dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Stari Grki bi vedeli

    Redno jesensko zasedanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) je minilo v potrjevanju prihajajoče recesije in inflacije, v soočanju z novimi krizami in starimi dilemami. Recesija bo prizadela večinoma razvite države, inflacija je širši globalni fenomen. Njena umiritev je postala osrednja skrb mednarodnih institucij. Restriktivna monetarna in fiskalna politika sta spet zapovedano makroekonomsko orodje. Toda primarna je stabilizacija cen, selektivna pomoč ranljivim skupinam je temu podrejena. Sporočilo je jasno. Svet se giblje po robu nove globalne ekonomske krize, političnega zaupanja v skupne ukrepe pa je vse manj. Zato kopni upanje v pametne rešitve. Napotilo MDS in SB glede prednosti dezinflacijske politike pred zeleno razvojno agendo je napačno, priporočene politike pa zgrešene. Ostali smo ujeti v stare zablode, brez napovedi, kako poseči v vedno bolj militantni svet globalnega kapitala in eksplozivne neenakosti. Slaba popotnica MDS in SB za črnoglede čase, ki prihajajo.

  • Spet banke

    Nobelova nagrada za ekonomijo že več kot petdeset let velja za najuglednejšo strokovno priznanje. Lavreate potrjuje kot nesporne znanstvene avtoritete, ekonomiji daje pečat prestižne družboslovne vede. Letošnji nagrajenci so kot običajno ugledni ameriški profesorji, Ben S. Bernanke, Douglas W. Diamond in Philip H. Dybvig. Bernankeja širša javnost pozna kot predsednika ameriške centralne banke, druga dva slovita bolj v akademskih krogih. Vsi trije so prispevali k boljšemu razumevanju vloge bank pri delovanju ekonomskih sistemov, zlasti v obdobju finančnih kriz. Banke, kreditni sistem in finančni kapital so temeljni dejavnik kriz in hkrati rešitelji razvoja kapitalizma. V tem tiči njihova demonska vloga. Bernanke je tu ponudil temeljni politično ekonomski okvir, Diamond in Dybvig pa modelske institucionalne predloge ukrepov. Njihova analiza je bila izčiščena, sporočila izrazito uporabna. Tudi zato je bila velika recesija 2008– 2013 manj usodna od finančne in ekonomske krize v tridesetih letih 20. stoletja.

  • 9/27

    Vojna v Evropi napreduje, postaja vedno bolj nepredvidljiva in vedno manj obvladljiva. Teroristični napad na oba plinovoda v Baltskem morju, strateško energetsko infrastrukturo, pomeni njen novi mejnik. Simbolni označevalec 9/11 v ZDA postaja v EU sedaj 9/27. Energetska kriza v EU dobiva s tem vse bolj brutalne politične oblike. Plin postaja orožje osrednje geostrateške bitke med ZDA, EU in Rusijo. EU se je znašla v ameriško-ruski mišelovki. Zelenski in Ukrajina se po ruski aneksiji vzhodne Ukrajine ne želita pogajati s Putinovo Rusijo. ZDA in EU podpirajo nadaljevanje vojne z vsemi sredstvi. Trikotnik prihajajoče stagflacije in finančne destabilizacije, energetske in prehranske krize, popolnega političnega in vojaškega kaosa postaja v EU očiten. Brezizhodnost razmer je vse večja, nevarnost jedrskega spopada vse bližja. Toda nihče ne želi in ne sproža mirovnih iniciativ, ne OZN in ne EU, še manj kdo drug. In nihče ne pove, kakšna prihodnost nas čaka potem.

  • Nerazumljivo in nevarno

    »Stara EU se sooča z novimi varnostnimi vprašanji« – to je bila provokativna tema münchenske varnostne konference pred dvajsetimi leti in podobno je Svetovni energetski svet leta 2007 razpravljal o ranljivosti EU glede energetske varnosti. Leta 2022 ni več časa ne za vprašanja in ne za razprave. Svetovna ureditev, spočeta po II. svetovni vojni, se po sedemdesetih letih lomi na vseh ravneh. Potrebujemo prave rešitve in hitre ukrepe, sistemska tveganja so višja v veliki večini držav sveta. Naraščajoči politični konflikti, vsesplošna militarizacija družb in grozeče vojne so končni dokaz nemoči upravljanja sveta in vodenja miroljubnih politik. Mogočna zahodna neoliberalna agenda se je dokončno sesula vase. Iskanje nove normalnosti se zdi nemogoča naloga, stari sistem je poguben, alternative pa ni. Ekonomska neravnotežja so prevelika, politična nasprotja pregloboka, kulturni trk ideologij postaja neobvladljiv. Ukrajina je zgolj dokaz tega kaosa, preizkusni kamen morebitne civilizacijske modrosti ali dokončne jedrske katastrofe. Za zdaj nam ne kaže dobro. Bogovi so nas zapustili, ostaja zgolj nihilistično Beckettovo upanje čakanja na Godota.

