dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Lastnina

    Slovenski parlamentarci so prejšnji teden potrdili prodajo 15 državnih podjetij, politična vrata privatizaciji so torej odprta. Prodajne postopke tehnično ureja Sod, privatizacija pa tudi tokrat poteka brez prave strategije, mimo jasnih razvojnih namer in ekonomskih ciljev. Velja bolj za izsiljeno politično rešitev, izpolnjevanje zavez mednarodnim institucijam, manj gre za premišljene poslovne in korporativne rešitve. Za nameček bo po sili razmer privatizacijo spremljalo tudi podržavljanje prek »slabe banke«. Ne gre torej za politični umik države, temveč za ekonomsko realokacijo lastnine.

  • Konec sage

    Poslovna saga o prodaji Mercatorja se očitno bliža koncu, in kot vse velike zgodbe razkriva veliko. Tu so najprej zgrešeni poslovni modeli, slabo korporativno upravljanje in prekomerno zadolževanje družbe. Mercatorjevo usodo je v resnici zapečatila visoka politika z lastninskim mešetarjenjem, banke in njihov začarani dolžniški preplet so to zgolj nadgradile. Odpovedali so tudi nacionalni regulatorji trga in financ. Agrokor in Todorić sta na drugi strani seveda ravno tako problematična prevzemnika. Od tod množica poizkusov prodaje in zakulisnih blokad, ki so dodatno skazili korporativno podobo Slovenije v mednarodnem poslovnem svetu. Ogledalo torej, ki pove vse, kar je treba vedeti o sedanjih tegobah tranzicijske Slovenije.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    14. 6. 2013  |  Mladina 24  | 

    Iskanje krivca

    Konec maja je izvršni odbor MDS objavil poročilo o ekonomski pomoči Grčiji (SBA, EFF), ki razmeroma ostro kritizira dosedanje postopke in rezultate reševanja grške dolžniške krize. Evropski pristop je zgrešen, pravijo. Reakcija EK iz Bruslja je bila hitra, sporno ravnanje »trojke« (EK, ECB, MDS) pa so označili kot relevantno. Toda seme dvoma je vedno bolj očitno. Na ženevskem posvetu o svetovni ekonomiji so pred mesecem govorili, kje in kako iziti iz te krize. Pozabili pa so na bistveno, s kom in kdo naj plača ceno kriznega zapitka. Za Slovenijo so ti odgovori lahko pomembno vodilo vladnih in poslovnih sprememb.

  • V spirali

    Strm padec medletne gospodarske rasti, med največjimi v EU, ni posebno presenečenje. Slovenija se že od začetka krize konec leta 2008 nenehno oddaljuje od povprečne evropske razvitosti, podobno velja za blaginjo. Reševanje krize je v rokah tretje vlade, razvojno nazadovanje pa je rezultat tako številnih strukturnih slabosti slovenskega gospodarstva kot tudi krize vodenja in upravljanja, podjetij ter države. Tudi v EU se je želena politično-ekonomska konvergenca spremenila v naraščajočo politično polarizacijo držav in ekonomsko diferenciacijo z vidika konkurenčnosti in rasti. Napačna je dosedanja evropska makroekonomska politika, problematična in nesposobna je domača razvojna politika. Oboje je žal povezano, preboj pa je mogoč samo z obeh strani.

  • Ponovitev

    Vladna politika na področju finančne stabilizacije in fiskalne konsolidacije je v odločilnem obdobju. Oblikovani so vsi temeljni stebri vladne politike glede ciljev, načina izvedbe in časovnega okvira sprememb. Prav tako bodo v nekaj tednih znani vsi odtenki bruseljske ocene naših namer. Toda vlada je očitno spregledala, da si je vladajoča politična koalicija hkrati po treh mesecih vladanja zapečatila svojo politično usodo. Pod bruseljskim pritiskom je popustila Janševi domači ekonomski politiki. Ustavne spremembe in »izbrisani« so razbili njeno politično kredibilnost na levi sredini, fiskalno pravilo jo bo ekonomsko pokopalo v letu pred volitvami. Ponavlja se usoda Pahorjevih politično-ekonomskih neumnosti iz leta 2009.

