dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Vmesni svet

    Münchenska varnostna konferenca je nekakšen varnostni Davos. Nemci so nosilni organizatorji tu in tam, politični voditelji so domala isti, finančne ministre zamenjujejo obrambni, namesto menedžerjev so tu generali, precej manj je civilne družbe. Razpad mednarodnih varnostnih struktur je letos še jasnejši, nasprotja med ZDA, Kitajsko in Rusijo nevarnejša kot kadarkoli. EU se ukvarja sama s seboj, ZDA razgrajujejo svojo globalno liberalno ureditev, Azija postaja torišče novega sveta. Retorika hladne vojne je postala nova politična normala, vrtinci trgovinskih vojn ogrožajo ekonomiko globalnega gospodarstva. Dvoličnost lažnega miru v ureditvi, ki je skoraj več ni, vse bolj kaže nasilni obraz sprevrženih oblasti. Kdo naj zbere te politične razbitine, kako sestaviti puzzle nove mednarodne ekonomske ureditve, kot veleva moto letošnje varnostne konference?

  • Cena lahkotnosti in nedorečenosti

    Zapleti s sodbo ustavnega sodišča (US) glede financiranja zasebnih in javnih osnovnih šol so razkrili stare dileme. Ne zgolj pravnih in finančnih, ideoloških in političnih, temveč tudi sistemske in vsebinske, ki zadevajo možne čeri privatizacije družbenih dejavnosti. Spoštovanje ustavnih odločb odpira problematično pot svobodnega trga, poniglava izogibanja ogrožajo temeljne postulate pravne države. Odločitev US je kakopak pravna, argumentacija pa bolj ekonomska, kar je problem. Toda v ozadju je hkrati še ena postsocialistična zabloda v šolstvu, zdravstvu in kulturi. Rojevanje zakona o privatizaciji podjetij je bilo takrat dolgo in dramatično, področje družbenih dejavnosti smo z zavodi podržavili čez noč. Lahkotnost in nedorečenost teh sprememb sta z leti povsod pripeljali do ekonomskega kaosa, pravnih in tudi sodnih zmešnjav.

  • Zombi država

    Venezuelska kriza postaja eno najbolj paradoksalnih in hkrati dramatičnih stičišč politično-ekonomskih zablod začetka 21. stoletja. Njena koncentrirana zgodovina razkriva vse, nevarna protislovja kapitalizma in socializma, zastrašujočo politično destruktivnost naftnega biznisa in ZDA. Sredi sedemdesetih let Venezuela velja za najbogatejšo državo Latinske Amerike, od začetka osemdesetih do danes pa za učbeniški primer razvojnih neumnosti. Danes je zombi država. Sredi klasične ekonomske vojne bije politične bitke za izsiljen prevrat oblasti. Nekdanji levičarski simbol boja proti ameriškemu neoliberalizmu se je ekonomsko zlomil. Njeno usodo bo na koncu zapečatila vojska, v ozadju pa so geostrateški interesi ZDA, Kitajske in Rusije. EU je tu zgolj globalni drobiž, Slovenija pa del tega preračunljivega brezglavega kluba.

  • Učiti se od Hrvatov

    Mercator je spet predmet slovenskih poslovnih iluzij, nenavadnih ekonomskih presoj in problematičnih političnih namer. Slovenija in Hrvaška si že peto leto z Mercatorjem in propadlim Agrokorjem delita usodni balkanski preplet poslovnih in političnih mahinacij. Hrvaška je po slabih dveh letih z Agrokorjem izvedla primerljiv manever kot Slovenija z NLB v devetdesetih. Hrvaška država je za svoje družbe ustvarila novi Agrokor, Mercator je za zdaj pustila pri starem. Negotovost in tveganja so zato za Mercator večja, vmesni položaj pa nekateri v Sloveniji vidijo kot priložnost njegove možne repatriacije. Mercator potrebuje strateškega, dobrega in stabilnega lastnika, pravijo. Agrokor, stari ali novi, to kajpada ni, ne leta 2014 in ne 2019. Kaj torej storiti?

