dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Ironija usode

    Evropska globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko (EUGS) je že od junija 2016, ko jo je Federica Mogherini zaneseno predstavljala javnosti, mrtva črka na papirju. Nihče se ne sklicuje nanjo, še manj si lahko z njo pomaga, čeprav gre za boljši dokument EU. Strategije so običajno namenjene proaktivni in ne reaktivni politiki. Zunanjepolitična prihodnost EU je po brexitu, kolapsu bruseljske politike razseljevanja beguncev in naraščajoči ksenofobiji bolj črna kot kdaj prej. EU je hotela postati globalni ekonomski akter, grozi pa ji lokalna politična implozija. Nekdaj je stavila na socialno vključenost in svobodno mobilnost, zdaj se »rešuje« z modeli zunanjega izključevanja in zapor pri gibanju ljudi. Migracije so očitno ogelni kamen njenega političnoekonomskega preloma.

  • Dobro ogledalo

    Anglež Oliver Hart s Harvarda in Finec Bengt Holmström z MIT-a sta letošnja Nobelova nagrajenca za ekonomijo. Hart in Holmström nista veljala za letošnja favorita, mnogi so na njunih mestih videli Romerja, Baumola, tudi Barroa ali Posnerja. Nagrajena sta za prispevek k teoriji pogodb. Pogodbe so institucionalni temelj tržne družbe, subverzivno orodje obvladovanja trgov, podjetij, države. Oba nagrajenca sta posegla v središče moderne ekonomije, pa tudi načina reševanja sedanje krize. To je skrito politično sporočilo, ki ga bodo morda izrekli ob slovesni podelitvi letošnjih nagrad v Stockholmu.

  • Uspeh iz Hrastnika

    Letošnje imenovanje Andreja Božiča za slovenskega menedžerja leta si zasluži posebno pozornost. Menedžer leta naj bi postal zaradi uspešnega vodenja Steklarne Hrastnik, učinkovitega poslovnega zasuka in izvirnega modela prestrukturiranja podjetja. In prav zadnje je njegovo najpomembnejše sporočilo. Zaupanje v vodjo in konsenz za spremembe temelji na organizacijski kulturi, vrednosti človeškega in socialnega kapitala. Vse skupaj so stkali v strategijo ohranitve delovnih mest. Hrastniški »modri ocean« so torej zaposleni, za podjetje je ogelni kamen njihova socialna blaginja. To pa je lekcija, ki daleč presega zasavske revirje.

  • Trgovci s smrtjo

    Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti je po več letih prestal vse labirinte slovenskega parlamentarizma, državnega urejanja položaja umrlih in liberalizacijo pogrebne dejavnosti. V tej pogrebni zgodbi imamo vse. Metaforo podružbljanja umrlih v stari komunistični zakonodaji, tranzicijski postsocialistični kaos in sedanjo neoliberalno konkurenčno rešitev. Meje trga so tu dejansko prignane do absurda, trgovanje s smrtjo je očitno njihovo zadnje zatočišče. Na pragu umirajoče EU in krčevitega preživetja domače države. Kaj bolj obskurnega in hkrati povednega si preprosto ni mogoče misliti.

  • EU pred politično implozijo

    Evropski vrh v Bratislavi je prinesel dokaz, da vladajo v EU permanentne izredne razmere. EU ima vse lastnosti političnega zatona. Institucionalni sistem ni sposoben reševati kriz kljub nenehnim inovacijam, politične elite se namesto v ukrepih utapljajo v novih iluzijah. EU je od spodaj videti arogantna in odtujena, od zgoraj navzdol pa zaradi interesov članic destruktivna. Dejansko je EU ogrožena, ker se ne zmore ekonomsko prilagoditi in politično obvladati. Potrebovala bi korenit političnoekonomski zasuk, zmore pa zgolj politično sprenevedanje. Občutek nemoči se stopnjuje, entropija narašča. EU je pred politično implozijo. Vprašanje je samo, kdaj in kako, z mirno rešitvijo ali novo vojno.

