dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Le interesi kapitala

    Pandemije vedno prihajajo v valovih in trajajo več let. Po letu dni smo torej na začetku tretjega vala. Večina članic EU konec marca 2021 stavi na ponovno zapiranje dejavnosti in gibanja prebivalstva. Velika pričakovanja EU glede cepiv in precepljenosti so se izjalovila, države se spet zapirajo vsaka po svoje. Sloviti »lockdown« ostaja osrednje politično orodje zajezitve virusa. Toda sedanji je drugačen od prvega pred letom dni. Tedaj so razpadle proizvodne, logistične in poslovne verige, danes industrija deluje. Virus in kapital združujeta moči, represivni politični inženiring ustreza oblastem, triada je skoraj popolna. Ljudje so lani verjeli v izhod, danes so utrujeni od enih in drugih, nezaupljivi do vsega in vseh. Zato so »lockdowni« vse manj učinkoviti, ker so politična manipulacija, gnili kompromis interesov. Delovali bi ob popolnem zaprtju države in dejavnosti, ob visokem spoštovanju ukrepov in zaupanju ljudi. Nič od tega ne morejo zagotoviti tudi sedanji ukrepi Janševe vlade. »Lockdown« je žal neizbežen, toda predvidljiv poraz stroke in oblasti, doma in tudi v tujini.

  • Pred tretjim valom

    Pandemija covid-19 očitno prinaša po letu dni tretji val, morda manj usoden zaradi cepiv in začetega cepljenja. Svetovna proizvodnja in delitev cepiv sta postala hiter obet za množično rešitev, toda dejansko prinašata nove zaplete. EU je sredi cepilnega kaosa, čeprav je evropska komisija želela s cepivi dokazati sposobnost, učinkovitost in solidarnost svojega delovanja. Toda zalomilo se je skoraj povsod, zato vse bolj prevladuje nacionalna cepilna histerija. Ni mogoče cepiti vseh in tudi ne hitro, izbira pa je vedno travmatično političnoekonomsko opravilo. Različnih trilem je veliko, sprenevedanja pa še več. Cepivo za ljudi in ne za dobičke, cepljenje kot reševanje družbe in ne kot sredstvo političnih bojev. Slovenija postaja dober primer teh dilem in zablod. Cepljenje se tudi tu sprevrača v politični obračun in ne v pot obvladovanja krize.

  • Stara zgodba se ponavlja

    Leto dni nove vlade Janeza Janše je bila trda preizkušnja za vse, za prevzetno oblast in utrujeno ljudstvo. Protislovnega in škandaloznega spoprijema s pandemijo in politično-ekonomsko krizo ni mogoče po letu dni niti prikriti niti olepševati. Vse je na dlani, uspehi in polomije, številke in občutja povedo vse. Ekonomsko kaže vladi bolje kot politično, toda politično bo verjetno preživela, nakopičene ekonomske zadrege pa bodo ostale. Uspešnejša je pri obvladovanju in zatiranju prebivalstva kot virusa. Težava ni toliko razkazovanje njene moči, temveč nekompetentnost in nesposobnost obvladovanja problemov in razvoja. Epidemija je za vladno koalicijo zgolj krinka in koncentrirano sredstvo obvladovanja političnoekonomskega cikla. Navidezna prioriteta je nadaljevanje dela zaradi boja s pandemijo, čeprav nima strategije, kako živeti z njo. Skupni imenovalec prvega leta je ohranitev oblasti za vsako ceno.

  • Politična aritmetika za telebane

    Glasovanje o konstruktivni nezaupnici v parlamentu se je izšlo s pričakovanim porazom opozicijske koalicije KUL in zmagoslavjem Janševih podpornikov. Politična aritmetika za telebane je bila jasna, zato so si vsi oddahnili. Politični status quo očitno ustreza vsem, prave alternative ni, ne vsebinske in ne personalne. Vladna koalicija mora implodirati, Janšo lahko učinkovito zruši le on sam s svojim početjem. KUL se je poenotil nasproti Janši in ne okoli lastne politične združitve. Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge.

