dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Vprašanje varne države

    Obisk Natovega generalnega sekretarja v Ljubljani pa večno sporna mitologija obletnic Slovenske vojske in kronično razkrajanje sistema nacionalne varnosti postavljajo v ospredje vprašanje varne države. Vojska je tradicionalni atribut državnosti, šibke in zmedene obrambne strukture so od nekdaj znak nedorasle države. V postmoderni družbi XXI. stoletja bi morala biti socialna država alternativa vojaški, toda razvojni trendi gredo v nasprotno smer. Nato je zgodovinski evroatlantski relikt, izgubljen tudi v novih geostrateških razmerjih velikih sil. Sloveniji je za zdaj prinesel več težav kot rešitev, članstvo prinaša več kolektivne nevarnosti kot varnosti.

  • Potrditev angažirane in kritične ekonomije

    Podelitev jubilejne petdesete Nobelove nagrade za ekonomijo leta 2018 je končala v rokah dveh uglednih ameriških ekonomistov, Williama Nordhausa in Paula Romerja. Izbira ni presenetljiva, oba sta že nekaj let v vseh ožjih izborih, pomembnejši sta tokrat njuna skupna nominacija in povezanost področij njunega raziskovanja. Nordhaus je nagrajen za teoretsko preučevanje vpliva podnebnih sprememb in dolgoročne rasti, Romer pa za tehnološke inovacije pri tem. Tehnološke inovacije so ena ključnih dolgoročnih poti reševanja negativnih učinkov podnebnih sprememb. V obeh primerih potrebujemo prave tržne rešitve in aktivno politično sodelovanje. Oba nagrajenca sta izvrstna znanstvenika in hkrati družbeno angažirana intelektualca. Zato je letošnji izbor tudi svojevrstna švedska zaušnica ameriškemu »trumpizmu«, na ekološkem in razvojnem področju.

  • Na poti v zimo našega nezadovoljstva

    Jesenska napoved gospodarskih gibanj sovpada z nastopom nove vlade, zato ima njena ekonomska vsebina poseben in povečan politični pomen. Ključni in najvplivnejši podatek je znižanje napovedi gospodarske rasti zaradi tujih in domačih tveganj. Tuja so predvsem ekonomska, domača bolj politična. Politično-ekonomsko sporočilo Umarja je zato precej bolj problematično kot običajno. Razkriva globlje konceptualne praznine domače ekonomske politike, zadrege možnih ekonomskih ukrepov in političnih učinkov. Ocena uspešnosti teh napovedi ni v številkah, temveč v konsekvencah prikritega pesimizma in procikličnosti fiskalne politike na znižanje rasti BDP-ja. Nižja napoved tlakuje pot dejanski nižji rasti.

  • Guverner

    Izbira petega guvernerja Banke Slovenije po naravi stvari buri duhove. Postopek imenovanja z absolutno večino je zahteven, povolilne politične razmere zapletene, kredibilnost institucije je najnižja v zgodovini. Banka Slovenije in država sta se znašli v navzkrižnem ognju preiskovalnih in pravnih postopkov, kopja se bijejo okoli sporne sanacije bank konec leta 2013 in po tem. V politični igri so moč evropskih institucij in neodvisnost suverene države, ekonomsko prikrivanje dejstev in politična zaščita krivcev. Zato je politična kalkulacija za novega guvernerja prvič tudi mednarodno zanimiva, doma pa prepletena z množico interesov in politično trgovino. Tako z vsakim korakom izgubljamo še eno oporišče institucionalne stabilnosti in strokovne kredibilnosti.

  • Šarčev kavelj 22

    Šarčeva vlada je trinajsta vlada RS, zaprisegla je 13. septembra 2018 in očitno bo že prvih trinajst dni doživela usodni pretres. Prvi zadeva podpis političnega sporazuma z Levico, drugo ekonomsko ogledalo ji nastavlja fiskalni svet. V prvem primeru gre za izhodiščni preizkus zaupanja političnih partnerjev, pri drugem za ekonomsko kredibilnost vlade. Oboje določa politične možnosti ekonomskega preživetja te vlade. To so kritične in hkrati prevojne točke sedanjega stanja. Prvi koraki določajo, kako se bo v prihodnje ožil nabor možnih odločitev, kdaj in kako lahko pride do njihovega zaklepanja. Takrat bo Šarčeva garnitura ostala brez alternativ.