  • Osvobodite um

    Vlada Mira Cerarja je na polovici mandata. Volilni izid septembra 2014 je bil presenetljiv, za komaj ustanovljeno stranko SMC politično fenomenalen, tudi v evropskem merilu. Toda velika politična moč in prazna ekonomska vsebina sta hitro pokazali največjo hibo te vlade, karaoke vladanja in krizo identitete. Vladna sestavljenka brez ekonomskih idej, z veliko notranjepolitične preračunljivosti in zunanje upogljivosti. Dobri ekonomski rezultati in relativna politična stabilnost so bolj posledica razmer kot posledica vladne politike in jasnega hotenja. Cerarjeva vlada je svoj politični kapital zapravila, ekonomskega pa ne zna in ne zmore postaviti. Politično bo preživela, ker tudi drugi nimajo pravih ekonomskih rešitev. Toda kritičnega sporočila karaoke politike njeno intelektualno jedro ni dojelo. Ne posnemajte, temveč inovirajte!

  • Davčni ogrizek

    Primer izogibanja plačila davkov družbe Apple na Irskem, udarni sklep komisarke Verstagnove in čudaške reakcije vpletenih v teh dneh burijo politične duhove in dvigujejo ekonomski prah. Apple mora plačati 13 milijard in pripadajoče obresti irski vladi, ki to poplačilo zavrača, vodstvo korporacije pa trdi, da je poslovala zakonito in skladno z dogovori. »Primer Apple« razkriva Ahilovo peto sodobnega kapitalizma. Globalni biznis je postal neulovljiv za davčne mreže držav, korporacije so vse bogatejše, socialne države vse revnejše in bolj zadolžene, neenakost postaja nevzdržna. Ekonomska svoboda korporativnega sveta je hkrati politični zaton socialne države in državljanov kot zvestih davkoplačevalcev. Vse skupaj spominja na Ionescov teater absurda.

  • V zatohlih dolinah

    Predsednik vlade je sredi domačih in evropskih posvetov o usodi EU po brexitu. EU in njene politične elite mrzlično iščejo rešitve in odrešujoče alternative. Merklova je mimo vseh evropskih institucij prevzela vlogo osrednjega moderatorja in koordinatorja, Nemčija odkrito postaja centralna pest EU. Slovenska stališča so, kot vedno, splošna, brez kakršnekoli strateške usmeritve in političnoekonomske vsebine. Cerar ve, da potrebujemo močno in učinkovito, varno in perspektivno unijo, toda ne pove, kako to doseči, kaj je prava smer za Slovenijo. Govoričiti o EU na splošno postaja intelektualno plehko, ne vedeti, kam in s kom v procesih evropske dezintegracije, pa tudi politično neodgovorno. Očitno je to pravi koren »slovenskega modela« zadnjih štirih vlad.

  • Zablode nekih iger

    Olimpijske igre (OI) v Riu so se srečno iztekle. Ponudile so vse, atraktiven športni spektakel, politične zaplete z Rusi, pa tudi želeni razvojni preboj mesta. Brazilija je vedno polna nasprotij. OI je spremljalo veliko neupravičenih pričakovanj, kaj vse bodo prinesle in rešile v Riu, pa tudi spotikanj, da bo vse narobe. Nazadnje se je izteklo bolje, kot so napovedali tujci, in hkrati drugače, kot so računali domačini. Politično-ekonomska bilanca iger bo kot običajno negativna, OI državam ne prinašajo blaginje in ljudem ne trosijo sreče. Rio je dober dokaz tega.

  • Moč umetnosti in kulture

    Britanski referendum je konec junija sprožil pravi politični potres. Občutki in strahovi političnoekonomske delitve, cepitve, razpada EU so preplavili staro celino. Toda prav tedaj je na italijanskem jezeru Iseo v Lombardiji potekal projekt Plavajoči pomoli (Floating Piers), ki je spontano povezal, združil in navduševal 1,5 milijona ljudi, večinoma iz EU. Nasprotje ne bi moglo biti bolj očitno. EU se na eni strani utaplja z ekonomskimi projekti, na drugi se spontano povezuje s kulturnimi. Eni bi želeli nove zidove in države oblačijo v bodeče žice, drugim hoja po jezeru potrjuje občutek skupnega in božanskega. Oboje dokazuje, kako še včeraj nemogoče postaja vse bolj mogoče.