  • Šola ni tovarna znanj

    Vladno soglasje glede letošnjega vpisa na visokošolske zavode je še ena od komaj verjetnih političnih zapletov in ideoloških atavizmov Janševe vlade. Ustvarjanje kaosa na področju izobraževanja prinaša eno najbolj usodnih in dolgoročnih negativnih učinkov za razvoj te države in družbe. Dolgoročno zaprtje šol je daleč največji neuspeh vladnih protikoronskih politik. Mladi in ne starejši so največja žrtev te pandemije. Škoda izgube človeškega kapitala je nevidna, toda najdražja. Fizično zdravje in smrt je eno, psihično počutje in duhovno umiranje nekaj drugega. Vladni zaplet z univerzitetnim razpisom in celotno večmesečno eksperimentiranje s šolsko vertikalo sta grozljiva primera oblastnih namer. Žal razkrivata tudi nesposobnost in nemoč šolnikov na drugi strani. O neodgovornem ravnanju premiera in nesposobnosti resorne ministrice tu ni nobenega dvoma.

  • Neznanje in nekompetentnost

    Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.

  • Talci na ladji političnih norcev

    Dihotomija med zdravstvom in gospodarstvom, dilema zapiranja ali odpiranja poslovnih dejavnosti in načina življenja, je konec decembra 2020 osrednja politična tema države. Spor med zdravstvenim in gospodarskim ministrom je zgolj razpoka v kaotičnem in nesistemskem ravnanju vlade. Janševa vlada pa očitno nima plana B. Epidemiološka kriza je že zdavnaj prerasla v politično, Slovenija plačuje v drugem valu epidemije visok človeški davek. Politični inženiring vlade je doživel neuspeh, serija njenih napak prerašča v tragedijo. Parlamentarna aritmetika onemogoča sankcioniranje politične odgovornosti, pravne nihče ne sproži. Običajno krizni menedžment zahteva zamenjavo vodstvenih ekip in spremembo strategije, politik ter ukrepov. Toda tega za zdaj ni, sistemska entropija pa eksplozivno narašča. Sedanja politična polarizacija v Sloveniji je žal zgolj posledica institucionalnih disfunkcionalnosti države po tridesetih letih. Postali smo žrtve njenega uspeha in talci na ladji političnih norcev.

  • Dejstva o vojski

    Sprejem zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski (ZZSISV 26) in spektakularni začetek pobude za referendum o tem postajata osrednja fronta politično- ekonomskega spopada v državi. Stara tema vedno znova buri politične duhove in strasti, Slovenska vojska (SV) je že trideset let torišče političnih manipulacij in strokovnih zablod. Pandemija je vse skupaj zgolj izostrila. Covid-19 je zdravstveni problem in hkrati otipljiva varnostna grožnja državi, priložnost za obrambni zasuk te kokošje države. Virusi so nevarnejše orožje od konvencionalnih oborožitev, prihodnje velike vojne bodo biološke in ekološke. Hibridne vojne zahtevajo drugačne pristope, brez starih vojaških zablod. Naložbe v zdravstvo in znanost so dejansko obrambna investicija, zavezanost vojske civilnim potrebam je najboljša obramba države. SV je vse bolj arhaična institucija, vse bolj podobna politični misiji JLA. Investicijski ciklus 2021–2026 potrjuje zgrešene vojaške naložbe za obrambo države.

  • Nemoč EU

    Slovito Janševo pismo o upoštevanju vladavine prava v EU je ponovni dokaz, kako je vedno znova v teh krajih odločilna in usodna pisana beseda. Politični sarkazem je slaba uteha za diplomatsko poigravanje z mlado, majhno in ranljivo državo v političnih vrtincih EU. Poljsko-madžarska blokada sedemletnega proračuna in finančnega svežnja pomoči je nevarna past. Janša se je s samooklicano posredniško vlogo vanjo ujel, ne da bi jo dobro razumel. Tveganje je ekonomsko, pa tudi politično. Doleti nas lahko politično izrinjanje, ostanemo lahko brez dela evropskih sredstev ali pa obveljamo za brezvezne zdraharje. Na srečo EU ničesar od tega ne more in ne zmore izpeljati. Toda dileme so drugje. Janša je s svojimi nebulozami samo druga stran zavožene EU, njene evrokracije in nacionalnih političnih elit. Pred leti smo bili sami žrtev evropskih prisil pri sanaciji bank. Guverner BS je tedaj podobno kot sedaj Janša podrejal državo tujim interesom, žrtvovali smo lastne ljudi na tuj račun. Beda takšnega političnega delovanja je očitna in to je problem.

