Jurij Gustinčič
-
30. 5. 2014 | Mladina 22 | Pod črto
Ozadje za velike besede ne bi moglo biti lepše. Oblast je po 2. svetovni vojni vedela, kaj podariti ameriškemu zavezniku (takrat je bil še pravi zaveznik). Vila na Dedinju, elegantna, arhitekturno domišljena, s čudovitim vrtom in seveda z bazenom. Vila ameriškega veleposlanika, darilo jugoslovanske vlade.
-
16. 5. 2014 | Mladina 20 | Pod črto
Smo ponosna dežela. Ničesar se ne bojimo. Vsaka zapreka je obvladljiva ali pa se ji srečno izognemo. Ne bojimo se ničesar, še roke pravice ne. Povemo ji v obraz, da je pač ne spoštujemo, če nas obsoja. Vodja največje politične stranke, obtožen prejemanja podkupnine, je takoj javno povedal, kaj si misli o sodnikih. Zaničuje jih. Na obsodbo se bo sicer pritožil mednarodno, a vendar je najpomembneje, da sodišč svoje dežele kratko malo ne spoštuje.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Pod črto
Nekoč sem med sprehodom po Londonu na Trafalgarskem trgu obstal ob nenavadni skupini ljudi v črnem, ki so se zbrali, tiho in brez besed, pred majhnim spomenikom kralju Karlu. Med angleško revolucijo v 17. stoletju – poimenujmo jo tako – so nesrečnemu zelo pobožnemu kralju odsekali glavo. Gruča, ki se je zbrala pred skorajda neuglednim spomenikom, prihaja kralja počastit vsako leto ob dnevu njegove usmrtitve. Brez besed. Angleški molk.
-
28. 3. 2014 | Mladina 13 | Pod črto
Če bi primerjal naše sedanje navade s čimerkoli iz preteklosti, bi se ustavil ob misli na majhno državico, ki so ji vladali s trdo roko in jo opisuje Stendhal v »Parmski kartuziji«. Ni čudno, da je bilo pisateljevo bivanje tako prežeto s potrebo po tajnosti, da je pred koncem življenja šifriral zadnji roman, tako da ga je učenemu strokovnjaku uspelo dešifrirati šele sto let pozneje. Mislim na cesarstvo, kjer vsaka izgovorjena beseda lahko velja za skrivnost. To nam je ostalo ali se znova prebuja. Živimo v času anonimnih pisem.
-
14. 3. 2014 | Mladina 11 | Pod črto
V sovjetskih časih sem nekajkrat prepotoval to deželo, občudoval sem njene sončne planjave z najrodovitnejšo zemljo, s prstjo černozjomom, sprehajal sem se po njenih mestih, Odesi, nekoč trdnjavi jidiša, in Kijevu s Kreščatikom, a je nisem mogel razumeti. Po črki zakona je bila ukrajinska, a kje je, sem se spraševal, tisto ukrajinsko? Kot tipičen Slovenec, ki povsod takoj išče korenine naroda, sem prisluškoval pogovorom na Kreščatiku. Komaj se je slišala ukrajinska beseda, povsod naokoli je vse zvenelo čisto rusko. Opazil sem to že prej v Odesi, kjer sem prebil ves mesec. Bilo je tik pred vojno, napetost se ni čutila, na ulicah je zvenel jidiš. Takrat je tudi v Moskvi obstajalo sijajno gledališče, kjer so bile predstave v jidišu, z velikim igralcem Mihoelsom, iz Odese pa so prihajali najboljši violinisti, na čelu z Ojstrahom. In vendar, kaj je manjkalo tudi v Odesi? Manjkal je jezik, ki je bil povsod zapisan kot jezik velike sovjetske republike, ukrajinski jezik.
-
Človek se lahko med olimpijadami ali svetovnimi prvenstvi popolnoma posveti gledanju vrhunskega športa, tudi če ga ta sicer ne pritegne. Za navdušenje nad nekim tekmovanjem je potrebno le nagnjenje k navdušenju. Sposobnost biti navdušen. Biti navdušen nad športom ni težko, saj ni potrebno nič drugega kot to, da si se sposoben poglobiti v opazovanje spopada. In vendar je neverjetno, kaj navaden smrtnik, tudi takšen, ki ga športna tekmovanja drugače pustijo hladnega ali ga kratko malo ne zanimajo, postane v hipu, ko mu predstavijo svetovno športno bitko – takrat se z lahkoto prepusti plazu spopadov kot gledalec.
