dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Ker bo vse drugače

    Svet leta 2019 bo političnoekonomsko majav, ekonomsko negotov in politično vse nevarnejši. ZDA rušijo političnoekonomsko, vojaško in ekološko ureditev sveta. Razpad ameriške hegemonije postaja dramatičen, to bo prelomno politično leto za Trumpa. Spori med ZDA in Kitajsko se bodo razširili, vojaško merjenje moči z Rusijo zaostrilo, zavezništvo z EU pa ohladilo. EU doživlja ob novih evropskih volitvah politične pretrese v petih največjih državah. Brexit leta 2019 nima alternative, problem migracij tudi ne. Več kot tretjina človeštva v »tretjem svetu« bo leta 2019 glasovala na nacionalnih volitvah, populizem narašča od Italije do Brazilije. Ekonomske, socialne in ekološke težave postajajo nevarno breme, učinki neenakosti še naprej rušijo politični kapitalizem. Leto 2019 je čas nove gospodarske recesije, še večjih borznih korekcij, morda tudi kriznega poka. Toda še prinaša upanje, da svetovni mir ne bo izgubil bitke z vojno.

  • Pomembno je začeti

    Sto dni 13. slovenske vlade je bolj srečnih kot nesrečnih, javna podpora ji raste, njen predsednik je presegel vsa pričakovanja. Koalicija je široka, toda stabilna, vlado dveh bivših predsednikov Šarec dobro obvladuje. Ugodne gospodarske razmere omogočajo socialne finančne prerazdelitve. Politično si je vlada s tem zagotovila notranji socialni mir, na zunanjepolitičnem področju deluje zrelo, do ZDA bolj uravnoteženo. Šarčev poudarek varnostni politiki države je razorožil opozicijo. Manjka seveda jasnejši in hitrejši zaris nosilnih razvojnih projektov, konceptualni okvir ekonomskih politik in reform. Odrešilna gospodarska rast bo sredi mandata pošla, politična tveganja bodo večja. Dosedanja vladna ekonomska postopnost in politična previdnost sta dvorezen meč. Zato prvih sto dni ni čas miru, temveč bojno polje ukrepanja.

  • Primer Meng Wanchou

    Spektakularna kanadska aretacija Meng Wanchou, finančne direktorice in hčerke ustanovitelja Huawei, je nevaren mejnik ameriško-kitajske geostrateške vojne. ZDA in Kitajska bijejo trgovinsko in tehnološko bitko za politično prevlado sveta. Kitajska z močnimi ekonomskimi sredstvi in enotno politično strategijo zamenjuje ameriško hegemonijo, Pax Americana se umika Pax Sinici. Evropa je osrednje področje njenega globalnega vpliva, zato se politična geometrija med EU in ZDA hitro spreminja. Med EU in Kitajsko je bilo dvoje velikih zgodovinskih divergenc. EU lahko danes s Kitajsko veliko pridobi in hkrati izgubi v razmerju do ZDA.

  • Išče se nadomestilo

    Bruselj je ta teden slavil dvakrat, najprej dvajsetletnico evra, kasneje njegovo novo kompromisno reformo preživetja. Ekonomska usoda evra je danes ključno politično sidro EU. Njegove institucionalne pomanjkljivosti ogrožajo sistemske okvire EU, toda njegova politična legitimnost je osrednje evropsko lepilo. Evro in Ekonomska in monetarna unija (EMU) ne moreta preživeti brez večje evropske integracije in boljšega kriznega menedžmenta. Prehitra centralizacija in prevelika integracija EU pa lahko prav tako povzročita njegov zlom. Bolj kot lastna ali zgolj politično ekonomska nasprotja mu grozijo geopolitične nevarnosti. Evro je problem in up EU, toda danes bolj EU ogroža njega kot obratno.

  • Bo VB razpadla hitreje kot EU?

    Brexitski kaos doživlja v zadnjih dveh mesecih leta 2018 vrhunec. Britanski izstop iz EU je bil spočet kot notranjepolitični obračun in se bo tako po slabih treh letih po spornem referendumu tudi končal. Brexit bi lahko določil nova evropska pravila igre vstopa in izstopa, tipizacijo različnih pogodbenih razmerij, organizirano diferenciacijo EU. Razdružitev pomeni ureditev medsebojnih razmerij, obveznosti in pravic, koristi in stroškov. Toda brexit je očitno postal zadnji korak propada slavnega britanskega imperija. EU je kljub protislovjem in institucionalni krizi dokazala svojo premoč nad preživetim ekonomskim nacionalizmom. Brexit nima političnih zmagovalcev, toda prava učna ura poražencev se očitno šele začenja.

