dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Skrita esenca ekonomije

    Letošnje leto se je za ekonomsko vedo začelo slabo. Izgubili smo enega najimenitnejših predstavnikov, britanskega profesorja Anthonyja Atkinsona, očeta sodobnega raziskovanja neenakosti. Neenakost je osrednji in najbolj urgenten političnoekonomski problem sodobnega časa. Družbena neenakost se kot tržni fenomen ni zgolj zgodila, bila je politično ustvarjena. Atkinson je ponudil dejstva in teoretske dokaze, žlahtni tradiciji politične ekonomije kot vede o delitvi dohodkov in bogastva je vdihnil nov pomen. Toda njegov največji prispevek ni tičal v akademskih analizah, temveč v iskanju politik, ki lahko izboljšajo razmere v svetu. Socialne pravice so temelj političnih zahtev, ekonomija pravičnejše delitve je pogoj demokracije. Bolj empirično jasnega in moralno zavezujočega političnoekonomskega sporočila ni postavil nihče drug, prav tako ne napotkov in ukrepov, kaj bi morali storiti in spremeniti.

  • Preprosta zgodba

    Leto 2017 ne prinaša na globalni ravni nobenih odločilnih in odrešilnih premikov. Dramatičnost tega leta bo v kaosu sprememb, ki ničesar ne spreminjajo na bolje. Obsojeni smo na svet, kjer vlada brezizhodnost, staro se podira brez prave alternative. ZDA začenjajo leto s nepredvidljivim Trumpom, v EU se nadaljuje agonija tihega razpada, Rusija in Kitajska na novo utrjujeta položaj preživetih supersil, Indija je ekonomska zvezda izgubljenega svetovnega juga. Na zahodu je konec vere v odrešujočo moč socialne države in globalizacije, na azijskem vzhodu vre na vsakem koraku, trk korporativnih in državnih svetov je neizbežen. Leto 2017 prinaša eksplozivno mešanico ekonomske stagnacije, politične avtoritarnosti in trka kulturnih identitet.

  • To ni igrišče za infantilne politike

    Pahorjeva zunanjepolitična turneja v Jordaniji, Egiptu, Iranu, ki se je končala v Turčiji, je bila nenavadna. Krepila naj bi »razumevanje in prijateljstvo«, že zaradi pojavnosti je imela geostrateško vlogo, toda ostala je brez prave političnoekonomske poante. To je regija, kjer ne morete sejati geopolitičnih puhlic in hoditi naokrog brez konkretnih projektov. Področje je strateško preveč občutljivo in zahtevno, da bi ga lahko obvladovali z našo zunanjepolitično površnostjo in Pahorjevim nastopaštvom. Pa vendar je naše spogledovanje z Ukrajino in Rusijo, Turčijo in Iranom vsaj pogumno, če že ne more biti dosledno. Postajamo vidni, toda hkrati tudi neprevidni.

  • Vse poti spet vodijo v Rim

    Tri leta je od slavne operacije drugega reševanja slovenskega bančnega sistema in spornega izbrisa vlagateljev. Te dni na temelju odločbe US razlaščeni vlagatelji, veliki in mali, vlagajo tožbe zoper odgovorne v tej političnoekonomski aferi. Na drugi strani je evropski parlament novembra obravnaval dodatek k direktivi (D-2014/59/EU), ki obravnava bančno sanacijo. V Italiji se izteka čas za reševanje ugledne banke Monte dei Paschi di Siena (BMPS). EU tiči v finančni trilemi. Mednarodni bančni sistem, nacionalna finančna avtonomija in finančna stabilnost niso združljivi. Očitno želena bančna unija za zdaj ni politično vzdržna. Ekonomska rešitev Italije pomeni politični poraz Nemčije.

  • Legalnost za legitimnost

    Vlada se je pri zapiranju letošnjega proračuna, zdravstveni reformi in sindikalnih pogajanjih z javnim sektorjem politično povsem zapletla. Finančna ministrica je v Bruslju gladko sprejela zahteve evropske komisije glede primanjkljaja, na drugi sindikati zahtevajo za plače dodatnih 250 milijonov, politični vladni partnerji SMC pa ne pristajajo na interventni zakon. Te trileme v sedanjih okvirih preprosto ni mogoče rešiti, ne ekonomsko in ne politično. Rešitev so nova pravila in decentralizacija fiskalne politike na ravni evroskupine. Doma pa bi morali fiskalno konsolidacijo povsem obrniti in povezati z distribucijskimi učinki plačne politike. Višje plače so očitno politični bavbav in središče ekonomskih zablod, evropskih in domačih.