  • Zadnji mejnik krize evra

    Italija in njena bančna kriza postajata sredi poletja torišče nove drame EU, nevarnejše od medijsko razvpitega »brexita«. V domala brezizhodni krizi se je znašel najstarejši bančni sistem, na politični kocki je slavni »bail-in«, zalomilo se je spet pri Nemčiji in evru. Bančna kriza je plod najdaljše in najgloblje recesije v italijanski ekonomski zgodovini, pa tudi težav bančnega sistema. Renzijeva vlada politično zavrača nova bančna pravila, nasprotuje jim tudi guverner Visco (Banca d’Italia). Hkrati si EU politično-ekonomskega zloma Italije ne more privoščiti. Zato je Italija zadnji mejnik krize evra. In dobra učna lekcija tudi za Slovenijo.

  • Imamo izbiro

    Evropska komisija je na začetku junija objavila pomembno agendo o »sodelovalnem gospodarstvu«. Gre za gospodarstvo, ki temelji na digitalni tehnologiji, novih informacijskih platformah in poslovnih modelih, ponuja drugačne storitve in načine povezovanja ponudnikov in porabnikov. Digitalna ekonomija spreminja pogoje tržne ekonomije in tudi način delovanja enotnega trga v EU. EK skrbijo dostop do trga, poklicne usmeritve, načini poslovanja in zaposlovanja, tudi davki in varstvo potrošnikov. Sodelovalno gospodarstvo ruši mitologijo konkurenčnega trga in prevlade kapitala, toda od »delitvene ekonomike« do »pravične družbe« bo še dolga pot.

  • Tragično ogledalo lokalnih »Eichmannov«

    Odločitev velikega senata Evropskega sodišča glede sporne uporabe pravil o državni pomoči za podporne ukrepe bank (sloviti »bail in«) se je iztekla skladno s pričakovanji. Pravo in pravico porazdeljuje na obe strani, »set žogico« prefinjeno vrača v Slovenijo. Tako v izhodišču poudarja, da sporočila evropske komisije glede bančnih pomoči za države niso zavezujoča, če obstajajo posebne okoliščine. Hkrati pa pritrjuje sistemu bančnih pomoči, ki zahtevajo predhodno porazdelitev bremen med delničarje in imetnike podrejenih obveznic. Toda ali je sedanji sistem bančne unije ustrezen, delitev bremen sanacije bank sorazmerno, obstaja pravno in sodno varstvo oškodovancev? V igri ni Slovenija, temveč usoda velikih (Italija, Španija, Grčija …). Gre za verodostojnost EU, toda hkrati za obrambo suverenosti držav in človekovih pravic. Kdo, kje in kako bo razgalil to zlorabo prava in ekonomije?

  • V zanki političnega konformizma

    Nepreklicni odstop finančnega ministra po tednu dni ni več udarna tema te vlade, ostaja pa njena osrednja težava. Mramor je bil močan in vpliven minister v šibki in slabi vladi. Priklonil se je nemškemu modelu fiskalne konsolidacije in sporni bančni sanaciji, privolil je v problematično delovanje SDH. Vse troje mu je prineslo evropski naziv finančnega ministra leta. Bil je dober računovodja državnih financ, toda slab politični ekonomist. Bolj se je znašel na evropskem parketu kot doma. Dejansko Mramorjevi dosežki tičijo tam, kjer jih ni pričakoval ne on ne drugi. Večine zaslug za fiskalni in finančni obrat si ne more pripisati, največji dosežek je v kritiki uporabe fiskalnih pravil evropske komisije. Ponudil je prvo strokovno in politično obrambo ekonomske suverenosti države. Žal tega političnega kapitala ni želel ali zmogel uporabiti.

  • V imenu koga deluje Banka Slovenije?

    Afera Banke Slovenije (BS) dobiva nove razsežnosti. Kriminalistična preiskava je po dveh letih in pol zajela zgolj BS, ne pa tudi drugih akterjev, ministrstva za finance, celotno »domačo trojko«. Pravni manever B. Jazbeca in politično pismo M. Draghija sta povedna. Odkrivata problematičen političnoekonomski položaj monetarne in bančne unije, privilegijev in imunitete Evropske centralne banke (ECB), predvsem pa suverenosti Republike Slovenije in odgovornosti politikov in tehnokratov. Natančno to troje je tudi v srčiki spornega ravnanja pri sanaciji bank, izbrisa in konfiskacije premoženja delničarjev in »podrejencev« leta 2013. Očitno imajo centralni bankirji težave pri ločevanju avtonomije, neodvisnosti in nedotakljivosti. Ekonomska svetost denarja se običajno vedno zalomi, ko trči ob politična božanstva in grehe bančnih smrtnikov.