  • Po smrti kraljice

    Smrt britanske kraljice Elizabete II. v škotskem Balmoralu je 8. septembra 2022 v hipu zasenčila vse drugo, celo vojno v Ukrajini in energetsko krizo v EU. Kraljica je bila nesporna politična ikona, edini pravi družbeni cement razpadajočega britanskega imperija po drugi svetovni vojni. Sedem desetletij je utrjevala svoj neverjetni slog obvladovanja monarhije na poti komaj znosnega razpada britanskega imperija. Nikoli se ni pritoževala, ničesar posebej pojasnjevala. »Never complain, never explain« je bil skriti moto njenega vladanja. Skrbno negovana apolitičnost na tujem in strogo obvladovana nevtralnost doma sta bili temelj njene popularnosti in moralne avtoritete. Bila je kot papež med zbledelimi monarhi sveta, z naskokom najuglednejša britanska institucija per se. Toda njene osebne vloge ni mogoče ločiti od usode imperija, prijazne in skromne kraljice od brutalne in krvave kolonialne zgodovine. In tu so in bodo ocene njene vladavine manj prizanesljive. Politična in ekonomska amnezija je del Elizabetine preračunljive zadržanosti. Namesto politične odgovornosti in ekonomskih reparacij je raje gojila mitologijo britanske zgodovinske izjemnosti. Gre za zoprno asimetrijo njene bleščeče vladavine, ceremonialne oblasti brez prave odgovornosti.

  • V imenu koga?

    Vlada je v zadnji tretjini avgusta začela postopek proračunskega rebalansa za leto 2022, ki naj bi ga zaključila septembra. Fiskalni zapleti v drugi polovici leta so pričakovani. Poganjajo jih politične spremembe, dediščina stare vlade in nove krizne razmere. Vladni ukrepi na področju energetike, draginjskih dodatkov in obvladovanja stroškov podjetij zahtevajo dodatne finančne vire, poglabljajo zadolženost države. Njene fiskalne zmožnosti se zožujejo, zadolževanje postaja dražje in vse bolj problematično. Stanje državnega proračuna pa je zavajajoče. Po visokih primanjkljajih prejšnjih let imamo na polovici leta domala izravnan proračun. Toda razmere so bistveno drugačne in pravi pretresi šele prihajajo. Obdobje lahkotnih finančnih iluzij Janševe vlade bo zamenjal čas pravih fiskalnih zadreg in omejitev. Po stotih dneh Golobove vladavine je sporočilo preprosto. Vsako fiskalno podcenjevanje ekonomskih in razvojnih politik bo usodno, za vlado in za državo.

  • Zamujena priložnost

    Blejski strateški forum (BSF-2022) ni postregel s presenečenji. Slišali smo stare zaveze EU do vojne v Ukrajini in dobili napoved evropskega reševanja energetske krize. Ekonomska vojna z Rusijo prinaša EU več negativnih posledic, kot so evropski voditelji pričakovali in upali. Energetska kriza ni rezultat naključij, temveč posledica sistematičnih zelenih energetskih spregledov in tržnih neoliberalnih zablod. Hkrati pa je del geopolitičnih spletk, za katerimi stoji žalosten niz vojnih zločinov in komaj dojemljivih neumnosti sedanjih svetovnih voditeljev. Rešitve te energetske krize zato ni znotraj obstoječe politične hipokrizije in ekonomske amnezije. Izredni posegi na trge energentov in slovite strukturne reforme zahtevajo več, kot je na Bledu obljubila von der Leynova. Pravilo moči je tod že zdavnaj prevzelo primat nad močjo pravil. Zato je bila blejska parada znova tako brezzoba.

  • Pozitivno presenečenje

    Turizem vedno zbuja pozornost ekonomistov in vznemirja družbene napovedovalce prihodnosti. Globalna pandemijska kriza je zadnji dve leti najbolj prizadela prav turistično dejavnost. Toda njeno toliko želeno in pričakovano oživljanje v letu 2022 so grobo presekale dramatične podnebne razmere in novi politično-ekonomski krizni prelomi. Letos so turistični načrtovalci in deležniki vseh vrst vsaj v Evropi lahko videli, kaj jim prinašajo izjemni vremenski pojavi in vratolomni politiki. Vodilne turistične destinacije so podnebno najobčutljivejše in poslovno sila ranljive. Spreminja se paradigma dosedanje globalne turistične industrije, turistična ponudba in potrošnja se bosta v naslednjih letih radikalno spremenili. Leto 2022 je glede tega preroško. Prilagajanje na globalnem turističnem trgu postaja tekma preživetja. In Slovenija je tu zaradi svoje lege in majhnosti pozitivno presenečenje.