  • V pravljičnem mestu Petpedi

    Trilateralna komisija je imela 42. evropsko srečanje letos v provincialni Ljubljani. To je v letu 2018 zagotovo največji in najvplivnejši politični in poslovni dogodek v državi, veliki met ni uspel anemični državni politični diplomaciji, temveč poslovni eliti s Franjem Bobincem na čelu. Trilaterala (TR) je zasebna institucija globalnih političnih interesov, njen doseg moči in meje vpliva so skrbno negovana tančica diplomatskih skrivnosti. Politično zgodovino od nekdaj obvladujejo omrežja, nekdaj bolj politična, danes predvsem poslovna. Trg je postal dominanten politično-ekonomski sistem, ker je institucionalizirano omrežje. Trilaterala je danes eden njegovih najbolj vplivnih in hkrati protislovnih globalnih glasnikov.

  • Prelomno leto

    Zadnje mesece so povsod v ospredju socialne novice, od višjih minimalnih plač do univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Leto 2018 postaja očitno prelomno. Ljudje pričakujejo prerazdelitev stroškov krize in zahtevajo koristi oživljanja gospodarstva, kajti čas se izteka. Na obzorju je že nova finančna kriza, računi stare pa še niso poravnani. V Sloveniji naj bi dvig minimalne plače ustvaril težko dojemljivo »deželo bogatih revežev«. Na Finskem in v kanadskem Ontariu so politiki zapečatili eksperiment z UTD-jem v imenu »osiromašenja bogatejših državljanov«. Socialna EU kot integracijski kvas ostaja mit, njeni politični protagonisti izgubljajo družbeni vpliv. Socialna država se mora spremeniti, da bi lažje preživela, toda kako, s čim in za koga.

  • Za odprto in svobodno družbo

    Države članice Združenih narodov (ZB) so 13. julija 2018 sprejele celovit globalni dogovor o globalnih migracijah. Migracijsko politiko so postavile na najvišji mednarodni politični piedestal, med dve temeljni usmeritvi ZN, človekove pravice in trajnostni razvoj. Migracije so danes eden osrednjih globalnih problemov, zato zahtevajo celovito, globalno reševanje. Dobili smo klasičen mednarodni akt političnega povezovanja in hkrati delitve, podobno kot pri podnebnih spremembah, jedrski razorožitvi ali človekovih pravicah … Ne gre za pogodbo, temveč sporazum, EU je med nosilci tega projekta, ZDA in Rusija mu nasprotujejo. Tudi v Evropi se povečuje število držav z desnimi vladami, ki ga zavračajo. Migracije so spet potegnile nevarno ločnico med desnim populizmom in levim oportunizmom.

  • EU in Italija, dve plati iste medalje

    Italija, tretja največja članica evroskupine, tiči v globoki politični in ekonomski krizi. Sedanja italijanska vlada pri načrtovanju in izvajanju proračuna za leto 2019 ne želi upoštevati pravil in usmeritev EU. Politični trk italijanske populistične desnice in neoliberalne bruseljske tehnokracije je neizbežen. Italija nastavlja EU svoje izkrivljeno ogledalo, njene gospodarske težave usodno krojijo politično prihodnost unije. Italija je prevelika za ekonomsko rešitev, toda politično dovolj močna za oblikovanje alternative. Neofašizem je danes staro ime za novi desni populizem, Italija se z njim vrača na evropsko prizorišče. Želi voditi v marsičem upravičen upor evropskega juga proti polkolonialnemu središču neoliberalne EU. Ponuja hkrati bizarno in cinično alternativo kot glasnik avtoritarnega kapitalizma in nove postmoderne suverenosti.

  • Problem plač

    Oktobrska plačna pogajanja, rebalans proračuna in fiskalni evropski protokol razkrivajo podobne zadrege Šarčeve in Cerarjeve administracije pred štirimi leti, davnega 2014. Toda razlika je očitna. Pred štirimi leti je tedanji finančni minister Mramor pohitel z novim proračunskim okvirom, Šarčeva vlada pa z njim zavlačuje. Kupuje politični čas s problematičnimi ekonomskimi pristopi in domačijskimi razlagami svojih zgrešenih predstav. Proračun je ogledalo vsake vlade, kot osnutek nove dobe ali rebalans početja starih oblasti. Toda prav plačna pogajanja razkrivajo izbiro nesprejemljivega, zaradi enotnega plačnega sistema, evropskih fiskalnih pravil in pogajalskih zapletov. Rubikon izsiljenih ekonomskih izbir in politične nemoči nove vlade.

