dr. Bogomir Kovač
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 |
Švicarski referendum o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je prinesel pričakovani rezultat, tričetrtinsko zavrnitev pobude. Zadovoljni so vsi. Zagovorniki zaradi razprave in podpore, nasprotniki zaradi rezultata. UTD tako ostaja intrigantna ideja radikalne reforme socialne države, skupaj s predlogi ‘helikopterskega denarja’ (HD) in delitvene ekonomije (DE) tvori obetaven trikotnik družbenorazvojne alternative socialne ekonomije. Težava je, da te ideje nimajo pravega skupnega imenovalca, še manj je jasno, kdo je nosilec želenih političnih sprememb in koga nagovarjajo. UTD ostaja privlačna, toda premalo prepričljiva alternativa univerzalizmu prostega trga.
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Ekonomija
NLB je spet sredi privatizacijskih postopkov, tokrat z novim vodstvom SDH, potrjeno državno strategijo privatizacije in drugačnim privatizacijskim modelom. Toda pristop je ostal podoben kot prej. Spet so v ospredju ekonomske ideologije privatizacije, prevladujejo politične zaveze Bruslju, smo sredi nove krize vodenja in upravljanja banke. V ozadju ostajajo političnoekonomski argumenti glede monetarne in bančne unije, krize evropskih bank in evra, dramatičnega padanja tržnih vrednosti bank. Nikjer ni ocene poslovnih, ekonomskih in političnih tveganj te vnovične privatizacije. Privatizacija bank, tudi NLB, v teh razmerah ni rešitev, temveč problem, in to zahteva ponovno presojo, kaj storiti.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Ekonomija
Politična kriza v sosednji Avstriji razkriva vse bolj usodne labirinte sedanje EU. Finančna in ekonomska kriza se je dokončno prevesila v politično in varnostno. Ugledno Avstrijo krivijo bankrotirana Koroška, politični polom z migranti in nesposobnost tradicionalne strankokracije. Zeleni Van der Bellen je komaj prehitel radikalnega desničarja Hoferja, nacionalista in populista, znanilca novega evropskega fašizma. O usodi EU vedno bolj odločata dve političnoekonomski instituciji: trgi in volivci. Ekonomske spremembe so razočarale volivce, evropski neoliberalizem pa je ustvaril ekonomski kaos. EU grozi zaradi demonizacije terorizma in begunske krize kulminacija »represivne normalizacije«.
-
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Ekonomija
Da bi vnuki spet živeli v miru
Grčija in njena dolžniška odisejada se po letu dni vračata na evropsko prizorišče. Političnoekonomska in socialna kriza je pri Grkih še globlja, evropske rešitve enako protislovne in nemogoče. Novost je dodatna izolacija Grčije z begunsko krizo, pa poglabljanje spora med »trojko« glede rešitev, pa tudi hipokrizija ECB pri odkupih dolgov in vedno večja hegemonija Nemčije. Grčija je točka preloma, za evro, EU in iluzije večnega miru in blaginje v Evropi. Za zdaj vsi čakajo. Grčija na izbris dolgov, EU na posledice morebitnega brexita, Nemci na volitve 2017. Zato se do 2018 ne bo nič zgodilo, Grčiji bodo puščali kri, drugi čakamo na usodo evra in EU.
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Ekonomija
Mnenje predsednika republike Pahorja o stanju pripravljenosti Slovenske vojske (SV) je postalo prvovrstno političnoekonomsko vprašanje. Nenavadna samoocena SV je že tretjo leto zapored negativna, varnostnopolitične razmere se poslabšujejo, država je vedno bolj ogrožena, sposobnost njene obrambe pa je vse slabša. Znižanje finančnih sredstev je v poročilu o pripravljenosti ključen dejavnik negativne ocene, prenizek vojaški proračun ogroža obrambni program in državo, manjka nam denarja in orožja, ne pameti in sposobnosti. Izbira med topovi in maslom stoji na prvih straneh slovitega Samuelsonovega ekonomskega učbenika iz leta 1948 in sklep tudi. Več topov pomeni manj masla, trgovina z orožjem pomeni preprosto manj miru in več vojne.