  • Pogorišče iluzij

    Mario Draghi je desetletnico svojega znamenitega reševanja evra na čelu ECB julija 2012 kronal z odstopom s čela italijanske vlade. Uspelo mu je na položaju guvernerja ECB in pogorel je v vlogi politika kronično nestabilne, toda vplivne Italije. Vendar je njegova usoda več kot simbolna. Tehnokratsko vodenje ECB je očitno lažje kot domače politično barantanje, evropski parket je manj zahteven od nacionalnega. Evro je vseskozi izvirna ekonomska rešitev, simbolni kapital politične moči EU. Toda hkrati je tudi vir političnih asimetrij in gospodarskih kriz. Nenavadne monetarne politike v EU in drugod so v teh desetih letih postale prej težava kot rešitev. Finančni cunami brezglave kreditne ekonomike šele prihaja, inflacija pa je že tu. Italija je Ahilova peta EU, odličen primer teh kriznih zadreg. Njen gospodarski zlom bi v Bruslju in Frankfurtu težko preživeli. In največ koristi bo od tega spet imela osovražena Moskva, ne slavni Rim.

  • Vojna ali mir

    Ukrajinsko-ruska vojna po slabega pol leta nastavlja vedno jasnejše ogledalo. To ni običajni meddržavni spopad, nekakšna izsiljena državljanska vojna. Ukrajinska kriza pomeni kulminacijo ameriškega neoliberalnega konservativizma in hkrati prikrit vojaški spopad z Rusijo. Prinaša dramatičen zaton ameriške politične dominacije in problematičen Putinov poizkus postavitve nove arhitekture sveta. Gre za geopolitični spopad glede ekonomskega obvladovanja energetskih virov ter ključnih surovin, trgov in finančnih tokov. Vojna v Ukrajini je očitno ta svet razbila na dvoje. Zahod se bori za ekonomsko prevlado in staro politično hegemonijo. Vzhod zahteva enakovreden položaj ter prerazdelitev vpliva in moči. Namesto ekonomske konvergence smo dobili politično divergenco. EU se je tu povsem izgubila in mi z njo.

  • Političnoekonomski problem številka ena

    Inflacijska dilema ECB po dobrih 20 letih stopa v ospredje. Inflacija je prvič prizadela evrsko območje, postala je »nezaželeno visoka«. Stabilnost cen je edini pravi makroekonomski cilj in inflacija ga zdaj ruši. Toda dilema tiči drugje. Za učinkovito antiinflacijsko politiko se je treba stvari lotiti enotno. Vendar pa so inflacijske stopnje v državah evrske skupine sila različne. Fragmentacija monetarne politike ni mogoča, čeprav je potrebna. Hkrati EU nima niti potrebne fiskalne moči niti pravih mehanizmov za socialno reševanje težav. Položaj je ekonomsko izjemno negotov, politično pa nevaren. Evro je za zdaj edino pravo ekonomsko lepilo skupnega trga, temelj omajane politične legitimnosti EU. Toda ECB in EU preprosto ne moreta uporabiti tradicionalnih antiinflacijskih orodij. Zato bo inflacija ekonomsko trdovratna in politično izjemno nevarna. Vse nižja vrednost evra je zgolj znak šibkosti EU.

  • Politična banalnost je znak nemoči

    Živimo v večdimenzionalnem svetu kriz. Narivajo se ena na drugo, med njimi ni pravih ločnic in pravega premora. Toda sedanji preplet je nekaj posebnega, česa podobnega Evropa ni doživela že desetletja. Trojček zdravstvene, energetske in prehranske krize je materialen, konkreten, zadevajoč. Ničesar abstraktnega in neoprijemljivega ni v tem. Pomanjkanje energije in hrane, njihove visoke cene in strah pred negotovostjo zadevajo v središče tržne družbe in slehernika. Prebivalstvo v EU, vajeno ekonomskega obilja in politične varnosti, je šokirano. Od svojih vlad in držav pričakujejo predvsem »mrzlo pivo in topel tuš«, kot ironizira The Economist. Toda evropski politiki danes odkrito govorijo o domačih redukcijah z energenti, težavah preskrbe z žiti, vsesplošni draginji. Očitno so ekonomske sankcije proti Rusiji postale dodaten vir za množično uničevanje blaginje ljudi, njihove in naše. Dejansko si delimo usodo skupnega čolna.