  • Vprašanje varne države

    Obisk Natovega generalnega sekretarja v Ljubljani pa večno sporna mitologija obletnic Slovenske vojske in kronično razkrajanje sistema nacionalne varnosti postavljajo v ospredje vprašanje varne države. Vojska je tradicionalni atribut državnosti, šibke in zmedene obrambne strukture so od nekdaj znak nedorasle države. V postmoderni družbi XXI. stoletja bi morala biti socialna država alternativa vojaški, toda razvojni trendi gredo v nasprotno smer. Nato je zgodovinski evroatlantski relikt, izgubljen tudi v novih geostrateških razmerjih velikih sil. Sloveniji je za zdaj prinesel več težav kot rešitev, članstvo prinaša več kolektivne nevarnosti kot varnosti.

  • Potrditev angažirane in kritične ekonomije

    Podelitev jubilejne petdesete Nobelove nagrade za ekonomijo leta 2018 je končala v rokah dveh uglednih ameriških ekonomistov, Williama Nordhausa in Paula Romerja. Izbira ni presenetljiva, oba sta že nekaj let v vseh ožjih izborih, pomembnejši sta tokrat njuna skupna nominacija in povezanost področij njunega raziskovanja. Nordhaus je nagrajen za teoretsko preučevanje vpliva podnebnih sprememb in dolgoročne rasti, Romer pa za tehnološke inovacije pri tem. Tehnološke inovacije so ena ključnih dolgoročnih poti reševanja negativnih učinkov podnebnih sprememb. V obeh primerih potrebujemo prave tržne rešitve in aktivno politično sodelovanje. Oba nagrajenca sta izvrstna znanstvenika in hkrati družbeno angažirana intelektualca. Zato je letošnji izbor tudi svojevrstna švedska zaušnica ameriškemu »trumpizmu«, na ekološkem in razvojnem področju.

  • Na poti v zimo našega nezadovoljstva

    Jesenska napoved gospodarskih gibanj sovpada z nastopom nove vlade, zato ima njena ekonomska vsebina poseben in povečan politični pomen. Ključni in najvplivnejši podatek je znižanje napovedi gospodarske rasti zaradi tujih in domačih tveganj. Tuja so predvsem ekonomska, domača bolj politična. Politično-ekonomsko sporočilo Umarja je zato precej bolj problematično kot običajno. Razkriva globlje konceptualne praznine domače ekonomske politike, zadrege možnih ekonomskih ukrepov in političnih učinkov. Ocena uspešnosti teh napovedi ni v številkah, temveč v konsekvencah prikritega pesimizma in procikličnosti fiskalne politike na znižanje rasti BDP-ja. Nižja napoved tlakuje pot dejanski nižji rasti.

  • Guverner

    Izbira petega guvernerja Banke Slovenije po naravi stvari buri duhove. Postopek imenovanja z absolutno večino je zahteven, povolilne politične razmere zapletene, kredibilnost institucije je najnižja v zgodovini. Banka Slovenije in država sta se znašli v navzkrižnem ognju preiskovalnih in pravnih postopkov, kopja se bijejo okoli sporne sanacije bank konec leta 2013 in po tem. V politični igri so moč evropskih institucij in neodvisnost suverene države, ekonomsko prikrivanje dejstev in politična zaščita krivcev. Zato je politična kalkulacija za novega guvernerja prvič tudi mednarodno zanimiva, doma pa prepletena z množico interesov in politično trgovino. Tako z vsakim korakom izgubljamo še eno oporišče institucionalne stabilnosti in strokovne kredibilnosti.

  • Šarčev kavelj 22

    Šarčeva vlada je trinajsta vlada RS, zaprisegla je 13. septembra 2018 in očitno bo že prvih trinajst dni doživela usodni pretres. Prvi zadeva podpis političnega sporazuma z Levico, drugo ekonomsko ogledalo ji nastavlja fiskalni svet. V prvem primeru gre za izhodiščni preizkus zaupanja političnih partnerjev, pri drugem za ekonomsko kredibilnost vlade. Oboje določa politične možnosti ekonomskega preživetja te vlade. To so kritične in hkrati prevojne točke sedanjega stanja. Prvi koraki določajo, kako se bo v prihodnje ožil nabor možnih odločitev, kdaj in kako lahko pride do njihovega zaklepanja. Takrat bo Šarčeva garnitura ostala brez alternativ.

