dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Beda zahodne civilizacije

    Podnebni vrh v Madridu, COP 25, ni izpolnil pričakovanj, kar pa ni nobeno presenečenje. Nova evropska komisija je prav med globalnim podnebnim dogovarjanjem sprejela Evropski zeleni sporazum. EU naj bi do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina z novim načinom življenja ljudi. Spremembe zadevajo vse gospodarske sektorje in potrošnjo, dobili bomo krovni podnebni zakon, potrebne finančne mehanizme za naložbe. Bo zelena agenda novo lepilo EU, lahko postane spodbuda za svetovno ukrepanje? Podnebni begunci in izbira pravih ekonomskih ukrepov so dober kazalnik te neznosne politične mimikrije. Toda bodimo realni, čeprav mislimo nemogoče. Podnebne spremembe so preprosto prevelik zalogaj za sedanje upravljavske elite. Podnebni sporazumi so zato politično-ekonomske igre brez meja na omejenem zelenem planetu. To je največji, morda tudi zadnji paradoks te civilizacije.

  • Natova logika

    Londonska deklaracija Nata ima za to ameriško evropsko vojaško združenje bolj simbolni kot realni pomen. London je njegov prvi sedež, tu se končuje praznovanje njegove sedemdesetletnice, tudi tridesetletnice padca komunizma, zaradi katerega je bil spočet. Politična predstava v Londonu je bila semenj sprenevedanja in hkrati dokaz nemoči EU. Nato je dejansko začetek evropskih integracij in iskanj alternativnih rešitev leta 1949. Tudi danes bi lahko pomenil ključ do želenih reform, ekonomija in varnost, evro in vojska so ogrodje, orodje in lepilo skupnosti. Macronove ideje o možgansko mrtvem Natu in Trumpovo reševanje ameriške globalne prevlade z vojsko so tu zgrešile cilj. Čas politične lobotomije ne more nadomestiti časa anatomije, če ostanemo pri stari primeri Danila Kiša.

  • Slaba politična popotnica

    EU je z Ursulo von der Leyen in novo ekipo evropskih komisarjev začela enega najzahtevnejših mandatov v dosedanji zgodovini EU. Tveganja v obdobju 2019–2024 niso toliko ekonomska, temveč predvsem politična. Von der Leynova je sprva komaj dobila mandat, komisija je novembra slavila udobno večino. Dobili smo prvo, dovolj graciozno in tudi odločno žensko predsednico, toda politično šibko in neizkušeno. Zagotovo bo vodenje EK bolj asertivno, verjetno tudi bolj konsenzualno, toda ali bo tudi dovolj strateško? EU potrebuje dejanski politično-ekonomski zasuk. Junckerjeva komisija ga ni izpeljala, ker ga ni zmogla niti opredeliti. Tudi program von der Leynove za zdaj nima jasnega koncepta in identitete, čeprav so evropske zadeve kot vedno precej brezupne. Nekoč obetaven projekt preveva strah pred ekonomskim trohnenjem, politični razpad postaja z brexitom realna alternativa. Lahko von der Leynova ponudi odrešujočo alternativo?

  • Kako se odzvati?

    Recesija ima na Googlu konec leta 2019 enako število zadetkov kot leta 2008, ko je svet pretresla globalna finančna kriza. Njene napovedi potrjujejo padanje gospodarske rasti in svetovne trgovine, večjo politično negotovost, krčenje poslovnega zaupanja. Kompleksnost globalnih ekonomskih razmer je velika, lokalna krizna žarišča se gostijo, učinkovitih in prodornih rešitev pa ni videti nikjer. Neoliberalni model kapitalizma je temelj krizne gangrene, toda za zdaj nima sistemske alternative. Ocene nastopa recesije v naslednjem letu se gibljejo med eno in dvema tretjinama. Tu so vlade, podjetja in gospodinjstva na skupni ladji, toda z različnimi možnostmi preživetja. Kaj torej storiti in kako se na novo recesijo lahko odzovemo?