-
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Ekonomija
EU je pred tednom objavila podatek, da je v evroskupini 19 držav prve tri mesece rast BDP-ja 0,6 odstotka, na letni ravni to pomeni 2,2-odstotno gospodarsko rast. Napovedi so sicer slabše, toda recesije naj bi bilo kmalu konec. Optimizem je varljiv in zavajajoč. EU je ekonomsko izgubila dekado, njen politični kapital je razvrednoten, še vedno je bogata in privlačna celina, toda političnoekonomsko neizbežno stagnira. Recesija še vedno traja, ni prave konsolidacije ekonomskega sistema, agoniji napačnega protikriznega menedžmenta ni videti konca. Neskladje med nemško vizijo EU in drugimi pa se povečuje. In to je največja politična nevarnost ekonomskega razpada EU.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Ekonomija
Vlada konec aprila pošilja v okviru evropskega semestra evropske komisije (EK) Program stabilnosti 2016 in Reformni program 2016–2017. Hkrati ima v ozadju celoten načrt konsolidacije javnih financ do leta 2020. Slovenski srednjeročni fiskalni okvir je tako prvič skladen s pričakovanji slovite direktive EU (2011) in novim zakonom o fiskalnem pravilu. In težave so tukaj. Evropska fiskalna pravila s strukturnim primanjkljajem so ideološka in nomotehnična zabloda, Slovenija pa je postala dober primer neumnosti njene uporabe. Vlada in ministrstvo za finance sta očitno v resni zadregi, ker Mramor ve nekaj, česar Dijsselbloem ne razume. V bruseljski makroekonomski latovščini je »fiskalni napor« države premajhen, ker nam gre dejansko predobro glede na modelske izračune in napovedi.
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Ekonomija
Odstop treh novo izvoljenih članov nadzornega sveta NLB je pričakovan epilog nove nedoumljive zmešnjave korporativnega upravljanja. Ne gre toliko za nesrečno izbrano trojico, temveč za pomembne zadrege bančne unije, protislovne rešitve bančne zakonodaje in za korporativno nekompetentnost osrednjih odločevalcev, na ministrstvu za finance, v Banki Slovenije in kajpada SDH. Postopek zamenjave, izbire in imenovanja novih nadzornikov NLB je šolski primer, kako ne smemo ravnati. Vnaprejšnje imenovanje nadzornikov ter naknadno potrjevanje in pridobivanje dovolil z odlogom, dokončno potrjevanje tako doma kot pri ECB so sistemsko nelogična in neodgovorna, tvegana in škodljiva.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Ekonomija
Nova vladna uredba o delni in začasni liberalizaciji cen naftnih derivatov je spodbudila razprave in precej nasprotujoče si analize. Toda v križanju političnih, ekonomskih, tudi pravnih in kajpada poslovnih argumentov je prevladala blasfemičnost. Naftni biznis, na globalni ravni in doma, krojijo političnoekonomski interesi držav in moč podjetij, slovite tržne zakonitosti in svobodna podjetniška spodbuda tukaj nikoli niso veljale. Liberalizacija cen naftnih derivatov je zato bolj dokazovanje tržne ideologije prostega trga in podjetništva, deregulacije države, v ospredju so zasebni profitni interesi in ne javni fiskalni interesi. Regulacijo cen na tem oligopolnem trgu potrebujemo, da bodo deležniki razumeli omejitve trga in cen, ekonomiko države in zapovedi trajnostnega razvoja.