  • Brez razmisleka

    Ministrstvo za okolje (MOP) je pripravilo sveženj treh zakonov s področja urejanja prostora (ZUreP), graditve objektov (GZ) in poklicne dejavnosti pooblaščenih arhitektov ter inženirjev (ZPAI). Toda zakonodajna epopeja kljub obsežni triletni pripravi, razpravi in usklajevanju prinaša drugačne rešitve od pričakovanj osrednjih deležnikov. Na MOP očitno niso znali, želeli ali zmogli ponuditi več. Očitno kaotičnost regulirane deregulacije, kvazi konkurenčnosti in političnega populizma postaja središčnica Cerarjeve administracije. Zakonodajni voluntarizem pa je zadnje, kar bi ustrezalo logiki urejanja prostora, tudi v Sloveniji.

  • Mišelovka

    Parlamentarna potrditev proračuna RS za obdobje 2017–2018 sredi meseca se je končala z navideznim zmagoslavjem. Cerarjeva vlada deluje neprepričljivo, toda koalicijsko dovolj trdno, da konča drugo polovico mandata. Proračun dokazuje najnižji primanjkljaj v zadnjih devetih letih, zgledno izpolnjevanje proračunskih zavez do EU. Toda sprejem proračuna spremljata nevarno stopnjevanje notranjepolitične krize zaradi plač ter zmeda domače in evropske fiskalne politike. Evropska komisija (EK) opozarja, da proračunski načrt prinaša tveganja neskladnosti s pravili EU, vlada pa nima niti pravih odgovorov niti lastne političnoekonomske identitete.

  • Cerar – zloščeni Trump

    Navidezno šokantna volilna tekma in za mnoge presenetljiva politična zmaga Donalda Trumpa za petinštiridesetega predsednika ZDA sta simptomatični. Dokazujeta politično krizo parlamentarne demokracije in ekonomski lom neoliberalnega kapitalizma, zasuk v populistični ekonomski nacionalizem in ustoličenje karizmatičnih političnih avtoritet. »Trumponomika« je pragmatična mešanica ekonomskih idej, politik in ukrepov, pomeni temelj Trumpovega triumfa. EU bo s Trumpom doživela ponovitev logike brexita in zapiranja za obzidja lastnega geta, kar velja tudi za nas.

  • Ujeti v slabo politično utopijo

    Sredi septembra 2016 je Evropski svet države članice evroobmočja pozval, da vzpostavijo nacionalne odbore za produktivnost. Leto poprej je poročilo petih predsednikov priporočilo organe za konkurenčnost, pred šestimi leti so stavili na mrežo fiskalnih in ekonomskih svetov. Tu je še snovanje finančne uprave evroobmočja. Vrsta odborov in uprav, kot da so EU in članice podjetja in ne državne tvorbe. Gre za odraz politične nemoči od zgoraj in kakofonije ekonomskih zablod od spodaj navzgor. Slovenija je tipičen presek teh neumnosti. Štiri vlade zadnjih pet let niso sposobne niti misliti niti ustvariti mreže odborov in politik, ki jih pričakuje EU. Trk političnega nacionalizma in ekonomskega globalizma je tu enako usoden kot v EU.

  • Politični polom ustavnega sodišča

    Ustavno sodišče (US) je po domala treh letih presodilo, da je Zakon o bančništvu (ZBan-1L) protiustaven glede sodnega varstva pred izrednimi ukrepi Banke Slovenije (BS) pri sanaciji bank. Ustavna presoja je pričakovana in logična, navidezno so z njo vsi zadovoljni. Dejansko pa je US zgolj z njo nedopustno zavlačevalo, zaobšlo vsebinske temelje in hkrati ponovno spregledalo, da je primer sanacije bank dejansko problem politično-ekonomske suverenosti RS v okviru EU. Pravna država je tu ključnega pomena, US jo brani, v imenu zaščite pravic, politične odgovornosti in mednarodnih zavez. Ni naključje, da se vedno znova zapleta na bančnem področju in pravnem kaosu, ki spremlja EMU. Toda prelaganje odgovornosti, tudi US, ni rešitev, temveč poglabljanje problema. In prav to prinaša odločba US.

