dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Boj za iskanje normalnosti

    Petindvajsetletnica prvih svobodnih večstrankarskih volitev po letu 1945 velja za eno zveličavnejših. Združevala je dolgoletne težnje po državni osamosvojitvi, politični demokratizaciji in ekonomiki evropskega kapitalizma. Ta trojna formula ji je dajala potrebno politično legitimnost in kasnejši ekonomski zalet. Nova država je bila pomladi 1990 v središču postkomunističnih evropskih dogajanj, od tod dalje je njena podoba bledela, danes je v EU neprepoznavna. Sprva uspešna tranzicija pa je izgubila zalet. Od kreativne destrukcije socializma smo zadnjih deset let postali zgolj posnemovalci neoliberalnih reform. Namesto čarobnosti trojne formule smo postali njena karikatura.

  • Prave zadrege

    Plačni sistemi v šolstvu, nagrajevanje zlasti v visokem šolstvu, fenomenologija ekscesnih honorarjev in vsa hipokrizija ob tem so dokaz, kakšno kaotičnost povzroča neregulirana tržna dejavnost. Ko pod bremeni tržnih blodenj klecneta cerkev in univerza, dve tradicionalno trdni in avtonomni instituciji, dobimo dokaz bolne, razpadajoče družbe. Načini razkritij »Supervizorja« so bili enako problematični kot sama odkritja, podobno velja za odzive akademske skupnosti, ne gre toliko za posameznike, anomalije so sistemske, vzroki pa globlji, kot se zdi. Toda ali smo dojeli krizno lekcijo, se bo zaradi tega karkoli spremenilo?

  • Grossmarkthalle

    Sredi tega meseca, 18. marca 2015, so na prostoru nekdanje Grossmarkthalle v Frankfurtu odprli veličastno novo palačo Evropske centralne banke. Priložnost za refleksijo o evru, središčnem temelju evropskega povezovanja in hkrati njegovi največji grožnji. Očitno evro sijajno pojasnjuje usodno razliko med ekonomiko in politiko evropskega združevanja. Zanesen govor Draghija v preddverju spremlja aretacija 350 demonstrantov na ulicah okoli ECB. Nova stavba združuje staro in novo, poudarja staro »neodvisnost« in novo »transparentnost« ECB. Toda evroobmočje ni politična unija, evro nima prave identitete, ECB ni polnokrvna centralna banka. Hkrati pa politično vse bolj pooseblja ekonomski diktat in demokratični primanjkljaj EU. Tako v Frankfurtu, prek Banke Slovenije pa tudi v Ljubljani. In to je problem.

  • Oblastniški cinizem

    Vlada je nedavno predstavila tri dolgo pričakovane strateške dokumente o upravljanju državnih kapitalskih naložb. Predstavitev je sovpadala s propadom vladnega predloga petih nadzornikov SDH. Za nameček je nedavno Gospodarska zbornica gostila posvet o privatizaciji, kjer so osrednji akterji sijajno demonstrirali nerazumevanje korporativnega upravljanja. Zgodba ne more biti bolj povedna. Imamo prazne in zmedene strategije, povsem zgrešeno politiko kadrovanja in večne manipulacije s podatki in interpretacijami. Leviatan v biznisu je še vedno ekonomska skrivnost, državni kapitalizem 21. stoletja pa strašljiva politična anatema.

  • Blasfemičnost

    Kvantitativno sproščanje (QE) je nov, toda zapoznel in hkrati sporen ukrep ECB, s katerim skušajo centralni bankirji reševati evroobmočje in samo EU. Evrsko območje trpi zaradi temeljnih protislovij. ECB ne more delovati kot normalna centralna banka (CB), evropska komisija (EK) ni prava vlada EU. ECB je brez političnega suverena, EK brez monetizacije fiskalnih transferjev. Zato tudi nova mešanica monetarne in fiskalne politike ne more rešiti dveh želenih ciljev, zvišanja inflacije in povečanja gospodarske rasti. EU je v usodno likvidnostno zanko ujela Grčijo, hkrati pa sama tiči v nevarni likvidnosti pasti. ECB s QE še vedno bolj rešuje »finančne trge«, kot spodbuja želeno ekonomiko povpraševanja.

  • Presenečenje po sredini

    Takoj ko so mnenjske ankete postavile Mira Cerarja za favorita volitev v državni zbor, je postalo jasno, da bodo volitve 13. julija. Politični konformizem ustavnih sodnikov je porok za to. Ali je Cerarjevo vodstvo res presenečenje?