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Ekonomija
Panamski dokumenti so šokirali vse. Poslovne akterje zaradi razkritij, politike zaradi hipokrizije in večino drugih zaradi spoznanja, kako deluje sodobni »casino kapitalizem«. Davčne oaze niso deviacija, temveč osrčje kapitalizma, zadnja desetletja so postale vezni člen globalnega finančnega sistema. To niso dejavnosti na oddaljenih otočjih, osrednji prostor sta Wall Street in londonski City, ZDA so največja davčna oaza sveta. To je hkrati podoba moči in sprevrženosti kapitala, premoženjske neenakosti in razgradnje socialne države. Razkrivajo tanko črto med kriminalno in legalno dejavnostjo, vplivnimi elitami in brezpravnimi množicami.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Ekonomija
Globalni Minotaver je mitološka zver, ki v podzemnih blodnjakih žre svoje žrtve. Janis Varufakis je kretskega Minotavra uporabil za analizo sodobnega kapitalizma. Stvor, napol človek, napol bik, je danes prispodoba za ZDA, ki po volji tržnih bogov igra vlogo »velikega sesalnika« finančnega kapitala za pokritje ameriških primanjkljajev. Pred nami je razkritje, kako sta Wall Street in Washington izpeljala »načrtovano razgradnjo svetovnega gospodarstva«. Sedanja kriza je dokaz, da je ta mehanizem za recikliranje presežkov odpovedal, v ZDA in Evropi. Svet brez Minotavra ne more ekonomsko preživeti, zver pa politično noče umreti. Mitologija krize se zato nadaljuje, Varufakisova kontroverzna usoda pričevalca pa tudi. In oboje zasluži našo pozornost.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Ekonomija
Planiški dnevi in Peter Prevc so fascinirali in uročili Slovenijo za nekaj dni. Šport je vnovič dokazal, da ima neverjetno moč inspiracije in združevanja ljudi, da vzbuja upanje in presega delitve. Fenomen Planice je neverjetna mešanica kulturnega in identitetnega kapitala, domača kombinacija nišnega športa in globalnega biznisa. Planiške rešitve so v precejšnji meri nasprotne dosedanji zapovedujoči neoliberalni tržni agendi. Bolj stavijo na državo kot na zasebne poslovne rešitve, veljajo za ekonomsko utrdbo starih in ne novih političnih sil, pomenijo udejanjanje spornega nacionalnega ekonomskega interesa. Planiški nordijski center (NC) in skakalni šport sta kot razvojni model prava nacionalna učna ura. Toda ali smo jo dejansko razumeli?
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Ekonomija
EU in evro sta tudi po objavi zadnjih ukrepov Evropske centralne banke (ECB) v resnih težavah. Dobili smo zgolj podaljšek in poglobitev sedanjih rešitev. Tudi zadnja nadzorna poročila Evropske komisije (EK) dokazujejo, da ostajajo pri starih merilih in ukrepih. Osrednji problem za EK in ECB niso napačna zdravila, temveč njihov premajhen odmerek in neučinkovita uporaba. Očitno še vedno ne razumemo asimetričnih šokov, anticiklične kombinacije monetarne in fiskalne politike in ključnega vzvoda ekonomike povpraševanja. Zato krize ni konec, ljudje pa izgubljajo vero v institucije, politike in možne rešitve.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Ekonomija
Evropa je na kritični točki begunske drame. Marec bo odločilen, pravijo politiki, zaradi sporazuma s Turčijo, mirovnih pogajanj o Siriji, EU čaka ključni dogovor glede begunske krize. Pričakovanja in vložki političnega kapitala so povsod veliki, realne možnosti majhne. EU je na robu povojnega obstoja. Najprej je velika recesija sesula zaupanje v evropske institucije, potem sta se zatresla evrski in schengenski režim, nazadnje begunci in blasfemičnost politikov vodijo EU v nerešljiv kaos. Migracije in begunci so večna podoba sveta, EU očitno zgolj začasna.
-
Februarja 1936 je izšlo Keynesovo delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (ST), ki je povzročilo revolucionarne zasuke v ekonomski teoriji, ideologiji in politiki. Revija Times je 31. decembra 1965 izšla s Keynesovo naslovnico in se v vodilnem članku poigrala, češ da smo zdaj vsi keynesianci. Metafora je postala legendarna, zaradi Friedmana in kasneje Nixona v njenem ozadju, hkrati pa je dokazovala neverjeten Keynesov domet. Keynes je postal novodobni A. Smith, oče makroekonomije, nihče ne more mimo njega, pa če ga sprejema ali ne. Sedanja kriza je čas vrnitve, toda manj k samemu Keynesu, bolj h keynesianskemu pristopu.
