dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • EU razpada

    Premier Cerar je na nedavnem evropskem vrhu glede balkanske begunske krize poudaril, da EU grozi razpad, če ne bo hitre in učinkovite rešitve. V hipu sta podalpska Slovenija in brezbarvni predsednik vlade postala svetovna medijska atrakcija. Zaman, Cerar se je od tod dalje samo še opravičeval, da ni mislil tako, kar je rekel, zato je zanj propad EU zgolj povod, kako jo rešiti. Toda zaplet je globlji. Cerar ima prav, kadar misli, da se moti. Seveda se tudi moti, ko misli, da ima prav. V tem narobe svetu je domislek o razpadu EU točen, mnenje o odličnosti slovenskega ravnanja z begunci pa globoko napačen. Toda ostanimo pri prvem.

  • Mehka moč

    Agenda gospodarske rasti ostaja v Sloveniji osrednji politično-ekonomski problem. Pomeni temelj političnih spopadov namesto možnosti za razvojni preboj države. Vlada si z njo kupuje prostor za fiskalno konsolidacijo, sindikati zahtevajo konec varčevanja pri plačah, delodajalci nižje davke in nove reforme. Za desno opozicijo je rast iluzija, ker država pada na vseh lestvicah uspešnosti. Ekonomskim zablodam in politični histeriji tudi v tem primeru ni videti konca.

  • Demontaža demokracije

    Agonija političnih in ekonomskih migrantov postaja vse bolj nevzdržna in dramatična, sposobnost spoprijeti se z njo enako neučinkovita. Slovenija je podobno kot vse države pred njo v tej komaj dojemljivi begunski verigi s svojo pripravljenostjo in ukrepi pogorela. EU razpada, humanitarna katastrofa z begunci je do kraja razgalila njen politični cinizem in birokratsko nesposobnost. Finančna in dolžniška kriza je povzročila ekonomski razpad, begunska je zamajala njene politične in moralne temelje. Slovenija je aktivni člen te klasične tragedije skupnega. Orbanove žične ograje, vojska na mejah, ksenofobija in zavračanje ljudi vse bolj postajajo tudi naša realnost.

  • Zaupajte podatkom

    Angus Deaton, škotski ekonomist na prestižni ameriški univerzi Princeton, je dobitnik letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo. Izbor je izvrsten in razmeroma pričakovan. Deaton je že nekaj let veljal za potencialnega nagrajenca, velja za osrednjega teoretika ekonomike potrošnje, natančnega preučevalca neenakosti in revščine, široko razgledanega razvojnega ekonomista. Vsa tri področja so danes ključna za presojo izhodov iz krize, Deaton pri tem združuje tako abstraktno kot empirično analizo, kritičen je do slepega pozitivizma, pa tudi do pogosto ideološkega normativizma. Teoretsko nekonvencionalen, metodološko in empirično izredno natančen kritik ekonomske teorije in njene uporabe. Natančnost in poštenost sta njegovi temeljni vrlini.

  • Pred resno dilemo

    Volkswagnova afera z dizelskimi motorji ni zgolj poslovni škandal, temveč sindrom sodobnega korporativnega sveta. Razkriva moralno naravo sodobnega biznisa, usodne protislovne zanke političnega kapitalizma, sodobne zagate trajnostnega razvoja. Nastal je v središču vodilne industrije sveta, največjega svetovnega proizvajalca avtomobilov, znotraj nemškega industrijskega čudeža. Zato nosi v sebi hkrati toliko protislovnih sporočil, od zablod tehnološkega razvoja, cinizma okoljskih in socialnih standardov do banalnosti poslovnih in političnih prevar.

  • Nemški čudež

    Nemčija in njena voditeljica Merklova sta v zadnjih mesecih dramatično spreminjali svojo javno podobo. Pri reševanju grške dolžniške krize sta imeli demonski obraz, pri begunski krizi sta si nadela angelskega. V grški drami je Nemčija brezkompromisni ekonomski diktator, pri begunski postaja spravljiva človekoljubna država. Skupna imenovalca obeh ostajata racionalna preračunljivost in sprenevedanje. Nemčiji se oboje ekonomsko izplača, obakrat so nemške politične rešitve zgolj kupovale čas pred razpadom sistema, ki mu danes še pravimo EU. Grčija in begunci, denar in ljudje, oboji dokazujejo, da nemški način reševanja evropskih kriz vodi v kaos in razpad sistema.

