Borut Mekina
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Ekonomija
V Elanu, ki ima od lani poleti novega lastnika, anonimni ruski sklad tveganega kapitala s sedežem na Cipru, so sprejeli prvo večjo poslovno odločitev: ukinili ali prodali bodo program proizvodnje skakalnih smuči.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Politika
Dunajske mestne oblasti so ta teden predstavile celovito strategijo integracije beguncev v mestu. Na Dunaju je nastanjenih 21.200 beguncev, in kot je povedal župan Michael Häupl, so se oblasti odločile za strategijo »integracija od prvega dne«. Poleg tega, da so beguncem zagotovili brezplačno uporabo številnih mestnih storitev, kot je javni transport, bo vsak izmed njih dobil še posebno knjižico, prek katere bodo spremljali »integracijo«.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Politika
Cerarjev »nedržavotvorni« sekretar
Najvišji državni funkcionarji naj bi spoštovali najvišja etična merila. Vlada Mira Cerarja je decembra potrdila etični kodeks funkcionarjev, katerega prvi postulat »Zakon in pravičnost« pravi, da si morajo funkcionarji z vsemi močmi prizadevati za »suverenost in blaginjo Republike Slovenije«, pri čemer morajo delovati »s pričakovano integriteto in državotvorno držo«. Te usmeritve pa, žal, niso tako samoumevne, kot se berejo na prvi pogled. Male funkcionarske ustave ne spoštuje niti generalni sekretar Cerarjeve vlade Darko Krašovec, ki je bil pred tem sodnik na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču.
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Politika
Bermudi so otoček velikosti Kranja z okolico. Ta leži 1000 kilometrov vzhodno od obale severne Amerike, v Atlantskem oceanu. Čeprav imajo Bermudi, ki obsegajo okrog 50 kvadratnih kilometrov, zgolj 60 tisoč prebivalcev, je tam registriranih kar 12.500 multinacionalk. Hitro lahko uganemo, zakaj. Ne zgolj zato, ker na Bermudih, ki so formalno protektorat Velike Britanije, ne poznajo davkov – z izjemo nepremičninskega. Ampak tudi zato, ker v formularju, ki ga dobite ob registraciji podjetja ali multinacionalke, manjka okvirček »lastnik«. Če želite na Bermudih odpreti firmo in registrirati tekoči račun, nihče ne vpraša, kdo je lastnik podjetja. Se jim ne zdi bistveno. V imenu transparentnosti lahko tudi Slovenija z Bermudi sklene nešteto sporazumov o izmenjavi podatkov. Tako pa bodo z Bermudov v Slovenijo v imenu transparentnosti romali bolj ali manj prazni listi.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Politika
Branko Cestnik je koordinator zadnjega programskega načrta katoliške cerkve v Sloveniji, v kateri poskuša ta, po bankrotu mariborske nadškofije, najti novo smer. Je pater klaretinec, bivši kandidat za celjskega ali mariborskega škofa, sicer pa zadnjih štirinajst let župnik na Frankolovem. Tja je prišel po dolgotrajnem šolanju v tujini. Živel je v Italiji, predvsem v Rimu, pa tudi v Španiji, v Madridu, in Nemčiji, kjer je pomagal pri integraciji beguncev leta prej, preden so ti v večjem številu prišli v Slovenijo. Na podlagi teh izkušenj je tudi zaslovel s svojimi zapisi in komentarji na internetu. Z njim smo se zato pogovarjali predvsem o prenovi slovenske cerkve in njenem morebiti novem odnosu do politike.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Družba
Obe najbolje organizirani slovenski navijaški skupini, Viole in Green Dragons, sta že tradicionalno znani po nestrpnih in rasističnih izpadih. Celo izobešanje neofašističnih simbolov na derbijih je postalo stalnica. Nogometna zveza Slovenije (NZS) je recimo ta mesec kaznovala navijače Olimpije, ki so razvili zastavo s slovansko svastiko, nekaj mesecev pred tem so navijači Maribora na tekmi razvili keltski križ in transparent, na katerem je pisalo »… stop migrantom«.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Ekonomija
Ni samo popolnoma legalno, legitimno in utemeljeno, če lastnik druge največje slovenske banke, to je mariborske NKBM, postane družba z omejeno odgovornostjo, s sedežem v davčni oazi, ampak je to tudi zelo moralno, pozitivno in evropsko. Tako so minuli teden novico, da Novo KBM dejansko kupuje podjetje »Biser Bidco S.a.r.l.« iz Luksemburga, ne pa neposredno ameriški sklad Apollo in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), komentirali davčni svetovalec in bivši direktor slovenskega davčnega urada (DURS) Ivan Simič ter celo predstavniki Banke Slovenije in Slovenskega državnega holdinga (SDH).