  • Moralna zmagovalka

    Grško-evropski sporazum je v značilnem dramatičnem bruseljskem finalu ponudil prazno rešitev in doživel pričakovano politično potrditev. Grčija je dobila štirimesečno finančno premostitev, privolila pa v podaljšek dosedanjega reševalnega programa. Navidezno v tej igri ni zmagovalca in poraženca, vsi so si kupili zgolj čas za nov dogovor. Grška reformna agenda pristaja na temeljna fiskalna in monetarna pravila, toda hkrati vendarle izkorišča manevrski prostor za drugačno interpretacijo ukrepov. Grki niso ponudili nobenih jasnih in kvantificiranih določil, hkrati pa so se EK, ECB in MDS sprijaznili s ponudbo. Zdi se, da sta Cipras in Varufakis žrtvovala veliko, toda navidezni poraz je vendarle njuna etapna zmaga. Zakaj?

  • Upor mišljenja

    Sanacija bank doma in reševanje grške krize v tujini sta navidezno vsaksebi, toda dejansko imata skupno usodo. Na eni strani sta del skupne finančne in bančne krize ter ekonomsko spornega delovanja evropskih institucij, na drugi potrjujeta katastrofalne politične odzive nacionalnih vodstev. Problem ni toliko pravni in ekonomski, temveč politični in moralni. Zadeva problem ekonomske suverenosti in politične odgovornosti, nihilizem vlad in bankirjev meji na nevednost in strašljivo banalnost zla, ki ga širijo. In tu so slovenske trojke, ki jih zadnja tri leta poosebljajo trije premieri in finančni ministri, pa dva guvernerja in še kopica drugih padlih na izpitu vodenja države.

  • Temni oblaki

    Nad EU, evropsko birokracijo v Bruslju in centralne bankirje v Frankfurtu se zgrinjajo temni oblaki. Ekonomski, politični in vojaški. Sekularna stagnacija, problem dolgoročne nizke rasti, deflacije in zadolženosti nakazuje polom evroobmočja, politična zmaga levice v Grčiji grozi s političnim obratom nove EU, ZDA ji pripravljajo vojni ples v Ukrajini. V EU vlada vedno večji politično-ekonomski kaos. Nemčija vztraja, ECB se spreneveda, ZDA, EU in Rusija igrajo umazano in nevarno strateško igro med vojno in mirom. Do kod so evropski državniki pripravljeni iti v svojih zakulisnih igrah, do kod sežejo interesne skupine kapitala in cenene recepture EK ter ECB, kako delujejo lokalni politični kolaboranti, kje se lahko konča državni kriminal? Ogroženi so suverenost držav, odgovornost trga, pravo in pravičnost.

  • Bitka za drugo Evropo

    Bitka za Grčijo, to simbolno državo evropske civilizacije, se je spet začela. Prve poteze nove levičarske grške vlade za mnoge delujejo šokantno, nekonvencionalno, simpatično. Cipras in Varufakis rešujeta Grčijo, dejansko pa odpirata alternativo druge Evrope, drugačne EU. To ni čas za politično moraliziranje o dolgovih, niti za politično-ekonomske mitologije varčevalne politike, v igri so mir, primanjkljaj demokracije, ekonomsko preživetje EU. Grčija je dokaz institucionalnih zablod evra, erozije politične integracije, hipokrizije evropskih političnih in poslovnih elit. Reševanje grške dolžniške krize postaja ključ, spopad Merklove in Ciprasa, Schaubla in Varufakisa temelj. Kaj mora dokazati Grčija, kaj mora razumeti Nemčija, kaj lahko storimo mi?

  • Velika vojna?

    Slovito vsakoletno srečanje političnih, poslovnih in akademskih elit v Davosu je letos potekalo že petinštiridesetič. Osrednja letošnja tema srečanja je bila namenjena iskanju novih globalnih okvirov razvoja, večnemu izboljšanju sveta, toda prvič je med tveganji prevladalo ogrožanje miru, vojne in ekološke kataklizme so bližje kot kadarkoli. Zato je med desetimi sistematičnimi večletnimi študijami davoških srečanj največ pozornosti zbudila razprava o naraščajočih globalnih tveganjih, o družbi tveganj. Pokojni nemški sociolog Ulrich Beck bi lahko bil tri tedne po svoji smrti duhovni pokrovitelj srečanja.

  • Novi podton

    Krizna politika EU že dolgo časa vse bolj dobiva avtoritarno naravo. To postaja še bolj jasno pri sedanji protiteroristični politični agendi in prihajajočih volitvah v Grčiji. Kot da imamo opraviti s slovitim Arrowovim teoremom nemogočega, kjer ekonomske tržne rešitve spremljajo vsiljene politične izbire. Kriza politične legitimnosti postaja ključna ovira za ekonomsko reševanje EU. Nova slovenska vlada je tu povsem izgubljena. Nima jasne ekonomske politike navznoter in strateških usmeritev do EU. Privatizacijske dileme ponovno cepijo koalicijo, na možnem pogorišču se Cerarjevi poigravajo z idejo velike koalicije. Obeta se burno politično-ekonomsko leto.