  • Golobov aksiom

    Sredi julija, slabih 100 dni po izjemni volilni zmagi Golobovega gibanja Svobode in dobrem mesecu dela nove vlade, se prve težave že kopičijo. Zaupanje volivcev postopno kopni, nekaj zaradi ekonomskih težav, pa tudi opozicijskih političnih zapletov. Največje skrbi povzročata inflacija in strah pred energetsko krizo jeseni. Vladne poletne prioritete so namenjene pandemiji, visokim cenam energentov in hrane. Koalicija je bolj hitela z odpravo spornih potez Janševe koalicije, kadrovskimi menjavami in interventnimi zakoni. Janšizem je očitno mogoče učinkovito streti le z janšističnimi sredstvi. Toda ljudi tarejo druge skrbi. Predvsem energetska negotovost in draginja. Za ekonomski paket ukrepov pa Golobovi vladi manjka sistematičnosti in prepričljivosti. Preveč je nepremišljenega govorjenja, premalo pravih in razumljivih odgovorov. Vlada potrebuje nekakšen stabilizacijski, antiinflacijski program, z jasno agendo scenarijev, politik in možnih ukrepov. Uresničljive politične obljube, energetska varnost in ekonomska stabilnost so njen »joker«. Dokler ga še lahko trdno drži v rokah.

  • Kriza srednjega razreda

    Nedavno ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji ostaja v ustaljenih okvirih tovrstnih poročil. Opisuje globalne krizne razmere, od stagnacije in inflacije do dolžniške krize. V ospredju so prelomna ukrajinsko-ruska vojna, energetska in prehranska kriza. Predpisana terapija pa je klasična, sistemske reforme, usklajenost stabilizacijskih in razvojnih politik, nova opozorila glede drugačnih tveganj. Novost je preskok od klasične metrike z BDP na razpoložljivi dohodek gospodinjstev. Blaginja ljudi je v inflacijskih razmerah pomembnejša od standardnih pogojev rasti države. Srednji sloj bo v novih razmerah vnovič nosil največje breme. Od tod že dobro desetletje vidimo vzpon populističnih strank. Neznosnosti Janševega desnega populizma smo se rešili, toda tudi levi ne prinaša odrešitve. Zato Golobovi vladi politični kapital kopni celo hitreje od ekonomskega.

  • Cena vazalstva

    Ukrajinska vojna je v nekaj mesecih spremenila geopolitiko sveta, podobo EU in Nata. Ukrajina in Moldavija sta 23. junija 2022 čez noč postali kandidatki za vstop v EU. Nato se širi po Skandinaviji. Rusija po vrhu v Madridu postaja njegov osrednji sovražnik, Kitajska prvič globalni nasprotnik. V EU je nenadoma v ospredju selektivna širitev na vzhod, ne pa na zahodni Balkan. ZDA igrajo zadnjo veliko in brezkompromisno bitko za ohranitev svoje svetovne prevlade, tudi za ceno nepredstavljivih vojn na periferiji Evrope. Politična vratolomnost teh sprememb je neverjetna, sprenevedanje vodstvenih elit v EU komaj dojemljiva. Zahod bije bržkone poslednjo bitko za ohranitev svojih globalnih privilegijev. Desetina svetovnega prebivalstva proti vsem drugim, ekonomska prevlada za ceno političnega miru. Konec je miroljubne koeksistence, ekonomskega povezovanja, štejejo politični bloki in ekonomske delitve. EU bo v tej izsiljeni novi mednarodni ureditvi plačala visoko ceno ameriškega vazalstva, morda najvišjo.

  • Zavozili, kar se je dalo

    Stanovanjska kriza je v tridesetletni zgodovini slovenske države stalnica, vse druge krize zadnjih let so bolj prehodne in začasne. Stanovanjske razmere so temelj dolgoročne blaginje prebivalstva in stanovanjska politika velja za ogledalo urejene države. Že v samoupravnem socializmu je stanovanjsko gospodarstvo dobilo položaj dejavnosti posebnega družbenega pomena, po letu 1991 pa so slovenske oblasti na tem področju povsem pogorele. Zavozili smo skoraj vse, kar se je dalo. Verjeli smo v čudežno naravo tržnih rešitev, pozabili pa na družbeno odgovornost pridobivanja in zagotavljanja stanovanj. Dobili smo veliko nacionalnih programov, resolucij in načrtovanja sprememb, toda malo ustreznih politik in učinkovitih ukrepov. Problem je po tridesetih letih dvojen. Eno je aktiviranje obstoječih nezasedenih stanovanj in hiš, drugo zadostna gradnja novih. Težava tiči v pomanjkanju najemnih stanovanj in omejenosti javnega stanovanjskega fonda. Premajhna ponudba stanovanj dviguje cene nepremičnin, v ozadju grozi stanovanjska revščina. Stanovanjska politika je namreč tako razvojna kot socialna, postala pa je žrtev neoliberalne ekonomike. Nova vlada je tu obljubila zasuk. Pesimizem stanja je nadomestila z optimizmom upanja. Toda ali ji bo uspelo, kako in kdaj?