  • Kitajska

    Kitajska je lani postala največje gospodarstvo sveta, mnogi so 21. stoletje razglasili za kitajsko. Toda država z najhitrejšo globalno gospodarsko rastjo je konec avgusta doživela spektakularen borzni zlom. Dosedanji impresivni ekonomski rezultati so pokazali, da Kitajska potrebuje drugačno politično-ekonomsko normalo. Kitajska kot institucionalna zmes ekonomskega neoliberalizma in komunističnih oblasti je nov dokaz inherentne nestabilnosti finančnega kapitalizma, pa tudi usodnih zmot dolžniške ekonomije.

  • Dejstva

    Begunska kriza na evropskih tleh postaja vedno bolj dramatična, hkrati pa so odgovori EU kot pri finančni in dolžniški krizi kaotični in zavajajoči. Podobno kakor nismo znali usmerjati tokov finančnega kapitala, smo sedaj nemočni pri razumevanju in kriznem menedžiranju človeškega. Samodejnost trga kapitala in trga dela je pri obeh krizah odpovedala na enak, katastrofalen način. EU in posamezne države za sedaj nimajo niti kratkoročne niti dolgoročne rešitve, ne za ekonomske migrante ne za politične begunce. Tudi Nemčija improvizira, Slovenija pa je pri prvih zajetih beguncih na madžarski meji pokazala svoj stari birokratski, neprijazni, izprijeni obraz. Začenja se boj z migracijskimi strahovi in stereotipi, za več razuma in več humanosti.

  • Heretične misli

    Slovenska gospodarska rast je zadnje leto in pol v evropskem merilu nadpovprečna, brezposelnost pada, tudi mladih, povrnilo se je domače in tuje poslovno zaupanje. Toda vlado in Banko Slovenije uspehi skrbijo. Vztrajata pri dosedanji politiki fiskalne konsolidacije, logiki varčevanja, zahtevata privatizacijo in omejevanje plač. Preprosto, domačo potrošnjo moramo prilagoditi nižjemu obsegu BDP-ja. Toda ali sta nadpovprečna rast rezultat sedanje ekonomske politike ali izsiljenega odstopanja od nje? Mramor in Jazbec sta profesorja, toda njuni zavajajoči teoretski argumenti so bolj ideološke kot strokovne narave. Prevladuje logika ekonomike ponudbe pred povpraševanjem. S to popotnico pa ni mogoče niti razumeti niti graditi trajnejše rasti in zaposlenosti.

  • Razbito ogledalo

    Zahodni Balkan je spet v središču evropske politike. Tod poteka osrednji kopenski tok ilegalnih beguncev v EU, tukaj že vrsto let EU dokazuje svojo razvojno impotentnost, hkrati postaja, podobno kot Ukrajina, vse bolj nevarno torišče trka velikih sil. Dunajsko srečanje, po lanskem Berlinu, konec avgusta ni prineslo nobenih odrešujočih rešitev. Balkan je slepa pega evropskih integracij, ker se je EU prej »balkanizirala«, kot pa ji ga je uspelo »evropeizirati«. Zahodni Balkan je razbito ogledalo EU, njena širitev je postalo lažno politično upanje.

  • Turizem v senci beguncev

    Konec avgusta običajno kramljamo in analiziramo turistično gospodarstvo. Turistični dejavnosti smo naklonjeni, ker nam zapolnjuje prosti čas in povečuje občutek blaginje. Ekonomisti turistično industrijo uvrščajo med panoge, ki zadnja leta najbolje kljubujejo krizi. Politiki imajo turizem radi zaradi široke volilne podpore in narodnogospodarskih učinkov. Slovenski turizem je letos doživel spremembe predvsem pri vodenju državnih agencij, manj jih je v turističnem gospodarstvu. Predvsem pa je turizem letos poleti, zlasti v Sredozemlju, doživel drugačno izkušnjo. Turistične premike so zamenjali politični migranti, lepoto turističnih izzivov tragična usoda ljudi, ki bežijo pred vojnim nasiljem in ekonomskim propadom.

  • Grexit in Brexit

    Evropska dilema se je zadnje mesece skoncentrirala na dva možna izstopa iz EU, Grčije in Velike Britanije. Ali je nevarnejši prvi ali drugi, lahko EU preživi enega od njih ali celo oba? Grčija in Velika Britanija (VB) sta geografsko obrobje EU, toda pomembni simbolni nosilki dveh temeljnih evropskih političnih opredelitev. Grki simbolizirajo nastanek in demokratični civilizacijski naboj Evrope, Britanci njen institucionalni ustroj tržne družbe. Grexit in Brexit pomenita širitev ekonomskega evroskepticizma in krize legitimnosti. Toda Brexit je za EU nevarnejši kot Grexit. Zakaj?