  • Dnevi Pax Americana se iztekajo

    Politični kaos na vseh ravneh postaja osrednja ekonomska nevarnost, ki nam grozi. Kaotični brexit postaja v naslednjih mesecih politični Lehman Brothers, finančni kapital je septembra 2008 panično bežal iz toksičnih bank, tokrat bo to vlogo prevzel londonski City. Temne sile svetovne politike se združujejo v komaj dojemljivem nihilizmu, vsa pravila mednarodnega reda in sporazumi se rušijo, politična farsa v Venezueli je končna podoba sprevrženosti sveta po meri Pax Americana. Ne gre za posamezna naključja svetovnih dogodkov, večno ekonomsko cikličnost finančnih kriz, pred nami je zlom neoliberalne globalizacije. Globalni preplet nacionalnih držav, liberalne demokracije in tržne globalizacije je prišel do meja svojega obstoja. Ta Rodrikova trilema postaja osrednja političnoekonomska dilema dramatičnega notranjega razpada obstoječe svetovne ureditve.

  • Davoški človek

    Švicarski Davos in Svetovni gospodarski forum (WEF) sta letos kot osrednjo temo postavila globalizacijo, globalno preureditev sveta. Globalizacija je tudi v Davosu postala osrednji problem in ne več desetletja opevana rešitev. Ekonomska negotovost in politična razcepljenost zahtevata transformacijo prevladujoče davoške ideologije. Svetovni red, postavljen na skupnih vrednotah zahodnega sveta in tržni ideologiji kapitala, se vsako leto bolj lomi in vse manj je možnih izhodov. Četrta digitalna industrijska revolucija zamenjuje stare institucionalne vezi z bolj mrežno povezanostjo. Stara globalizacija postaja grožnja, novo globalizacijo 4.0. bo treba šele domisliti. Letošnja tema zveni kot rekviem, zadnje postajališče »davoškega človeka«.

  • Posplošene zablode

    Davčna reforma je ena od večnih političnih tem, tudi Šarčeva vlada obljublja spremembe davčne politike. Koalicijska pogodba je napovedovala nekatere spremembe v davčnem sistemu in jeseni je nova vlada doživela silovit odziv gospodarstva. Davčna raziskava ugledne svetovalne družbe Deloitte s pomenljivim naslovom Domači davki na prepihu je del te zgodbe. Davki vedno in povsod burijo interesne duhove in politične strasti, sejejo ideološke zablode in ekonomske stranpoti. Slovenski davčni sistem in politika sta primerljiva z rešitvami v drugih evropskih državah. Davčne spremembe so odgovor na zahteve interesnih skupin in hkrati pomemben vzvod anticiklične ter razvojne politike države. V tem trikotniku ne moremo imeti dobre države blaginje in nizkih davkov. Imamo pa lahko učinkovitejše javne sisteme in boljše makroekonomske politike. Za to pri davčni reformi tudi gre.

  • Nerešena dilema

    Zadnji dan lanskega leta so evropski voditelji spet izrekli poslanice ob dvajsetletnici evra, Draghi je sredi decembra to opravil v slavnostnem nagovoru na Univerzi svete Ane v Pisi. Skupna evropska valuta si vedno znova zasluži potrebno pozornost. Njena kratka življenjska pot postaja osrednje evropsko politično lepilo in hkrati ekonomska usoda preživetja EU. Evro je postal simbolni zastavek EU tudi v okviru novih evropskih izzivov, kot so ekonomski nacionalizem, politični populizem in nova recesija. Na njem so vsi zgodovinski odtisi evropske integracije. Zato je bolj kot slavljenje uspešnosti evra pomembna trezna presoja, od evroromantike do evrokritičnosti. In to je bilo tudi osrednje Draghijevo sporočilo.