  • Šesti protikrizni paket

    Šesti vladni protikrizni paket sovpada z drugim velikim poslovnim zaprtjem države, splošno karanteno za večino prebivalstva. Hipertrofija vladnih zakonov za omilitev pandemije je obratno sorazmerna z rezultati njenega obvladovanja. To je nedvomno velik politični in strokovni poraz Janševe administracije. Vnovični »lockdown« države prihaja prepozno, posledice so kaotične, dramatične in dokazljive. Slovenija je tokrat zdravstveno na kolenih, ekonomska škoda bo visoka, država je politično razklana in ohromljena. Janševa vladavina se sesuva vase. Vse bolj jo vežeta samo še ekscesno vedenje prvega ministra in politični imaginarij zlovešče pandemije. Most med človečnostjo in ekonomijo je vlada podrla v nekaj mesecih, danes ji zaupa slaba tretjina ljudi. Bitka je za zdaj izgubljena na vseh treh frontah, zdravstveni, ekonomski in politični. Vrstni red dokončnega zloma vladajoče koalicije je samo še vprašanje časa in števila umrlih.

  • Voditeljice

    Zgodovinsko naključje je leta 2020 postavilo na globalni politični zemljevid štiri političarke, Merklovo, von der Leyenovo, Lagardovo in Georgievo. Prvi dve sta se znašli na čelu EU, drugi dve obvladujeta finančni svet prek ECB in MDS. Najvplivnejši moški trio Trump-Xi Jinping-Putin vodi svet v konfrontacije, ženski kvartet ponuja upanje v njegovo rešitev. Dokazov je dovolj. Države z ženskim političnim vodstvom so učinkovitejše v spopadu s covid-19, tudi v biznisu so ženska vodstva boljša pri kriznem menedžmentu. Način prilagajanja na nove razmere v 21. stoletju zahteva asertivni menedžment, zmagoviti slog vodenja usmerjajo »ženski« principi. Covid-19 je razkril tisto, kar smo že vedeli. Feminizem je največja socialna revolucija 20. stoletja, boj za ekonomsko in politično enakost se začenja pri neenakopravnosti spolov. V novi revoluciji ženskega vodenja je morda možnost odrešujočih sprememb sveta.

  • Varuhinja neoliberalizma

    Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sredi julija izdala šesto ekonomsko poročilo o Sloveniji, ki sovpada z deseto obletnico našega članstva v tej mednarodni organizaciji. Pohval z obeh strani ni manjkalo. Slovenija kot majhno odprto tranzicijsko gospodarstvo v marsičem simbolizira vrednote, razvojni pristop in želeno reformno agendo OECD. Na drugi strani je Slovenija svoj gospodarski napredek vse bolj vezala na njihova priporočila in usmeritve. Strategija razvoja Slovenije 2030 je nastala pod pokroviteljstvom OECD in je neuporaben nacionalni izdelek. Ekonomska diplomacija je eno, uspešnost poročil in priporočil pa nekaj drugega. Sedanje ekonomsko poročilo ostaja v standardnih okvirih napovedi in dveh scenarijev, opozarja pa predvsem na dolgoročno vzdržnost javnih financ zaradi staranja prebivalstva, na trgu dela, v reformi zdravstvenega in pokojninskega sistema. Dobili smo standardna opozorila za stare probleme. Novo je zgolj to, da jih v desetih letih dobiva že šesta vlada. Šest poročil za šest vlad v desetih letih. OECD in Slovenijo človek mora imeti rad.