  • 15. 9. 2008

    Pred desetimi leti, 15. septembra 2008, je ameriška investicijska banka Lehman Brothers objavila stečaj, ki je sprožil globalni plaz velike finančne krize. Vse, kar je sledilo, sodi v vedno znova ponovljivo zgodovino denarja, kreditne ekonomije in finančnih kriz. Tu je vzrokov vedno več kot pojasnil, rešitev vedno premalo, napovedi pa zgrešene. Standardno pojasnilo govori o uspešni operaciji reševanja. Stabilizacija finančnega sistema je uspela, postopno ekonomsko oživljanje je tu, nič odločilnega se ni spremenilo, hkrati pa je vse drugače. Leta 2018 govorimo o ekonomsko izgubljenem desetletju, tveganja so danes predvsem politična, gospodarska kriza se je prelevila v politično.

  • Komu to koristi?

    Politično-ekonomska razprava o obdavčitvi kapitalskih dobičkov je predvsem politični spin, manj gre za ekonomsko vsebino in poslovno kredibilnost. Koalicijska pogodba je ohlapni politični okvir brez prave ekonomske vsebine, vlada ni niti izvoljena, prvi obrisi politik in sistemskih sprememb šele prihajajo. Davčna reforma je seveda nujna, fiskalna politika je osrednje orodje vlade in hkrati ohlapno orožje bruseljske administracije. Toda spremembe davčnega sistema in politik so vedno postopne, odzivi na spremembe pa vedno radikalni in histerični. In tokrat so slabo politično predstavo pred dvigom kakršnekoli ekonomske zavese uprizorili podjetniki in profesionalna poslovna združenja. Politizacija biznisa ni nič manj nesmiselna kot sporna prevlada politike nad njim.

  • Vrnitev v prihodnost

    Turizem prednjači med letošnjimi pozitivnimi novicami, doma in po svetu. Stopnje njegove globalne rasti že nekaj let podirajo vse rekorde, podobno velja za EU, sosednje države in tudi Slovenijo. Turistične dejavnosti niso ustavili ne velika recesija in globalna neenakost, ne naravne nesreče, ne terorizem in vojne razmere. Največji sovražnik turizma je postala njegova lastna množičnost, njegov lastni uspeh. Svetovna turistična industrija zato mrzlično išče rešitve v širitvi, raznovrstnosti in drugačnosti ponudbe. Potovanja so pogostejša, krajša in bolj doživljajska. Slovenski turizem cepijo podobne dileme in stari finančni grehi ter organizacijske zablode. Pravi tržni usmeritvi ne sledijo potrebne naložbe in še manj trg dela, kvantiteta še vedno prevladuje nad kvaliteto. Počivavšku za sedaj lastniška konsolidacija propadlih turističnih družb ni uspela.

  • Nova vlada prihaja

    Šarčev vladni pohod na slovenski politični Olimp 2018 v nasprotju z napovedmi dejansko nima več ovir. V začetku septembra bomo dobili novo vlado, namesto napovedane politične krize se obeta normalizacija. Povolilni zapleti so celo manjši kot drugod v EU, glede na druge države izstopa zgolj dvoje. Vlade ne vodi relativna zmagovalka volitev, politična usmeritev nove vlade je bolj levosredinska kot drugod v soseščini. Manjšinska vlada prinaša nekaj novosti vladanja, napovedana sestava vlade je pragmatični kompromis. Vse bo odvisno od vodenja vlade, njenih politik in sposobnosti ukrepanja. Njeno politično preživetje določajo sposobnost obrambe pred napadi SDS, prvi ekonomski ukrepi in projektni pristop.

  • Sposobnost konsenza

    Politični povolilni vrtiljak se po domala dveh mesecih končuje z mandatarstvom Marjana Šarca in udobno dogovorjeno politično večino. Do sredine septembra naj bi Slovenija dobila prvo »manjšinsko vlado« z zapleteno politično aritmetiko, ki že dva meseca buri duhove. Manjšinsko vlado dojemamo kot anomalijo normalne demokracije, čeprav je dejansko njena normala. Tretjina vseh evropskih vlad po letu 1950 je manjšinskih, v skandinavskih državah so celo porok njihove ekonomske uspešnosti. Težavi slovenske politične srenje sta razumevanje političnega trga in nekompetentnost političnih elit. Volivci so zgolj racionalno razpršili tveganja in razprli politološki abecednik mlade države.