  • Nastavljeno ogledalo

    Ceta, prostocarinski sporazum med EU in Kanado, sodi med značilne izdelke sodobnega političnoekonomskega multilaterizma in hiperglobalizma. V njih se državna ekonomska suverenost umika globalnim korporativnim interesom, demokracija pa manipulativnim praksam političnih elit in intelektualni bedi ekonomske stroke. Zato Ceta ne glede na protokol potrjevanja sporazuma zaključuje svoj neslavni krog. Ekonomski sporazum brez politične legitimnosti in strokovne racionalnosti ne more normalno preživeti. Valonci in z njimi Belgija so tokrat nastavili simbolno kritično ogledalo tej perverznosti. Upor z razlogom, ki je spet pokopal lažno upanje preživetja obstoječe EU. Cerarjeva vlada pa je tudi tokrat povsem odpovedala.

  • Ironija usode

    Evropska globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko (EUGS) je že od junija 2016, ko jo je Federica Mogherini zaneseno predstavljala javnosti, mrtva črka na papirju. Nihče se ne sklicuje nanjo, še manj si lahko z njo pomaga, čeprav gre za boljši dokument EU. Strategije so običajno namenjene proaktivni in ne reaktivni politiki. Zunanjepolitična prihodnost EU je po brexitu, kolapsu bruseljske politike razseljevanja beguncev in naraščajoči ksenofobiji bolj črna kot kdaj prej. EU je hotela postati globalni ekonomski akter, grozi pa ji lokalna politična implozija. Nekdaj je stavila na socialno vključenost in svobodno mobilnost, zdaj se »rešuje« z modeli zunanjega izključevanja in zapor pri gibanju ljudi. Migracije so očitno ogelni kamen njenega političnoekonomskega preloma.

  • Dobro ogledalo

    Anglež Oliver Hart s Harvarda in Finec Bengt Holmström z MIT-a sta letošnja Nobelova nagrajenca za ekonomijo. Hart in Holmström nista veljala za letošnja favorita, mnogi so na njunih mestih videli Romerja, Baumola, tudi Barroa ali Posnerja. Nagrajena sta za prispevek k teoriji pogodb. Pogodbe so institucionalni temelj tržne družbe, subverzivno orodje obvladovanja trgov, podjetij, države. Oba nagrajenca sta posegla v središče moderne ekonomije, pa tudi načina reševanja sedanje krize. To je skrito politično sporočilo, ki ga bodo morda izrekli ob slovesni podelitvi letošnjih nagrad v Stockholmu.

  • Uspeh iz Hrastnika

    Letošnje imenovanje Andreja Božiča za slovenskega menedžerja leta si zasluži posebno pozornost. Menedžer leta naj bi postal zaradi uspešnega vodenja Steklarne Hrastnik, učinkovitega poslovnega zasuka in izvirnega modela prestrukturiranja podjetja. In prav zadnje je njegovo najpomembnejše sporočilo. Zaupanje v vodjo in konsenz za spremembe temelji na organizacijski kulturi, vrednosti človeškega in socialnega kapitala. Vse skupaj so stkali v strategijo ohranitve delovnih mest. Hrastniški »modri ocean« so torej zaposleni, za podjetje je ogelni kamen njihova socialna blaginja. To pa je lekcija, ki daleč presega zasavske revirje.

  • Trgovci s smrtjo

    Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti je po več letih prestal vse labirinte slovenskega parlamentarizma, državnega urejanja položaja umrlih in liberalizacijo pogrebne dejavnosti. V tej pogrebni zgodbi imamo vse. Metaforo podružbljanja umrlih v stari komunistični zakonodaji, tranzicijski postsocialistični kaos in sedanjo neoliberalno konkurenčno rešitev. Meje trga so tu dejansko prignane do absurda, trgovanje s smrtjo je očitno njihovo zadnje zatočišče. Na pragu umirajoče EU in krčevitega preživetja domače države. Kaj bolj obskurnega in hkrati povednega si preprosto ni mogoče misliti.