  • Mi vsi smo Ivan Gale

    Trojni obraz krize covid-19 po dveh mesecih dobiva novo podobo. Sproščanje ukrepov spremlja povečanje političnih spopadov, zdravstveni problemi se umikajo ekonomskim. Grozeči cunami pandemije smo zaustavili z ostro karanteno, v izhodni strategiji vlada in njeni epidemiologi bolj kot sprostitev predlagajo redčenje mobilnosti. Zato bo potek normalizacije dolg in postopen, pravi zapleti šele prihajajo. Izhodna strategija je tako kot dosedanji svežnji pomoči bolj kaotična kot sistemska. Veliko besed, toda malo vsebine, veliko denarja za malo učinkov. Birokratski nesmisli se v postkoronskih ukrepih stopnjujejo, izvedljivost pa je vse manjša. Janševa vlada si je naložila več, kot zmore, Šarčeva opozicija nadaljuje svoje polomije. Začenja se politični boj za interpretacijo navidezne epidemijske zmage, ekonomska in socialna kriza pa se poglabljata. Počivalšek postaja s svojo aroganco presečna karikatura te oblasti. Njegovo politično preživetje bo začetek konca tretje Janševe vladavine.

  • Nova priložnost za socializem?

    Prvomajski praznični okviri so običajno obarvani z obujanji družbenih utopij, političnim mešanjem starih razrednih nostalgij in iskanjem novih brezpotij. Sedanji svetovni krizni kaos je to iskanje ogledal zgolj izostril. Covid-19 je razkril vse slabosti globalnega kapitalizma, socialnih in zdravstvenih sistemov, krhkost liberalne demokracije. Namesto odprte družbe smo pristali v zaprtih, globalni trg so nadomestile državne avtarkije. Toda pandemija ni vzrok, temveč bolj posledica ekološke in družbene krize. Kapitalizem nosi kot krovni družbeni sistem temeljno odgovornost za takšno stanje. Zato vrnitev v novo normalnost sodobnega kapitalizma ni rešitev, temveč del problema. Bomo torej živeli drugače, bolj odgovorno, bo problematični kapitalizem zamenjal vzvišen »ekosocializem«? Apokaliptična prihodnost covid19 naplavlja starega Marxa iz Bede filozofije. Zgodovina je bila in je hkrati ni več.

  • Janševa tretja

    Slovenija je 3. marca 2020 dobila štirinajsto vlado, Janez Janša je v tretje postal premier. Politično hazardiranje Marjana Šarca se je spremenilo v katastrofo za levosredinsko vladno koalicijo, vlada je razpadla, pričakovanih novih volitev pa ni. Levosredinske stranke imajo doma po EU težave s političnim vladanjem in ekonomskim obvladovanjem države. Janšo so dejansko postavile na oblast s svojo politično poniglavostjo in nesposobnostjo. Pogajanja za novo koalicijo so bila kratka in uspešna, toda koalicijska pogodba nove Janševe vlade je slab politični izdelek. Janša je od nekdaj boljši v taktičnih bojih kot v strateških premislekih. To velja tudi za Orbánovo senco, ki ga je obsijala na mednarodni sceni ob izvolitvi. Politika izrednih razmer zaradi epidemije koronavirusa je za novo vlado dobrodošlo okolje. Slabše so in bodo ekonomske možnosti tega polovičnega mandata. Vladna koalicija bo v teh razmerah preživela, krizni menedžment bo njeno temeljno vodilo in orodje. In tega Janša obvladuje bolje od drugih.

  • Članice Nata največja grožnja Sloveniji

    Praznovanje sedemdesetletnice obstoja Nata in petnajste obletnice vstopa Slovenije vanj spominja bolj na sedmino kot na bleščavo predstavo. Nato je aprila 2019 preživeta in prežvečena zgodba, ena najuspešnejših vojaških alians se lomi zaradi notranjih nasprotij. Politično ga pod Trumpovo taktirko rušijo ZDA, Evropa mora zanj plačati višjo ceno. Mir je staro političnoekonomsko blago, mimikrija permanentnih vojn pa je večja kot kadarkoli. Slovenija je na križišču teh strateških razpotij povsem zmedena. Vključitev v Nato je varljiv politični uspeh, toda Slovenska vojska (SV) je danes v večjih težavah kot kdaj prej. Nato je razgradil njen nacionalni sistem. Zunanje grožnje so za Slovenijo sorazmerne z igro velikih sil, pod okrilje katerih silimo, na mejah nam še najbolj grozijo članice Nata. Zato bolj ko govorimo o grožnjah varnosti, bolj nas ogroža sama varnost.