  • Deglobalizacija

    Argentina je letos gostiteljica srečanj predstavnikov držav iz skupine G-20, skupine največjih, najvplivnejših držav sveta. Pred desetimi leti je usklajena akcija voditeljev najpomembnejših držav preprečila najhujše, velika recesija ni postala velika depresija. G-20 je postal osrednji forum makroekonomskega usklajevanja svetovnih voditeljev, finančnih ministrov in guvernerjev. Toda protikriznega konsenza kmalu ni bilo več. Skupina G-20 danes rešuje lastne težave globalnega protekcionizma, ekonomskega nacionalizma in političnega populizma. Vodilo argentinskega enoletnega predsedovanja G-20 je oblikovanje konsenza za pravičen in vzdržen razvoj. Dobili smo mešanico Davosa, brettonwoodskih namer in duha sodelovanja.

  • Družbena odgovornost biznisa

    Prevzemi in združitve podjetij so v Sloveniji v prvi polovici leta 2018 na vrhuncu, vrednost sklenjenih poslov že presega milijardo evrov. Slovenija s tem sledi evropskim in globalnim trendom. Kaotična finančna globalizacija se izteka, z njo pa tudi naša zadržanost do tujih naložb. Domači menedžerski prevzemi so veljali za osrednjo napako tranzicije, toda razvojna filozofija države se spreminja. Privatizacija in prevzemne tarče zanimajo strateška podjetja, množijo se začetne naložbe. EU želi v množici institucionalnih unij urediti tudi kapitalski trg, Cerarjeva vlada je tu naredila prepoznaven premik. Toda delavski prevzemi in zadruge še vedno ostajajo siva lisa teh sprememb. Okna priložnosti so torej bolj na široko odprta, možnosti razvoja naložb globlje.

  • Politični potomci Kakancev

    Obletnicam leta 2018 ni videti konca, njihovim mitom in realnim opozorilom pa tudi ne. Stoletnica razpada velike habsburške monarhije (1918), pa osemdesetletnica avstrijskega »anšlusa« in prvega rasnega merjenja Slovencev pozno poleti leta 1938 nedvomno sodi mednje. Slovenci smo stoletja preživeli pod Habsburžani, nacizem je kasneje ogrozil naš obstoj, oboje nas je usodno zaznamovalo. Versajska Evropa je po razpadu monarhije razkosala slovensko skupnost, bili smo del poražencev centralnih sil. Izgubili smo tretjino narodnega ozemlja in ljudi. Manjši del tega je po letu 1945 povrnila Titova Jugoslavija. Zato sta spregled in molk tako nenavadna in hkrati povedna.

  • Neznosna lahkotnost vladanja

    Privatizacija NLB je za Cerarjevo vlado in slovensko politiko domala končan posel. Evropska zaveza o prodaji je politično potrjena, parlament bo zakon o zaščiti NLB potrdil julija. Politiki se bodo znebili banke, ki nosi izvirni greh finančne osamosvojitve, stranpoti prve in druge sanacije bank, pa tudi vse zablode mlade države. Cerarjeva vlada je zgolj zapečatila usodo NLB, ki so jo tlakovali mnogi. Njen prozorni politični manever prelaganja prodaje je prinesel zgolj oportunitetne stroške. NLB smo zavozili sami, pravih in pravočasnih ugovorov proti ravnanju EK in ECB nismo dali. Možne alternativne rešitve so padale druga za drugo. Vse skupaj je klavrna pravna in ekonomska podoba te države, mešanica ekonomskega neznanja in politične poniglavosti.

  • Geopolitika z drugimi sredstvi

    Nogometno svetovno prvenstvo v Rusiji ni zgolj športni, temveč tudi politični in poslovni dogodek leta. Šport je industrija evforičnih nacionalnih strasti in čustev, pa tudi velikih mednarodnih poslov in geopolitičnih interesov. Nogomet je najpomembnejši svetovni šport, Fifa najbogatejša športna organizacija. V njem se zrcalijo vsa razvojna potentnost sodobnega sveta in tudi vsa protislovja, od neenakosti do korupcije in utaje davkov. Putinova Rusija z nogometnim prvenstvom v pravem trenutku dokazuje svojo globalno vlogo in moč, za vsako ceno in mednarodnim sankcijam navkljub. Spektakularnost nogometa je zgolj mimikrija sveta, ki tone v tragedijo skupnega.