-
Vedno nove spremembe v korporativnem vodstvu NLB, po desetletju privatiziranja, saniranja in prestrukturiranja, niso nobeno presenečenje. Banke v sedanji finančni krizi povsod postajajo živi pesek, ki požira vse in vsakogar. Zakulisnim igram in pretvarjanjem spet ni videti konca. Nekatere skrbi ponor davkoplačevalskega denarja, druge privatizacija, tretji merijo svoje moči glede regulacijskega ali lastniškega vpliva, četrti lovijo domače ravnotežje do evropskega Titanika. Povezanost politike in denarja je tudi tokrat destruktivna, na ravni EU in tudi doma.
-
O britanskem referendumu o morebitnem izstopu iz EU (brexit) potekajo vroča pogajanja, ki pomenijo nevarno politično igro na obeh straneh. Britanska vlada razmerje do EU izrablja za utrditev političnega položaja doma, EU doživlja britanske zahteve kot dodatno grožnjo svojemu obstoju. Obe strani politično trgujeta, manj gre za vsebinske spremembe, ki bi zagotovile boljše delovanje EU. Težava je v tem, da Cameron zahteva tisto, kar danes EU že počenja, z Nemčijo na čelu. Hkrati EU razpada zaradi samovoljnosti držav, ker se nihče ne strinja z ničimer. Plehka pogajanja o »brexitu« postajajo nova zapravljena priložnosti za politično strpno, vsebinsko in sprejemljivo spremembo EU.
-
Liberalni zahodni red pod globalno hegemonijo ZDA tiči v krizi. Evropa, ki je sedem desetletij delovala pod njim, se vse bolj zapleta v nacionalizme, razpad sedanje EU ni več anatema. Očitno niti tradicionalni trg niti država nista več primerno ekonomsko orodje, stari ideologiji neoliberalizma in keynesianizma ne zadoščata, tradicionalna politična desnica in levica sta brez pravih rešitev. Očitno je manifest za novo demokratizacijo EU, DiEM 25, ki so ga pod vodstvom Janisa Varufakisa obelodanili ta teden v Berlinu, iskanje nekakšne nove normale. Toda v čem naj bi bil nov projekt reševanja EU drugačen od drugih, ali bo zaradi tega morda tudi uspešen?
-
Bančna unija je januarja 2016 odprla novo poglavje reševanja evra, dolžniške krize in dokazovanja, da »več EU« rešuje njeno prihodnost. S seboj prinaša centraliziran bančni nadzor in skupen reševalni sistem za problematične banke, namesto davkoplačevalcev bodo zanje odgovorni predvsem lastniki in varčevalci. Tako bančna unija postaja ekonomsko največja in politično najbolj tvegana institucionalna rešitev od začetka finančne krize jeseni 2008. Banke so v EU hipertrofirane, postale so del nedorečenosti evra in neznosnega pohlepa finančnega kapitalizma. Toda spremembe bančnega režima za zdaj pomenijo bolj zadnji žebelj v krsto evra kot njegovo vnebovzetje.
-
Svetovni gospodarski forum (WEF) v Davosu je že desetletja globalni januarski obred, kot novoletni dunajski koncert ali nemško-avstrijska skakalna turneja. Srečanje vplivnih menedžerjev, politikov in strokovnjakov, tudi estradnih zvezd in drugih vplivnežev je bilo letos posvečeno »četrti industrijski revoluciji«. Tehnološki napredek je religija razvitega zahodnega sveta, ker omogoča gospodarsko rast in velja za večno zdravilo sodobnega kapitalizma. To je dokaz, da WEF rešitve sedanje krize išče v tehnoloških spremembah in ne v politični ekonomiji.