  • EU pred politično implozijo

    Evropski vrh v Bratislavi je prinesel dokaz, da vladajo v EU permanentne izredne razmere. EU ima vse lastnosti političnega zatona. Institucionalni sistem ni sposoben reševati kriz kljub nenehnim inovacijam, politične elite se namesto v ukrepih utapljajo v novih iluzijah. EU je od spodaj videti arogantna in odtujena, od zgoraj navzdol pa zaradi interesov članic destruktivna. Dejansko je EU ogrožena, ker se ne zmore ekonomsko prilagoditi in politično obvladati. Potrebovala bi korenit političnoekonomski zasuk, zmore pa zgolj politično sprenevedanje. Občutek nemoči se stopnjuje, entropija narašča. EU je pred politično implozijo. Vprašanje je samo, kdaj in kako, z mirno rešitvijo ali novo vojno.

  • Osvobodite um

    Vlada Mira Cerarja je na polovici mandata. Volilni izid septembra 2014 je bil presenetljiv, za komaj ustanovljeno stranko SMC politično fenomenalen, tudi v evropskem merilu. Toda velika politična moč in prazna ekonomska vsebina sta hitro pokazali največjo hibo te vlade, karaoke vladanja in krizo identitete. Vladna sestavljenka brez ekonomskih idej, z veliko notranjepolitične preračunljivosti in zunanje upogljivosti. Dobri ekonomski rezultati in relativna politična stabilnost so bolj posledica razmer kot posledica vladne politike in jasnega hotenja. Cerarjeva vlada je svoj politični kapital zapravila, ekonomskega pa ne zna in ne zmore postaviti. Politično bo preživela, ker tudi drugi nimajo pravih ekonomskih rešitev. Toda kritičnega sporočila karaoke politike njeno intelektualno jedro ni dojelo. Ne posnemajte, temveč inovirajte!

  • Davčni ogrizek

    Primer izogibanja plačila davkov družbe Apple na Irskem, udarni sklep komisarke Verstagnove in čudaške reakcije vpletenih v teh dneh burijo politične duhove in dvigujejo ekonomski prah. Apple mora plačati 13 milijard in pripadajoče obresti irski vladi, ki to poplačilo zavrača, vodstvo korporacije pa trdi, da je poslovala zakonito in skladno z dogovori. »Primer Apple« razkriva Ahilovo peto sodobnega kapitalizma. Globalni biznis je postal neulovljiv za davčne mreže držav, korporacije so vse bogatejše, socialne države vse revnejše in bolj zadolžene, neenakost postaja nevzdržna. Ekonomska svoboda korporativnega sveta je hkrati politični zaton socialne države in državljanov kot zvestih davkoplačevalcev. Vse skupaj spominja na Ionescov teater absurda.

  • V zatohlih dolinah

    Predsednik vlade je sredi domačih in evropskih posvetov o usodi EU po brexitu. EU in njene politične elite mrzlično iščejo rešitve in odrešujoče alternative. Merklova je mimo vseh evropskih institucij prevzela vlogo osrednjega moderatorja in koordinatorja, Nemčija odkrito postaja centralna pest EU. Slovenska stališča so, kot vedno, splošna, brez kakršnekoli strateške usmeritve in političnoekonomske vsebine. Cerar ve, da potrebujemo močno in učinkovito, varno in perspektivno unijo, toda ne pove, kako to doseči, kaj je prava smer za Slovenijo. Govoričiti o EU na splošno postaja intelektualno plehko, ne vedeti, kam in s kom v procesih evropske dezintegracije, pa tudi politično neodgovorno. Očitno je to pravi koren »slovenskega modela« zadnjih štirih vlad.

  • Zablode nekih iger

    Olimpijske igre (OI) v Riu so se srečno iztekle. Ponudile so vse, atraktiven športni spektakel, politične zaplete z Rusi, pa tudi želeni razvojni preboj mesta. Brazilija je vedno polna nasprotij. OI je spremljalo veliko neupravičenih pričakovanj, kaj vse bodo prinesle in rešile v Riu, pa tudi spotikanj, da bo vse narobe. Nazadnje se je izteklo bolje, kot so napovedali tujci, in hkrati drugače, kot so računali domačini. Politično-ekonomska bilanca iger bo kot običajno negativna, OI državam ne prinašajo blaginje in ljudem ne trosijo sreče. Rio je dober dokaz tega.