  • Čas za državo

    Sredi aprila so ekonomisti in vsi najpomembnejši nosilci ekonomskih politik na konferenci MDS razpravljali o ustreznih makroekonomskih korakih pri sanaciji sedanje finančne in ekonomske krize. Ni velikih zgodb, gre zgolj za usmerjanje množice majhnih sprememb. In tu je obtičala tudi Slovenija. Za spektakularnimi napovedmi protikrizne politike Janševe vlade se postopoma pomikamo k sistemskim čiščenjem zadolženih podjetij, bank in iskanju občutljivega razmerja »dobrih ravnotežij«. Vse to poteka v dramatičnih razmerah poglabljanja recesije in padanja zaupanja. Očitno postajajo čas, smer in vodenje sprememb ključno vprašanje preživetja EU in tudi Slovenije.

  • Ohraniti trezno glavo

    Slovenija je v obdobju mrzličnega pričakovanja in ugibanja, kaj nas čaka glede bruseljske ocene naše ekonomske in reformne politike. Pri tem je razmeroma jasno vsaj troje. Slovenija je postala vroča kandidatka za reševanje in ocena Evropske komisije bo zato najverjetneje na meji zadostnega, zaradi bruseljske in ne naše kredibilnosti. Na drugi strani se je Slovenija z novo zadolžitvijo ogradila od neposredne zunanje nevarnosti, sklenila je tudi notranji dogovor s sindikati. Oboje vladi in državi zagotavlja začasen in potreben mir. Hkrati pa EU nadaljuje fiskalno koordinacijo, ki prinaša tretjo leto zapored negativne učinke in vzpostavlja nekakšno vojno stanje med severom in jugom. Iz vsega se lahko naučimo samo to, da je v tej zmešnjavi dobro ohraniti trezno glavo.

  • Iz ene skrajnosti v drugo

    Po dramatičnih dneh, ko je vlada sestavljala mozaik dokumentov, ki jih predpisuje nova fiskalna ureditev EU, je jasno vsaj troje. Vlada se je s hitro izpeljano zadolžitvijo otresla finančnega primeža. Na drugi strani je v veliki časovni stiski ponudila delovna razvojna in stabilizacijska dokumenta, ki ju v novem fiskalnem okviru zahteva EK. Oba dokazujeta vladne težave glede zasuka anticiklične ekonomske politike, pa tudi glede načrtovanih reform in razvoja. Očitno še vedno ne razumemo, da je ključ protikriznih ukrepov spodbujanje konkurenčnosti in rasti, podobno, kot je socialni mir pogoj za razvojni konsenz in politični zasuk.

  • Po Janši Janša

    Politiki ljubijo dramatičnost, izredne razmere, še posebej drame političnoekonomskih absurdov. Takrat postajajo preprosto nekakšne mitične figure odrešitve družbe. Nekje vmes obstajajo vsakdanje medigre, kot jih pripoveduje Zijah Sokolović. Razprava o fiskalnem pravilu spada med politične medigre, je nekakšna proračunska vojna med levico in desnico, domala usoden spopad med globalnimi vlagatelji in domačijsko ekonomiko. V začaranem krogu evropskih zavez, političnih obljub in ekonomskih razmer bo fiskalna pravila težko uresničiti brez posebnih transakcijskih stroškov in politične škode. Cena bo dvojna. Recesija bo večja, pribitki na finančnih trgih pa nič manjši.

