ni šlo za dejanje posilstva, ampak »samo« za spolno zlorabo – zaporna kazen je v tem primeru za pet let nižja, devet namesto 14 let, kot bi jih dobili za posilstvo. A še bolj kot »La manada« je pretresel primer iz slovenske sodne prakse, iz Kopra, ki ga je Lovšin prav tako popisal v članku, ker se mu je zdela odločitev sodišča v tem primeru podobno nesmiselna in neutemeljena kot v zgodbi iz Španije – ni pa pričakoval, da bo, glede na to, da je bil primer v sodni obravnavi že leta 2017, dvignil toliko prahu. Vendar ga je – in prav je tako. Očitno je, da številne stvari v zvezi s posilstvom še vedno niso razjasnjene, meje spolne nedotakljivosti pa še vedno ne dovolj jasno določene. Skrajni čas je, da se o tem resno in podrobno pogovorimo.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Družba
Miša, 25-letna študentka Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je na izmenjavi v Berlinu, je na Tinderju pred časom spoznala Thomasa. Nedolžno dopisovanje in flirtanje je, ko sta ugotovila, da imata kar nekaj skupnih zanimanj, preraslo v bolj poglobljene pogovore. Začela sta se celo dogovarjati, da se bosta lotila skupnega umetniškega projekta. »Zaradi projekta sva se nato tudi sestala, da bi se o zasnovi pogovorila na štiri oči. Vendar je ’sestanek’ trajal šest ur in od tega je bilo projektu namenjenih kakšnih deset minut. Res sva se nepopisno ujela. Sledilo je še nekaj srečanj, med katerimi se je občutek naklonjenosti med nama počasi krepil,« pripoveduje Miša. Postajalo je jasno, da odnosa nobeden od njiju ne želi ohraniti zgolj na prijateljski ravni, in nekako takrat je Thomas Miši povedal, da je pravzaprav poročen. Z ženo sicer nista v »običajnem« zakonu, ampak imata odprto zvezo: ona je že približno tri leta v razmerju s še enim moškim, kar pa nikakor ne vpliva na njen zakon s Thomasom ali pozornost, ki jo namenja njuni triinpolletni hčerki. Tudi Thomas ima seveda proste roke, da si išče še druge partnerice (ali partnerje), vendar do Miše ni naletel na nobenega človeka, s katerim bi se želel vezati.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Politika
»A ta baba sploh zna streljati?«
Slovenska vlada je na čelo policije in vojske pred kratkim postavila ženski. Pred mesecem je Alenka Ermenc postala načelnica generalštaba slovenske vojske, zdaj pa je bila za generalno direktorico policije imenovana Tatjana Bobnar.
-
20. 12. 2018 | Kultura
Slovenski pesnik pred svojim časom
Pesnik, pisatelj in esejist Jure Detela (1951–1992) je bil gotovo ena najzanimivejših literarnih figur, ki so v Sloveniji delovale v osemdesetih letih, vendar ga je takrat poznalo in bralo bolj malo ljudi. Šele v zadnjih letih Detelova poezija pridobiva veljavo, gotovo tudi zahvaljujoč pesniku, prevajalcu in umetnostnemu zgodovinarju Miklavžu Komelju, ki je dolga leta preučeval njegov opus in zapuščino ter tudi uredil zbirko Zbrane pesmi, ki je izšla letos pri Beletrini in v kateri so prvič zbrane vse Detelove pesmi, verzni fragmenti in osnutki – po kronološkem vrstnem redu.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Družba
Tretjega decembra je bila v Londonu podeljena letošnja »Bad Sex in Fiction Award« (nagrada za najslabši seks v literaturi), ena najzanimivejših nagrad na tuji literarni sceni. Od leta 1993 jo Literary Review podeljuje avtorjem, ki jim je v sicer kakovostno literarno delo uspelo vključiti obupno slab prizor seksa. To so lahko osladne, patetične scene, vredne kakšnega tretjerazrednega ljubezenskega romana, prizori, ki so pretirano neokusni, ki tehnično ne delujejo ali ki so glede na ostalo dogajanje v romanu enostavno odveč. Erotična in pornografska literatura je iz obravnave izpuščena.
-
3. 12. 2018 | Kultura
Nova reinterpretacija slovenske himne v dobi globalizacije in spajanja kultur
Se spomnite Dobrodelne Zdravljice? O prvi akciji projekta Žive naj vsi narodi, katerega širši namen je spodbujanje medkulturnega dialoga in širjenje strpnosti, smo v Mladini pisali že pred enim letom, ko je izšla njihova predelava Prešernove Zdravljice v sodobnem glasbenem videospotu. V spotu so se jim poleg slovenskih in priseljenskih glasbenikov pridružili tudi nekateri znani obrazi, ki se zavzemajo za strpnost, npr. Boris Cavazza in Irena Yebuah Tiran, vse skupaj pa je spremljala še dobrodelna akcija, v kateri so s pomočjo Slovenske filantropije zbirali sredstva za pomoč otrokom beguncem pri vključevanju v družbo.