  • Šarec in Vasle

    Banka Slovenije (BS) je v začetku novembra 2019 uveljavila vrsto omejevalnih pravil glede kreditiranja prebivalstva. Navidezno manj pomembni ukrepi so odprli več ekonomskih vprašanj, kot pa ponudili političnih odgovorov. Kreditiranje prebivalstva ni temeljni problem slovenske razvojne ekonomike in finančne stabilnosti. Zato ukrepi BS niso prepričljivi. Prinašajo več družbenih stroškov kot ekonomskih koristi, delujejo preostro, na napačnem koncu in tudi prociklično. Prvič so pri tem neposredno trčili interesi BS in vlade. Razkrili so slabo koordinacijo ekonomskih in razvojnih politik države in koš sprenevedanj glede odgovornosti enih in drugih. Zato lakonična skrb za kreditno sposobnost gospodinjstev in socialne razmere prebivalstva ne more povrniti njune izgube zaupanja in kredibilnosti. In to je problem, tako Vasleta kot Šarca.

  • Prej opomin kot spomin

    Berlinski zid je simbolno padel 9. novembra 1989, pomenil je začetek spektakularnega konca socialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, tudi na Balkanu. Evforija je zajela vse in vsakogar, mirni konec hladne vojne je obetal medsebojno spoštovanje, nove dogovore in sodelovanje. Združitev obeh delov Nemčije je bil najboljši dokaz tega zgodovinskega preobrata, odprla je pot kasnejši širitvi EU. Toda padec zidu, združitev Nemčij in širitev EU so hitro pokazali nekaj usodnih spregledov. Osvobajanje držav še ni svoboda ljudi, prehod brez zmagovalcev in poražencev se je spremenil v triumfalnost novega zahodnega gospostva. Toda politična pričakovanja se po tridesetih letih ekonomsko niso uresničila niti v Nemčiji in še manj v EU. Padec berlinskega zidu je zato prej opomin kot spomin na triumfalen »konec zgodovine« dolgega 20. stoletja.

  • Kloaka sprenevedanj

    Odstavitev uprave Petrola še vedno upravičeno buri duhove in poglablja dvome o stranpoteh korporativnega upravljanja. Zgolj naključje je povezalo usodno sejo nadzornega sveta (NS) Petrola 25. oktobra 2019 in predstavitev protokola za ravnanje članov NS glede političnih in drugih pritiskov v okviru Združenja nadzornikov Slovenije. Temelj korporativnega upravljanja, od vodenja do nadzora družb, so odgovornost, transparentnost in etičnost ravnanja. V Petrolu so akterji na eni in drugi strani očitno te zaveze podredili svojim interesom in strastem. V središču spopadov imamo torej novo zgodbo o poslovnih vitezih in damah, političnih vojščakih in poslovnih čarovnikih, plačancih in izobčencih. Petrolova zgodba je nov poduk, kam lahko pripeljejo takšne igrice in peskovniki. Kot vedno na račun razvoja poslovne skupine, pa tudi slovenske države.

  • Ne bo krofov

    Vladni proračun za leti 2020-2021 dobiva posebno političnoekonomsko težo, čeprav se je sprva zdel lahek zalogaj za vladno koalicijo. Skupna zgornja meja izdatkov je najvišja doslej, proračunski presežek je v načrtovanih okvirih fiskalnih pravil. Toda jesenski čas je prinesel nepričakovana tveganja. Ohlajanje domačega in evropskega gospodarstva, politične zaplete v koaliciji in spremljajoči Levici, frontalni napad desne opozicije. Sprejem proračuna postaja za vlado politično vedno bolj negotov, ekonomsko pa je brez prave usmeritve. Vlada nanj ni pripela nobene celovite reforme, fiskalna politika ostaja s svojimi pravili domača anatema. Evropska komisija in ECB ostajata na področju svojih politik ob menjavi vodstev enako nedorečeni. Zato je domača zmeda okoli aktivnejše fiskalne politike lahko za Slovenijo usodnejša, kot se zdi.