  • Narobe svet

    Slovenija se je v teh dneh znašla na straneh uglednega britanskega The Economista. To je običajno dokaz, da gre nekaj narobe, sicer nas tam ne bi bilo. Sporočilo je sovpadalo z aprilsko objavo letnega ekonomskega poročila OECD in vrsto medijskih objav o Sloveniji kot morebitni novi žrtvi dolžniške krize. EU je po januarskem zatišju februarja doživela italijanski volilni šok, marca smo imeli Ciper, aprila je udarila portugalska sodba ustavnega sodišča proti varčevalnim ukrepom. Potem se je nam in drugim zgodila tudi Slovenija.

  • O thatcherizmu

    Smrt Margaret Thatcher je obudil njen kult najvplivnejšega britanskega politika 20. stoletja. »Thatcherizem« simbolizira radikalen zasuk britanske družbe, neoliberalizem je prevladujoča političnoekonomska paradigma tudi po krizi 2007–2008. Danes potrebujemo več in ne manj thatcherizma, tako z vidika načina političnega vodenja kot tudi ekonomske politike, iz krize lahko pridemo z manj države in več trga, trdi The Economist. Toda zgodovinska dediščina Thatcherjeve je bolj zapletena, politično protislovna in z manj ekonomskih čudežev, razviti svet pa tiči v krizi prav zaradi neoliberalne politike, ki jo je tako goreče zagovarjala.

  • Čakajoč naš sabat

    Ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe in ciprska kriza na videz nimata ničesar skupnega. S Hrvaško se EU sredi leta širi na 28. članico, s Ciprom doživlja poglabljanje EU najbrž enega ključnih udarcev. Širitev EU še vedno povečuje njeno legitimnost, evrska dolžniška kriza napoveduje njen ekonomski konec. Evropa se bo morala v bližnji prihodnosti odločiti, ali EU ali evro, oboje skupaj postaja politično-ekonomsko nevzdržno. Stojimo med angleško vizijo EU kot skupnega svobodnega trga ter nemško predstavo evrskega elitnega kluba in dveh delov Evrope, germanske in drugotne. Nemci tako tretjič zapored, v slabih sto letih, pečatijo evropsko usodo. Namesto da bi postal Ciper zgled organiziranega izstopa iz evroobmočja, je postal simbol razkroja EU.

  • Ciper, druga Islandija

    Ciprska bančna kriza in način njenega reševanja sta nov dramatičen mozaični kamen v nizu zblojenih protikriznih zgodb EU in njenega reševanja evra. EU pred nami umira na obroke, znova in znova ujeta v labirinte svoje institucionalne zmede in vodstvenih nesposobnosti. Kako si drugače razložiti popoln fiasko s prvim predlogom reševalnih ukrepov (17. marec 2013), pa usodo popravkov dober teden pozneje, ki ponavljajo ključne napake grškega pristopa. EU je zapečatila ekonomsko usodo Cipra za dobro desetletje. Toda njegovi ekonomski grobarji so s tem zgolj utrdili svoje politično pokopališče.

  • Zasuk

    Potrditev nove slovenske vlade po dobrem letu od izrednih volitev 2011 v sedanji politični krizi ni posebno zmagoslaven dogodek. Toda ponuja vsaj pot za politični zasuk in možnost za drugačno ekonomsko razvojno alternativo. Oboje ta država potrebuje bolj kot si mislimo. Politična kultura janšizma je bila tudi v drugem mandatu nevzdržna, tekoča in razvojna ekonomska politika tudi tokrat prociklična in napačna. Bodimo povsem jasni, že druga vlada zapored je morala pasti, ker je bila politično ekonomsko nedorasla problemom, ki jih prinaša sedanja finančna kriza. Janševi osebni grehi so zgolj javna pokora, ki je obvladljiva znotraj pravne države in garancijske sheme odpustkov RKC.