  • Prodajmo banko, zaprimo državo in pojdimo pred Dunaj

    Dopolnitev ustavnega zakona o NLB pomeni nov brezupen korak slovenske politike pri reševanju tega meddržavnega gordijskega vozla. Sporne so tako njegova ustavnopravna vsebina kot tudi političnoekonomske, pravne in poslovne posledice. Ekonomska vojna in plenjenje premoženja na obeh straneh Slovenijo in Hrvaško samo oddaljujeta od končne možne rešitve, mednarodno pravni zapleti se povečujejo, oportunitetni in dejanski stroški možnih rešitev pa tudi. Ves sedanji zastavek in dolga zgodovina reševanja NLB od leta 1991 je seveda mednarodnopravno sporna, ekonomsko napačna in politično škodljiva. Dokazuje našo politično nezrelost in strokovno šibkost, zato bi zahtevala popolno revizijo in spremembo dosedanje strategije ukrepanja. Toda ne s političnimi krjavlji, ki so zaplete povzročili, ali novimi, ki bodo zaradi neukosti neumnosti samo poglabljali.

  • »Modernost« skrajne desnice

    Zmaga Giorgie Meloni in vlade desnega centra je potrditev zmagovite poti desnega populizma v EU, od Švedske na severu do Italije na jugu. Njena zmaga na izrednih volitvah je posledica tradicionalne politične nestabilnosti in stopnjevanja ekonomskega kaosa v državi. Bila je prepričljivejša in spretnejša od politične konkurence, čeprav ni ponudila nobenih idej in rešitev. Italija je trenutno največji in najslavnejši ekonomski bolnik EU, odvisen je od njene pomoči. Italija ekonomsko ne more preživeti brez EU, Melonijeva pa politično pade brez ekonomske utehe prebivalstva. Morda lahko politično uspe s kombinacijo nove ideologije in nacionalnega razvojnega projekta, kot je to pred stotimi leti uspelo Mussoliniju. V politično-ekonomskem kaosu in kriznih katastrofah skrajna desnica deluje prepričljivejše od leve sredine. Spreminja se politična reprezentativnost, neoliberalna ekonomska agenda zahteva radikalne odgovore. In te, paradoksalno, danes drži v rokah skrajna desnica in ne levica.

  • Davos, mrtev

    »Davos, ta tradicionalni simbolni naziv za letno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), je mrtev. Že drugič zapored so WEF zaradi pandemije prestavili na splet. Srečanje brez srečujočih se s tem izgublja svoj smisel in pomen. Veličastna strokovna mreža in vplivni politični projekt profesorja Klausa Schwaba s številnimi letnimi analizami, poročili in posveti postopoma izgubljata zagon in tudi sponzorje. Davos je vedno želel biti ogledalo sveta in znanilec njegovih sprememb. Priklonil se je zahodnemu globalnemu kapitalu, spodbudil azijske države in odprl vrata tretjemu svetu, mladim in nevladnim organizacijam. Deležniški kapitalizem je bila Schwabova vizija novega sveta, revolucionarni naboj je pripisoval novim tehnologijam in ne starim razrednim bojem. Toda pandemija je razkrila blasfemičnost ekonomske globalizacije in ranljivost politične povezljivosti. Opuščanje davoških srečanj sovpada z vzpostavljanjem nove hladne vojne. Svet z Davosom ni bil kaj prida, brez njega je videti še slabše.