  • Kriza identitete

    Veliko jesensko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (BS) v Washingtonu, sredi oktobra 2019, prinaša dvoje sporočil. MDS in BS po 75 letih obstoja nista pripravljena na korenite reforme, obe instituciji sta z novimi vodstvi znova ponudili preživete rešitve. Dva temeljna stebra povojne mednarodne ekonomske ureditve sta v slepi ulici, sredi geopolitičnega kaosa med ZDA, Kitajsko in Rusijo, s šibko EU. Zadnja desetletja sta ponujali oporo neoliberalizmu, bili sta orodje bogatih držav na račun periferije globalnega kapitalizma. Danes ostajata brez ambicij glede nove mednarodne ureditve, z zgrešenim naborom ekonomskih in razvojnih politik. Demokratični primanjkljaj njihovega upravljanja je z leti postal usoden za ekonomsko neodgovornost njunega delovanja. MDS in SB sta obstala, ker nismo sposobni ustvariti drugačnih alternativ.

  • Ekonomija s srcem

    Izbira treh Nobelovih nagrajencev za ekonomijo v letu 2019 je v vseh pogledih nenavadna in izjemna. Nagrajeni trio je pisana druščina treh ekonomistov iz dveh prestižnih ameriških znanstvenih ustanov, MIT-a in Harvarda. Toda Esther Duflo je Francozinja, Abhijit Banerjee se je rodil v indijskem Mumbaju, Michael Kremer pa je Američan. Trojica je raziskovalno in življenjsko tesno povezana, nagrado so dobili za skupno delo na področju eksperimentalne razvojne ekonomike. V zadnjih dvajsetih letih so teoretsko razvili povsem konkretne metode praktičnih rešitev za zmanjševanje revščine v Afriki in Aziji. Njihovo delo je spodbudilo pravo gibanje za razvojne spremembe, skupaj z mednarodnimi in lokalnimi organizacijami so pomagali spremeniti življenje več kot 400 milijonom najbolj revnih in zapostavljenih ljudi. Zato so tokratni nagrajenci tako posebni. Po petdesetih letih imamo prvič nagrado za ekonomiko s srcem.

  • So krive zvezde?

    Prihodnost sveta bo očitno odvisna od uravnoteženja ekoloških, ekonomskih in etičnih rešitev. Trije E-ji so nova stara eko-socialna paradigma možne transformacije globalnega kapitalizma. Podnebne spremembe in družbena neenakost sta v središču teh političnih zahtev. Nuja zasuka je podobna tisti po letih 1950 in 1990, ko je bila v središču vrvenja Evropa, njen moralni imperativ miru, razvoja in blaginje. Tudi tokrat EU potrebuje pozitivno vizijo, zaradi notranjega populističnega nacionalizma in zunanjega prerivanja ZDA in Kitajske. Nova socialno obarvana zelena politika je hkrati politična agenda von der Leynove in Lagardove, dveh novih najvplivnejših političark EU. Toda zelena socialna reforma bolj poglablja kot rešuje protislovja sodobnega kapitalizma. Ekonomska bitka za naravo je dejansko politični boj za preživetje civilizacije.

  • Zadnji let

    Stečaj letalskega prevoznika Adria Airways (AA) v teh dneh politično pretresa državo. Njen zadnji let je bil improvizirani prevoz srebrnih odbojkarjev iz Pariza v Slovenijo. Dramolet zmagoslavja športa in usodnega konca družbe ne bi mogel biti bolj poveden in hkrati tako slovenski. Pogrebu družbe je zgolj v zadnjem letu botroval popoln poslovni in politični diletantizem. Toda odgovornost je bolj politična kot poslovna, s propadom AA izgublja največ država in manj tuji lastniki, več zaposleni kot upniki. Na pogorišču družbe ni mogoče v nekaj mesecih zgraditi nobene resne alternative. Slovenija pa s tem izgublja del svojih pomembnih konkurenčnih prednosti.

  • Narobe svet

    ECB je sredi septembra 2019 potrdila svojo dosedanjo monetarno usmeritev. Ponovno je znižala ključne obrestne mere, ki so že sedaj negativne. To sproža pritiske navzdol, na depozitne in kreditne obrestne mere bank. Varčevalcem grozijo ležarine za prihranke in višji stroški bančnih storitev, kreditojemalci pa kljub temu premalo investirajo. Monetarna politika je že dolgo v slepi ulici likvidnostne pasti. Centralne banke rešujejo likvidnost bančnega in finančnega sistema, toda rušijo ravnovesje med prihranki in investicijami. Rešitev nekateri vidijo v novi povezanosti denarne in fiskalne politike, v neposredni monetizaciji gospodarstva, držav in davkoplačevalcev. Mario Draghi, ECB in EU so dober dokaz teh dilem in uspešnosti zgrešenih ukrepov.