  • Dr. Bogomir Kovač: Koprski punt

    Agonija politike v pristanišču Koper dokazuje troje. Vlada je z neprestanim zavajanjem in zgrešenim modelom financiranja drugega tira sprla vse deležnike, zlasti LK in SŽ. Na korporativni ravni smo ponovno dokazali, da SDH ni ovira, temveč servis nove politizacije. Strokovna in politična nevednost je tu osupljiva. Ostaja še tretja zadrega. Politična in poslovna arogantnost na vseh ravneh je sorazmerna s sposobnostmi. Zato tudi nihče še nima rešitev, ni pogajanj in ni novih odločitev glede razvoja pristanišča, usode LK in tudi SŽ.

  • Dr. Bogomir Kovač: Ko smisla ni videti

    Izid britanskega referenduma s tesno zmago zagovornikov izstopa iz EU je marsikoga presenetil in šokiral. Dejansko pa je zgolj potrdil, da je nezadovoljstvo ljudi z vladajočimi elitami na eni in razvojno krizo EU na drugi strani vse večje. Ločitve so vedno zapletenejše od porok, prinašajo veliko negotovosti in tveganja, toda navadno partnerjem ponujajo vsaj upanje na drugačno prihodnost. Vprašanje suverenosti bo v osrčju pogajanj o novem položaju VB in EU. Britanski izstop je morda zadnja demokratična priložnost za evropske politične elite, da zagotovijo drugačno EU, manj neoliberalno in bolj socialno.

  • Nosi zlata jajca in privlači kukavice

    Zapleti z menjavo nadzornikov Luke Koper so zgolj vrh ledene gore, pa tudi vnovičen dokaz nesposobnosti in poniglavosti sedanje vladne garniture na področju korporativnega upravljanja in razvojnih projektov. Desetletje traja politično poigravanje z Luko in preigravanje z drugim tirom, škoda je velika, oportunitetni stroški visoki. Sedanja vladna rešitev je preprosto poslovno neumna, finančno neizvedljiva in politično škodljiva, s takšnim razvojnim pristopom bodo kvečjemu uničili poslovni model Luke, ki edini še deluje. Pristanišče z logističnimi storitvami edino nosi zlata jajca, zato očitno privlači kukavice. Toda kar je slabo za Luko, ne more biti dobro za Slovenijo. In te lekcije Cerarjevi niso dojeli.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    17. 6. 2016  |  Mladina 24  | 

    Začetek konca EU

    Britanci bodo 23. junija pred eno najpomembnejših zgodovinskih odločitev. Deset dni pred referendumom o izstopu iz EU so prvič v rahli prednosti zagovorniki »brexita«. Osi ločitev obeh polov postajajo vse ostrejše in zunaj tradicionalnih strankarskih linij, argumenti so bolj politični in čustveni kot ekonomski in racionalni. Torijci so razcepljeni, laburisti brezglavi, nacionalisti manipulirajo. Škoti in Irci so v večini za EU, Angleži proti, strah in negotovost sta skupno orožje vseh. Toda brexit je lahko celo zdravilo za EU, tako z vidika njene politične demokratizacije kot tudi ekonomskih reform.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Prihodnost UTD-ja

    Švicarski referendum o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je prinesel pričakovani rezultat, tričetrtinsko zavrnitev pobude. Zadovoljni so vsi. Zagovorniki zaradi razprave in podpore, nasprotniki zaradi rezultata. UTD tako ostaja intrigantna ideja radikalne reforme socialne države, skupaj s predlogi ‘helikopterskega denarja’ (HD) in delitvene ekonomije (DE) tvori obetaven trikotnik družbenorazvojne alternative socialne ekonomije. Težava je, da te ideje nimajo pravega skupnega imenovalca, še manj je jasno, kdo je nosilec želenih političnih sprememb in koga nagovarjajo. UTD ostaja privlačna, toda premalo prepričljiva alternativa univerzalizmu prostega trga.