  • Streznitev

    Ekonomisti so že dolgo v vlogi drznih napovedovalcev prihodnosti, politiki pa so običajno nostalgično zagledani v preteklost. Prvi in drugi svoja videnja uravnavajo glede na možnosti, zato so leta 2019 razvite države bolj pesimistične, manj razvite pa, nasprotno, optimistične. Slovenija je nekje vmes, če opustimo fetiš dobrobiti visoke gospodarske rasti in gledamo na druga merila boljšega življenja. Leto 2019 bo zato najprej leto žetve petletne gospodarske rasti. Nova vlada je največji prirast proračunskih izdatkov namenila za višje plače in socialno varnost. Toda ekonomska tveganja in politična negotovost rastejo, v tujini in doma. Zato bo to hkrati leto streznitve, iskanja nove normale, v ekonomskih in razvojnih politikah, reformah ter ukrepih.

  • Ker bo vse drugače

    Svet leta 2019 bo političnoekonomsko majav, ekonomsko negotov in politično vse nevarnejši. ZDA rušijo političnoekonomsko, vojaško in ekološko ureditev sveta. Razpad ameriške hegemonije postaja dramatičen, to bo prelomno politično leto za Trumpa. Spori med ZDA in Kitajsko se bodo razširili, vojaško merjenje moči z Rusijo zaostrilo, zavezništvo z EU pa ohladilo. EU doživlja ob novih evropskih volitvah politične pretrese v petih največjih državah. Brexit leta 2019 nima alternative, problem migracij tudi ne. Več kot tretjina človeštva v »tretjem svetu« bo leta 2019 glasovala na nacionalnih volitvah, populizem narašča od Italije do Brazilije. Ekonomske, socialne in ekološke težave postajajo nevarno breme, učinki neenakosti še naprej rušijo politični kapitalizem. Leto 2019 je čas nove gospodarske recesije, še večjih borznih korekcij, morda tudi kriznega poka. Toda še prinaša upanje, da svetovni mir ne bo izgubil bitke z vojno.

  • Pomembno je začeti

    Sto dni 13. slovenske vlade je bolj srečnih kot nesrečnih, javna podpora ji raste, njen predsednik je presegel vsa pričakovanja. Koalicija je široka, toda stabilna, vlado dveh bivših predsednikov Šarec dobro obvladuje. Ugodne gospodarske razmere omogočajo socialne finančne prerazdelitve. Politično si je vlada s tem zagotovila notranji socialni mir, na zunanjepolitičnem področju deluje zrelo, do ZDA bolj uravnoteženo. Šarčev poudarek varnostni politiki države je razorožil opozicijo. Manjka seveda jasnejši in hitrejši zaris nosilnih razvojnih projektov, konceptualni okvir ekonomskih politik in reform. Odrešilna gospodarska rast bo sredi mandata pošla, politična tveganja bodo večja. Dosedanja vladna ekonomska postopnost in politična previdnost sta dvorezen meč. Zato prvih sto dni ni čas miru, temveč bojno polje ukrepanja.

  • Primer Meng Wanchou

    Spektakularna kanadska aretacija Meng Wanchou, finančne direktorice in hčerke ustanovitelja Huawei, je nevaren mejnik ameriško-kitajske geostrateške vojne. ZDA in Kitajska bijejo trgovinsko in tehnološko bitko za politično prevlado sveta. Kitajska z močnimi ekonomskimi sredstvi in enotno politično strategijo zamenjuje ameriško hegemonijo, Pax Americana se umika Pax Sinici. Evropa je osrednje področje njenega globalnega vpliva, zato se politična geometrija med EU in ZDA hitro spreminja. Med EU in Kitajsko je bilo dvoje velikih zgodovinskih divergenc. EU lahko danes s Kitajsko veliko pridobi in hkrati izgubi v razmerju do ZDA.