  • Sprememba paradigem

    Nobelova nagrada za ekonomijo leta 2021 je v rokah Davida Carda, Joshue Angrista in Guida Imbensa. Izbira je ob plejadi bolj razvpitih ekonomistov nekoliko presenetljiva, toda hkrati tradicionalna po obliki in vznemirljiva glede vsebine. Kanadčan Card in dva Američana, kakopak moški nagrajenci, predstavniki treh elitnih ameriških univerz, Berkleyja, MIT in Stanforda. Njihovi znanstveni prispevki se prepletajo, pripadajo epistemologiji naravnega eksperimentiranja, raziskovanju drugačnega sosledja vzrokov, povezav in učinkov. Smisel znanosti so eksperimentiranje, razumevanje konsekvenc različnih izbir in opredelitev dobrih odločitev. Toda kavzalnost je pri kompleksnih sistemih in tveganih procesih pogosto zabrisana, tudi zavajajoča. Angrist in Imbens sta prispevala teoretska orodja za učinkovitejše sintetiziranje teh spoznanj, Card se je proslavil z empiričnimi dognanji zlasti na trgu dela. Svet zahteva radikalno spremembo paradigem. Letošnji nagrajenci so del teh stremljenj.

  • Finančni otroški vrtec

    Srečanje finančnih ministrov na Brdu na začetku septembra 2021 je privabilo pomembne visoke predstavnike evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada in OECD. V ospredju sta dve temi, vpliv podnebnih sprememb na oblikovanje finančnih politik in fiskalna vzdržnost pri oživljanju sedanjega gospodarstva. Prva tema zadeva finančni sektor in nove trajnostne finančne instrumente. Druga je za nas usodnejša. Zadeva postopno uvajanje drugačnih fiskalnih pravil, ko bodo države prisiljene zmanjševati javni dolg. Tukaj so pomembne razvojne reforme pri strukturi javne porabe in obdavčevanju. In tu tičijo slovenski problemi. Imamo velike infrastrukturne investicijske načrte in prihajajoče fiskalne omejitve. Fiskalni svet že dobro leto opozarja na strukturni položaj javnih financ in njegova tveganja. Vlada intenzivno potuje po Sloveniji, obljublja dolgoročne investicije in sadi rožice kratkoročnih zadolžitev. To zgodbo smo v letih 2005–2008 že videli. Epilog poznamo. Janša je politično izgubil, državo pa ekonomsko pogubil.

  • Zelena agenda?

    Naravne katastrofe in oživljanje novega vala pandemije so zaznamovali letošnje poletje. Zadnje poročilo IPCC sredi avgusta ne dopušča nobenih izmikanj in opravičil. Podnebne spremembe vsak dan vedno bolj dramatično spreminjajo naše razmere in načine življenja. Globalni indeks podnebnega tveganja potrjuje te navedbe, podobno tudi svetovno podnebno varnostno poročilo. Ekološke katastrofe ne izbirajo geografskih in demografskih meja, zadevajo vse, le bogate prizadenejo manj kot revne. Brez globalnih sprememb v načinu življenja in dosedanjega razvoja, brez planetarne odgovornosti vseh in vsakogar ni prave rešitve. Ekonomski tržni pristopi tukaj odpovedo, načrtovanje želenih sprememb zahteva globalni politični konsenz in sodelovanje. Toda zeleni razvojni preboj čakajo zgolj drugačne ekološke omejitve in nova sprenevedanja. Spremeniti bi morali obstoječi kapitalizem in razvojno paradigmo sedanje civilizacije. Preveč nalog za dve generaciji slabih učencev 21. stoletja.

  • Moralni bankrot

    Afganistan je sredi poletja 2021 prepričljiv dokaz zatona stoletne ameriške politično-ekonomske prevlade. Vojaški umik je dogovorjen, toda poraz je očiten ter zadeva ZDA in tudi Nato. Afganistan je staro križišče geostrateških interesov in vojnih spopadov. V njihovem ozadju ostajata prezrta trdoživa afganistanska rodovna skupnost in neskončno trpljenje ljudi. Ekonomska antropologija pove tukaj več kot politična ekonomija. Skrivnost vojaške in politične uspešnosti talibov je kompleksnejša od banalnih zahodnih razlag in večnih ameriških prevar. Mogočni vojaški stroj ZDA sta zlomila gverila in upor domačinov, pa tudi ekonomski stroški političnih zablod Washingtona. Posledice poraza bodo hude. V ZDA ga bo politično plačal Biden, v EU bodo afganistanski begunci poglobili njen notranji razcep. Pridobila bo Kitajska, Afganistan čaka nova islamizacija družbe. Slovenija pa bo lahko vnovič pokazala svojo nacionalistično samozazrtost in ksenofobijo do tujcev.