  • Moč umetnosti in kulture

    Britanski referendum je konec junija sprožil pravi politični potres. Občutki in strahovi političnoekonomske delitve, cepitve, razpada EU so preplavili staro celino. Toda prav tedaj je na italijanskem jezeru Iseo v Lombardiji potekal projekt Plavajoči pomoli (Floating Piers), ki je spontano povezal, združil in navduševal 1,5 milijona ljudi, večinoma iz EU. Nasprotje ne bi moglo biti bolj očitno. EU se na eni strani utaplja z ekonomskimi projekti, na drugi se spontano povezuje s kulturnimi. Eni bi želeli nove zidove in države oblačijo v bodeče žice, drugim hoja po jezeru potrjuje občutek skupnega in božanskega. Oboje dokazuje, kako še včeraj nemogoče postaja vse bolj mogoče.

  • Zadnji mejnik krize evra

    Italija in njena bančna kriza postajata sredi poletja torišče nove drame EU, nevarnejše od medijsko razvpitega »brexita«. V domala brezizhodni krizi se je znašel najstarejši bančni sistem, na politični kocki je slavni »bail-in«, zalomilo se je spet pri Nemčiji in evru. Bančna kriza je plod najdaljše in najgloblje recesije v italijanski ekonomski zgodovini, pa tudi težav bančnega sistema. Renzijeva vlada politično zavrača nova bančna pravila, nasprotuje jim tudi guverner Visco (Banca d’Italia). Hkrati si EU politično-ekonomskega zloma Italije ne more privoščiti. Zato je Italija zadnji mejnik krize evra. In dobra učna lekcija tudi za Slovenijo.

  • Imamo izbiro

    Evropska komisija je na začetku junija objavila pomembno agendo o »sodelovalnem gospodarstvu«. Gre za gospodarstvo, ki temelji na digitalni tehnologiji, novih informacijskih platformah in poslovnih modelih, ponuja drugačne storitve in načine povezovanja ponudnikov in porabnikov. Digitalna ekonomija spreminja pogoje tržne ekonomije in tudi način delovanja enotnega trga v EU. EK skrbijo dostop do trga, poklicne usmeritve, načini poslovanja in zaposlovanja, tudi davki in varstvo potrošnikov. Sodelovalno gospodarstvo ruši mitologijo konkurenčnega trga in prevlade kapitala, toda od »delitvene ekonomike« do »pravične družbe« bo še dolga pot.

  • Tragično ogledalo lokalnih »Eichmannov«

    Odločitev velikega senata Evropskega sodišča glede sporne uporabe pravil o državni pomoči za podporne ukrepe bank (sloviti »bail in«) se je iztekla skladno s pričakovanji. Pravo in pravico porazdeljuje na obe strani, »set žogico« prefinjeno vrača v Slovenijo. Tako v izhodišču poudarja, da sporočila evropske komisije glede bančnih pomoči za države niso zavezujoča, če obstajajo posebne okoliščine. Hkrati pa pritrjuje sistemu bančnih pomoči, ki zahtevajo predhodno porazdelitev bremen med delničarje in imetnike podrejenih obveznic. Toda ali je sedanji sistem bančne unije ustrezen, delitev bremen sanacije bank sorazmerno, obstaja pravno in sodno varstvo oškodovancev? V igri ni Slovenija, temveč usoda velikih (Italija, Španija, Grčija …). Gre za verodostojnost EU, toda hkrati za obrambo suverenosti držav in človekovih pravic. Kdo, kje in kako bo razgalil to zlorabo prava in ekonomije?

  • V zanki političnega konformizma

    Nepreklicni odstop finančnega ministra po tednu dni ni več udarna tema te vlade, ostaja pa njena osrednja težava. Mramor je bil močan in vpliven minister v šibki in slabi vladi. Priklonil se je nemškemu modelu fiskalne konsolidacije in sporni bančni sanaciji, privolil je v problematično delovanje SDH. Vse troje mu je prineslo evropski naziv finančnega ministra leta. Bil je dober računovodja državnih financ, toda slab politični ekonomist. Bolj se je znašel na evropskem parketu kot doma. Dejansko Mramorjevi dosežki tičijo tam, kjer jih ni pričakoval ne on ne drugi. Večine zaslug za fiskalni in finančni obrat si ne more pripisati, največji dosežek je v kritiki uporabe fiskalnih pravil evropske komisije. Ponudil je prvo strokovno in politično obrambo ekonomske suverenosti države. Žal tega političnega kapitala ni želel ali zmogel uporabiti.