  • Prvi vladni polom

    Vladna vrnitev v prihodnost glede regulacije cen goriv se je končala v popolnem kaosu na bencinskih črpalkah. Kupci so dan pred napovedano podražitvijo ostali brez goriva na skoraj vseh črpalkah v državi. Polom prvega resnega ukrepanja nove vlade je očiten. Odločilnih napak je bilo veliko, odgovornost pa ni zgolj vladna. Energetska kriza je posledica globalnih sprememb, od nevarnih geostrateških prerivanj do negotovega prehoda v brezogljično družbo. Visoke tržne cene energentov so zgolj posledica velikih eksperimentov in hipokrizije na energetskem področju. Inflacije zato ne bo mogoče hitro obiti, stagflaciji tudi ne ubežati. Zagotavljanje stabilne, ekonomsko znosne in ekološko sprejemljive energetske tranzicije postaja ključni izziv. Cene goriv danes razumemo kot predvsem redistribucijski problem, gre pa za dolgoročno realokacijo energetskih virov. To pa zahteva politično odgovornost in ekonomsko razvojno racionalnost. Črni ponedeljek 21. junija 2022 na bencinskih servisih v Sloveniji je zgolj znanilec teh zadreg.

  • Visoka inflacija

    Inflacija je v ZDA in tudi v EU na najvišjih ravneh od leta 1981. ECB že od junija 2021 napoveduje spremembo svoje monetarne strategije in politike. Inflacija postaja osrednji vzvod tržnih negotovosti in ekonomske nestabilnosti. Vsi se ukvarjajo z možnimi ukrepi za zajezitev rasti cen, toda pravih in učinkovitih rešitev ni. ECB ve, kaj mora storiti, manj je jasno, kdaj in kako. In za nameček J. Powell na vrhu Feda ni stari lisjak P. Volker, podobno kot Lagardova ni brezkompromisni Draghi. Tudi vlade so povsod v precepu. Tržnih cen ne morete obvladovati z dogovori, še manj z zamrzovanjem. Manevrskega prostora za subvencioniranje revnih je vse manj. Preveč je odprtih problemov, premalo pravih rešitev. Inflacija pa je že prek meja, ko začne hraniti samo sebe. Zahteva usklajen, preprost in neposreden politični pristop, predvsem pa trdo ekonomsko disciplino in potrpežljivost. Protiinflacijska ekonomska politika bo krojila politične usode Bidna, Scholza, Macrona, tudi Goloba doma. Visoka inflacija je lahko pogubna za evro, lahko zamaje tudi EU.

  • Davčna reforma

    Kračunov fiskalni svet, ena redkih verodostojnih institucij v Sloveniji, je s fiskalnega vidika ocenil koalicijsko pogodbo. Rezultati so pričakovani in niso posebno spodbudni. Koalicijska pogodba je po nepotrebnem burila politične duhove, saj ni ponudila konkretnih politik, še manj javnofinančnih posledic morebitnih ukrepov. Fiskalni svet opozarja, da vlada več govori o povečani porabi države kot o njenih virih. Davčna reforma je tod zgolj nakazana. Začenja z razveljavitvijo Janševe danajske mini dohodninske davčne reforme v predvolilnem obdobju, obljublja višje davke pri obdavčitvi premoženja in podjetij. Davki in davčni sistem so pri nas zaviti v politično meglo ideoloških sporov, z leve in desne. Neoliberalizem je v EU in pri nas še vedno prevladujoče vodilo, ki postavlja v ospredje pomen kapitala in ne dela. Toda podjetniška in socialna država nista nujno v nasprotju. To mora postati ključna poanta socialnega liberalizma Golobove vlade in nove združene stranke. Davčni sistem je tu ekonomski vogelni kamen, verjetni politični mejnik njunega uspeha.