  • EU se seseda vase

    Politična kriza v Nemčiji je postala ogledalo EU, problem migracij ogroža njeno politično stabilnost. Migracije niso zunanji problem EU, temveč notranjepolitično vprašanje članic. Politični nacionalizem je postal kontrapunkt ekonomskemu globalizmu, politični populizem je upor proti ekonomskemu elitizmu. Finančna in ekonomska kriza sta sprožili politično vprašanje krivca, politična nomenklatura pa je frustracije ljudi usmerila v migrante in begunce. Postali so temelj političnih volilnih preigravanj, središče negotovosti na trgu dela, grožnja slavni evropski krščanski identiteti. Podobe so lažne, temeljev EU ne ogrožajo »drugi«, temveč sami Evropejci. Sklepi zadnjega vrha EU prinašajo zgolj gnile politične kompromise in slabe rešitve. EU se seseda vase, vsak dan je je manj.

  • Dve plati iste medalje

    Sredi junija 2018 EU pretresajo tri teme, begunci in migracije, zunanja politika in varnostna vprašanja ter ekonomske in finančne reforme. Srečanje evropskega vrha konec meseca napoveduje še eno dilemo. Emmanuel Macron vse bolj postaja evropska Angela Merkel. Politični ključ preživetja EU so migracije, njeno ekonomsko usodo določa evro. Politična vprašanja jedrni državi EU razdvajajo manj kot ekonomska. Reforma evroobmočja je še vedno nerešljiv notranjepolitični problem. Dosedanji popravki EMU še vedno niso našli poti med fiskalno disciplino in finančnimi tveganji. Toda kdo prevzema politično odgovornost, kdo nosi ekonomska tveganja? To je dilema političnoekonomske unije, ki jo povzroča evro in ki ruši EU od znotraj. Večina ljudi v EU želi dvoje, novo politično vodstvo in evro, toda kako združiti in ohraniti oboje?

  • Je mogoče ustaviti Trumpa?

    Trgovinska vojna med ZDA in preostalim svetom dobiva vse bolj jasne in dramatične oblike. Nepredvidljiva Trumpova zunanjepolitična politika ruši zadnje temelje mednarodne ekonomske ureditve in urejenega multilaterizma. Spopad političnoekonomskih interesov med ZDA, Kitajsko, EU in Japonsko je neizbežen. Svet se je po sedanji veliki gospodarski krizi spremenil, hiperglobalizacija je dosegla svoje meje. Toda kaotične ekonomske spremembe povečujejo politična tveganja, odzivi so na obeh straneh nepredvidljivi. Trumpovi ukrepi so enostranski, ZDA načrtno razbijajo mednarodni konsenz, gre za zadnjo bitko padajoče ameriške premoči. Trumpova neortodoksna sestavljenka ne dopušča treznih premislekov in odgovorov. Zato je vsaka sedanja politična zmaga bližje prihodnjemu ekonomskemu porazu. Zveni sila domače.

  • Janša, čakajoč na Godota

    Izidi junijskih volitev 2018 niso nobeno presenečenje. Dobili smo volitve političnih strankarskih poražencev, edino zmagovito sporočilo je večinska zavrnitev desnega političnega populizma. SDS kot relativna zmagovalka očitno ne more sestaviti vlade, LMŠ bo imela težave s pisano koalicijo, nove volitve so izgubljena alternativa. Povolilnim kombinacijam ni videti konca, sprememb na političnem trgu mnogi niso dojeli. Paradoks teh volitev je jasen, noben relativni zmagovalec ne more slaviti in si enostavno prisvojiti oblasti. Toda to ni povolilna tragedija skupnega, temveč politična odrešitev.

  • Plastika

    Svetovni dan varstva okolja je letos posvečen globalnemu onesnaženju s plastiko. Toda svetovni dan okolja (5. junij) in svetovni dan oceanov (8. junij) sta letos povezana na nenavaden način. Onesnaženje s plastičnimi odpadki je ravno v morju doseglo dramatične razsežnosti. Leta 2050 bo tod več plastike kot rib. Plastika je ključen del stare ogljične družbe, sodobne industrializacije in urbanizacije. Usodnost njenega onesnaženja je primerljiva s podnebnimi spremembami. Posega v vse pore naravnih sistemov in povzroča obstoju živih bitij nevidno škodo. Plastika je preprosto tihi ubijalec planeta. Ekonomika te plastične dobe je grozljiva, žal ostaja brez prave politične pozornosti. Tudi Slovenija se duši pod tonami neprevzete komunalne embalaže, morje jo je pred mesecem dni naplavilo na obale. Praznovanje je lahko prisrčno, če je domače.