  • Mi vsi smo Grčija

    Grčijo čez dobrih štirinajst dni čakajo izredne parlamentarne volitve. Finančna in ekonomska kriza ter načini njenega evropskega reševanja so tu najbolj jasno pokazali na stranpoti socialne in politične krize. Grška dolžniška drama že drugič pretresa EU, postaja dokaz, da sta največja nevarnost evropske demokracije in državljanske svobode tržni neoliberalizem ter brezkompromisna obramba evra. Grške volitve, zlasti z morebitno zmago levičarske Sirize, odpirajo temeljna vprašanja preživetja evropskega projekta.

  • Ironija usode

    Privatizacija teče v Sloveniji tretji krog, v veliki meri zadnji, zato je tako usodna. Hkrati ekonomska recesija, politična nestabilnost in kriza kulturne identitete države po dobrih dvajsetih letih ogrožajo normalizacijo tržne družbe. Neliberalna agenda pri tem deluje kot nekdaj komunistična, radikalno so zamenjani zgolj temelji. Tam so enostransko slavili družbeno (državno) lastnino, tukaj zasebno. Obe v svojem revolucionarnem zanosu nista gradili na pravnem redu in nimata politične legitimnosti, zato sta dolgoročno ekonomsko nevzdržni.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    31. 12. 2014  |  Mladina 1  |  Ekonomija

    Leto odločitev

    Novoletne napovedi so za politične ekonomiste skoraj obredno opravilo. Leto 2015 prinaša še posebne skušnjave. Namesto pričakovanega ekonomskega zasuka in politične stabilizacije bo pred nami vihravo leto novih ekonomskih, političnih in kulturnih delitev. Vojna žarišča in politično-ekonomske napetosti med velikimi so vse ostrejši. Svetovna gospodarska ureditev je kot politična hiša iz kart, vsak hip se lahko sesuje, v tej igri imajo ZDA ključno dramaturško vlogo. In leto 2015 je tu v marsičem prelomno, za naftni biznis, Rusijo, tudi EU … Pariz bo gostil podnebno konferenco ZN, Milano svetovni Expo, ljudje bodo več potovali, svetovni biznis še vedno obeta mir in blaginjo. Toda drame političnih intervencij ni mogoče ustaviti, ekonomskega kaosa tudi ne prikriti. To bo pritlehno leto, nevarno zaradi upanja in tvegano zaradi brezupa, da je mogoče karkoli spremeniti.

  • Ni izhoda

    Junckerjev investicijski načrt konec tedna dobiva politično potrditev 28 voditeljev držav, kot nekakšno novo ekonomsko božično darilo politično upehani EU. Očitno dobivamo nov evropski trojček, virtuos omne trium perfectum, trikot fiskalne konsolidacije, strukturnih reform in projekt investicij. Namesto varčevanja imamo investicije, rast in zaposlenost sta osrednja politična cilja, kar je dobro. Toda investicijski načrt je za zdaj zbirka želja članic, s tveganim finančnim inženiringom evropske komisije. Hkrati Junckerjev investicijski projekt s svojo konkretno zastavitvijo razkriva usodno utopičnost reševanja sedanje EU.

  • V zadregi

    Zakon o fiskalnem pravilu stopa v teh dneh na pot politične obravnave in strokovne presoje. Vlada z njim zapolnjuje svojo zakonsko vrzel glede vodenja načrtovane fiskalne politike. Toda institucionalno urejanje fiskalne konsolidacije je nasedlo na čereh evropske postkrizne fiskalne politike in domačih nedorečenosti. Zadrege so očitne, zato je zakon je kratek, pomanjkljiv in domala neuporaben.

  • Tolstojeve sage

    Velika politična bitka med sindikati in vlado glede proračunskih rezov je končana. Mirovni socialni sporazum je tudi v tem primeru posledica politične zrelosti na obeh straneh, zato tu ni ne zmagovalcev in ne poražencev. Pomembneje pa je, zakaj je do socialne plačne bitke sploh prišlo, kaj so akterji s tem sporočili sebi, državi in tudi EU. Dobljena bitka je lahko izgubljena vojna, če ne bo dejanskih sprememb. Pri vladi z ekonomiko povpraševanja, pri sindikatih z upoštevanjem ekonomike ponudbe, pri EU z zasukom k socialni uniji. Za vse velja, da primarni problem reševanja te krize ni stvar ekonomskih politik, temveč politične ekonomije, vrednot in ne vrednosti.