-
EU in globalno gospodarstvo sta na dobri polovici januarja sredi politično-ekonomskega viharja, pesimistične napovedi možne velike krize postajajo vse bolj realne. Kataklizmično leto 2016 se začenja s hudim padcem borznih indeksov, terorističnimi akcijami, geopolitičnimi konflikti, podaljškom begunske krize. Schengenski režim razpada, politična fragmentacija EU narašča. Lahko EU v sedanji obliki sploh preživi te političnoekonomske pritiske in stopnjevanje kriz? Kaj je lahko alternativa?
-
Vizija Slovenije 2050 je pred dnevi, kot prvi osnutek, doživela vladno obravnavo. Pomeni izhodišče za strategijo razvoja države do leta 2030 in kasnejši akcijski načrt sprememb. Obsedenost s strategijami je v Sloveniji obratno sorazmerna z učinkovitostjo strateškega menedžmenta in vodenjem sprememb. V petindvajsetih letih se nismo naučili niti dobro načrtovati, še manj izpeljevati svojih načrtov, v poplavi strateških dokumentov smo povsem izgubljeni. Strategije vseh vrst celo povzročajo družbeno entropijo, namesto da bi jo zmanjševale. Cerarjeva vlada nadaljuje logiko teh neumnosti.
-
Slovenija stopa v petindvajseto leto svoje državnosti, pomenljivih obletnic je bilo nekaj lani, še več jih bo letos. Dovolj za trezno inventuro politično-ekonomskega razvoja, premalo za presojo, kam in kako naprej. Od romantične plebiscitarne predstave, da bomo delali, kar bomo hoteli, smo prispeli do znanega brezpotja, kjer drugi vse bolj odločajo o nas. Slovenija je danes kot mlada država brez prave politične identitete, ekonomske razvojne strategije, z nedoraslimi in nesposobnimi voditelji, simbolno in realno obdana z žično ograjo na jugovzhodu, z razpadajočo EU na severozahodu. Kje smo zavozili in kaj smo naredili prav? Kako smo izgubili kompas in kdo je za to najbolj odgovoren?
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Ekonomija
Političnoekonomska napoved novega leta 2016 ni posebno rožnata, pa tudi ne dramatična. Tveganja za novo gospodarsko recesijo naraščajo, politični konflikti se povečujejo, svetovna politična in gospodarska ureditev se maje. Zato bo več političnoekonomskega pesimizma, zaupanja v prave rešitve pa manj. To bo leto, kjer se ekonomska gonilna kolesa spreminjajo. Kitajska ni več motor globalne rasti, ZDA začenjajo zasuk v monetarni politiki, EU z evrom ostaja problem. Deflacija, brezposelnost in nižja rast bodo krojile našo ekonomsko usodo.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Ekonomija
Evropska komisija skuša begunsko krizo in schengensko območje rešiti z ustanovitvijo nove mejne in obalne straže, drugačnimi pravili in močnejšo agencijo Frontex. Svoje rešitve razglaša kot novo poglobitev EU, dejansko pa usodno posega na ključno področje suverenosti držav. Več EU pomeni manj svobode in avtonomije za državljane članic. Slovenska vlada se že dolgo dojema kot pravi branik schengenske meje. Žična mejna ograda ni zamejitev drugih, temveč predvsem omejitev za nas. Pomeni paradoksalno samookupacijo države, ki ni zgolj simbolna, temveč tudi pravna, ekonomska in kulturna tragedija. Emil Zola je leta 1898 obtožil francosko vlado v aferi Dreyfus. Njegov »J’acusse …!« je treba ponoviti, tukaj in zdaj.
-
11. 12. 2015 | Mladina 50 | Ekonomija
Pariški sporazum o podnebnih spremembah (COP21), enaindvajseti po brazilskem Riu 1992, je leseno železo. Prinaša veliko starih okoljskih obljub in politične retorike, pa malo pravno zavezujočih in ekonomsko sprejemljivih rešitev. Konferenca je razširila prostor sodelovanja, ohranja prizadevanja glede rasti globalne temperature, skrbi za sistematično prilagajanje želeni nizkoogljični družbi. Toda trije stebri sporazuma so kljub temu nova politična prevara in ekonomska utvara, ki dejansko ne more preprečiti prihajajočih ekoloških katastrof. Politične namere ne morejo uspeti brez ekonomskih mehanizmov, potrebnega financiranja, večje razvojne solidarnosti med bogatimi in revnimi. Vse to je ostalo v Parizu na pol poti. Ljudje smo spremenili planet Zemljo očitno hitreje kot samega sebe.