-
29. 11. 2018 | Kultura
Pred parlamentarnimi volitvami so se kulturniki zbrali v kampanji Čas je za kulturo in umetnost, s katero so želeli politike, ki bodo izvoljeni v novo vlado, opozoriti na nekaj nujnih reform kulture, ki se morajo zgoditi v prihodnjem mandatu. Sestavili so seznam štirih ključnih zahtev, s katerimi naj bi se položaj kulture v prihodnjih letih izboljšal – to so (1) primerno mesto za kulturo v družbi, (2) povečanje proračuna za kulturo, (3) strokovni minister/ministrica in (4) nov kulturni model. Volitve so zdaj mimo, projekti, povezani s kulturnim poljem, pa še vedno ostajajo nekako ob strani. Podpisniki javnega pisma so zato medijem poslali nov dopis, s katerim želijo ponovno opozoriti, da je kultura eden ključnih resorjev za razvoj moderne družbe.
-
14. 4. 2023 | Mladina 15 | Kultura | Portret
Katarina Marinčič / Pisateljica, ki jo zaznamuje število sedem
Emil, moški v zgodnjih petdesetih, se nekega poletja s kolesom mudi na prelazu, kjer prenočuje v lokalnem domu. Na enem od pohajkovanj po okolici sreča neznanko, žensko s srebrnim očesom, srečanje se ga dotakne. Toda ko poskuša o njej pozneje, ko območje prizadene vihar, poizvedeti pri domačinih, se zdi, da nihče zares ne ve, o kom govori.
-
Kaj je senzorialno gledališče? Gre za tip gledališča, ki poleg poudarka na čutnih zaznavah, kot so okus, vonj in dotik, vključuje tudi interaktivnost občinstva ter vsebine, ki jih je mogoče razumeti na mednarodni in medkulturni ravni. V stik z njim je Barbara Pia Jenič prišla že v zgodnjih devetdesetih, ko je spoznala in začela sodelovati z Enriquejem Vargasom, ustanoviteljem španskega Teatra de los Sentidos. Takrat je bilo to zanjo, čeprav že vajeno odra in igre, nekaj povsem novega, na področju senzoričnega in senzorialnega se je hitro začela počutiti domače in navdiha do danes ni izčrpala.
-
Nataša Velikonja / Pesnica, prevajalka in aktivistka, ki potrebuje mestni utrip, da zaživi
Odkar se je v najstniških letih iz Nove Gorice preselila v Ljubljano, gre Nataša Velikonja (rojena 1967) brez izjeme vsak večer ven, v mesto, na sceno. Da v Ljubljani delujejo »scene«, ki dajejo posamezniku občutek svobode in varnosti, se ji zdi izjemno pomembno, sploh kar se tiče LGBT-scene, v katero se je vpela precej hitro po prihodu v Ljubljano. »’Scena’ nam lezbijkam in gejem prinaša tudi stalni domicil, ne glede na leta. Morda je to za ’strejt’ ljudi drugače, morda se njim prostor z leti oži. Nas pa je morda rešilo to, da smo znali očuvati naše klube,« pravi. Že pred vstopom na to sceno je začela objavljati s polno paro in postala del literarnih krogov, po vstopu pa je vse to še pospešila. Obojemu, aktivizmu in pisanju, kar poleg poezije vključuje tudi delo na področju teorije in prevajanja, je s srcem posvečena še danes. Pred nekaj leti je dobila Župančičevo nagrado za izstopajoče dosežke na področju kulture, lani pa je bila v ožjem izboru za dve najpomembnejši pesniški nagradi, Veronikino in Jenkovo – slednjo je za pesniško zbirko Prostor sred križišč tudi prejela.
-
Andreja Kragelnik / Oblikovalka, katere nakit je v Milanu spoznala svetovna javnost
Andreji Kragelnik, slovenski oblikovalki nakita iz Slovenj Gradca, je ob izteku lanskega leta uspel veliki met: na tednu nakita v Milanu se je njen nakit prebil med finaliste razstave The FaB by Artistar Jewels. Kolekcija, ki jo je postavila ob bok najuspešnejšim oblikovalcem nakita iz vse Evrope, se imenuje Coral Collection, navdih zanjo pa so bile organske oblike koral ter raznovrstne forme prepletanja korenin in vej v lokalni flori.