  • Privatizacija torej?

    Privatizacija dobiva v Sloveniji ireverzibilno naravo, kot poplave in druge naravne nesreče. Nima niti legitimne podpore niti ustreznih legalnih temeljev, ljudje ji nasprotujejo, privatizacijska pravila igre ne obstajajo. V zmešnjavi vladnih menjav, neustreznih institucionalnih rešitev in katastrofalnih kadrov-

  • Stara mantra

    Ekonomskopolitični okvir Cerarjeve administracije ostaja nespremenjen, kot bi prebirali in razpravljali o ekonomski politiki pred tremi ali štirimi leti. Podobne težave glede rasti, brezposelnosti, fiskalne konsolidacije, zadolženosti, fiskalnih in monetarnih evropskih zavez, domala enaki ekonomski argumenti in politično sporne smeri reševanja. Hkrati pa smo zamenjali tri vlade in očitno še vedno ne razumemo, kaj je problem in kje so rešitve. Ključna težava postaja politična stabilnost kot pogoj ekonomskih sprememb. Znašli smo se v krizi državne suverenosti, vodijo pa nas politični nevedneži.

  • Brez alternative

    Velike poplave postajajo letos in očitno tudi v prihodnje največja naravna in velika politično-ekonomska grožnja državi. Njihova pogostost, intenzivnost in usodnost so sorazmerne z našo nesposobnostjo celovitega upravljanja voda. Vojne ujme so posledica podnebnih sprememb, zgrešene urbanizacije in zanemarjanja urejanja vodotokov in poplavnih območij. Razmere so kritične, nesposobnost in neodgovornost nosilcev oblasti alarmantni. Škode in stroški zaradi poplav in slabih ukrepov daleč presegajo potrebna sredstva za protipoplavno zaščito. Vodni ekosistemi so naš izjemni naravni kapital in konkurenčna prednost, toda kot zanemarjena javna dobrina postajajo naša velika razvojna ovira.

  • Artefakt sodobne religije

    Stresni testi evropskih bank so za nami, toda večjih pretresov niso prinesli. Nova mantra centralnih bankirjev je ekonomskotehnično vsaj tako zapletena, kot je politično prozaična. Stresni testi so najprej del formalne graditve nove evropske bančne unije, kjer ECB prevzema normalno vlogo regulatorja in nadzorovalca evrskega bančnega prostora. Hkrati pa dokazujejo, da politično ne prinašajo rešitve, ker ne preprečujejo niti ekonomske impotentnosti ECB niti političnih problemov evroobmočja. Dobili smo načrtovani ekonomski pretres bank za politično umiritev razmer.

  • V fiskalni pasti

    Sredi oktobra je vlada za evropske fiskalne procedure in domačo politično razpravo oblikovala predlog proračuna za leto 2015. Postregla je z delnim računovodskim prestrukturiranjem postavk potrošnje, ponovila dosedanjo logiko fiskalne stabilizacije in ohranila visoka politična tveganja. Takšna usmeritev ni samo ekonomsko napačna, temveč vodi v novo politično destabilizacijo države. Oboje postaja moreča in domala nerešljiva evropska in domača političnoekonomska zanka. V dobrih treh letih se očitno niti tretja zaporedna vlada ni ničesar naučila.

  • Zato smo tu, kjer smo

    Dialektika kapitalizma in teritorializma ni nekaj novega, še posebej v obdobju stabilnega denarja, industrijskih revolucij ter svobodne trgovine. Zakoličila jo je Britanija v 19. stoletju, danes jo krojijo ZDA s pomočjo finančne ekspanzije in podjetništva. Svetovna trgovina je osrednje gonilno kolo sodobne globalizacije, gospodarske rasti in naraščajoče neenakosti. Sedanji prostotrgovinski sporazumi, zlasti med ZDA in EU, so poskus reševanja krize kapitalizma, rehabilitacija neoliberalizma, toda hkrati pomenijo zaton demokracije. Očitno je projekt postavil strateške meje pozicioniranja sedanje EU, Slovenijo pa ponovno soočil z obupno dilemo, kako preživeti kot politični subjekt.