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Ekonomija
Pred senatom evropskega sodišča v Luksemburgu je te dni potekala ustna obravnava zaradi razlastitve imetnikov obveznic in delnic pri sanaciji slovenskih bank konec leta 2013. Navidezno gre za pravno presojo, ali so mnenja evropske komisije zavezujoč pravni vir za Slovenijo. Dejansko pa v ozadju politični okvir delovanja EU. Evrski sistem in schengenska meja sta primer na pol zgrajenih institucij, politična unija kot rešitev vseh kriz EU pa je danes nevarna utopija. Problem »izbrisa« decembra 2013 tiči v nerazumevanju subsidiarnosti, politične suverenosti in reprezentativnosti moči politikov, ki odločajo. Škandal z izbrisom je priložnost za kritično dojemanje EU in presojo odgovornosti naših odločevalcev.
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Ekonomija
Mala davčna reforma, kot so jo ljubkovalno poimenovali, je nov političnoekonomski polom Cerarjeve vlade in finančnega ministra. Politično je bila zastavljena diletantsko, ekonomsko ni imela prave vsebine. Bila je premajhna, da bi bila reformna, umrla je, preden so jo spočeli. Bila je del fiskalne shizofrenije sodobnega neoliberalnega totalitarizma. Temeljila je na kulturi nevprašljivosti, spornih prednostnih nalog ekonomske politike in večne zaletavosti ukrepov. Zato je ta vlada brez kritične ekonomske refleksije obsojena na politično samodestrukcijo. Toda mandat je dobila, ker je Cerar obljubljal normalnost, Mramor pa strokovnost. Prvi se je izgubil v begunski krizi, drugi v bruseljskih labirintih.
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Ekonomija
Teroristični napad v Parizu 13. 11. 2015 postaja francoska podoba ameriškega leta 2001. Zločin je storjen, sočutje in solidarnost z žrtvami sta nedvoumna, mi vsi smo Parižani, »nous sommes tous les parisiens«. Toda brezkompromisna podpora žrtvam ne pomeni, da francoska vlada ravna prav. Holland je v nekaj urah razglasil izredno stanje, napovedal spopad z ISIS, v vojno norijo proti terorizmu želi Francija potegniti celotno EU. Toda pariški pokol so opravili francoski državljani, njihov terorizem je odgovor na vlogo Francije v svetu, na brezizhodnost mladih doma. EU je sredi ekonomske recesije, novih političnih cepitev in mejnih delitev. Nemčija je z evrom pokopala njeno ekonomiko, Francija očitno njen mirovni politični projekt, za nameček Bolgarija, Madžarska in Slovenija na balkanski periferiji z obmejno rezilno žico simbolizirajo konec svobodne Evrope. Kakšen noro krasen svet!
-
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Ekonomija
Do usodnega pariškega srečanja ZN o podnebnih spremembah, COP 21, sta še dva tedna. Pariz 2015 je po Kjotu leta 1997 nov veliki poizkus mednarodne skupnosti, kako ustaviti dramatične podnebne spremembe. V Sloveniji je v teh dneh izšla nova knjiga Naomi Klein s pomenljivim naslovom: »To vse spremeni, kapitalizem proti podnebju«. Zajezitev podnebnih sprememb pomeni drugačno zastavitev vsega, kar smo počeli doslej. Toda razmeroma hitro, ustvarjalno in mirno spremeniti način življenja, način produkcije in potrošnje sedanjega »bogastva narodov«, je za zdaj politična utopija. Pariško srečanje bo zato samo nadgradilo dosedanjo razvojno zanko. Če moramo spremeniti vse, se ne bo ničesar spremenilo.