  • Mehki pandemijski totalitarizem

    Pandemijska mišelovka se v drugi polovici avgusta ponovno zapira, četrti val pandemije je že konec julija krivuljo okuženih obrnil navzgor. Marijino vnebovzetje sredi avgusta je z vladne strani priporočen mejnik za vrnitev Slovencev domov in samoomejevanje stikov do začetka septembra. Nemško priporočilo sredi junija je bilo podobno. Pandemije očitno še ni konec, zadrege s SARS-CoV-2 pa so z vsakim valom večje. Dosedanji postopki zapiranja in odpiranja družbe niso niti ekonomsko niti socialno več vzdržni, odrešilnih političnih in zdravstvenih pristopov pa ni. Cepljenje in želena kolektivna imunost sta trenutno edino upanje, toda ljudje v to ne verjamejo več. Kako je mogoče dolgoročno normalizirati življenje z virusom, ostaja najprej skrivnost strokovnega razodetja. Hkrati pa postaja »nova normala« modificirane predpandemijske družbe del političnega inženiringa. Z vsakim krogom pandemije smo bliže Orwellovemu svetu 1984.

  • Novi turizem

    Turizem doživlja drugo leto zapored izjemne razmere, pandemija je povzročila tej dejavnosti največ globalne škode. Posledice so dramatične in dolgoročne. Pandemijska kriza je drugačna od ekonomske, bolj prizadene ljudi kot kapital. Zapiranje meja držav ter prepoved potovanj in delovanja turističnih organizacij sta povzročila izjemno krizo. Turizem je na vseh ravneh postal najbolj prizadeta gospodarska panoga. Varno oživljanje turizma bo odvisno od uspešnega cepljenja in kulture varovanja. Zaupanje je tudi tukaj ključno politično in poslovno vprašanje. Šele potem stopajo v ospredje drugačni načini turističnega delovanja, novi poslovni modeli. Pandemija bolj spreminja vedenje turistov, zato mora biti drugačna tudi turistična ponudba. Več bo vračanja k domačemu gostu, pomembna bo individualizacija izbire, drugačne povezljivosti in participativnosti. Turizem mora postati bolj trajnosten, v ospredju so varnost, avtentičnost in butičnost. Slovenski turizem je že sedaj del teh novih trendov. Država je bila s svojimi omilitvenimi ukrepi naklonjena turizmu, toda premalo diferencirano. Slovenija tudi v postpandemijskem obdobju ohranja turistični potencial, žal pa izgublja političnega.

  • Nova monetarna strategija ECB

    ECB je v začetku julija 2021 objavila dolgo pričakovano spremembo svoje strategije; zadnjič je to storila leta 2003. To pove marsikaj. Najprej, da monetarno politiko že dolgo poganjajo problematične konvencionalne modrosti in precej neodgovorni ukrepi. Kaže na asimetrijo inflacijskih in drugih gospodarskih ciljev, na težavno koordinacijo monetarnih in fiskalnih politik. Centralno bančništvo pretresajo identitetna kriza, politična oktroiranost in tehnokratski slog odločanja. EU je ECB postavila v nenormalne institucionalne okvire in ji naložila neizvedljive naloge. Evro je denar brez jasne suverenosti, monetarna unija brez bančne ne more preživeti. Monetarna politika brez fiskalne nima prave moči, fiskalne unije pa ni brez politične. In tu se evropska zgodba konča. Nobena nova strategija ECB ne more rešiti teh institucionalnih zadreg in nagovoriti ključnih problemov. Nova strategija prinaša nekaj potrebne fleksibilnosti, toda ne odgovarja na svoja ključna tveganja in dosedanje izzive. Pričakovali smo več, kot smo dobili.