  • Alternativa

    Tretja izdaja Marxovega Kapitala in oblikovanje nove levosredinske vlade sta dva naključna, toda povedna dogodka. Opletajoča kriza je v petem letu očitno razgalila prevladujočo ekonomsko ideologijo neoliberalizma, pokazala na globoka protislovja kapitalizma, socializem preprosto ni več anatema. Marx je v tem okolju spet zablestel kot pronicljiv analitik blagovne produkcije, brezobziren kritik kapitalizma in navdušujoč snovalec komunistične alternative. Toda vrnitev k Marxu se zdi bolj pop predstava kot resna teoretska zastavitev politične alternative. Zato nova vlada najbrž ne bo dojela, zakaj bi bil Marxov Kapital potrebnejši od dokapitalizacije bank, kot je duhovito zapisal mladi preučevalec Marxa Ciril Oberstar.

  • Normalizacija

    Politični padec Janševe vlade po letu dni je končal politično agonijo predsednika vlade in vladne politike, ki je državo privedla na rob politično-ekonomskega kaosa. Toda izbira nove mandatarke ne pomeni konca politične negotovosti in dosedanjih ekonomskih zablod. Pred nami je drama v treh dejanjih. Prvega smo opravili. Janševa vlada je padla. Drugo pomeni sestavo nove vlade, ki ne bo zgolj začasen most do novih predčasnih volitev. Tretje zadeva politično-ekonomsko alternativo dosedanjim rešitvam Pahorjeve in Janševe vlade. Vlada političnega nezadovoljstva mora postati vlada novih in drugačnih rešitev.

  • Enotni v vodi

    Evropska direktiva o vodah vznemirja domače politike in javnost. Varovanje vode kot skupnega dobrega, trajnostni razvoj in participativna demokracija očitno temeljito razgaljajo neoliberalno logiko tržne privatizacije in liberalizacije. Nenadoma je sicer razklana slovenska politika enotna. Voda ne sme postati tržno blago, voda je »nacionalni interes«. Toda kje so meje skrbi za družbeno skupnost, do kam seže privatizacija, kdo stoji za sedanjo hipokrizijo glede pitne vode?

  • Benedikt XVI.

    Politično-ekonomska kriza je oplazila tudi Vatikan, z napovedanim odstopom papeža Benedikta XVI. je kritični problem vodenja institucij dobil domala univerzalni pomen. Papež Benedikt je nedvomno kontroverzna osebnost, ki se rada izmika enoznačnim ocenam. Janez Pavel II. je bil domala pop ikona, Benedikt je ostal predvsem zagoneten in nepredvidljiv profesor. Njegov osemletni pontifikat je bil poln presenetljivih političnih zasukov, tudi neizkoriščenih reformnih priložnosti. Toda z odstopom je dosegel radikalno detronizacijo papeštva, konservativni Ratzinger je s tem bolj kot drugi zatresel korporativno strukturo katoliške Cerkve.

  • Vodja, domovina, dolžnost

    Letošnji kulturni praznik je v kratkem času ponudil dve pomenljivi sporočili predsednika vlade, kulturno poslanico ob Prešernovem dnevu in sobotni nagovor protestnikom na Kongresnem trgu. Oboje dodobra razkriva sedanjo ideologijo in politiko janšizma. Kulturna poslanica je razkrila politično kulturo njegove oblasti, nagovor način njenega delovanja. Opletanje s Prešernom se je zapečatilo z zapletanjem o naravi krize, vladnih ukrepih in očitne nezgrešljivosti predsednika. Napad na »levi fašizem« se je spremenil v demonstracijo »desnega«.

  • Domačijska ekonomika

    Leto 2013 prinaša pomembni ameriški obletnici, ki si zaslužita pozornost. Pred stotimi leti so ZDA postavile temelje zveznemu davku na dohodek, konec leta 1913 pa je bila ustanovljena FED, sistem centralnih bank. Oboje je precej usodno zaznamovalo razumevanje fiskalne in monetarne politike dve desetletji kasneje. In sproža dileme še danes. Seveda bo zanimivo opazovati, kako se bo v njih znašel novi finančni minister Janez Janša, zlasti med neoliberalizmom in domačijsko ekonomiko.