-
Kako malo in redko v današnjem svetu omenjajo megalomanstvo. A postalo je del življenja, neizbrisljiv način napredovanja. Malo je pojavov, ki bi se mogli urejati z manj pohlepa po velikopoteznosti. Začnimo s svojo deželo, ki jo nekateri moji novinarski kolegi radi imenujejo državica ali deželica. Ne zato, ker je ne bi imeli radi, le zato, da lahko ugovarjajo in trdijo, da nismo tako majhni, kot se zdi.
-
Slovo od Ariela Šarona ne bi moglo biti bolj značilno za naše čase. Pri tem v mislih nimam toliko Izraelcev – kdo ve, kaj si resnično mislijo –, pač pa bolj ves preostali svet. Priznajo mu, in to vedno poudarjajo, da je bil velik vojščak, stras-
-
Prihajajo že leta, pa se je Evropa sprva komaj zganila. Zdaj jih je vedno več, oblegajo tisti otoček ob rtu južne Italije in upajo, da bodo v Evropi našli rešitev. Rešitev – trdno in trajno. Sprva smo Evropejci vse to le opazovali in nekoliko ponesrečencem – bilo jih je veliko – nekako pomagali, v duhu in slogu Rdečega križa. Ni zadostovalo. Zdaj Evropa pomaga nekoliko bolj, a o zadevi malo govorimo. Morda se nam upira iz razloga, o katerem najraje molčimo. Molčimo, da ne bi opazili vseh razsežnosti.
-
20. 12. 2013 | Mladina 51 | Javna pamet
Ko se poleže hrup zaradi pogreba
Ko se odpravlja domov množica svetovnih državnikov, ki so pač ob tej priložnosti morali biti navzoči, lahko presojamo marsikaj, med drugim tudi skoraj karnevalski način, na katerega so opravili zadnje dejanje. Nelson Mandela je bil velik, preden je umrl. Ostaja velik tudi, ko je pokopan, a tu stvari niso bile preproste. Nekoč sem mislil, da pretirana vnema, ki jo izkazujejo pri zadnjem obredu v čast velikim pokojnikom, pač ne more škodovati. Tudi če pokojnika spreminjajo v relikvijo. Upam, da se nisem motil.
-
6. 12. 2013 | Mladina 49 | Pod črto
Ob osamosvojitvi smo sklenili, da nas je dva milijona. Pred tem smo desetletja živeli z nekoliko manjšim številom, ni nas zelo motilo, razen bistvenega spoznanja, da smo enkrat za vselej majhni. Majhni, pa kaj. Še takrat nas ni motilo, ko smo nekatere ljudi izbrisali in nas prav gotovo ni bilo več dva milijona. So še manjši narodi in manjše države, tudi v Evropi. Kaj moti Estonce, ki jih je še manj kot Slovencev, ali Fince, ki jih je, zdi se mi, le dvakrat več. Finci so preživeli orjaški spopad s Sovjetsko zvezo, ki je bila takrat – to sem doživljal osebno, ko sem bil še mlad fant, v Moskvi – imperij. A Finci so ta spopad ne le preživeli, ampak so se kljub kazni v obliki vojne odškodnine, bila je gromozanska, le še bolj razvijali in zdaj so svetovno razviti. Majhnost jih ni motila, prav nasprotno, je eden od razlogov za njihov svetovni uspeh.
-
15. 11. 2013 | Mladina 46 | Pod črto
Kako naj se počuti človek, če mu dandanes govorijo o domoljubju, pričakujejo pa, da bo odgovoril v istem duhu? V šolah naj bi se trudili učiti, ne le da moraš domovino ljubiti, ampak se tudi pričakuje, da to vero sprejmeš ali se vsaj ne izrekaš proti njej. In to se po pravilih, ki smo jih sprejeli in o katerih se ne razpravlja, tako ali drugače, bolj ali manj dogaja. Pokažite mi učitelja, ki bi pred učenci zasmehoval ljubljeno deželo.
-
18. 10. 2013 | Mladina 42 | Pod črto
Nekaj čudnega je v tem, kako si sami grozimo s prihodom »trojke«, da bi nas dodobra pretresla in mimogrede uredila naše zadeve. Svojčas se z možnostjo, da bi si sami grozili s prihodom Beograda, ni godilo nič podobnega. Stvar takrat ni bila v tem, da bi se Beograda bali. Saj je že bil med nami, zato ni bilo nič boljše nič slabše. S trojko grozimo drugače. Sami pri sebi si jo predstavljamo, ali tako vsaj govorimo, kot nekaj pretresljivega in strahotnega, čeprav nikakor ne more veljati za nekaj tujega. Smo tako rekoč že v njej ali pod njo. Del njenega dela smo – Evropske unije.