  • Velikanski razkorak

    Kulturni sektor je v pandemijski krizi 2020–2021 utrpel eno največjih ekonomskih in družbenih škod. Hkrati pa EU že pet let kulturni sektor povzdiguje kot ogelni kamen nove evropske identitete. Evropska komisija pod vodstvom von der Leynove je novo dizajniranje evropske družbe celo povezala s stoletnico Bauhausa. Vplivno mednarodno umetniško gibanje je v dvajsetih letih 20. stoletja tlakovalo pot socialnoekonomski tranziciji evropske industrijske družbe. Novi evropski Bauhaus naj bi podobno simboliziral prehod v novo družbo 21. stoletja, z drugačnimi ekološkimi in socialnimi rešitvami. V družbi omejenih virov ne moremo živeti v iluzijah brezmejne rasti in blaginje enih na račun drugih. Prihodnost planeta ni zgolj ekonomski in okoljski projekt, veliki evropski zeleni dogovor zahteva novo družbeno pogodbo. Ne gre zgolj za premik razvojnih paradigem, temveč tudi družbene estetike. Trajnost mora postati lepa, da bi bila ljudem dopadljiva. Preprosto, kultura in ekonomija sta cement našega razvoja, umetnost je gonilno kolo njunih sprememb.

  • KPK, 100 let

    Stota obletnica ustanovitve kitajske komunistične partije (KPK) ni običajen dogodek. Komunisti nominalno niso na oblasti v nobeni pomembnejši državi sveta, Kitajska pa kot pax sinica stavi na njegov globalni vrh. Ena država dveh sistemov, politični kapitalizem z najučinkovitejšim gospodarskim razvojem. KPK zagovarja interese delavcev in kmetov, pa tudi nosilcev kapitala. Toda najbolj skrbi za politično in ideološko prevlado ožje partijske elite. KPK je najvplivnejša politična stranka na svetu, zajema vse pore kitajske družbe. To ji daje potrebno legitimnost in stabilnost, hkrati pa razvojno moč. Kitajska je v petnajstih letih nadoknadila petdeset evropskih razvojnih let. Kitajski ekonomski čudež je del političnega inženiringa partije. KPK je od leta 1949 ohranila sebe, ker je spremenila kitajsko družbo. Tega druge stranke ne znajo in zmorejo.

  • Prihaja CBDD

    Digitalna in zelena preobrazba sveta naj bi hkrati spremenili razvojno paradigmo in rešili planet. Digitalni denar je postal simbol novega zasuka in resetiranja stare političnoekonomske ureditve. Finančna in pandemijska kriza sta povsem obrnili sosledje ekonomskih politik in ukrepov. Digitalni evro, dolar ali kitajski juan so dejansko pred vrati, digitalizacije družbe in gospodarstva ni mogoče doseči s tradicionalnimi denarnimi sistemi. Centralnobančni digitalni denar (CBDD) je zgolj drugačna, nova oblika javnega denarja. Centralna banka lahko z njim bolje uravnava likvidnost ter neposredno monetarizira podjetja in potrošnike. Transmisijski mehanizem CBDD omogoča izpeljavo tudi bolj vratolomnih finančnih idej, kot sta »helikopterski denar« ali pa »univerzalni temeljni dohodek«. Centralna banka ne potrebuje več denarnih posrednikov, monetarna in fiskalna politika z uporabo CBDD postaneta eno. Digitalna revolucija tržne ekonomije tiči dejansko v denarju in ne v produkciji in na trgu.

  • Tridesetletnica

    Tridesetletnica slovenske državnosti očitno prihaja v nepravem trenutku. Namesto splošne vznesenosti in zadovoljstva nad prehojeno potjo prinaša zaskrbljenost ljudi in stopnjuje njihovo nezaupanje v državne institucije in politike. Država je nastala v enkratnih zgodovinskih okoliščinah razpada socialistične države. Njeno tranzicijo je bolje prestala ekonomsko kot politično. Politično je bila prva, ki je stopila v EU in hkrati ekonomsko prevzela evro. Nova država je želela postati nekakšna postsocialistična druga Švica, toda razvojno so nas dohiteli in tudi že prehiteli drugi. Ekonomska integracija ji po petnajstih letih ni prinesla odrešujoče razvojne konvergence, Slovenija že deset let tiho caplja na mestu. Politične krize se zato stopnjujejo, odgovornosti za razvojni preboj ne zmore prevzeti nihče. Zato je tridesetletnica bolj zagledana v politično preteklost kot usmerjena v ekonomsko prihodnost.