  • Konec evra

    Evropska monetarna unija ni bila nikoli prava rešitev za želeno evropsko integracijo. Grška kriza, ne glede na porazdelitev politično-ekonomske odgovornosti, to najbolje dokazuje. EU in Grčija sta si za visoko ceno kupili čas, da bi rešili nerešljivo. EU rešuje evrski projekt, Grčija svojo razvojno in dolžniško krizo. Politični projekt uvedbe evra je najprej razbil EU na dva dela, danes se cepi celo evroobmočje. Pretresajo ga tri medsebojno povezane krize, bančna, dolžniška in ekonomska. Ali so te krize rešljive pri sedanji politični ureditvi, lahko evro ekonomsko preživi, ali brez njega EU lahko obstaja?

  • V Mramorjevih rokah

    Vlada se je letos drugič zadolžila, skupaj za 2,25 milijarde evrov, po še vedno izjemno ugodnih obrestnih merah, z visoko ročnostjo 20- in 10-letnih obveznic. To je napoved, da država začenja financirati proračunske potrebe za leto 2016. Za vlado bo ekonomika jesenskega proračunskega načrtovanja ključna političnoekonomska preizkušnja. Leto 2016 je za Cerarjevo vlado prelomno, smo sredi volilnega cikla. Tu bo morala pokazati na razvojni zasuk države, ki lahko volivce jeseni 2017 prepriča o kredibilnosti SMC. Cerarjeva politična prihodnost je v Mramorjevih rokah, njuno razmerje postaja tveganje te države. Ne leta 2017, temveč 2015.

  • Na pravi poti

    Obisk Medvedjeva, predsednika vlade Ruske federacije, ob komemorativni slovesnosti pri Ruski kapelici, prinaša več vprašanj kot odgovorov. Slovenija tiči sredi diplomatskega škandala s Hrvaško, EU je dramatično razpeta med grško in ukrajinsko krizo, Rusija rešuje težave ekonomske blokade EU z bilateralnimi političnimi pobudami. Visoki ruski obisk je v nasprotju z evropsko politiko, toda pogodu slovenskemu gospodarstvu. V zapleteni geometriji politično-ekonomskih interesov slovenska politika dokazuje nekaj svoje suverenosti. Oporo in alibi ji dajejo pristnost prijateljstva običajnih ljudi, organizirana civilna družba in neverjetna simbolna moč kapelice pod Vršičem.

  • Popravljanje nepopravljivega

    Državni zbor je na julijski seji soglasno sprejel novelo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) o nepošteni poslovni praksi podjetij in sprememb v njihovih računovodskih izkazih. Politično so dosegli nenavadno soglasje, kar vzbuja sum, da ekonomsko česa niso razumeli. Ustanavljanje podjetij sodi med temeljna merila svobodne podjetniške iniciative, nove zahteve novele pa to zamejujejo. Zveni nenavadno. V času, ko neoliberalizem še vedno kroji protikrizno ekonomiko države, novela ZGD-ja spreminja domala Arhimedovo točko politike konkurenčnosti in podjetništva. Očitno gre bolj za politično hipokrizijo in ekonomsko nevednost kot za pravi političnoekonomski obrat, moraliziranje brez prave poslovne katarze. Za fantazmo sprememb brez pravih premikov.

  • Četrti rajh

    Grška kriza postopoma vedno natančneje riše podobo nove EU. Zadnji krog bruseljskega odločanja, teden po grškem referendumu, je prinesel pričakovan rezultat. Ciprasova vlada je klonila pred zahtevami »trojke«, hkrati si je izposlovala manever za preživetje države. Ne eno ne drugo se ne bo uresničilo. Cipras je v Grčiji politično mrtev, čeprav ekonomskega izhoda ni imel. EU je ponovila dosedanje ukrepe, ki pomenijo ekonomski pokop Grčije. Uresničil se je nemški scenarij. Grčijo dejansko želijo izključiti iz evroobmočja. Grški zlom je začetek razvoja nemškega evra, potrditev Nemčije kot dominantne politične sile EU.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    15. 7. 2015  | 

    »Evro je nemška pot v četrti Reich, Grčija njen smerokaz. Zato nasvidenje v naslednji vojni, ekonomsko že imamo.« 

  • Igra s časom

    Grško-evropski spor se nadaljuje. Grški referendum je kratkoročno zgolj utrdil Ciprasov politični položaj, ni pa prispeval k lažji ekonomski rešitvi. Grška dolžniška kriza je namreč ekonomsko rešljiva, če politična stališča spremeni »trojka« in ne obratno. Paradoks je očiten. Cipras je politični problem EU, toda Merklova z nemškimi stališči postaja vse bolj njeno ekonomsko breme. Politična igra z evrom je nemška zanka, nesposobnost generiranja gospodarske rasti je problem EU, neprilagodljivost je bolj evropska kot grška težava. Za ekonomsko reševanje Grčije so nujne politične spremembe EU. To pa je za sedaj nerešljiva zanka.