  • Prilagodljivost

    Triinštirideseto srečanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu je letos izzvenelo mirno in brez posebnih presežkov. WEF je največja in za zdaj najboljša svetovna trgovina idej, ekskluziven klub poslovnežev, državnikov, strokovnjakov in prodornih znanilcev sprememb. Vodilo letošnjega foruma je prilagodljivost, prožna dinamika sprememb. Pravšnja metafora za precej izpraznjeno vsebino letošnjega foruma, ki se iz kluba velikih zmagovalcev spreminja v središče skesancev. Nedvomno je edini pravi uspešnež srečanja njegov nosilec profesor Klaus Schwab, kajti WEF je še vedno dovolj živa ideja, da ostaja dober posel.

  • Vse je v zraku

    Politična kriza se poglablja in postaja vse bolj usodna za ekonomske razmere v državi. Janševa vlada razpada in izgublja kritično politično legitimnost, brez katere ni mogoče izpeljati reformnih ukrepov. Janševa strategija ohranitve vlade za vsako ceno pomeni kupovanje časa, najprej zase, potem za svojo vlado in nazadnje za nove volitve. Toda celo ekonomisti MDS priznavajo, da je izvedba varčevalnih usmeritev v EU napačna. Vladna politično-ekonomska in korporativna zgodba torej ni prava, Janševa vlada ne obvladuje kriznega menedžmenta. Ravna kot stari komunisti pri sestopu z oblasti. Bolj skrbi za svoje kadre kot za blaginjo ljudi. Zato je za državo bolje, da odide. Čim prej in s čim manj načrtovanimi ukrepi.

  • Skuhani

    Dobro leto po zadnjih predčasnih volitvah je Slovenija pred podobno politično rešitvijo v skrajni sili. Koalicija razpada zaradi korupcijskega poročila, ki je prizadelo obe največji stranki in njuna karizmatična voditelja. Politični trg je nenadoma ponudil nove priložnosti za manjše stranke in tudi politično alternativo. Velika recesija je v Sloveniji najprej zlomila poslovne, sedaj pa še politične elite. Toda politična destabilizacija ni posledica, temveč vzrok slabih in napačnih ekonomskih odločitev. Zato padec vlade ne pomeni ekonomske katastrofe, pomeni pa lahko politični konec nekega »janšizma«.

  • Šušteršič ima prav

    Ustavno sodišče je lani pred božičem zaustavilo možne referendume o državnem holdingu in slabi banki, potem je KBC napovedala, da prodaja državi delež v NLB po simbolni ceni. Argumenti US so bili bolj politični kot strokovni, z njimi je bolj podprlo politiko vlade kot dobre rešitve v imenu državljanov. Slovensko gospodarstvo, podjetja in banke, je prezadolženo in potrebuje dodaten kapital. Prestrukturiranje podjetij in bank je zato povezan proces, toda vlada tega očitno ne razume. Zato je njen predlog sanacije bank ekonomsko problematičen in politično poguben.

  • Čas za praznoverje?

    Numerološko je številka 2013 protislovna, merodajno skupno število 33 pa skrivnostno. Za nekatere pomeni »13« dobro leto, za druge popolni polom, vsem pa je skupno, da praznoverje pridobiva moč nad racionalnim vodenjem sprememb. In kaže, da bo to osrednje vodilo letošnjega leta. V letu 2013 se bodo krepile desne in leve politično-ekonomske ideologije. Tu svečeniki in mistiki vseh vrst vedno pridobivajo, politiki pa izgubljajo. Ekonomska kriza v centru svetovnega kapitalizma stopa v šesto leto in nima niti pravih niti hitrih rešitev. EU ostaja osrednja globalna težava, zlasti s fiskalno in socialno krizo države. Slovenija bo leta 2013 njena kaotična članica, brez potrebnega zaupanja in upanja, da najde dobre rešitve.

  • Kdo bo plačal zapitek krize?