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Politika
Mojca Prelesnik sodeluje z uradom informacijskega pooblaščenca že vse od njegove ustanovitve. Pomagala je pri nastanku urada, bila je namestnica informacijske pooblaščenke, nato je odšla v državni zbor in tam delala kot generalna sekretarka, dokler ni pred približno letom in pol postala vodja urada. Prelesnikova že več kot deset let spremlja, kako se država odpira ali zapira do javnih informacij in kako vdira v našo zasebnost ali jo varuje. Zato je njeno mnenje o noveli zakona o policijskih pooblastilih, ki je sedaj v zaključni fazi medresorskega usklajevanja, še toliko pomembnejše. O noveli nima najboljšega mnenja. Skrbi jo celo, da gre v smeri vzpostavljanja policijske države.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Ekonomija
V skupini Helios, ki je v lasti avstrijske družbe Ring, od generalne sekretarke Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Sonje Kos zahtevajo 50 tisoč evrov odškodnine zaradi trditev o Heliosu, ki jih je izrekla v pogovoru za Mladino konec lanskega leta.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Politika
Potem ko je zaradi migrantske krize »policijska« pooblastila dobila vojska, bo zdaj zaradi terorističnih groženj policija dobila »vojaška« pooblastila. Na notranjem ministrstvu pravkar končujejo predlog sprememb zakona o pooblastilih policije, ki ga tudi varstvoslovni strokovnjaki ocenjujejo za enega od najbolj »represivnih« doslej. Poleg že javno razkrite namere pri uvajanju električnih paralizatorjev želi namreč policija po novem uporabljati opremo in orožje Slovenske vojske, oklepnike, morda celo patrie, protioklepno orožje, helikopterje in pehotno orožje, namenjeno boju v mestih. Predvsem pa si policija želi, da bi s pomočjo novih tehnologij okrepila množični nadzor nad ljudmi.
-
Novembra leta 1975 je v Šenčurju prišlo do dogodka, ki so ga kasneje imenovali »šenčurska noč«. Šlo je za enega najbolj agresivnih in verjetno tudi prvih napadov ali celo pogromov na pripadnike drugih narodnosti v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Kot izhaja iz časopisnih poročil, naj bi novembra 1975 dvanajst mladeničev iz Šenčurja sprva sodelovalo pri pretepanju treh priseljenih delavcev, ki so tedaj delali v Vodnem gospodarstvu Kranj, nato pa so odšli še naprej, na pohod proti hiši, kjer so ti delavci stanovali in kjer so napadli tudi njihove kolege iz Dalmacije.
-
Kdo so otroci, ki bi lahko bili nastanjeni v kranjskem dijaškem domu, pa zaradi nasprotovanja domačinov, staršev in učiteljev s kranjske gimnazije Franceta Prešerna, češ da se lahko med njimi skrivajo teroristi in nasilneži, niso smeli biti? Komu so ti starši in učitelji vzeli priložnost stika z normalnim življenjem? Sledijo tri zgodbe, ki smo jih zbrali s pomočjo zakonitih zastopnikov omenjenih otrok. Začenjamo z zgodbo 10-letnega dečka iz Afganistana, ki je v Slovenijo pripotoval sam. Deček očeta nima več. Kako je oče umrl, deček svoji tukajšnji, slovenski skrbnici Meliti Beber, ni znal povedati, »ima pa nekje mamico«, pravi Beberjeva, »ki jo zelo pogreša«.
-
Mladoletni begunci, ki nimajo spremstva odraslih in so v Sloveniji prosili za azil, so doslej navadno bivali v postojnskem centru za tujce ali v azilnem domu. Ker pa je ta lokacija za njih neprimerna, so si predstavniki pristojnih ministrstev ogledali več dijaških domov in ugotovili, da bi bil za njih najprimernejši dijaški dom v Kranju. A po sestanku s starši, ki imajo svoje otroke v domu, je ravnateljica dijaškega doma Judita Nahtigal sklenila, da zaradi nasprotovanja staršev šestih mladoletnih beguncev, starih od 10 do 14 let, k njim ne bo.