  • Politični čudež

    Vlada Marjana Šarca je 13. septembra uspešno končala prvo leto mandata, dovolj za politično presojo, premalo za ekonomsko oceno. Največji uspeh prve manjšinske koalicijske vlade so njena politična trdnost, visoka legitimnost, priljubljenost prvega ministra. Ekonomski rezultati so dobri, bolj zaradi ekonomske konjunkture kot vladnih ukrepov. Dobili smo mešanico političnoekonomskega populizma in pragmatizma, brez odrešujočih vizij, strategij in reform. Šarec ima nekaj Drnovškovega občutka za lovljenje političnega ravnotežja in ekonomskih tveganj, toda z več politične empatije. Skrivnost uspeha te vlade je njen predsednik, stroj za interpretacije politične metafizike.

  • Ne zapirajmo si oči

    Ugledni King’s College v Cambridgeu je na začetku tedna gostil odmevno znanstveno konferenco, ki si zasluži posebno pozornost. Povezuje tri pomembne teme, stoletnico briljantne Keynesove knjige o ekonomskih posledicah miru, osemdeseto obletnico začetka druge svetovne vojne ter vlogo ekonomike in ekonomistov pri tem. Političnoekonomske vzporednice začetka 20. in 21. stoletja so presenetljive in zastrašujoče. V svetu naraščajočega nacionalnega populizma, nesmiselnih političnih prerivanj in razpadanja globalnega ekonomskega reda se vedno znova lomi krhkost političnega miru in ekonomske blaginje. Razpad prve in druge globalizacije, nemško vprašanje in nesposobnost političnih elit so podobni leta 1919 in tudi 2019.

  • Politično kadrovanje

    Politično kadrovanje v državnih podjetjih je pred dnevi znova odprlo Pandorino skrinjico našega korporativnega upravljanja, polno sprenevedanja in navidezne nemoči. Politično nameščanje kadrov na vodilna mesta družb je stara in pogosta praksa, prijave tega početja so redke, hiter in dramatičen razplet pa je domala unikum. In to je edina svetla točka Šarčeve kadrovske polomije. Povezanost politike in biznisa je stara, tudi legitimna, kolikor je politično transparentna in družbeno odgovorna. Slovita ugrabitev države s strani vplivnih elit ima dve plati. Velja tako za vmešavanje politike v vodenje podjetij kot tudi za prevlado korporacij nad državo. Politično-lobistično močvirje korporativnega upravljanja pa ni zgolj slovenska posebnost, ne velja zgolj za javni, temveč tudi zasebni sektor. Novi način kadrovanja v državnih podjetjih in drugod bo zato večji zalogaj, kot si predstavlja prvi minister Šarec.

  • Sedem veličastnih

    Vrh G7 v francoskem letovišču Biarritz konec avgusta 2019 je po pričakovanjih deloval kot slaba politična farsa. V soju žarometov majhnega omizja sta bila Trump in Johnson videti še bolj groteskna, nekdaj enotni elitni klub držav pa v krpanju multilaterizma povsem razglašen. Francosko predsedovanje naj bi bilo osredotočeno na probleme neenakosti, svetovne varnosti, podnebnih sprememb in trgovinskih vojn. V ozadju širšega kroga vabljenih so bila vnaprej pripravljena presenečenja, najprej že pred srečanjem z Rusijo, kasneje z Iranom, pa Brazilijo in Kitajsko. Dramatični vložki so postali mašilo izpraznjene vsebinske agende. Macron je izstopal z ambicioznimi pobudami, Trump z banalnostjo svoje diplomacije. Edina konkretna posledica srečanja je prgišče dolarjev za reševanje požarov v amazonskih gozdovih, ki je ujezil Brazilce. Drobiž za obliž nesposobnosti in nemoči G7.