  • Išče se nadomestilo

    Bruselj je ta teden slavil dvakrat, najprej dvajsetletnico evra, kasneje njegovo novo kompromisno reformo preživetja. Ekonomska usoda evra je danes ključno politično sidro EU. Njegove institucionalne pomanjkljivosti ogrožajo sistemske okvire EU, toda njegova politična legitimnost je osrednje evropsko lepilo. Evro in Ekonomska in monetarna unija (EMU) ne moreta preživeti brez večje evropske integracije in boljšega kriznega menedžmenta. Prehitra centralizacija in prevelika integracija EU pa lahko prav tako povzročita njegov zlom. Bolj kot lastna ali zgolj politično ekonomska nasprotja mu grozijo geopolitične nevarnosti. Evro je problem in up EU, toda danes bolj EU ogroža njega kot obratno.

  • Bo VB razpadla hitreje kot EU?

    Brexitski kaos doživlja v zadnjih dveh mesecih leta 2018 vrhunec. Britanski izstop iz EU je bil spočet kot notranjepolitični obračun in se bo tako po slabih treh letih po spornem referendumu tudi končal. Brexit bi lahko določil nova evropska pravila igre vstopa in izstopa, tipizacijo različnih pogodbenih razmerij, organizirano diferenciacijo EU. Razdružitev pomeni ureditev medsebojnih razmerij, obveznosti in pravic, koristi in stroškov. Toda brexit je očitno postal zadnji korak propada slavnega britanskega imperija. EU je kljub protislovjem in institucionalni krizi dokazala svojo premoč nad preživetim ekonomskim nacionalizmom. Brexit nima političnih zmagovalcev, toda prava učna ura poražencev se očitno šele začenja.

  • V pravljičnem mestu Petpedi

    Trilateralna komisija je imela 42. evropsko srečanje letos v provincialni Ljubljani. To je v letu 2018 zagotovo največji in najvplivnejši politični in poslovni dogodek v državi, veliki met ni uspel anemični državni politični diplomaciji, temveč poslovni eliti s Franjem Bobincem na čelu. Trilaterala (TR) je zasebna institucija globalnih političnih interesov, njen doseg moči in meje vpliva so skrbno negovana tančica diplomatskih skrivnosti. Politično zgodovino od nekdaj obvladujejo omrežja, nekdaj bolj politična, danes predvsem poslovna. Trg je postal dominanten politično-ekonomski sistem, ker je institucionalizirano omrežje. Trilaterala je danes eden njegovih najbolj vplivnih in hkrati protislovnih globalnih glasnikov.

  • Prelomno leto

    Zadnje mesece so povsod v ospredju socialne novice, od višjih minimalnih plač do univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Leto 2018 postaja očitno prelomno. Ljudje pričakujejo prerazdelitev stroškov krize in zahtevajo koristi oživljanja gospodarstva, kajti čas se izteka. Na obzorju je že nova finančna kriza, računi stare pa še niso poravnani. V Sloveniji naj bi dvig minimalne plače ustvaril težko dojemljivo »deželo bogatih revežev«. Na Finskem in v kanadskem Ontariu so politiki zapečatili eksperiment z UTD-jem v imenu »osiromašenja bogatejših državljanov«. Socialna EU kot integracijski kvas ostaja mit, njeni politični protagonisti izgubljajo družbeni vpliv. Socialna država se mora spremeniti, da bi lažje preživela, toda kako, s čim in za koga.

  • Za odprto in svobodno družbo

    Države članice Združenih narodov (ZB) so 13. julija 2018 sprejele celovit globalni dogovor o globalnih migracijah. Migracijsko politiko so postavile na najvišji mednarodni politični piedestal, med dve temeljni usmeritvi ZN, človekove pravice in trajnostni razvoj. Migracije so danes eden osrednjih globalnih problemov, zato zahtevajo celovito, globalno reševanje. Dobili smo klasičen mednarodni akt političnega povezovanja in hkrati delitve, podobno kot pri podnebnih spremembah, jedrski razorožitvi ali človekovih pravicah … Ne gre za pogodbo, temveč sporazum, EU je med nosilci tega projekta, ZDA in Rusija mu nasprotujejo. Tudi v Evropi se povečuje število držav z desnimi vladami, ki ga zavračajo. Migracije so spet potegnile nevarno ločnico med desnim populizmom in levim oportunizmom.