  • O tretji rešitvi

    NLB je spet sredi privatizacijskih postopkov, tokrat z novim vodstvom SDH, potrjeno državno strategijo privatizacije in drugačnim privatizacijskim modelom. Toda pristop je ostal podoben kot prej. Spet so v ospredju ekonomske ideologije privatizacije, prevladujejo politične zaveze Bruslju, smo sredi nove krize vodenja in upravljanja banke. V ozadju ostajajo političnoekonomski argumenti glede monetarne in bančne unije, krize evropskih bank in evra, dramatičnega padanja tržnih vrednosti bank. Nikjer ni ocene poslovnih, ekonomskih in političnih tveganj te vnovične privatizacije. Privatizacija bank, tudi NLB, v teh razmerah ni rešitev, temveč problem, in to zahteva ponovno presojo, kaj storiti.

  • Avstrijski nauk

    Politična kriza v sosednji Avstriji razkriva vse bolj usodne labirinte sedanje EU. Finančna in ekonomska kriza se je dokončno prevesila v politično in varnostno. Ugledno Avstrijo krivijo bankrotirana Koroška, politični polom z migranti in nesposobnost tradicionalne strankokracije. Zeleni Van der Bellen je komaj prehitel radikalnega desničarja Hoferja, nacionalista in populista, znanilca novega evropskega fašizma. O usodi EU vedno bolj odločata dve političnoekonomski instituciji: trgi in volivci. Ekonomske spremembe so razočarale volivce, evropski neoliberalizem pa je ustvaril ekonomski kaos. EU grozi zaradi demonizacije terorizma in begunske krize kulminacija »represivne normalizacije«.

  • Da bi vnuki spet živeli v miru

    Grčija in njena dolžniška odisejada se po letu dni vračata na evropsko prizorišče. Političnoekonomska in socialna kriza je pri Grkih še globlja, evropske rešitve enako protislovne in nemogoče. Novost je dodatna izolacija Grčije z begunsko krizo, pa poglabljanje spora med »trojko« glede rešitev, pa tudi hipokrizija ECB pri odkupih dolgov in vedno večja hegemonija Nemčije. Grčija je točka preloma, za evro, EU in iluzije večnega miru in blaginje v Evropi. Za zdaj vsi čakajo. Grčija na izbris dolgov, EU na posledice morebitnega brexita, Nemci na volitve 2017. Zato se do 2018 ne bo nič zgodilo, Grčiji bodo puščali kri, drugi čakamo na usodo evra in EU.

  • Vir neumnosti in sivih financ

    Mnenje predsednika republike Pahorja o stanju pripravljenosti Slovenske vojske (SV) je postalo prvovrstno političnoekonomsko vprašanje. Nenavadna samoocena SV je že tretjo leto zapored negativna, varnostnopolitične razmere se poslabšujejo, država je vedno bolj ogrožena, sposobnost njene obrambe pa je vse slabša. Znižanje finančnih sredstev je v poročilu o pripravljenosti ključen dejavnik negativne ocene, prenizek vojaški proračun ogroža obrambni program in državo, manjka nam denarja in orožja, ne pameti in sposobnosti. Izbira med topovi in maslom stoji na prvih straneh slovitega Samuelsonovega ekonomskega učbenika iz leta 1948 in sklep tudi. Več topov pomeni manj masla, trgovina z orožjem pomeni preprosto manj miru in več vojne.

  • EU po izgubljeni dekadi

    EU je pred tednom objavila podatek, da je v evroskupini 19 držav prve tri mesece rast BDP-ja 0,6 odstotka, na letni ravni to pomeni 2,2-odstotno gospodarsko rast. Napovedi so sicer slabše, toda recesije naj bi bilo kmalu konec. Optimizem je varljiv in zavajajoč. EU je ekonomsko izgubila dekado, njen politični kapital je razvrednoten, še vedno je bogata in privlačna celina, toda političnoekonomsko neizbežno stagnira. Recesija še vedno traja, ni prave konsolidacije ekonomskega sistema, agoniji napačnega protikriznega menedžmenta ni videti konca. Neskladje med nemško vizijo EU in drugimi pa se povečuje. In to je največja politična nevarnost ekonomskega razpada EU.