  • 15. 9. 2008

    Pred desetimi leti, 15. septembra 2008, je ameriška investicijska banka Lehman Brothers objavila stečaj, ki je sprožil globalni plaz velike finančne krize. Vse, kar je sledilo, sodi v vedno znova ponovljivo zgodovino denarja, kreditne ekonomije in finančnih kriz. Tu je vzrokov vedno več kot pojasnil, rešitev vedno premalo, napovedi pa zgrešene. Standardno pojasnilo govori o uspešni operaciji reševanja. Stabilizacija finančnega sistema je uspela, postopno ekonomsko oživljanje je tu, nič odločilnega se ni spremenilo, hkrati pa je vse drugače. Leta 2018 govorimo o ekonomsko izgubljenem desetletju, tveganja so danes predvsem politična, gospodarska kriza se je prelevila v politično.

  • Komu to koristi?

    Politično-ekonomska razprava o obdavčitvi kapitalskih dobičkov je predvsem politični spin, manj gre za ekonomsko vsebino in poslovno kredibilnost. Koalicijska pogodba je ohlapni politični okvir brez prave ekonomske vsebine, vlada ni niti izvoljena, prvi obrisi politik in sistemskih sprememb šele prihajajo. Davčna reforma je seveda nujna, fiskalna politika je osrednje orodje vlade in hkrati ohlapno orožje bruseljske administracije. Toda spremembe davčnega sistema in politik so vedno postopne, odzivi na spremembe pa vedno radikalni in histerični. In tokrat so slabo politično predstavo pred dvigom kakršnekoli ekonomske zavese uprizorili podjetniki in profesionalna poslovna združenja. Politizacija biznisa ni nič manj nesmiselna kot sporna prevlada politike nad njim.

  • Vrnitev v prihodnost

    Turizem prednjači med letošnjimi pozitivnimi novicami, doma in po svetu. Stopnje njegove globalne rasti že nekaj let podirajo vse rekorde, podobno velja za EU, sosednje države in tudi Slovenijo. Turistične dejavnosti niso ustavili ne velika recesija in globalna neenakost, ne naravne nesreče, ne terorizem in vojne razmere. Največji sovražnik turizma je postala njegova lastna množičnost, njegov lastni uspeh. Svetovna turistična industrija zato mrzlično išče rešitve v širitvi, raznovrstnosti in drugačnosti ponudbe. Potovanja so pogostejša, krajša in bolj doživljajska. Slovenski turizem cepijo podobne dileme in stari finančni grehi ter organizacijske zablode. Pravi tržni usmeritvi ne sledijo potrebne naložbe in še manj trg dela, kvantiteta še vedno prevladuje nad kvaliteto. Počivavšku za sedaj lastniška konsolidacija propadlih turističnih družb ni uspela.

  • Nova vlada prihaja

    Šarčev vladni pohod na slovenski politični Olimp 2018 v nasprotju z napovedmi dejansko nima več ovir. V začetku septembra bomo dobili novo vlado, namesto napovedane politične krize se obeta normalizacija. Povolilni zapleti so celo manjši kot drugod v EU, glede na druge države izstopa zgolj dvoje. Vlade ne vodi relativna zmagovalka volitev, politična usmeritev nove vlade je bolj levosredinska kot drugod v soseščini. Manjšinska vlada prinaša nekaj novosti vladanja, napovedana sestava vlade je pragmatični kompromis. Vse bo odvisno od vodenja vlade, njenih politik in sposobnosti ukrepanja. Njeno politično preživetje določajo sposobnost obrambe pred napadi SDS, prvi ekonomski ukrepi in projektni pristop.

  • Sposobnost konsenza

    Politični povolilni vrtiljak se po domala dveh mesecih končuje z mandatarstvom Marjana Šarca in udobno dogovorjeno politično večino. Do sredine septembra naj bi Slovenija dobila prvo »manjšinsko vlado« z zapleteno politično aritmetiko, ki že dva meseca buri duhove. Manjšinsko vlado dojemamo kot anomalijo normalne demokracije, čeprav je dejansko njena normala. Tretjina vseh evropskih vlad po letu 1950 je manjšinskih, v skandinavskih državah so celo porok njihove ekonomske uspešnosti. Težavi slovenske politične srenje sta razumevanje političnega trga in nekompetentnost političnih elit. Volivci so zgolj racionalno razpršili tveganja in razprli politološki abecednik mlade države.