  • EU in Italija, dve plati iste medalje

    Italija, tretja največja članica evroskupine, tiči v globoki politični in ekonomski krizi. Sedanja italijanska vlada pri načrtovanju in izvajanju proračuna za leto 2019 ne želi upoštevati pravil in usmeritev EU. Politični trk italijanske populistične desnice in neoliberalne bruseljske tehnokracije je neizbežen. Italija nastavlja EU svoje izkrivljeno ogledalo, njene gospodarske težave usodno krojijo politično prihodnost unije. Italija je prevelika za ekonomsko rešitev, toda politično dovolj močna za oblikovanje alternative. Neofašizem je danes staro ime za novi desni populizem, Italija se z njim vrača na evropsko prizorišče. Želi voditi v marsičem upravičen upor evropskega juga proti polkolonialnemu središču neoliberalne EU. Ponuja hkrati bizarno in cinično alternativo kot glasnik avtoritarnega kapitalizma in nove postmoderne suverenosti.

  • Problem plač

    Oktobrska plačna pogajanja, rebalans proračuna in fiskalni evropski protokol razkrivajo podobne zadrege Šarčeve in Cerarjeve administracije pred štirimi leti, davnega 2014. Toda razlika je očitna. Pred štirimi leti je tedanji finančni minister Mramor pohitel z novim proračunskim okvirom, Šarčeva vlada pa z njim zavlačuje. Kupuje politični čas s problematičnimi ekonomskimi pristopi in domačijskimi razlagami svojih zgrešenih predstav. Proračun je ogledalo vsake vlade, kot osnutek nove dobe ali rebalans početja starih oblasti. Toda prav plačna pogajanja razkrivajo izbiro nesprejemljivega, zaradi enotnega plačnega sistema, evropskih fiskalnih pravil in pogajalskih zapletov. Rubikon izsiljenih ekonomskih izbir in politične nemoči nove vlade.

  • Vprašanje varne države

    Obisk Natovega generalnega sekretarja v Ljubljani pa večno sporna mitologija obletnic Slovenske vojske in kronično razkrajanje sistema nacionalne varnosti postavljajo v ospredje vprašanje varne države. Vojska je tradicionalni atribut državnosti, šibke in zmedene obrambne strukture so od nekdaj znak nedorasle države. V postmoderni družbi XXI. stoletja bi morala biti socialna država alternativa vojaški, toda razvojni trendi gredo v nasprotno smer. Nato je zgodovinski evroatlantski relikt, izgubljen tudi v novih geostrateških razmerjih velikih sil. Sloveniji je za zdaj prinesel več težav kot rešitev, članstvo prinaša več kolektivne nevarnosti kot varnosti.

  • Potrditev angažirane in kritične ekonomije

    Podelitev jubilejne petdesete Nobelove nagrade za ekonomijo leta 2018 je končala v rokah dveh uglednih ameriških ekonomistov, Williama Nordhausa in Paula Romerja. Izbira ni presenetljiva, oba sta že nekaj let v vseh ožjih izborih, pomembnejši sta tokrat njuna skupna nominacija in povezanost področij njunega raziskovanja. Nordhaus je nagrajen za teoretsko preučevanje vpliva podnebnih sprememb in dolgoročne rasti, Romer pa za tehnološke inovacije pri tem. Tehnološke inovacije so ena ključnih dolgoročnih poti reševanja negativnih učinkov podnebnih sprememb. V obeh primerih potrebujemo prave tržne rešitve in aktivno politično sodelovanje. Oba nagrajenca sta izvrstna znanstvenika in hkrati družbeno angažirana intelektualca. Zato je letošnji izbor tudi svojevrstna švedska zaušnica ameriškemu »trumpizmu«, na ekološkem in razvojnem področju.