  • Potrebujemo mirovniški zasuk

    Nakup vojaške opreme, Nato in odnos do ukrajinsko-ruske vojne bodo morda eni prvih kamnov spotike nove Golobove vlade, navznoter in navzven. Spet se je zapletlo pri orožju. Orožarske afere so stalnica nastanka in tridesetletnega razvoja naše države, vojska je zgrešen del njene identitete in suverenosti. Janševa vlada z omejenim mandatom hiti s podpisovanjem najdražje vojaške pogodbe, nova obljublja revizijo in morda tudi zaustavitev nakupa osemkolesnikov. Toda problem je globlji. Zadeva naš odnos do Nata, pa tudi do velikega militarističnega zasuka v EU. Zadeva politični razmislek o domači in tuji rabi slovenske vojske. Namesto Janševih »državniških« pozivov k militarizaciji EU in vojni v Ukrajini potrebujemo mirovniški zasuk, pogled z vidika žrtev vojne, preživelih in njihovih usod. Slovenska mednarodna kredibilnost se začenja onkraj zahodne hipokrizije in blasfemičnosti z vojno v Ukrajini. Toda ali lahko to drugačnost izrazita Šarec in Fajonova, do kod si bo upal Golob v vlogi želenega državnika drugačnega kova? Boxerji so izvrstni preizkusni kamen teh dilem in zadreg.

  • Nova krizna normalnost

    Evropska komisija (EK) je sredi maja 2022 v okviru fiskalne koordinacije članic EU pripravila spomladansko poročilo. Ocena in smernice razvoja za Slovenijo sovpadajo z nastopom nove slovenske vlade. Fiskalna konsolidacija je za vse članice odložena, izjemne okoliščine in fiskalna odstopanja se nadaljujejo. V ospredju sta sedaj prehranska in energetska kriza kot posledici sankcij zaradi rusko-ukrajinske vojne. Igra EU je tvegana, za nove domače politično-ekonomske akterje skrajno negotova. Dediščina Janševe vlade je na fiskalnem področju slaba. Zavezujoče fiskalne dokumente je tik pred volitvami zadrževala, zmedeno načrtovanje razvojnih sprememb zmanjšuje njihovo učinkovitost. Množenje bruseljskih finančnih pomoči je hkrati obratno sorazmerno z našo sposobnostjo njihove uporabe. Nova evropska priporočila za prednostno ukrepanje niso dovolj, slediti bo treba denarju. Golobova vlada stoji pred problemom postopne fiskalne konsolidacije. Pot do nje sta boljše servisiranje razvojnih izzivov in učinkovita raba evropskih sredstev. Potrebujemo krizni načrt, kako preživeti, kaj najprej reševati. Nova krizna normalnost je namreč že tu.

  • Ekonomska lahkotnost

    Koalicijska pogodba nove prihajajoče vlade ostaja znotraj ustaljene politične kulture, čeprav jo želi preseči. Ponavlja vse dosedanje napake političnega voluntarizma, čeprav hoče spremeniti načine političnega delovanja. Prihajajoča vlada v njej pozablja na krizne ekonomske razmere in razvojne omejitve, ki bodo zamejevali njene načrte. Koalicijska pogodba je torej v veliki meri žrtev ustaljenih političnih praks slovenskih koalicijskih vlad, dokument brez prave uporabne vrednosti. Dobili smo bolj spremenjeni red poudarkov, nekaj več socialnih vsebin, manj stereotipne neoliberalne agende. Pravih strateških premikov gostobesednost teksta niti ne more ponuditi. Žal smo praznih političnih zavez imeli v preteklosti že veliko, njihova usoda pa je tudi znana. Imamo petnajsto vlado v dobrih tridesetih letih, koalicijske pogodbe so očitno zgolj prvi lakmus krhkosti njihovega preživetja. Zato je skrajni čas, da se od njih v takšni obliki in pomenu poslovimo. V dobro države in vlade, ki prihaja.

  • Prvi Golobovi koraki

    Kriza stagflacije dobiva na svetovni ravni in tudi doma vedno jasnejšo podobo. Postaja novi zaščitni znak političnoekonomskega kaosa. Hitro sosledje kriz, tudi vojnih, je šokantno, fatalni odzivi politikov pa zastrašujoči. Stagflacije so relativno redki, protislovni in težko obvladljivi procesi. Običajno so znanilci nevarnih političnih razmer, kumulativnih kriz tržne ekonomije. Sedanja je predvsem rezultat pandemijske krize in ukrajinsko-ruske vojne. V njenem ozadju so širši geostrateški politični spopadi in nova ekonomska deglobalizacija. Inflacija je prevladujoči trend tega desetletja, naša pričakovanja in ravnanja jo dejansko zgolj poglabljajo. Precej je podobnosti z veliko stagflacijo konca sedemdesetih let, a še več razlik. Tokrat je ekonomsko lažje ukrotljiva, politično pa bistveno manj. Spopad z njo bo globalen, pa tudi lokalen. Zato je pomembno, kako se bo stagflacije lotila nova Golobova vlada.