  • Deglobalizacija

    Argentina je letos gostiteljica srečanj predstavnikov držav iz skupine G-20, skupine največjih, najvplivnejših držav sveta. Pred desetimi leti je usklajena akcija voditeljev najpomembnejših držav preprečila najhujše, velika recesija ni postala velika depresija. G-20 je postal osrednji forum makroekonomskega usklajevanja svetovnih voditeljev, finančnih ministrov in guvernerjev. Toda protikriznega konsenza kmalu ni bilo več. Skupina G-20 danes rešuje lastne težave globalnega protekcionizma, ekonomskega nacionalizma in političnega populizma. Vodilo argentinskega enoletnega predsedovanja G-20 je oblikovanje konsenza za pravičen in vzdržen razvoj. Dobili smo mešanico Davosa, brettonwoodskih namer in duha sodelovanja.

  • Družbena odgovornost biznisa

    Prevzemi in združitve podjetij so v Sloveniji v prvi polovici leta 2018 na vrhuncu, vrednost sklenjenih poslov že presega milijardo evrov. Slovenija s tem sledi evropskim in globalnim trendom. Kaotična finančna globalizacija se izteka, z njo pa tudi naša zadržanost do tujih naložb. Domači menedžerski prevzemi so veljali za osrednjo napako tranzicije, toda razvojna filozofija države se spreminja. Privatizacija in prevzemne tarče zanimajo strateška podjetja, množijo se začetne naložbe. EU želi v množici institucionalnih unij urediti tudi kapitalski trg, Cerarjeva vlada je tu naredila prepoznaven premik. Toda delavski prevzemi in zadruge še vedno ostajajo siva lisa teh sprememb. Okna priložnosti so torej bolj na široko odprta, možnosti razvoja naložb globlje.

  • Politični potomci Kakancev

    Obletnicam leta 2018 ni videti konca, njihovim mitom in realnim opozorilom pa tudi ne. Stoletnica razpada velike habsburške monarhije (1918), pa osemdesetletnica avstrijskega »anšlusa« in prvega rasnega merjenja Slovencev pozno poleti leta 1938 nedvomno sodi mednje. Slovenci smo stoletja preživeli pod Habsburžani, nacizem je kasneje ogrozil naš obstoj, oboje nas je usodno zaznamovalo. Versajska Evropa je po razpadu monarhije razkosala slovensko skupnost, bili smo del poražencev centralnih sil. Izgubili smo tretjino narodnega ozemlja in ljudi. Manjši del tega je po letu 1945 povrnila Titova Jugoslavija. Zato sta spregled in molk tako nenavadna in hkrati povedna.

  • Neznosna lahkotnost vladanja

    Privatizacija NLB je za Cerarjevo vlado in slovensko politiko domala končan posel. Evropska zaveza o prodaji je politično potrjena, parlament bo zakon o zaščiti NLB potrdil julija. Politiki se bodo znebili banke, ki nosi izvirni greh finančne osamosvojitve, stranpoti prve in druge sanacije bank, pa tudi vse zablode mlade države. Cerarjeva vlada je zgolj zapečatila usodo NLB, ki so jo tlakovali mnogi. Njen prozorni politični manever prelaganja prodaje je prinesel zgolj oportunitetne stroške. NLB smo zavozili sami, pravih in pravočasnih ugovorov proti ravnanju EK in ECB nismo dali. Možne alternativne rešitve so padale druga za drugo. Vse skupaj je klavrna pravna in ekonomska podoba te države, mešanica ekonomskega neznanja in politične poniglavosti.

  • Geopolitika z drugimi sredstvi

    Nogometno svetovno prvenstvo v Rusiji ni zgolj športni, temveč tudi politični in poslovni dogodek leta. Šport je industrija evforičnih nacionalnih strasti in čustev, pa tudi velikih mednarodnih poslov in geopolitičnih interesov. Nogomet je najpomembnejši svetovni šport, Fifa najbogatejša športna organizacija. V njem se zrcalijo vsa razvojna potentnost sodobnega sveta in tudi vsa protislovja, od neenakosti do korupcije in utaje davkov. Putinova Rusija z nogometnim prvenstvom v pravem trenutku dokazuje svojo globalno vlogo in moč, za vsako ceno in mednarodnim sankcijam navkljub. Spektakularnost nogometa je zgolj mimikrija sveta, ki tone v tragedijo skupnega.