  • »Bruselj, imamo težave«

    Vlada konec aprila pošilja v okviru evropskega semestra evropske komisije (EK) Program stabilnosti 2016 in Reformni program 2016–2017. Hkrati ima v ozadju celoten načrt konsolidacije javnih financ do leta 2020. Slovenski srednjeročni fiskalni okvir je tako prvič skladen s pričakovanji slovite direktive EU (2011) in novim zakonom o fiskalnem pravilu. In težave so tukaj. Evropska fiskalna pravila s strukturnim primanjkljajem so ideološka in nomotehnična zabloda, Slovenija pa je postala dober primer neumnosti njene uporabe. Vlada in ministrstvo za finance sta očitno v resni zadregi, ker Mramor ve nekaj, česar Dijsselbloem ne razume. V bruseljski makroekonomski latovščini je »fiskalni napor« države premajhen, ker nam gre dejansko predobro glede na modelske izračune in napovedi.

  • Gordijski vozel NLB

    Odstop treh novo izvoljenih članov nadzornega sveta NLB je pričakovan epilog nove nedoumljive zmešnjave korporativnega upravljanja. Ne gre toliko za nesrečno izbrano trojico, temveč za pomembne zadrege bančne unije, protislovne rešitve bančne zakonodaje in za korporativno nekompetentnost osrednjih odločevalcev, na ministrstvu za finance, v Banki Slovenije in kajpada SDH. Postopek zamenjave, izbire in imenovanja novih nadzornikov NLB je šolski primer, kako ne smemo ravnati. Vnaprejšnje imenovanje nadzornikov ter naknadno potrjevanje in pridobivanje dovolil z odlogom, dokončno potrjevanje tako doma kot pri ECB so sistemsko nelogična in neodgovorna, tvegana in škodljiva.

  • Čar liberalizacije

    Nova vladna uredba o delni in začasni liberalizaciji cen naftnih derivatov je spodbudila razprave in precej nasprotujoče si analize. Toda v križanju političnih, ekonomskih, tudi pravnih in kajpada poslovnih argumentov je prevladala blasfemičnost. Naftni biznis, na globalni ravni in doma, krojijo političnoekonomski interesi držav in moč podjetij, slovite tržne zakonitosti in svobodna podjetniška spodbuda tukaj nikoli niso veljale. Liberalizacija cen naftnih derivatov je zato bolj dokazovanje tržne ideologije prostega trga in podjetništva, deregulacije države, v ospredju so zasebni profitni interesi in ne javni fiskalni interesi. Regulacijo cen na tem oligopolnem trgu potrebujemo, da bodo deležniki razumeli omejitve trga in cen, ekonomiko države in zapovedi trajnostnega razvoja.

  • Davčna utaja kot vrednota?

    Panamski dokumenti so šokirali vse. Poslovne akterje zaradi razkritij, politike zaradi hipokrizije in večino drugih zaradi spoznanja, kako deluje sodobni »casino kapitalizem«. Davčne oaze niso deviacija, temveč osrčje kapitalizma, zadnja desetletja so postale vezni člen globalnega finančnega sistema. To niso dejavnosti na oddaljenih otočjih, osrednji prostor sta Wall Street in londonski City, ZDA so največja davčna oaza sveta. To je hkrati podoba moči in sprevrženosti kapitala, premoženjske neenakosti in razgradnje socialne države. Razkrivajo tanko črto med kriminalno in legalno dejavnostjo, vplivnimi elitami in brezpravnimi množicami.

  • Religija brez greha?

    Globalni Minotaver je mitološka zver, ki v podzemnih blodnjakih žre svoje žrtve. Janis Varufakis je kretskega Minotavra uporabil za analizo sodobnega kapitalizma. Stvor, napol človek, napol bik, je danes prispodoba za ZDA, ki po volji tržnih bogov igra vlogo »velikega sesalnika« finančnega kapitala za pokritje ameriških primanjkljajev. Pred nami je razkritje, kako sta Wall Street in Washington izpeljala »načrtovano razgradnjo svetovnega gospodarstva«. Sedanja kriza je dokaz, da je ta mehanizem za recikliranje presežkov odpovedal, v ZDA in Evropi. Svet brez Minotavra ne more ekonomsko preživeti, zver pa politično noče umreti. Mitologija krize se zato nadaljuje, Varufakisova kontroverzna usoda pričevalca pa tudi. In oboje zasluži našo pozornost.