-
»To ni bil protest za Šenčur. To je bil protest za Slovenijo. Ne, to je bil protest za vso Evropo,« evforično razlaga predsednik krajevne skupnosti Šenčur Miro Peternel. Peternel je član SDS, vidni Šenčurjan, predsednik številnih lokalnih društev. V svojem kraju je bil nekoč predsednik Zveze socialistične mladine, spominja se potovanj v Beograd, zdaj pa je upokojenec, ki ga skrbi usoda svetovne geopolitike. Če se bo ta migrantski val nadaljeval, razmišlja, »bo to konec Evrope«, zaradi česar je bil sam med najbolj zagretimi pobudniki sobotnega protesta pred bivšim Baumaxom, uperjenega proti ideji notranjega ministrstva, ki je nameravalo tam odpreti prehodni center za begunce. Peternel sicer zdaj zbira podpise podpore za župana, ki v Šenčurju vlada v koaliciji SLS-SDS, kljub temu pa naj bi bila to spontana akcija »zaskrbljenih državljanov«, tako rekoč slehernikov, Šenčurjanov, ki se je zgodila od spodaj navzgor po modelu neposredne demokracije. No, dodaja Peternel, podpirajo »nas« tudi »priseljenci«. Recimo lokalni Albanci iz Makedonije.
-
Kako smo izgubili 20 milijonov evrov
Generalni direktor ACH Rasto Oderlap je sredi prejšnjega meseca z velikim zadovoljstvom javnosti sporočil, da je podjetje rešeno. Da so v ACH predčasno poplačali vse svoje finančne upnike. Celoten dolg, ki je še pred dvema letoma znašal okrog 140 milijonov evrov, z zapadlostjo do novembra 2017, jim je uspelo znižati na 73,5 milijona evrov in ga nato poplačati z novim, reprogramiranim kreditom pri ruski banki VTB. Primer skupine ACH, v kateri je zaposlenih okrog 2000 ljudi, je s tem postal tudi prvi končani primer sanacije nekega podjetja prek slabe banke (DUTB).
-
Na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja smo pridobili predlog sklepa vlade Janeza Janše, ki je tedaj dejansko opravljala tekoče posle, iz 5. februarja 2013. Podpisal ga je tedanji državni sekretar na finančnem ministrstvu Andrej Šircelj. V njem je za šefa slabe banke (DUTB), za direktorja upravnega odbora, predlagal sebe, mag. Andreja Širclja. Funkcionar Šircelj v predlogu o Širclju piše v presežnikih, navaja, katere funkcije vse je opravljal in za kaj je za to službo najprimernejši. Vlada je predlog upoštevala in je za šefa DUTB imenovala Širclja. Ta je potem za to delo prejemal 6000 evrov plače (bruto), poleg 4000 evrov, ki jih je dobival kot poslanec.
-
Letošnja proslava ob podelitvi Prešernovih nagrad je minila tudi v znamenju državne himne, ki jo je režiser dogodka Mare Bulc v skladu z duhom časa pustil zapeti v tujih jezikih. A kljub mnogim hvalospevom, češ, kako je Zdravljica po toliko letih še vedno aktualna in svetovljanska, je njeno javno predvajanje lahko danes povezano s skoraj nepremostljivimi ovirami. Povsem prosto je namreč mogoče predvajati predvsem suhoparno verzijo himne, brez pevskega zbora, v izvedbi policijskega orkestra, ki je objavljena na spletni strani vlade, ne pa vseh drugih popularnih izvedb, ki se jih še spomnimo iz prvih let osamosvojitve.
-
Preprosto, ker je bila inšpekcija na tem področju uvedena šele sredi leta 2010. Pred tem je sicer obstajal inšpektorat za javno upravo, vendar ni imel pristojnosti za nadzor nad uresničevanjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tako je naša inšpekcija prve inšpektorje, ki so pristojni za to področje, dobila šele leta 2011. V tem začetnem času so se inšpektorji ukvarjali tako rekoč izključno z vprašanjem prevedbe plač iz starega sistema v novega.
-
Ta mesec je v Sloveniji izbruhnila afera, povezana z nerazumno in negospodarno porabo javnega denarja. Izbruhnila je sredi Slovenije. V Celju. Celjski župan Bojan Šrot si je omislil nov avto. Velik nov službeni avto za osebno rabo. Na občini so v javnem razpisu med pogoji navedli, da mora avto imeti več kot 2900-kubični motor. Da mora imeti usnjen in ogrevan volan. Navigacijo z zaslonom na dotik. Pa tudi vlečno kljuko z električnim sistemom dviganja in spuščanja, ki sodi med dodatno opremo in stane 900 evrov. Zakaj, doslej na občini še niso pojasnili, so pa nazadnje za celjskega župana kupili 63 tisoč evrov vrednega šestvaljnega VW touarega, ki ga sedaj Šrot uporablja v prostem času, za konec tedna, na dopustu in podobno. Njegov avto bo stal več, kot znašajo vsi dodatki za stalno pripravljenost bivšega dekana Ekonomske fakultete Dušana Mramorja zadnjih pet let, preden je postal minister, bi lahko dodali.