  • Iz votlega v prazno

    Slovenska politična predvolilna aritmetika v supervolilnem letu 2018 kaže evropski obraz, negotovi izidi, težavna povolilna kombinatorika, votla vsebina. Politični prostor se je razcepil na levi sredini in skoncentriral na desnici. Volilnega čudeža SMC pred štirimi leti ni mogoče ponoviti, zato je povolilnih političnih kombinacij veliko. Nihče ni ponudil oprijemljivega razvojnega zasuka države, doma in v svetu, na ekonomskem in političnem področju. Predvolilni čas je prinesel zgolj obilje novih političnih manipulacij, brez pravih ekonomskih temeljev in vzvodov. Beda ekonomskih obljub politično izpraznjenih elit, iz sedanjega votlega v novo prazno. Toda to je čar demokracije in svobode izbire.

  • Balkanska zanka

    Sofijsko srečanje voditeljev članic EU je brez posebnega navdušenja, z diplomatsko rutino potrdilo evropsko perspektivo in projekt širitve na Zahodni Balkan. Hkrati pa so osrednjo pozornost in skrb zbudile ameriške sankcije proti Iranu in carine na izvoz iz EU. EU je sredi nove igre med političnimi imperiji, ne da bi sama želela postati geostrateška sila. Nemško vprašanje je oblikovalo njen položaj v 20. stoletju, balkansko pa bo nanj vplivalo v tem stoletju. Balkan vsebuje vse, česar EU doslej ni razumela pri sebi. Zato je evropska širitev na Balkan zalogaj, kjer se balkanska tragedija lahko spremeni v evropsko farso.

  • Strah pred razpadom

    Razprava o proračunu EU za naslednje finančno obdobje (2021– 2027) je politično eksplozivna mešanica domala nerešljivih ekonomskih zadreg. Tiči v močvirju ekonomskih omejitev zaradi izstopa VB, pa novih razvojnih in varnostnih prioritet in nujnih prerazdelitev sredstev med sedanjimi porabniki. Proračun hkrati dokazuje, da EU ni sposobna pametnega dogovora o svoji prihodnosti. Dobili naj bi sodobnejši, preglednejši in učinkovitejši proračun kot v preteklosti, toda dejansko ohranjamo vse stare napake. Politične možnosti za ekonomski zasuk proračuna so majhne, najverjetneje gre za zadnji proračun EU v takšni obliki.

  • Lagati sebi

    Volilna tekma mesec dni pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami 2018 že kaže svoj sprevrženi obraz. Razdrobljenost in nepovezanost strank vodita v mrtvi tek štirih raznorodnih strank. Prevladujoči predvolilni populizem kaže ekonomsko nekonsistentnost programov in politično izpraznjenost debat. Pred štirimi leti je Cerar slavil neponovljivo zmago brez vizije in programa, letos si bodo zmagovalci delili povolilno operativno praznino. Za Slovenijo tiči izgubljeno razvojno desetletje, toda nihče ne ponuja strateških prebojev. Zdravstvo in varnost zanimata ljudi, ekonomija ni vodilna strankarska agenda, EU in sosedske politike so politična mimikrija. Politike zanima oblastni oportunizem. Za njihov svet je pomembno, koga poznaš in ne kaj znaš, če obrnemo Toninov novorek. Najbolj bomo to lahko videli na področju zunanje politike in migracij.

  • Čas za Marxa

    Dvestota obletnica Marxovega rojstva maja 2018 je primerna prigoda za svojevrstno »vrnitev k Marxu«, ki velja za večno popotnico marksizma. Obletnicam lani in letos ni videti konca. Leta 2017 je minilo 150 let od prve izdaje Kapitala, februarja 2018 smo zaznamovali 170. obletnico izida Komunističnega manifesta, leta 2017 je bila stoletnica ruskih revolucij, 50 let nas loči od prevratniškega leta 1968, slabih 30 od zloma evropskega socializma. Vse je zaznamovala Marxova teoretična in politična dediščina. Toda osrednja dilema ni, ali smo za Marxa ali proti njemu, temveč zakaj lahko shajamo brez njega. Kapitalizem tiči v sistemski krizi, neenakost je osrednji družbeni problem, prekariat se zdi novi proletariat, potrebujemo celovit in angažiran način obvladovanja družbenih sprememb. Marxa ta vprašanja ne morejo obiti.