    Gospodarska kriza postaja v Sloveniji vse bolj tudi politična. V demokratičnem uporu državljanov lahko vidimo upor proti strankokraciji kot obliki sedanje demokracije, vse bolj pa stopa v ospredje tudi iskanje politično-ekonomskih alternativ. Oboje smo v osemdesetih letih že videli in doživeli. To je bil čas, ko je nova desnica oblikovala zmagovito neoliberalno doktrino in prakso neokonservativizma. Nova in stara levica sta se pri tem povsem izgubili. Toda desna alternativa po tridesetih letih končuje v usodni krizi. EU je njeno središče. Tu je polom neoliberalnega kapitalizma najbolj očiten, prav tako tudi ponujena zdravila, podobna tistim iz osemdesetih let. Vrnitev v prihodnost? Da, toda z napačnega konca. In na to nas opozarjajo prebujeni državljani.

  • Iluzije in prevare

    Nedavni odstop vodstva AUKN je prav tako pričakovana kot tudi načrtovana poteza Janševe vlade. Postopen odvzem pristojnosti, vrsta kadrovskih zamenjav in na koncu odstopi in razpad celotnega institucionalnega sistema AUKN so samo druga stran želene in načrtovane privatizacije. Podoben institucionalni manever je vlada opravila pri fiskalnem svetu. Dve pomembni instituciji države v kritičnem trenutku njene krize ne delujeta, njuna ekonomska demontaža in politično licemerstvo pa sta dober zgled moralne perverznosti. Reči so toliko bolj presenetljive, ker vodi finančno ministrstvo profesor institucionalne ekonomije.

  • Kanček upanja

    Politično-ekonomska kriza v Sloveniji očitno dobiva nove oblike in razsežnosti. Skupni imenovalec ima tako v dolžini in globini ekonomske krize kot tudi v dosedanjih neuspešnih političnih odgovorih in nesposobnosti obstoječih elit. Poulične demonstracije in tudi spopadi s policijo so mešanica odpora proti sistemu, želenih pritiskov glede sprememb, pa tudi manipulacij skupin izgrednikov, ki razkrivajo nevrotično stanje sedanje družbe. Scenariji reševanja postajajo danes podobni tistim iz leta 2011, tudi akterji so isti. Razlika je samo v resnosti ekonomskih razmer in izčrpanosti političnih alternativ.

  • Vse na dlani

    Labirinti vroče novembrske razprave v Bruslju o »evropskem proračunu« v obdobju 2014–2020 so kajpada klasični ekonomski koncentrat političnih razmerij moči in interesov. Toda spori o ekonomski prerazdelitvi evropskih sredstev so edina primerljiva podoba, ki jo srečamo pri sprejemanju proračunov držav članic. Vse preostalo je drugačno. Proračun EU je tako po imenu kot po obsegu in strukturi povsem netipična institucija in fiskalni instrument. V sedanji krizi EU je zato bolj relikvija dosedanjega združevanja kot trden element želene fiskalne unije.

  • Kovač: Kaj govoričijo?

    Razumevanje makroekonomskih agregatov dobiva v sedanji krizi nove razsežnosti. V teoriji o mikrotemeljih makroekonomije govorimo že desetletja. Toda eno je teoretski kvas, drugo pa je konkretno razumevanje vplivov podjetij na gospodarsko stanje v državi. Applov iPhone naj bi s poslovno verigo prispeval pol odstotne točke k rasti ameriškega BDP-ja v zadnji četrtini leta. Velja tudi nasprotno. In to je naš problem z Elanom, bankami, gradbeništvom, stanovanji ... Vlade puščajo propadati cele panoge in podjetja, nihče si ne želi mazati rok s konkretnimi posli. Ponavljamo staro neoliberalno mantro, da vse rešuje trg in da so za poslovne polome odgovorni lastniki in menedžerji podjetij. Toda vse skupaj je predvsem mešanica neznanja, nesposobnosti in politične poniglavosti.