  • Ekonomika s srcem

    Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo, petinsedemdeseta po vrsti, je v rokah francoskega ekonomista Jeana Tirola. Nagrada je dobil izjemno simpatičen, skromen, toda teoretsko sila pronicljiv in ugleden ekonomist. Njegov teoretski in praktični prispevek k razumevanju trgov, tržne regulacije in industrijske organizacije dokazuje, da sodobne krize in normalizacije tržne družbe ne moremo preseči brez učinkovitega obvladovanja tržne konkurence, razumevanja močnih organizacij in delovanja državne regulacije. Tirole je v marsičem strokovni antipod čikaške ekonomske šole, valilnice tržnega liberalizma in Nobelovih nagrajencev. Politično sporočilo je zato več kot jasno: poudarek Evropi, francoski šoli tržne regulacije in vrnitev k žlahtni teoretski univerzalnosti.

  • Čas za zasuk

    Konec septembra smo dobili letošnje Ženevsko poročilo o svetovnem gospodarstvu (Geneva Report), ki ga izdajata dve ugledni mednarodni raziskovalni ustanovi, CEPR in ICMB. Letošnje poročilo govori o svetovni zadolženosti in nujnosti razdolževanja. Šesto leto krize globalni dolg v razmerju do BDP-ja še vedno raste, zadolženost še vedno odloča o globini, dolžini in širini krize. Evroobmočje pri tem nima prave protikrizne rešitve, zadolženost vedno bolj ogroža tudi države BRICS. Razdolževanje zahteva skupno akcijo in bistvene spremembe dosedanjih protikriznih ekonomskih politik. Slovenija bi jih morala bolje razumeti, če želi nova vlada uresničiti razvojni zasuk.

  • Vojna

    Arabske vojne že nekaj desetletij usodno krojijo politične, ekonomske, pa tudi diplomatske in idejne zemljevide sveta. Politična histerija s fantomsko Islamsko državo, nova vojaška intervencija ZDA in njenih ožjih zaveznic, nadaljuje staro zgodbo zahodnih sil brez pravnih, političnih in moralnih pokritij. Toda pasti nove vojne so nevarnejše kot prej. Že dolgo nismo bili bližje globljemu vojaškemu konfliktu, širšemu političnemu kaosu in večjemu ekonomskemu zlomu. V igri velikih je Slovenija ponovno povsem izgubljena. Pahor, Cerar in Erjavec so v »koaliciji voljnih« politično padli na vsej črti.

  • Suverenost

    Finančni minister Mramor je imel na zaslišanju pred parlamentarnim odborom najtehtnejšo in najbolj strokovno predstavitev. Presenetil je s tezo, da je njegova prednostna naloga »ekonomska osamosvojitev države«. S tem je nehote zadel žebljico na glavico. Političnoekonomski problem suverenosti razkriva konstitucionalne pomanjkljivosti EU, ki so fiskalne, monetarne in strukturne težave držav. Odstira zanko politične verodostojnosti in avtoritete slovenske države od spodaj navzgor. Oboje terja nov premislek in protikrizno ravnanje. Temelj tega je obramba in ne razgradnja socialne države.

  • Junckerjeva šahovnica

    Nova sestava evropske komisije pod Junckerjevim mandatom še pred parlamentarno potrditvijo napoveduje politični zasuk, ki pa je vsaj za zdaj brez prave ekonomske vsebine. Junckerjeva struktura komisije in zasedba komisarskih mest sta nenavadna zmes politične spretnosti in cinizma. Pred EK so trije izzivi: kako ohraniti EU kot politični projekt, premagati ekonomsko krizo ter ohraniti mir ob ameriško-ruskem konfliktu v Ukrajini. Junckerjeva ekipa začenja v dramatičnem obdobju EU, ki je poln nove geopolitike, starih politično-ekonomskih zablod in spremenjenih razmerij moči med članicami. V tej nenačelni politični koaliciji in ekonomskem kaosu so slovenske dileme s komisarko Alenko Bratušek videti evropsko banalne in kajpada slovensko butalske.

  • Misterij okrevanja

    Septembrski podatki o gospodarski rasti so sovpadali s sklenitvijo koalicijske pogodbe in iskanjem ministrov nove vlade. V politično razgretih razmerah so spodbudne ekonomske novice izgubile potreben sijaj, misterij okrevanja je zaobšel tako strokovno javnost kot tudi politične akterje. Izhod iz recesije se kaže bolj v statističnih številkah kot v vsakdanjih presojah, da nam gre bolje, bolj v odboju kot v krepitvi trendov rasti, v katere bi lahko zaupali. Zato so politiki presenečeni, poslovneži nejeverni, ekonomski napovedovalci pa nemalo zmedeni. Toda dejanski izhod iz recesije zahteva ravno nasprotno, da strokovno obvladujemo anticiklično, da poslovno zaupamo v zasuk in da politično vemo, kam gremo. Ali to velja tudi za novo prihajajočo vlado?