-
Pino Pograjc / Pesnik, ki je z razbijanjem tabujev osvojil nagrado za najboljši prvenec
Prvo pesem je napisal v osnovni šoli za natečaj, ki ga je za zabavo pripravila knjižničarka na njegovi osnovni šoli v Kamniku. Tudi za to, da je začel poezijo pisati redno, je kriv natečaj. V srednji šoli je profesorica za slovenščino razred spodbujala, naj se prijavijo na natečaj za najboljši haiku. Pino Pograjc (rojen 1997) je sprejel izziv in takrat spesnil prve resnejše verze, to pa ga je spodbudilo, da je začel v pesniškem jeziku misliti še druge teme in občutenja.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Kultura | Portret
Tereza Kozinc / Fotografinja, ki je skozi fotografijo iskala dom
Ob sedmih je čas za vrtec. Malček se zbudi, starša odgrneta zavese. Oče z njim spregovori v francoščini: Bonjour le jour, dober dan, dan. Skupinska razstava Tereze Kozinc in njenega partnerja, fotografa Klavdija Slubana, v ljubljanskem Cankarjevem domu ima prav tak naslov. V obdobju njene nosečnosti, ki se je prepletlo s pandemijo covid-19, in v času po rojstvu njunega sina sta oba vrhunska fotografa, ne da bi se za to dogovorila, fotografirala utrinke družinskega življenja, vsak v svoji prepoznavni estetiki.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Portret
Matic Veler / Modni oblikovalec, ki zavrača surovo modno industrijo in modo združuje z umetnostjo
Ob vstopu v ljubljansko galerijo Kresija nas pričaka bleščeča, veličastna instalacija, ki je, četudi od daleč morda deluje kot skupek prazničnih girland, v resnici narejena iz akrilnega stekla. Ko še dlje strmimo vanjo, hipnotizirani in zaslepljeni od magične igre svetlobe in senc, ugotovimo, da po obliki spominja tudi na hanukijo, judovski svečnik. To ni naključje: smo namreč na najnovejši razstavi Matica Velerja Čudež Hanuke, ki bo na ogled še do 8. januarja prihodnje leto.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Brez dvoma je ena najnatančnejših, najbolj samosvojih in cenjenih prevajalk, ki slovenskemu bralstvu približuje literaturo, s katero se sicer morda ne bi srečalo – najpogosteje iz bazena afriške oziroma afriškodiasporske književnosti, z enako preciznostjo pa prevaja iz angleščine, portugalščine in francoščine. To je bilo jasno, še preden je Katja Zakrajšek, sicer doktorica literarnih ved (roj. 1980), nedavno prejela Sovretovo nagrado za prevod z bookerjem nagrajenega romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i. Ne nazadnje ima nekaj priznanj za svoje delo že od prej: za prevod romana Knjiga soli Monique Truong je prejela nagrado Radojke Vrančič, pa tudi mednarodno plaketo Lirikonov zlát za prevode pesmi Warsan Shire.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Portret
Denis Vučko / Kipar, ki je že med študijem postal eno najpomembnejših imen med mladimi kiparji
Denis Vučko (rojen 1992) je šele na začetku svoje profesionalne poti, pravzaprav še niti ni zaključil magistrskega študija kiparstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pa je že glasno opozoril nase. In to ne samo enkrat. Že v prvem letniku je prejel priznanje akademije za posebne dosežke. Potem pa je začel osvajati interne fakultetne natečaje. V tretjem letniku je zmagal na svojem prvem, z izdelavo portretnega kipa poljskega rezbarja in kiparja Petra Žiwobskega, ki je prispeval k razvoju poznobaročne umetnosti na slovenskih tleh; kip je bil oktobra 2020 odkrit v Podbrezju na Gorenjskem. Pozneje je prvo mesto osvojil tudi na natečaju za izdelavo portreta slovenskega gospodarstvenika in športnika Gregorja Klančnika, ki trenutno čaka na otvoritev.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Kultura | Portret
Matevž Luzar / Režiser in scenarist, ki po nadaljevankah navdušuje še z novim filmom Orkester
Režiser in scenarist Matevž Luzar (rojen 1981) prihaja iz Zagorja ob Savi. Filmski kolegi so ga dolgo nagovarjali, da bi enega svojih filmov posvetil domačemu kraju. Prva asociacija na zasavsko regijo so seveda rudarji. Nekaj časa je pisal scenarij na to temo, a ga ni dokončal. Iskal je nekaj drugega.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Kultura | Portret