  • Ko ostane le beseda?

    Francosko in slovensko volilno leto imata veliko skupnega. Francija je Slovenijo nasledila pri polletnem vodenju unije, predsedniške in parlamentarne volitve so se v obeh državah dogajale na isti dan, 24. aprila 2022. In nenavadno sta skupaj odzvanjali tudi v tujini. Ugledni Washington Post je celo onkraj Atlantika zaznal politično razliko, ki sproža upanje. Najboljše, kar se je po dolgem času zgodilo evropski liberalni demokraciji, sporoča, niso mogočne francoske volitve, temveč volilni izid v majhni Sloveniji. V evropski strateški refleksiji je to pomemben podatek. V Franciji je poraz Le Penove še vedno zmaga populistične desnice, v Sloveniji je poraz Janše vendarle zmagoslavje liberalno usmerjene levice. V obeh državah so etablirane stranke doživele neuspeh, povsod so temelj zmage nejasne obljube drugačnosti. Tu in tam gre šele za prvi polčas supervolilnega leta. V Franciji bodo karte dokončno premešale parlamentarne volitve junija, pri nas predsedniške in lokalne jeseni. Anksioznost političnega razreda v odnosu do realnih problemov sveta in sosledja zadnjih treh kriz nam je skupna. Tudi zato se v Sloveniji ne smemo delati Francozov v razumevanju francoskih volitev.

  • Bo to zmagoviti ples?

    Parlamentarne volitve leta 2022 so postale resnično prelomne. Toliko pretresov in pomembnih sporočil politični razred v Sloveniji še ni doživel. Skupno sporočilo je jasno in nedvoumno. Volivci si želijo korenitih družbenih sprememb, ne zaupajo etablirani politiki, zavrnili so aroganco in abotnost sedanje vlade. Toda politični poraz so doživeli na desni in na levi. Janševa vladna koalicija je politično pogorela navkljub izjemnim ekonomskim rezultatom in darilom državljanom. Opozicija v okviru KUL je doživela politični polom navkljub ustavitvi »janšizma«. Golobovo Gibanje Svoboda je v politično orbito pognalo protivladno razpoloženje volivcev, vendar tudi Golobova večplastna podoba alternative. Njegov politični vzpon je vnovičen dokaz globoke politične krize slovenske strankokracije. Toda imeli smo srečo, uporniški politični refleks ljudi je še deloval. Golob je vsekakor tvegana politična naložba. A njegov intelektualni, socialni in politični kapital je dovolj velik, hkrati je tudi drugačen politik. Ob novi politični aritmetiki nam tokrat morda celo uspe.

  • Populistična utvara

    Dobri ekonomski rezultati in prihodnost brez eksperimentiranja so osrednje volilno sporočilo Janševe vlade in SDS. Ljudje preprosto živijo pod sedanjo vlado bolje, je osrednji argument koalicijskega trojčka. Vlada ne obljublja, temveč daje. Ekonomski argumenti so tukaj pomembnejši kot politični. Opozicija nasprotno opozarja na neznosnost sedanjega teptanja demokracije in svoboščin, ceno Janševe avtokracije. Politični argumenti pri njej pretehtajo ekonomske rezultate. In imajo prav. Demokracijo izgubljamo na dolgi rok, ekonomski položaj ljudi pa je začasen in varljiv. Na volitvah bomo torej tehtali med tveganji začasne ekonomske blaginje in izgubo političnih svoboščin in avtonomije. Ljudem ponudijo nekaj blaginje v zameno za svoboščine. V tej kupčiji nekaj države blaginje menjamo za državo nadzora. Ekonomska uspešnost Janševe vlade je žal populistična utvara. Slovenija je na prelomnici volilne demokracije in avtokracije. »Druga republika« kot strankarska instrumentalizacija države in razgraditve civilne družbe bo ob novem mandatu te vlade politično-ekonomsko dejstvo. Zaprta avtokracija, »brez eksperimentiranja«. In to je največja nevarnost teh volitev.