  • V imenu koga deluje Banka Slovenije?

    Afera Banke Slovenije (BS) dobiva nove razsežnosti. Kriminalistična preiskava je po dveh letih in pol zajela zgolj BS, ne pa tudi drugih akterjev, ministrstva za finance, celotno »domačo trojko«. Pravni manever B. Jazbeca in politično pismo M. Draghija sta povedna. Odkrivata problematičen političnoekonomski položaj monetarne in bančne unije, privilegijev in imunitete Evropske centralne banke (ECB), predvsem pa suverenosti Republike Slovenije in odgovornosti politikov in tehnokratov. Natančno to troje je tudi v srčiki spornega ravnanja pri sanaciji bank, izbrisa in konfiskacije premoženja delničarjev in »podrejencev« leta 2013. Očitno imajo centralni bankirji težave pri ločevanju avtonomije, neodvisnosti in nedotakljivosti. Ekonomska svetost denarja se običajno vedno zalomi, ko trči ob politična božanstva in grehe bančnih smrtnikov.

  • Dr. Bogomir Kovač: Koprski punt

    Agonija politike v pristanišču Koper dokazuje troje. Vlada je z neprestanim zavajanjem in zgrešenim modelom financiranja drugega tira sprla vse deležnike, zlasti LK in SŽ. Na korporativni ravni smo ponovno dokazali, da SDH ni ovira, temveč servis nove politizacije. Strokovna in politična nevednost je tu osupljiva. Ostaja še tretja zadrega. Politična in poslovna arogantnost na vseh ravneh je sorazmerna s sposobnostmi. Zato tudi nihče še nima rešitev, ni pogajanj in ni novih odločitev glede razvoja pristanišča, usode LK in tudi SŽ.

  • Dr. Bogomir Kovač: Ko smisla ni videti

    Izid britanskega referenduma s tesno zmago zagovornikov izstopa iz EU je marsikoga presenetil in šokiral. Dejansko pa je zgolj potrdil, da je nezadovoljstvo ljudi z vladajočimi elitami na eni in razvojno krizo EU na drugi strani vse večje. Ločitve so vedno zapletenejše od porok, prinašajo veliko negotovosti in tveganja, toda navadno partnerjem ponujajo vsaj upanje na drugačno prihodnost. Vprašanje suverenosti bo v osrčju pogajanj o novem položaju VB in EU. Britanski izstop je morda zadnja demokratična priložnost za evropske politične elite, da zagotovijo drugačno EU, manj neoliberalno in bolj socialno.

  • Nosi zlata jajca in privlači kukavice

    Zapleti z menjavo nadzornikov Luke Koper so zgolj vrh ledene gore, pa tudi vnovičen dokaz nesposobnosti in poniglavosti sedanje vladne garniture na področju korporativnega upravljanja in razvojnih projektov. Desetletje traja politično poigravanje z Luko in preigravanje z drugim tirom, škoda je velika, oportunitetni stroški visoki. Sedanja vladna rešitev je preprosto poslovno neumna, finančno neizvedljiva in politično škodljiva, s takšnim razvojnim pristopom bodo kvečjemu uničili poslovni model Luke, ki edini še deluje. Pristanišče z logističnimi storitvami edino nosi zlata jajca, zato očitno privlači kukavice. Toda kar je slabo za Luko, ne more biti dobro za Slovenijo. In te lekcije Cerarjevi niso dojeli.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    17. 6. 2016  |  Mladina 24  | 

    Začetek konca EU

    Britanci bodo 23. junija pred eno najpomembnejših zgodovinskih odločitev. Deset dni pred referendumom o izstopu iz EU so prvič v rahli prednosti zagovorniki »brexita«. Osi ločitev obeh polov postajajo vse ostrejše in zunaj tradicionalnih strankarskih linij, argumenti so bolj politični in čustveni kot ekonomski in racionalni. Torijci so razcepljeni, laburisti brezglavi, nacionalisti manipulirajo. Škoti in Irci so v večini za EU, Angleži proti, strah in negotovost sta skupno orožje vseh. Toda brexit je lahko celo zdravilo za EU, tako z vidika njene politične demokratizacije kot tudi ekonomskih reform.