Matej Kejžar – plesalec in koreograf, ki zapravlja čas
Za osemnajsti rojstni dan je za darilo od najboljše prijateljice dobil klas sodobnega plesa. »Ko sem se po končani uri preoblekel in prišel ven, sem vedel, da je to to. Čez eno leto sem bil že na akademiji za sodobni ples v Amsterdamu,« pravi leta 1974 rojeni plesalec in koreograf, ki je danes kot prepoznavno ime slovenskega sodobnega plesa razpet med Slovenijo in Belgijo; je tudi soustanovitelj domačega festivala radikalnih teles Spider, ki že dvanajsto leto združuje ples, glasbo, predavanja in performans. Pred tem je mislil, da bo študiral kemijo; naravoslovje mu je tudi danes še vedno blizu zaradi nekaterih abstraktnih logik. »Razumevanje celote skozi vzročno-posledične odnose mi pomaga tudi pri koreografiranju,« pravi.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Kultura | Portret
Fotograf, ki si osvetljuje temo
Branko Čeak je (leta 1972) rojeni Bežigrajčan. Kot mulc je oprezal za sosedom Kajetanom Kovičem in preostalimi eminentneži iz sveta književnosti in teatra, ki so prav tako živeli v tem ljubljanskem okolišu. Literatura se mu je zdela sveta, zato se je tudi sam vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, požiral predavanja pri Janezu Vrečku, Tomu Virku in še kom, zbiral desetke, se družil s sošolci, bodočimi intelektualci, dokler ga ni pri triindvajsetih potolkla depresija. Naenkrat ni več videl smisla niti v dokončanju študija, ki ga je tako oboževal. Nekaj časa je »blodil naokoli«, nato pa sedel na kolo in s prijateljem odšel raziskovat pogorji Karakorama in Himalaje.
-
9. 9. 2022 | Mladina 36 | Kultura
Črna skrinjica je butična založba, ki je bila nedavno ustanovljena pri Literarnem društvu IA. Tako, kot je črna skrinjica tisto, kar ostane po katastrofah, je tudi istoimenska založba vzniknila sredi opustošenega, katastrofičnega literarnega polja, pravi njen idejni vodja in urednik, pesnik in eden najbolj neutrudnih promotorjev pesniške umetnosti pri nas Dejan Koban, ki je projekt začel skupaj s pesnikom Miho Mauričem. Prostor za poezijo se krči, ravno tako sredstva; mladi avtorji so spregledani, založbe se vse pogosteje taktično odločajo za prozo, sploh za romane, saj so ti komercialno uspešnejši. Toda Črna skrinjica se upira tem usmeritvam in daje možnost poeziji, za katero v uveljavljenih založbah ni prostora, ki ima samosvoj značaj in se požvižga na pesniške trende. Ta torek, 6. septembra, je pri tej založbi izšla tudi prav posebna knjiga, ki je še pred izidom presenetljivo zbudila hudo zgražanje.
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Kultura | Portret
Raper in pesnik, pri katerem so za vse krivi filmi
Neodvisni ameriški dramski film Slam, posnet leta 1998, pripoveduje o mladem Afroameričanu Rayu (igra ga Saul Williams), nadarjenem pesniku in raperju, ki ga pri uresničevanju sanj ovira to, da prihaja iz socialno šibkega okolja. Ko je bil Mišel Ristov (rojen leta 1987) v srednji šoli, so film pogosto predvajali na eni izmed lokalnih televizijskih postaj. Ko nekoč ni vedel, kaj bi počel, je ob neki taki priložnosti malo dlje obsedel pred televizorjem. In bil očaran. »Že pred tem so mi bile blizu raperske vsebine, zato me je film čisto potegnil vase. Novo zame pa je bilo to, da sem takrat odkril slam poezijo. Glavni lik gre na neki točki v zapor in začne tam razvijati avtorski slam. Zazdelo se mi je, da bi bilo zanimivo, če bi to nekoč poskusil tudi sam.«
-
26. 8. 2022 | Mladina 34 | Kultura | Portret
Pisateljica, ki jo zanimajo dileme sodobnega sveta in še zlasti skrb za naravo
Na Klancu, zadnji roman pisateljice in urednice Tine Vrščaj, ki je kot rokopis zmagal na natečaju Modra ptica za najboljši roman za odrasle in nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, bralce že na prvi strani poziva, naj »izklopijo naprave«. Naj ne bodo kot Gregor, eden izmed likov, ki po rokah ves čas svaljka pametni telefon in ni nikoli zares prisoten v trenutku, pa naj gre za spolni odnos s partnerko ali igro s hčerkama – zaradi mile naklonjenosti, ki jo namenja napravici, jo je starejša hči celo poimenovala »Bubi«.