  • Napake in pasti turizma

    Turizem je konec avgusta v Evropi in drugod ena osrednjih tem razgovorov in razprav razgretih turistov in ekonomskih analitikov. Svetovni, evropski in slovenski turizem že peto leto zapored dosega izjemno rast in razvoj, statistika presega vse strateške napovedi. Turizem je očitno uspešno povezal demografsko in socialno podobo sveta, ponuja postmoderno utopijo razseljenega sveta. Slovenija je po letih iskanja našla pravo strateško pot turističnega razvoja, zelena destinacija pristnih doživetij, čutenje raznolikosti namesto vsakdanje množičnosti. V ospredju sta trajnostni razvoj in kakovost storitev, oboje pa je še vedno premalo povezano in razvito. Turizem je naša zgodba o uspehu, toda ne brez napak in pasti. Kaj torej storiti?

  • Usoda Facebookove libre

    Facebook, globalni medijski gigant, je sredi junija 2019 zakoličil pot za izdajo svojega digitalnega denarja. »Libra« ni niti običajna kriptovaluta niti klasičen e-denar, je institucionalna inovacija, ki povsod buri duhove. Facebook v tem vidi izjemno poslovno priložnost, centralni bankirji pa grožnjo monetarni stabilnosti. Libra je kvazi valuta globalnega biznisa, ki lahko ogrozi tržno konkurenčnost in zasebnost potrošnikov, trdijo državni regulatorji. Libra je preizkus prihodnje denarne ureditve in globalnega urejanja verig vrednosti. Lahko Facebooku ponovno uspe veliki poslovni met, kljub izjemnemu padcu vrednosti družbe na črni četrtek, 25. julija 2019? Ali je Zuckerberg v napačnem trenutku izbral preveč tvegano tarčo?

  • Nova vloga Mednarodnega denarnega sklada

    Mednarodni denarni sklad (MDS) je julija 2019 praznoval svojo petinsedemdesetletnico. Častitljivi jubilej protislovne globalne finančne institucije odpira dvoje vprašanj. Prvo zadeva reformo mednarodne monetarne in finančne ureditve, drugo menjavo njenega vodstva. Brettonwoodski duh je že zdavnaj pokopan, svet pa potrebuje novo globalno ureditev bolj kot kdaj prej. Christine Lagarde naj bi vodenje MDS zamenjala z načelovanjem ECB. Toda kdo naj vodi MDS in kako? Bo obveljalo, da je MDS dvanajstič zapored v rokah nekoga iz Evrope, morda Kristaline Georgieve? Kako ohraniti politično legitimnost s takšno kadrovsko politiko, popraviti ekonomski ugled zaradi napak neoliberalne agende po letu 2008? Preprosto, MDS ne more delovati v imenu in na način zmagovalcev druge svetovne vojne.

  • Družbena vloga Pošte Slovenije

    Poštna dejavnost velja za eno najstarejših in najbolj tradicionalnih javnih storitev. Velja za verodostojno ogledalo političnoekonomskih sprememb in zadreg sodobnega časa, od tržne globalizacije do tehnološke digitalizacije, ki odločilno vplivajo na način življenja ljudi, kulturo bivanja in delovanje držav. Pošta Slovenije (PS) je del teh razvojnih sprememb. V nekaj mesecih leta 2019 ji je grozila splošna stavka zaradi plač in razmer, v katerih delajo zaposleni, doživela je veliko logistično širitev pa burne odzive glede poštne mreže v državi. Pošta je preprosto preveč pomembna, da bi jo lahko prepustili politični improvizaciji in zgolj poslovni tržni logiki. Gre za še eno zgrešeno predstavo o javnem sektorju v tej državi.

  • Dokler je še čas

    Fiskalno načrtovanje je pred poletnim zatišjem v polnem razmahu, tako v RS kot na ravni EU. Vlada je na začetku julija 2019 sprejela grobi razrez proračunskih odhodkov za leti 2020 in 2021 glede na gospodarske možnosti in fiskalne omejitve. Proračun je tradicionalno ogledalo ekonomskega stanja države in političnih sposobnosti vlade. Udobje najvišjega proračuna doslej želi Šarec jeseni zašiliti z glasovanjem o politični zaupnici vlade. Ekonomsko tveganje ni veliko, politični dobitek pa manjšinski vladi omogoča varno drugo leto preživetja. Problem ni toliko proračun, temveč sistemske spremembe, razvojni in strukturni ukrepi ob njem, ki so za drugo leto vladanja ključni. Podobno kot v EU sta tudi v RS največji izziv trajnostni razvoj in njegova socialna vzdržnost.