  • Na poti v zimo našega nezadovoljstva

    Jesenska napoved gospodarskih gibanj sovpada z nastopom nove vlade, zato ima njena ekonomska vsebina poseben in povečan politični pomen. Ključni in najvplivnejši podatek je znižanje napovedi gospodarske rasti zaradi tujih in domačih tveganj. Tuja so predvsem ekonomska, domača bolj politična. Politično-ekonomsko sporočilo Umarja je zato precej bolj problematično kot običajno. Razkriva globlje konceptualne praznine domače ekonomske politike, zadrege možnih ekonomskih ukrepov in političnih učinkov. Ocena uspešnosti teh napovedi ni v številkah, temveč v konsekvencah prikritega pesimizma in procikličnosti fiskalne politike na znižanje rasti BDP-ja. Nižja napoved tlakuje pot dejanski nižji rasti.

  • Guverner

    Izbira petega guvernerja Banke Slovenije po naravi stvari buri duhove. Postopek imenovanja z absolutno večino je zahteven, povolilne politične razmere zapletene, kredibilnost institucije je najnižja v zgodovini. Banka Slovenije in država sta se znašli v navzkrižnem ognju preiskovalnih in pravnih postopkov, kopja se bijejo okoli sporne sanacije bank konec leta 2013 in po tem. V politični igri so moč evropskih institucij in neodvisnost suverene države, ekonomsko prikrivanje dejstev in politična zaščita krivcev. Zato je politična kalkulacija za novega guvernerja prvič tudi mednarodno zanimiva, doma pa prepletena z množico interesov in politično trgovino. Tako z vsakim korakom izgubljamo še eno oporišče institucionalne stabilnosti in strokovne kredibilnosti.

  • Šarčev kavelj 22

    Šarčeva vlada je trinajsta vlada RS, zaprisegla je 13. septembra 2018 in očitno bo že prvih trinajst dni doživela usodni pretres. Prvi zadeva podpis političnega sporazuma z Levico, drugo ekonomsko ogledalo ji nastavlja fiskalni svet. V prvem primeru gre za izhodiščni preizkus zaupanja političnih partnerjev, pri drugem za ekonomsko kredibilnost vlade. Oboje določa politične možnosti ekonomskega preživetja te vlade. To so kritične in hkrati prevojne točke sedanjega stanja. Prvi koraki določajo, kako se bo v prihodnje ožil nabor možnih odločitev, kdaj in kako lahko pride do njihovega zaklepanja. Takrat bo Šarčeva garnitura ostala brez alternativ.

  • 15. 9. 2008

    Pred desetimi leti, 15. septembra 2008, je ameriška investicijska banka Lehman Brothers objavila stečaj, ki je sprožil globalni plaz velike finančne krize. Vse, kar je sledilo, sodi v vedno znova ponovljivo zgodovino denarja, kreditne ekonomije in finančnih kriz. Tu je vzrokov vedno več kot pojasnil, rešitev vedno premalo, napovedi pa zgrešene. Standardno pojasnilo govori o uspešni operaciji reševanja. Stabilizacija finančnega sistema je uspela, postopno ekonomsko oživljanje je tu, nič odločilnega se ni spremenilo, hkrati pa je vse drugače. Leta 2018 govorimo o ekonomsko izgubljenem desetletju, tveganja so danes predvsem politična, gospodarska kriza se je prelevila v politično.

  • Komu to koristi?

    Politično-ekonomska razprava o obdavčitvi kapitalskih dobičkov je predvsem politični spin, manj gre za ekonomsko vsebino in poslovno kredibilnost. Koalicijska pogodba je ohlapni politični okvir brez prave ekonomske vsebine, vlada ni niti izvoljena, prvi obrisi politik in sistemskih sprememb šele prihajajo. Davčna reforma je seveda nujna, fiskalna politika je osrednje orodje vlade in hkrati ohlapno orožje bruseljske administracije. Toda spremembe davčnega sistema in politik so vedno postopne, odzivi na spremembe pa vedno radikalni in histerični. In tokrat so slabo politično predstavo pred dvigom kakršnekoli ekonomske zavese uprizorili podjetniki in profesionalna poslovna združenja. Politizacija biznisa ni nič manj nesmiselna kot sporna prevlada politike nad njim.