-
4. 10. 2013 | Mladina 40 | Pod črto
Blišč in beda državne skrivnosti
Kdo bi se še spominjal in štel za pomembnega nekega Harryja Hopkinsa, bogatega in bistrega Američana, za katerega so vedeli in o njegovi vlogi ugibali ljudje med drugo svetovno vojno. Odšel je tiho, kot je bil prišel. Nekaj pomeni le tistim, ki so vojno podrobno preučevali.
-
30. 8. 2013 | Mladina 35 | Pod črto
Pri nas odkrivamo, da pravzaprav malo ali premalo vemo o stvareh, ki so za obstoj države še kako pomembne. Doslej se je zdelo, da vse to vemo, ne da bi o tem veliko razpravljali. V izjemnem članku se je pisec pravkar spraševal, koliko vemo in ali sploh razpravljamo o multinacionalkah, ki obvladujejo več kot polovico sveta. Ali pa, če gremo bliže k nam, v nekdanjo soseščino: koliko vemo o Kosovu in ali sploh imamo strokovnjaka, ki Kosovo res pozna? In ali bomo, na primer, razpravljali o smiselnosti članstva v Natu?
-
16. 8. 2013 | Mladina 33 | Pod črto
V starih, ne prav dobrih časih, ko sta si nasproti stali edini supersili, ZDA in SZ, so bili trenutki, ko je človeštvo ugibalo, ali nas ne čaka sodni dan. Mislim na jedrski spopad. Časi so nas naučili veliko mirneje sprejemati obstoj jedrskega orožja. Resne analize bi najbrž potrdile sum, ki so ga nekateri že davno gojili, da nevarnosti jedrskega spopada med Američani in Rusi sploh ni nikoli bilo. Niti v času kubanske krize ne. Hruščov bi svoje ladje na poti v Havano zadnji hip ustavil. Kennedy pa ne bi pritisnil na gumb – tisti gumb, ki je po atentatu v Washingtonu obležal v aktovki na cesti ob ranjenem Reaganu.
-
2. 8. 2013 | Mladina 31 | Pod črto
Pomembne ljudi je treba zasačiti v trenutkih zmedenosti, ko na lepem ne vedo več, kaj lahko storijo popolnoma prepričani, da jih varujeta običaj in seveda zakon. Tako zmeden je bil videti nemški predsednik, globoko verni in prepričani protestant stare šole Gauck, ko so ga seznanili z neverjetno potezo dotedanjega ameriškega vohuna Snowdena, ki je vsemu svetu povedal, kako njegova država nadzoruje in prisluškuje … vsemu svetu. Tudi Nemčiji, deželi trdnih zakonov. Še zlasti tistih o varovanju zasebnosti državljana.
-
19. 7. 2013 | Mladina 29 | Pod črto
Ne da bi se potopili v globine vohunske epopeje, ki nam jo je, navadnemu človeštvu, odkril razumni, a za vrhove nevarni Edward Snowden, lahko z malo poštenosti in čuta za realno presojo rečemo, da smo priča banalnosti. Človek mora biti res zakopan v navadno življenje z navadnimi dnevnimi opravki in ozkim družinskim življenjem, da bi se temu odkrito čudil na začetku enaindvajsetega stoletja. Saj bi zadostovalo, da smo potegnili iz preteklosti in se za začetek spomnili Fouchéja. Ali pa podrobnosti o delovanju katerekoli velike sile v novejši zgodovini. Vsemu tistemu, kar smo že davno vedeli o resnični aktivnosti katerekoli resnične velike sile, lahko dodamo le še osuplost nad ogromnostjo najnovejšega primera, kar je seveda omogočil digitalni vek.
-
5. 7. 2013 | Mladina 27 | Pod črto
S totalitarizmom nad totalitarizem
Iz kopice spominov, ki se z leti vedno bolj množijo (nekateri pa zginevajo), se mi je ob nenavadni proslavi državnega praznika obudil spomin na gosta, ki sem ju pred več kot pol stoletja spremljal ob njunem obisku Jugoslavije: župana Edinburga, doslednega torijca, in šefa njegove laburistične opozicije v mestnem svetu. Mislil sem, in z mano tisti, ki so mi to nalogo zaupali, da ne bom imel lahkega dela. Kako držati skupaj takšna nasprotnika, da enega ali drugega iz ideološkega ali političnega razloga ne izgubim iz programa! Moja nevednost je bila brezmejna. Nasprotnika na domačem prizorišču sta se izkazala za velika potovalna prijatelja, šalila sta se celo na račun svojih prepričanj, skupaj smo ostajali tudi vse večere. Odnose med strankami sem si do tedaj predstavljal precej drugače.