  • Postaja nevarno

    Spomladansko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) v Washingtonu deset let po izbruhu krize seje dobre novice, pa tudi resna opozorila. Desetletna učna ura je prinesla nekaj usodnih spoznanj. Velika kriza 2009–2013 je sistemska in zahteva globalne rešitve. Rast v razvitih državah je danes dobra, toda zadolženost držav je največja po drugi svetovni vojni. EU se je zadnja tri leta postopno izvila iz ekonomske krize, toda ta se je prelevila v politično, ki udarja nazaj. Nižja gospodarska rast, večja socialna neenakost in anksioznost sistemskih rešitev tlakujejo pot avtokratičnim, nacionalističnim in desnim političnim rešitvam. Vse je ekonomsko drugače, le politično pa diši po starem.

  • Če želite mir, se pripravljajte na vojno

    Trgovinske vojne, gospodarske sankcije in napad na Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) so postale del Trumpove predvolilne retorike in ameriške realne politike. Ekonomski spopad z EU bo ostal v povojih, trgovinska vojna s Kitajsko ima geostrateški politični pomen, gospodarske sankcije proti Rusiji želijo zlomiti njeno vojaško moč. ZDA so danes največja grožnja globalni ekonomski ureditvi in svetovni miroljubni koeksistenci. EU tukaj skoraj nima več izhoda. Če želi mir, se mora pripraviti na globalno vojno. Kredibilna obrambna unija in razpustitev zveze Nato postajata realna politična alternativa.

  • Orbán, naš najboljši sosed

    Migracije in begunci krojijo volilni politični zemljevid Evrope, Orbánova zmagovita avtokratska populistična formula v osrčju EU deluje kot neodložljiv fašistični napoj. Ustavite migracije in begunce, ubranite državo, povežite domovino v imenu krščanske civilizacije in vrednot EU. Varnost je več kot blaginja, neodvisnost je pomembnejša od skupnosti, sovraštvo in strah sta temeljni družbeni cement. Toda migracije so realnost, zaradi demografskih zagat in potreb trga dela. Begunci so razdelili EU bolj kot finančna kriza, lažje bo rešiti problem evra kot migracij. Migracije širijo EU demografsko in ne teritorialno, ti ljudje, otroci, mladi in starejši, so ne glede na način integracije pravi virtualni državljani EU.

  • Na bojišču

    EU v letu 2018 išče srednjeročne rešitve na monetarnem in fiskalnem področju, v letu dni se bodo zamenjala vodstva evropske komisije in Evropske centralne banke. Katere ekonomske spremembe so politično sprejemljive, kdo bo na čelu dveh najpomembnejših in usodnih evropskih institucij? Za preživetje EU bo naslednjih nekaj let ključnih. Evroobmočje sicer ekonomsko oživlja, toda EU nima dobrih institucionalnih rešitev, preveč je pravil, premalo tržne logike. Proračun je preskromen za nove varnostne, razvojne in politične cilje, monetarni in bančni sistem se izgubljata v političnih preigravanjih. Voditelji in EU korak za korakom izgubljajo potrebno politično legitimnost, EU ekonomsko razpada, ne da bi to opazili.

  • Stroga kalkulacija

    Presenetljiv odstop Cerarjeve vlade dobre tri mesece pred običajnimi volitvami je eno njegovih redkih jasnih političnih sporočil. V Sloveniji imamo spet politično gledališče, od dvanajstih vlad doslej sta svoj mandat končali zgolj dve, Cerar je tretji predsednik, ki odstopa. To razkriva permanentno politično nestabilnost te države. Vladni odstop ne bo imel makroekonomskih učinkov, tudi političnih kart ne bo premešal. Slovenija je s Cerarjem sicer dobila političnega strpneža, toda šibkega ekonomskega reformatorja, njegove voditeljske kompetence so ostale pod pričakovanji. Glede na izide prejšnjih volitev bo obveljal za osrednjega poraženca novih. Častivredna slovenska državna kokoš se tako znova spreminja v obskurni politični kokošnjak.