  • Vrnitev v prihodnost

    Turizem prednjači med letošnjimi pozitivnimi novicami, doma in po svetu. Stopnje njegove globalne rasti že nekaj let podirajo vse rekorde, podobno velja za EU, sosednje države in tudi Slovenijo. Turistične dejavnosti niso ustavili ne velika recesija in globalna neenakost, ne naravne nesreče, ne terorizem in vojne razmere. Največji sovražnik turizma je postala njegova lastna množičnost, njegov lastni uspeh. Svetovna turistična industrija zato mrzlično išče rešitve v širitvi, raznovrstnosti in drugačnosti ponudbe. Potovanja so pogostejša, krajša in bolj doživljajska. Slovenski turizem cepijo podobne dileme in stari finančni grehi ter organizacijske zablode. Pravi tržni usmeritvi ne sledijo potrebne naložbe in še manj trg dela, kvantiteta še vedno prevladuje nad kvaliteto. Počivavšku za sedaj lastniška konsolidacija propadlih turističnih družb ni uspela.

  • Nova vlada prihaja

    Šarčev vladni pohod na slovenski politični Olimp 2018 v nasprotju z napovedmi dejansko nima več ovir. V začetku septembra bomo dobili novo vlado, namesto napovedane politične krize se obeta normalizacija. Povolilni zapleti so celo manjši kot drugod v EU, glede na druge države izstopa zgolj dvoje. Vlade ne vodi relativna zmagovalka volitev, politična usmeritev nove vlade je bolj levosredinska kot drugod v soseščini. Manjšinska vlada prinaša nekaj novosti vladanja, napovedana sestava vlade je pragmatični kompromis. Vse bo odvisno od vodenja vlade, njenih politik in sposobnosti ukrepanja. Njeno politično preživetje določajo sposobnost obrambe pred napadi SDS, prvi ekonomski ukrepi in projektni pristop.

  • Sposobnost konsenza

    Politični povolilni vrtiljak se po domala dveh mesecih končuje z mandatarstvom Marjana Šarca in udobno dogovorjeno politično večino. Do sredine septembra naj bi Slovenija dobila prvo »manjšinsko vlado« z zapleteno politično aritmetiko, ki že dva meseca buri duhove. Manjšinsko vlado dojemamo kot anomalijo normalne demokracije, čeprav je dejansko njena normala. Tretjina vseh evropskih vlad po letu 1950 je manjšinskih, v skandinavskih državah so celo porok njihove ekonomske uspešnosti. Težavi slovenske politične srenje sta razumevanje političnega trga in nekompetentnost političnih elit. Volivci so zgolj racionalno razpršili tveganja in razprli politološki abecednik mlade države.

  • Deglobalizacija

    Argentina je letos gostiteljica srečanj predstavnikov držav iz skupine G-20, skupine največjih, najvplivnejših držav sveta. Pred desetimi leti je usklajena akcija voditeljev najpomembnejših držav preprečila najhujše, velika recesija ni postala velika depresija. G-20 je postal osrednji forum makroekonomskega usklajevanja svetovnih voditeljev, finančnih ministrov in guvernerjev. Toda protikriznega konsenza kmalu ni bilo več. Skupina G-20 danes rešuje lastne težave globalnega protekcionizma, ekonomskega nacionalizma in političnega populizma. Vodilo argentinskega enoletnega predsedovanja G-20 je oblikovanje konsenza za pravičen in vzdržen razvoj. Dobili smo mešanico Davosa, brettonwoodskih namer in duha sodelovanja.