-
21. 6. 2013 | Mladina 25 | Pod črto
O tem, da se bosta Kitajska in Amerika prej ali slej znašli skupaj, da bi se dogovarjali ali se celo dogovorili o »posebnih odnosih«, special relationship, nismo po svetu načelno nikoli razmišljali. Izhajalo je iz same narave svetovnih odnosov, kakršni so se izoblikovali – kot obrazec in morda celo nepisana tradicija – po drugi svetovni vojni. Saj si drugače nihče ne more predstavljati vsaj za silo nemotenega in mirnega življenja v svetu. Bi si človek, pa četudi v šali, lahko predstavljal, denimo, posebne odnose med ZDA in Estonijo? Nikakor, a ne zato, ker je Američanov več kot 200 milijonov, Estoncev pa še precej manj kot Slovencev.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Pod črto
Dogodki so nenavadni, za našo deželo usodni, a vendar je človek zaprepaden, ko čita naslove v naših časopisih in vidi njihove ustreznike na televizijskem zaslonu. Nekdo maha pred našim nosom z gorjačo! O, pravo gorjačo. Obsojeni smo, ukazujejo nam, kaj še edino lahko storimo, da gnev vodilnega sveta, v tem primeru Evropske unije, ne bo z vso močjo, s katero Unija še nekako razpolaga, treščil ob naše glave. Stojimo tako rekoč pred možnostjo ali nevarnostjo velike anateme, obsodbe pred samim peklom.
-
24. 5. 2013 | Mladina 21 | Pod črto
Ne vem, ali se lahko v naši dobi postavimo z velikimi dogodki, če seveda odmislimo Armstrongovo hojo po Mesecu. Naj zgodovina nekoč reče o dogodkih našega časa, kar hoče, ne bo se mogla izogniti uporabi močnih besed. Včasih smo tudi o največjih dogodkih govorili polglasno, poudarjali njihov pomen prav s tem, da smo poudarili, denimo, njihovo dramatičnost. Pri Američanih to ni izraz, h kateremu bi se zatekli le ob kakem izjemno napetem dogodku. Izraz dramatično je demokratiziran. Prehod čez cesto v gostem prometu je potemtakem tudi dramatičen. Krepka beseda v prepiru je dramatična. O velikih nacionalnih, še bolj pa mednarodnih dogodkih ne bomo posebej govorili. Seveda, dramatični so.
-
10. 5. 2013 | Mladina 19 | Pod črto
Ko sta zagrmeli tisti dve bombi na bostonskem maratonu, je okolico, in z njo vso Ameriko, zajel občutek globoke žalosti, za trenutek ali dva pomešan tudi z občutkom izgubljenosti. Saj ni bilo nič popolnoma novega. Amerika mora biti tako kot dobršen del sveta že dobro pripravljena na takšno dogajanje. Zasidralo se je v sodobnem življenju in ljudje se ga ne bodo zlahka znebili. Za izhod bi bilo potrebno marsikaj, gotovo pa ne le varnostni ukrepi.
-
19. 4. 2013 | Mladina 16 | Pod črto
Nacionalni pogovori, z zastavami
Nedavno, pred desetimi dnevi, se je na starodavnih Hradčanih, ponosnem praškem gradu, ki ga je za moderne češke predsednike urejal tudi Plečnik, zgodilo nekaj novega. Poleg češke zastave je nenadoma zaplapolala zastava Evropske unije, katere navzočnosti si, domnevam, ne bi upal nasprotovati noben naš politik. Čehi pa so doslej imeli predsednika nacionalnega čudaka – Klausa – in pod njegovim predsedstvom je nad Hradčani vihrala samo češka zastava.
-
5. 4. 2013 | Mladina 14 | Pod črto
Še enkrat o (ne)prepoznavnosti
Ne spadamo med pregovorno duhovite narode, vendar smo doživeli, da nam je nekdo prisodil vsaj vrednost, ki bo vpisana v kronike. Naša smučarka, ki smo ji za vrhunski uspeh že pripisali slavo legende, naša Tina, je po zadnji zmagi, kar tako, pred televizijsko kamero, povedala, da je pravkar naredila nekaj zgodovinskega. Napel sem ušesa. Rekla je »zgodovinsko«.