-
Stečajna upraviteljica Imosa Branka Remškar prejšnji teden ni mogla skriti navdušenja. Zgodil se je čudež, kakršni so v stečajnih postopkih redki. Parcelo v Trenti, na kateri je že vse od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja le 58 kvadratnih metrov ruševin, leži v Triglavskem narodnem parku, kjer so vsi večji gradbeni posegi prepovedani, in dostop do nje ni mogoč z avtom, ampak le po majhni brvi čez reko Sočo, sodna cenilka Breda Zorko pa jo je pred kratkim ocenila na zgolj 17.655,10 evra, saj je stavbno zemljišče omejeno na 176 kvadratnih metrov, je sodišče na dražbi prodalo za kar 127.500 evrov!
-
V kakšni Evropi živimo? Še v Evropi, ki jo vodijo socialdemokratske vlade, krščansko-konservativni voditelji ali liberalnodemokratske stranke? Po izbruhu krize leta 2008 so tradicionalne evropske leve ali desne stranke prešle v defenzivo. Vse sprejemljivejša postajajo nekoč prezirana skrajna, desničarska, celo odkrito fašistična ali neonacistična gibanja. Hkrati pa postaja tudi javna govorica tradicionalnih, evropskih strank vse bolj nestrpna.
-
Kako ironično, da od tega dolgega, 20-letnega sklicevanja na človekove pravice nimajo koristi »tisti revčki, ki bi moral profitirati, ker govorimo o pravicah človeka«, je pred petimi leti, na enem od posvetov resignirano vzkliknil Boštjan M. Zupančič, slovenski sodnik na strasbourškem sodišču za človekove pravice, »ampak tiste barabe, ki so zato odlično plačale dobre advokate«. V Sloveniji, ki se je osamosvojila tudi s pomočjo znanega odbora za človekove pravice, pod vodstvom Igorja Bavčarja, poznejšega »tajkuna«, naj bi si nova elita sistem priredila, prevarala ljudi, pokradla bivšo državno lastnino in si skozi tranzicijo ustvarila vzporedni pravni sistem – svoja pravila za svoje privilegije. Novi, visoki pravni standardi naj bi koristili zgolj enim.
-
Slovenska vlada je konec minulega meseca javnost obvestila, da je na mednarodnem arbitražnem sodišču v Washingtonu izgubila spor s Hrvaško glede elektrike, ki ji je ni dobavila med julijem 2002 in aprilom 2003. Iz vlade so sporočili, da mora država Hrvaški plačati 20 milijonov evrov odškodnine z obrestmi, ki znašajo 13 milijonov evrov, poleg tega pa še hrvaške sodne stroške v višini 9,2 milijona evrov. Torej 42 milijonov. A to še ni vse. V tem znesku niso všteti sodni stroški, ki jih je imela Slovenija z britansko odvetniško pisarno Allen & Overy. Ti pa so, predvsem med letoma 2006 in 2009, kot so pojasnili na ministrstvu za infrastrukturo, znašali več kot 8 milijonov. To pomeni, da je Slovenijo celotni spor stal več kot 52 milijonov evrov.
-
7. 1. 2016 | Politika
Finančni minister Dušan Mramor je pravkar sporočil, da bo vrnil »dodatek za stalno pripravljenost.« Iz inšpektorata za javni sektor so nedavno sporočili, da je devet od 11 fakultet, na katerih so izvedli nadzor, svojim uslužbencem nezakonito izplačevalo dodatek za stalno pripravljenost. Med letoma 2012 in 2014 so si predvsem visokošolski funkcionarji izplačali za 770 tisoč evrov preveč »nagrade.« Največ ekonomska fakulteta, ki jo je takrat vodil zdajšnji finančni minister Dušan Mramor.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Družba
Multinacionalka Heineken je letos kupila skupino Laško. No, multinacionalka Heineken v resnici ni kupila laškega piva in uniona, pivovarn ima po svetu že malo morje. V 70 državah vari pivo že v 165 tovarnah, in če bi potrebovala še dve pivovarni, bi si ju pač kje zgradila. Ne, multinacionalka Heineken je kupila predvsem vodne izvire, skupaj s koncesijami za izkoriščanje teh izvirov. Cena vode je na Nizozemskem, kjer ima Heineken sedež, pač za 230 odstotkov višja od cene vode v Sloveniji.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Družba
Juha, v kateri se na obrobju Evrope počasi kuhata Slovenija in Hrvaška, je enako vroča za obe državi. Vendar to politikov na obeh straneh meje tudi letos ni oviralo pri podžiganju še enega regionalnega spora.