  • V klinču kriz

    Gospodarske napovedi za leto 2022 so vse slabše, ukrajinska vojna krhki odboj svetovnega gospodarstva obrača v novo krizo. Na globalni ravni, še posebej v EU, in tudi pri nas. Stopnjevanje ekonomskih kriznih obdobij je predvsem posledica brezglavega političnega intervencionizma, zatona hegemonije ZDA in stopnjevanja protislovij globalnega kapitalizma. Toda tokratna kriza nove hladne vojne je nevarnejša od drugih. Poigrava se z velikimi vojnami hegemonističnih ciklov, energetsko in ekološko krizo, ekonomskim nacionalizmom in stagflacijo. Nova hladna vojna pod ameriško taktirko vodi v ekonomsko balkanizacijo sveta in politično stalinizacijo Rusije, utrjuje avtokratske režime Kitajske in Indije. Ekonomska tveganja pa se povsod stopnjujejo in jih nihče ne zapira. Energetska kriza zgolj razgalja to politično-ekonomsko nemoč in neznosno improvizacijo sedanjih političnih elit.

  • Trilema

    Triindvajseto virtualno srečanje voditeljev EU in Kitajske 1. aprila 2022 je nova epizoda brezupnega evropskega iskanja politične identitete v globalnem svetu. Vse se je vrtelo okoli odgovornega ravnanja velesil v ukrajinski vojni. ZDA in EU pričakujejo, da Kitajska ne bo podprla Rusije. Kitajska si želi drugačne svetovne ureditve, podobno kot Rusija, Indija in drugi. Kitajska je za EU hkrati strateška partnerica, ekonomska konkurentka in globalna nasprotnica. Trilema je seveda nerešljiva, če EU ostaja znotraj ameriške hegemonije. V trikotniku med ZDA in Kitajsko lahko EU ohrani svoj strateški položaj zgolj z ekvidistanco do obeh. Politično-ekonomska avtonomija EU je temelj njenega razvoja, tudi znotraj ameriško-kitajskega antagonizma. Toda to zahteva politično smelost in razvojno ekonomsko vizijo. EU je spočeta kot politični porok miru, njeni interesi so ekonomski in ne vojaški. Ukrajinska vojna je učna ura strateških napak njene vzhodne (ne)politike. Zato so evropsko-kitajski odnosi tako pomembni za prihodnost EU, če sploh še zmore in želi obstajati.

  • Volitve 2022

    Mesec dni pred državnozborskimi volitvami je jasno vsaj dvoje. Število še ne povsem potrjenih političnih akterjev na volitvah je 20. Toda razdrobljenost slovenske politične scene še ne pomeni, da je politični trg konkurenčnejši. Hkrati se še bolj jasno zarisuje notranjepolitična delitev na levi in desni pol. Spopad za nekakšno normalizacijo družbenih razmer na eni in poglabljanje sedanje avtokratske družbene ureditve na drugi. Sedanja vladna koalicija je v dveh letih temeljito razstavila državo. Onesposobila je posamezne veje oblasti, jih blokirala ali podredila. Socialni kapital je spremenila v političnega, njegova moralna amortizacija je po dveh letih usodna. Pandemija in sedaj še ukrajinska vojna sta pometli z različnostjo, drugačni pogledi so izbrisani, tudi prepovedani in sankcionirani. Cenzura je postala nova demokratična norma, na svetovni, evropski in domači ravni. Politična legitimnost je znotraj takšnih razmer informacijska utvara, demokracija volilna politična prevara. Zato povsod beležimo vzpon avtokracij in padec demokracij. Tudi v Sloveniji. Volitve bodo lahko zgolj zamenjale problematično oblast z drugačno. Odločilna bitka za prave spremembe se tedaj šele začenja.

  • Igra z ničelno vsoto

    Ruska invazija na Ukrajino ni običajna meddržavna vojna, nima lokalnih politično-ekonomskih namer. V njenem ozadju tičijo geostrateški politični interesi velikih sil, zlasti ZDA in Rusije. Zato bo konec te vojne dejansko začetek drugačne mednarodne ureditve. Mir bi lahko dosegli prej, če jim bi uspelo povezati oboje. Vrača se hladna vojna na političnem področju, ekonomsko poganjajo sankcije, informacijsko lažne pravice. Na globalni ravni imamo spopad za novo mednarodno ureditev sveta, hegemonijo ZDA in »Zahoda« želi nadomestiti vzhodni del našega sveta s Kitajsko. Politično-ekonomski in vojni cikli imajo tu domala neizbežno večstoletno mehaniko. Tretja svetovna vojna je glede obsega in intenzivnosti vpletenih držav dejansko že tukaj. Gre samo za drugačne oblike in načine vojskovanja. Ukrajinska vojna je očitno postala geostrateška prelomnica. Z usodo države in njenih ljudi se poigravajo vsi veliki akterji. Zato te nesmiselne in grozeče vojne nihče ne more in ne želi prekiniti, niti sama ukrajinska vlada ne. Nekateri predlagajo celo njeno poglobitev in širitev. Vsi politično špekulirajo na račun civilnih žrtev, razseljenih ljudi in razrušene države.