8. 3. 2013 | Mladina 10 | Pod črto
Moč in beda jeze
Čas je takšen, da se mora sovražnost neizogibno pokazati, če hočemo narediti korak naprej.
V paleti človeških čustev zmaguje jeza. Čutimo jo vsepovsod, slovenska – v Mariboru, na primer – je še sorazmerno blaga, močnejša je povsod po Evropi, nekoliko manj močna, a prav tako očitna je tudi v Ameriki in deželah tretjega sveta, ki noče več biti tretji. O jezi se ne dvomi, nihče niti ne poskuša, da bi jo – danes je to pomembna beseda – nekako uravnotežil, civiliziral. Tako kot se to zdi potrebno našemu novemu predsedniku države, ki roti vodje političnih strank, naj se kot vsega zlega izogibajo »sovražnemu govoru«, naj se vendarle držijo za roke, nekako prijateljsko. Hude besede naj izginejo. Ali je to sploh mogoče in ali je pametno? Ali ni edino pametno, da si ljudje, tudi politiki, odkrito povedo v obraz, kaj mislijo in kako bi se lahko šlo naprej. Katera velika sprememba je v zgodovini uspela, če govor ni postal resnično sovražen?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.