  • Kaj storiti?

    Političnoekonomske napovedi o novi recesiji leta 2020 so vse verjetnejše. Ranljivost svetovnega gospodarstva dobrih deset let po izbruhu finančne krize narašča, tako ekonomsko kot politično. ZDA imajo največji proračunski primanjkljaj, Kitajski grozi bančna kriza, EU z vodilno Nemčijo ponovno izgublja zagon. Osrednja težava ni toliko v novi recesiji, temveč v izpetih ekonomskih politikah. Obstoječih fiskalnih in monetarnih orodij ni mogoče učinkovito uporabiti. Fiskalna politika varčevanja je kompromitirana, monetarna tiči v lastni pasti, strukturne reforme so politično nezaželene. Preprosto, nova kriza je vse bolj verjetna, političnoekonomske možnosti spopada z njo pa so manjše kot pred desetimi leti. Kaj torej storiti, če nas zadene nov simetrični krizni šok na globalni ravni? Bomo ravnali drugače?

  • Od Julije do lady Macbeth

    Dve od štirih najvplivnejših evropskih političnih mest bosta v prihodnosti zasedli ženski, Ursula von der Leyen (EK) in Christine Lagarde (ECB). Druga dva zakulisna izbranca sta David Sassoli na čelu parlamenta in Charles Michel kot predsednik evropskega sveta. Politična igra Nemčije in Francije, Merklove in Macrona, ne more biti bolj povedna. Stara naveza igra mimo dogovorov in demokratičnih pravil z novim nočnim kadrovanjem in ženskim sporočilom. Kot da bi institucionalno krizo EU in izpraznjeno vsebino lahko v naslednjih letih rešili slamnati možje in ženski princip vodenja. Ekološka in socialna, političnoekonomska in geostrateška protislovja EU se spet rešujejo s kadrovskimi spletkami. Evropa je bila v svoji protislovni mitološki zgodovini vedno in predvsem ženska, v dobrem in slabem. V teh kriznih razmerah se očitno vrača k svojim koreninam, ženski identiteti. Toda ali bo to zadostovalo?

  • G20 je del problema

    Vsakoletno srečanje svetovnih voditeljev skupine G20, ki je bilo konec junija v Osaki na Japonskem, ni prineslo odrešujočih rešitev. Globalni problemi se kopičijo. Zadevajo podnebne spremembe in energetiko, globalizacijo in svetovno trgovino, digitalno prihodnost in sedanjo neenakost. Svetovna ureditev z ZDA na čelu razpada, spreminja se geostrateška podoba sveta, vojne vse bolj ogrožajo svetovni mir. G20 očitno želi postati nov paravan postmodernega multilaterizma, z ohlapnim mednarodnim pravom, brez prave politične legitimnosti. Zato niha med starim ekonomskim liberalizmom in novo avtoritarno politiko.

  • Dolgovi

    Svetovna zadolženost je deset let po veliki finančni krizi na najvišji ravni v dosedanji ekonomski zgodovini. Ta politično tiha, toda nevarna tempirana ekonomska bomba ob novi recesiji in razpadanju globalnega reda lahko dodatno ogrozi svetovni mir. Dolžniška ekonomija je še vedno enigma sodobnih monetarnih financ, tudi sistemska tveganja so drugačna kot prej. Dolg je bistvo denarja, eden od stebrov socializacije civilizacije, hkrati pa temeljni vzvod sodobnega gospodarskega razvoja in želene države blaginje. Toda prevelika zadolženost povzroča tveganja, zato je temeljno vprašanje, kakšna je danes vzdržna zadolženost. To je poleg ekonomske neenakosti in iskanja nove globalne ureditve osrednji ekonomski problem sodobnega sveta. Največja dolžniška tveganja so v razvitem kapitalističnem centru (ZDA, Japonska, EU), pa tudi na Kitajskem in v Latinski Ameriki. Očitno ostajajo dolgovi večna rešitev in hkrati prekletstvo tržnega gospodarstva.