  • Propad sedanje EU

    Grška drama je razbila evropsko ogledalo. Večmesečna ekonomska pogajanja med Grčijo in »trojko« so prekinjena, Grčija ima politični referendum, v vsakem primeru sledi načrtovani politično-ekonomski zlom države. Bruselj je politična pogajanja spremenil v ekonomsko vojno, Grki so precenili svoj politični položaj. Zastrašujoče je dvoje. Visoka tveganja evropskih politikov, da bi za vsako ceno zrušili novo levico, in nemoč drugih, da bi se temu uprli. Grčija je nekdaj Evropi dala ime, hkrati pa smo se vsi znašli pred barbarskim ogledalom nove EU. Evropski ekonomski diktat pomeni zlom njene demokracije, grška drama je druga stran propada sedanje EU.

  • Isti ideali, novi zidovi

    Migracijska politika in begunci postajajo tragično ogledalo EU, ki pravkar zamenjuje svoje zidove. Pred tremi desetletji je padel berlinski zid v imenu upanja nove svobode in demokracije, obeta kapitala in razvoja. Danes v imenu istih idealov rastejo novi zidovi. Prisilno politično priseljevanje želi EU zamenjati za izbrano ekonomsko, ne gre ji za usode ljudi, temveč za interese kapitala. Migracije so problem demografske tranzicije in neenakosti, begunci so posledica vojn, nasilja in genocida. Število beguncev leta 2014 presega tisto iz druge svetovne vojne, dokaz več, da EU dejansko že tiči v vojni. Oboje je ogledalo naše politične izprijenosti in ekonomskega cinizma, žrtve nas preprosto označujejo za rablje. Dolgo 20. stoletje, obdobje skrajnosti in sprenevedanja, se nadaljuje.

  • V imenu argentinskega tanga

    Politični zapleti s prostocarinskimi sporazumi med ZDA, EU in Azijo dobivajo nove poudarke. Vse bolj je v ospredju trk vsemogočnih geostrateških interesov, poslovnih in vojaških, v ozadju se bije bitka za hierarhično prevlado držav ali globalnih korporacij. ZDA gredo v svojo zadnjo veliko bitko za prevlado politike Pax Americana. Sporazumi so dejansko poskus nove svetovne gospodarske ureditve po meri korporacij in kapitala, ne pa socialne države in trajnostnega razvoja. Multilateralna trgovinska liberalizacija je za zdaj preprečila trgovinske vojne, po novem tlakuje pot nevarni politiki regulacije. EU je tu v precepu, Slovenija se bo morala ponovno odločati med globalnim in nacionalnim interesom.

  • Grčija

    Grška dolžniška drama postaja zadnje mesece politično-ekonomska igra, ki se dramatično približuje končnemu izidu. Po štirih mesecih je Grčija dokončno na kolenih, država je nesolventna. Evropska komisija (EK) pričakuje odstop vlade in nove volitve, Grki se pripravljajo na referendum, tudi na izsiljen izstop iz evroobmočja. Vmes je še nekaj ekonomskih rešitev, toda v ospredju so politična sporočila. Slovita trojka dokazuje, kakšne so posledice, če se upirate EU in kapitalu. Hkrati pa je Ciprasova vlada nastavila ogledalo stari korumpirani oblasti. Na eni strani imamo dokaz, kako EU ne more preživeti, na drugi, kam nas lahko zapeljejo domači politiki. Oboje je enako strašljivo.

  • Blitzkrieg

    DUTB naj bi prejšnji teden z vratolomno poslovno akcijo pretvorila svoje terjatve v kapitalske deleže v 41 slovenskih hotelih. Čez noč naj bi država prek svoje »slabe banke« postala lastnica tretjine hotelskih zmogljivosti, podržavljanje kot pot v novi privatizacijski pok. Tako naj bi na ravni celotne panoge zaprli dosedanjo lastniško, upravljavsko in menedžersko predstečajno agonijo treh nosilnih holdinških stebrov slovenskega turizma. Poslovni »blitzkrieg« je inovativna, toda tvegana strateška odločitev. Pravno, ekonomsko in poslovno, predvsem pa politično. DUTB je razkrila svojo ekonomsko farizejstvo, Cerarjeva vlada pa je znova stopila na tanek led, tokrat morda usoden za oba.