  • EU se seseda vase

    Politična kriza v Nemčiji je postala ogledalo EU, problem migracij ogroža njeno politično stabilnost. Migracije niso zunanji problem EU, temveč notranjepolitično vprašanje članic. Politični nacionalizem je postal kontrapunkt ekonomskemu globalizmu, politični populizem je upor proti ekonomskemu elitizmu. Finančna in ekonomska kriza sta sprožili politično vprašanje krivca, politična nomenklatura pa je frustracije ljudi usmerila v migrante in begunce. Postali so temelj političnih volilnih preigravanj, središče negotovosti na trgu dela, grožnja slavni evropski krščanski identiteti. Podobe so lažne, temeljev EU ne ogrožajo »drugi«, temveč sami Evropejci. Sklepi zadnjega vrha EU prinašajo zgolj gnile politične kompromise in slabe rešitve. EU se seseda vase, vsak dan je je manj.

  • Dve plati iste medalje

    Sredi junija 2018 EU pretresajo tri teme, begunci in migracije, zunanja politika in varnostna vprašanja ter ekonomske in finančne reforme. Srečanje evropskega vrha konec meseca napoveduje še eno dilemo. Emmanuel Macron vse bolj postaja evropska Angela Merkel. Politični ključ preživetja EU so migracije, njeno ekonomsko usodo določa evro. Politična vprašanja jedrni državi EU razdvajajo manj kot ekonomska. Reforma evroobmočja je še vedno nerešljiv notranjepolitični problem. Dosedanji popravki EMU še vedno niso našli poti med fiskalno disciplino in finančnimi tveganji. Toda kdo prevzema politično odgovornost, kdo nosi ekonomska tveganja? To je dilema političnoekonomske unije, ki jo povzroča evro in ki ruši EU od znotraj. Večina ljudi v EU želi dvoje, novo politično vodstvo in evro, toda kako združiti in ohraniti oboje?

  • Je mogoče ustaviti Trumpa?

    Trgovinska vojna med ZDA in preostalim svetom dobiva vse bolj jasne in dramatične oblike. Nepredvidljiva Trumpova zunanjepolitična politika ruši zadnje temelje mednarodne ekonomske ureditve in urejenega multilaterizma. Spopad političnoekonomskih interesov med ZDA, Kitajsko, EU in Japonsko je neizbežen. Svet se je po sedanji veliki gospodarski krizi spremenil, hiperglobalizacija je dosegla svoje meje. Toda kaotične ekonomske spremembe povečujejo politična tveganja, odzivi so na obeh straneh nepredvidljivi. Trumpovi ukrepi so enostranski, ZDA načrtno razbijajo mednarodni konsenz, gre za zadnjo bitko padajoče ameriške premoči. Trumpova neortodoksna sestavljenka ne dopušča treznih premislekov in odgovorov. Zato je vsaka sedanja politična zmaga bližje prihodnjemu ekonomskemu porazu. Zveni sila domače.

  • Janša, čakajoč na Godota

    Izidi junijskih volitev 2018 niso nobeno presenečenje. Dobili smo volitve političnih strankarskih poražencev, edino zmagovito sporočilo je večinska zavrnitev desnega političnega populizma. SDS kot relativna zmagovalka očitno ne more sestaviti vlade, LMŠ bo imela težave s pisano koalicijo, nove volitve so izgubljena alternativa. Povolilnim kombinacijam ni videti konca, sprememb na političnem trgu mnogi niso dojeli. Paradoks teh volitev je jasen, noben relativni zmagovalec ne more slaviti in si enostavno prisvojiti oblasti. Toda to ni povolilna tragedija skupnega, temveč politična odrešitev.

  • Plastika

    Svetovni dan varstva okolja je letos posvečen globalnemu onesnaženju s plastiko. Toda svetovni dan okolja (5. junij) in svetovni dan oceanov (8. junij) sta letos povezana na nenavaden način. Onesnaženje s plastičnimi odpadki je ravno v morju doseglo dramatične razsežnosti. Leta 2050 bo tod več plastike kot rib. Plastika je ključen del stare ogljične družbe, sodobne industrializacije in urbanizacije. Usodnost njenega onesnaženja je primerljiva s podnebnimi spremembami. Posega v vse pore naravnih sistemov in povzroča obstoju živih bitij nevidno škodo. Plastika je preprosto tihi ubijalec planeta. Ekonomika te plastične dobe je grozljiva, žal ostaja brez prave politične pozornosti. Tudi Slovenija se duši pod tonami neprevzete komunalne embalaže, morje jo je pred mesecem dni naplavilo na obale. Praznovanje je lahko prisrčno, če je domače.