  • Umetnost gradnje

    Zakonodajni trojček na področju urejanja prostora (ZureP-2), gradbeništva (GZ) ter arhitekturne in inženirske dejavnosti (ZAID) leto po sprejemu vedno bolj buri politične duhove in lomi strokovne interese. Trojček je nastal kot postopen konsenz stroke in politike glede drugačnega urejanja prostora in kakovosti gradenj. V ospredje postavlja evropska načela trajnosti in družbene odgovornosti. Ponuja odgovore na tri vprašanja. Kaj je pri urejanju prostora javni interes, kdo zanj nosi poklicno odgovornost, kako učinkovito izvajati in nadzirati gradnjo. Zalomilo se je spodaj, v sporu kompetenc različnih strok, v premalo jasni regulaciji in kakopak večnem spopadu za denar. Arhitekturno načrtovanje in projektiranje sta eno, gradbeno izvajanje in nadzor nekaj drugega. Toda namesto sodelovanja strok smo znova končali v njihovi cepitvi.

  • Politično gledališče

    Prodaja Abanke je spet v središču političnih kalkulacij, sporne in v marsičem škandalozne bančne sanacije 2013/2014. Politična srenja je razdeljena, postopki prodaje tečejo v varnem zavetrju SDH, povezuje jih standardna blasfemičnost prelaganja odgovornosti. V ospredju so stari argumenti spoštovanja evropskih zavez na eni in obrambe nacionalnih interesov na drugi. Toda tri okoliščine so nove. Abanka je zadnja priložnost glede slovenskega lastništva državno saniranih bank. Njena privatizacija poteka pod okriljem bančnih pravnih bitk med državo in Banko Slovenije, Evropsko centralno banko in evropsko komisijo v razmerju do Republike Slovenije, razlaščencev do Banke Slovenije in vlade. Hkrati pa evropske institucije menjajo svoja vodstva, novi so pogledi na preživele protikrizne ukrepe. Možen alibi odložitve prodaje Abanke so lahko prav ti tekoči pravni postopki glede stare bančne sanacije in odgovornosti vseh akterjev, domačih in evropskih. To pa pomeni konec domačih političnih norčij in težavno obrambo suverenosti države na ravni EU.

  • Kaj z Adrio Airways?

    Adria Airways (AA) se tri leta po privatizaciji vrača na politično prizorišče, ne kot dokaz uspešnosti, temveč nove poslovne katastrofe. Finančna in poslovna sanacija nista uspeli, razvojno tiči družba že desetletje v brezizhodnem položaju. Njena domala šestdesetletna poslovna zgodovina je učna ura, kje in kako grešiti, tako pod nekdanjimi komunisti kot novodobnimi kapitalisti. Država je kot dolgoletni lastnik družbo zavozila in jo prodala, novi nemški lastniki sedaj ne morejo preživeti brez državnih pomoči. Tragikomično, toda privatizacijo AA lahko očitno reši novo podržavljanje ali pa bo doživela stečaj in dokončno zaprtje. Kje tiči bistvo številnih zablod in kdo je zanje odgovoren?

  • Čas za izsiljene napake

    Evropske volitve so potrdile staro politično nakano, da v propadajočih politično-ekonomskih skupnostih spremembe pomenijo zgolj utrjevanje statusa quo. Politični obraz EU se bo spremenil zaradi nove sestave parlamenta, komisije in peterice vodilnih funkcionarjev, toda novi obrazi so zgolj pokritje za premik EU iz votlega v prazno. Preprosto, novo politično ravnotežje ohranja ekonomski status quo, nihče ne obeta drugačne ekonomske normale. Volitve so dokaz, da je demokracija v EU bolj formalna kot dejanska. Politični prostor se je razpršil, toda stare politične elite so izgubile premalo in nova populistična alternativa je dobila premalo, da bi kaj spremenila. Med znanilci pozitivnega političnega preboja so zeleni. Trajnostni razvoj in zeleni »new deal« postaja resna ekonomska usmeritev v političnem svetu, ki ne priznava alternativ.