  • Telekom

    Prodaja in privatizacija Telekoma se po desetih letih bližata epilogu, v domala filmski zgodbi političnih zablod in ekonomskih nerodnosti. Ni pomembno, zakaj, kako in komu prodajati, važno je, kaj komu koristi in kdo ne bo odgovoren. Posli podjetja, razvoj države, intelektualni in finančni kapital so drugotnega pomena. Privatiziramo, kar še imamo vrednega, za pametne rešitve je že prepozno. Zato prevladujejo politični molk, ekonomska cenzura, zarota prepričanja, da to zgodbo čim prej končamo, ker ni drugih alternativ.

  • Ko Butale postanejo Tepanje

    Vladna klasifikacija in strategija upravljanja naložb je po nekaj mesecih usklajevanj pred parlamentarnim rešetom. Toda dolgo pričakovana ekonomska ponudba vlade glede razvrščanja naložb je doživela buren politični odziv. Za nekatere je to ustavitev pričakovane privatizacije, za druge smiselna racionalizacija. Dejansko je vlada postavila strokovna merila naložb, toda njihova interpretacija je spolitizirana in nekonsistentna. Predvsem pa so vsi pozabili, da gre za upravljanje in ne privatizacijo, da je temeljni skrbnik teh poslov SDH in ne vlada, da je ključni problem, EU in Slovenije, kakšno državo sploh želimo imeti.

  • Fenomen »kuhane žabe«

    Vlada je konec prejšnjega meseca predala Evropski komisiji v Bruslju oba ključna dokumenta, program stabilnosti (PS) in nacionalni reformni program (NRP). Oba dokumenta sta sestavni del evropske koordinacije fiskalnih in razvojnih politik. Navzven omogočata evropsko presojo vladne politike glede na dane zaveze, navznoter dajeta okvir za pripravo jesenskega proračuna. Toda bruseljske presoje in priporočila so razvodeneli, zato je pomembnejša domača presoja Cerarjeve vlade. In tu je sporočilo jasno. Vse je podrejeno političnemu preživetju vlade, manj ekonomskemu preboju države. Zato v obeh dokumentih ni pravih razvojnih ambicij, ni fokusiranih ukrepov, ni radikalnejšega menedžmenta sprememb. Politična ekonomija te vlade je fenomen »kuhane žabe«.

  • Konec miru

    Praznovanje sedemdesete obletnice zmage nad nacizmom postaja skoncentrirana zgodovinska učna ura. Na eni strani oživljanje vojnega revizionizma in relativizacija nacifašizma, na drugi obrat k hladni vojni, s cinično strateško vlogo ZDA in agresivno Putinovo Rusijo. Povojnega obdobja socialnega, političnega in vojaškega miru v sedanji EU je konec. EU se ekonomsko sesuva v Grčiji, politično se lomi od Balkana do Ukrajine. Moskovska vojaška parada, z vsemi političnimi protislovji, zgolj kaže, kako in kam se leta 2015 pogrezata evropska demokracija in blaginja.

  • Duh Filadelfije

    Privatizacija, fiskalna konsolidacija, razvojna stagnacija. To so skupna sporočila, ki jih ponujajo sedanja prodaja Laškega in Telekoma, pa vladni nacionalni razvojni program in nedavno letno srečanje MDS. Človeške družbe so doživele tako revolucionarne prevrate, pa čase hitrega razvoja in zastoja, tudi stagnacije. Privatizacija je iskanje dobrih kapitalistov, fiskalna konsolidacija pomeni zategovanje države blaginje, razvojna stagnacija kaže, da kapitalizem izgublja svojo dinamiko. Vse troje nam okoli 1. maja vedno znova pred dveri vrača stari duh Filadelfije, tisti večni trk socialne pravičnosti s totalnim trgom.

  • Varufakisovo sporočilo

    Grčija in EU doživljata nov politično-ekonomski klimaks. Iskanje političnih rešitev grške dolžniške krize zahteva čas, ekonomske težave z likvidnostjo in solventnostjo države potrebujejo takojšnje ukrepanje. Na eni strani zabrisana »trojka«, EK, ECB, MDS, vztraja pri izpolnjevanju ekonomskih obveznosti, na drugi grška vlada brani politična pričakovanja grškega prebivalstva. To je bitka za politično-ekonomske interpretacije, finančne legalnosti nasproti politične legitimnosti, gre za moralno vprašanje preživetja EU in meje dostojanstva grškega prebivalstva. Grčija je pred politično-ekonomskim »bankrotom«. Moralna dilema Ciprasove vlade je zgolj v tem, ali naj ekonomsko bankrotira do EU in MDS ali pa politično bankrotira pred lastnim prebivalstvom.