-
22. 3. 2013 | Mladina 12 | Pod črto
Neverjetno, Amerika je dežela – zelo velika dežela –, kjer pomembne izobražence skrbi, ali se bo tja še doseljevalo dovolj možganov. Tistih izrednih možganov, kakršni so prihajali v obljubljeno deželo od 19. stoletja in zapolnili tamkajšnje inštitute, tako da se je zmogel roditi čudež, imenovan Amerika. Nič zato, če imajo Princeton in Harvard, Chicago in tisto kalifornijsko dolino, skupaj z vsem, kar so storili za napredek civilizacije. Nič zato, če je po zelenicah Princetona hodil sam Einstein. Proces se mora očitno, kljub mestu, na katerem Združene države suvereno vztrajajo, nadaljevati, in glave, ki verjamejo v vzvišeno mesto novega sveta v civilizaciji, vendarle skrbi, ali se ne bo naseljevanje nadaljevalo le z Latinosi, zaradi katerih bodo belci čez nekaj desetletij vsekakor potisnjeni v položaj manjšine, da se ne bi nehalo tisto valovanje, ki je iz starega sveta prinašalo najpametnejše, zaradi katerih je ameriško mesto v svetovni civilizaciji tako visoko.
-
8. 3. 2013 | Mladina 10 | Pod črto
V paleti človeških čustev zmaguje jeza. Čutimo jo vsepovsod, slovenska – v Mariboru, na primer – je še sorazmerno blaga, močnejša je povsod po Evropi, nekoliko manj močna, a prav tako očitna je tudi v Ameriki in deželah tretjega sveta, ki noče več biti tretji. O jezi se ne dvomi, nihče niti ne poskuša, da bi jo – danes je to pomembna beseda – nekako uravnotežil, civiliziral. Tako kot se to zdi potrebno našemu novemu predsedniku države, ki roti vodje političnih strank, naj se kot vsega zlega izogibajo »sovražnemu govoru«, naj se vendarle držijo za roke, nekako prijateljsko. Hude besede naj izginejo. Ali je to sploh mogoče in ali je pametno? Ali ni edino pametno, da si ljudje, tudi politiki, odkrito povedo v obraz, kaj mislijo in kako bi se lahko šlo naprej. Katera velika sprememba je v zgodovini uspela, če govor ni postal resnično sovražen?
-
So ljudje, stranke, gibanja, dobro zbrane skupine, zveste svojim tovarišem – tako se vsaj zdi –, ki so razdeljene trdno in dokončno. Nihče jih ne more preslepiti. Da bi bile takšne, morajo imeti seveda ustrezne vodje. Tiste, ki v kali zadušijo kakršnekoli razlike, tiste, ki jih ne premoti nič tujega. Če se takšna združenja ne morejo obnašati strumno in neomajno sama po sebi, se pač to napravi po vojaško. Seveda so si člani edini tudi v odnosu do preostalega sveta. Točno so označeni naši in njihovi. To je trdno kot granitna skala. Je edini način preživetja.
-
Francozi si niso posebej prizadevali, da bi se v hudih časih pojavili na Balkanu, če ne omenjamo teatralnega helikopterskega obiska predsednika Mitterranda, a svoje zgodovine ne pozabljajo. Bombardirali so Gadafijeve čete in si prislužili sloves rešitelja Libije pred diktaturo. Zdaj pa Mali! Borijo se seveda za Afričane, ki jih ogrožajo islamski teroristi. V časopisih beremo naslov »V francoskih rokah tudi Kidal«. Srečni Afričani objemajo francoske vojake v legendarnem Timbuktuju. Kako blizu je zgodovina. Francozi so približno tam, kjer so se nekoč že utrjevali s svojo tujsko legijo. Zgodovina se skorajda ponavlja. In to na neki nov, pozitiven način, brez kolonializma, tako rekoč.
-
Ni še minilo več kot nekaj mesecev, odkar so se razmišljajoče glave v naši deželi – zlasti tiste, ki jo imajo za državo, ne za državico – glasno jezile, če ne še kaj hujšega, kako mirno, celo nekoliko ravnodušno širše ljudstvo opazuje hude kršitve pravil normalnega življenja, tako imenovano korupcijo, zlasti korupcijo elit. Potem pa naj bi se razpoloženja širše javnosti, če že ne ljudstva v celoti, polastila globoka jeza. Čez noč smo začeli poslušati ulične zahteve, naj vse elite odstopijo. Rekli smo, da vstopamo v burno obdobje, in smo ga takoj poimenovali VSTAJA.
