Bernard Nežmah
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Silvio Pons: Svetovna revolucija: zgodovina mednarodnega komunizma 1917–1991
Kaj je objekt knjige? – Pojavne oblike komunizma? Ne, italijanskega zgodovinarja vsebine komunističnih vladavin ne zanimajo, za stalinske procese proti Buharinu, Zinovjevu in tovarišem ne porabi več kot nekaj vrstic, gulagi in njihove milijonske žrtve pa niso tema niti za okvirček. V lahkotnem sprehodu si avtor privošči celo nonšalantni stavek, da sta se represija in preganjanje disidentskih intelektualcev v SZ začela že sredi šestdesetih let!? – Nikakor, že s prvim trenutkom oktobrske revolucije, dragi Pons; ko bi vas brali, bi se v grobu obrnili Mandelštam (1938), Meyerhold (1940), Cvetajeva (1941) in ... Skratka, pisec meri le na odnose med voditelji posameznih partij v luči prelomnih dogodkov. A taka knjiga bi mirno lahko izšla tudi za časa Tita, saj je povsem benevolentna do komunističnega gibanja; za enega redkih podležev je v njej označen Trocki, o katerem piše, da je leta 1925 »s še zahrbtnejšim« argumentom nastopil proti voditeljem. Kot bagatele se pojavljajo gladomor v Ukrajini, kulturna revolucija na Kitajskem, moderna represija nad Poljaki leta 1981 je opisana le mimogrede, še konca SZ ne pojasni z Jelcinovim odgovorom na vojaški puč dela komunističnega vrha. Zgodba je preprosta: ko partijske države ne uporabijo tankov in nasilja nad opozicijo, ampak jo sprejmejo, je komunizma konec. Komunistične revolucije pač ni brez državnega nasilja nad »razrednimi sovražniki«. Za to spoznanje porabiti 400 strani pripovedi? Škoda, da avtorja zanima le ideja revolucije. Lahko bi napravil primerjalno študijo različnih komunističnih držav skozi čas s stališča svobode gibanja, govora, podjetništva, ali pa radikalneje – s stališča boja proti eksploataciji zaposlenih, se pravi skozi njihov materialni standard, količino prostega časa, poceni sindikalnih počitnic …
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Pamflet
Po razpadu vladne koalicije med SMC, Desusom in SD je vzniknila nova koalicijska povezava med SMC in Levico, ki družno vlagata serijo zakonskih predlogov. A zdaj so se združili opozicijska SDS, NSi, nepovezani poslanci in včerajšnji koalicijski partnerici Desus in SD, ki z obstrukcijo blokirajo zakonske svežnje SMC in Levice. Tokrat so ustavili 14 zakonskih predlogov. Vodja poslancev SMC Simona Kustec Lipicer jih je jadrno obtožila nenačelne koalicije in neupoštevanja skrbi za ranljive skupine. V skoraj štirih letih tega parlamenta nista SMC in Levica nikoli skupaj vložili na mah 14 zakonov, kar govori, da so tokratni predlogi v prvi vrsti predvolilna propaganda, po logiki, da si bodo skupine, ki bi jim bile nove zakonske rešitve v prid, posebej zapolnile, da so njihovi dobrotniki politiki SMC in Levice. Kar je eklatantna zloraba proračuna za predvolilno kampanjo. Besedovanju poslanke Lipicer o pomoči ranljivim pa vseeno velja prisluhniti. Najbolj ranljive skupine nedvomno rabijo pomoč državnega aparata. Toda ranljivi so bili že pred štirimi leti, pa pred tremi, dvema letoma in tudi lani. Kako, da jih največja stranka takrat ni opazila? In recimo takrat, ko je premier popravil plače sebi in svojemu uradniškemu krogu. Decentne stranke takih zakonov ne sprejemajo po razpustitvi parlamenta. Ruski predsednik Boris Jelcin je tik pred predsedniškimi volitvami l. 1996 sprejel odlok, po katerem je šel strošek za pokop s pleč svojcev na državni proračun. Morbidno, a uspelo mu je zmagati.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Florence Williams: Narava zdravi in popravi
No, tako radikalna avtorica sicer ni, tudi ne posnema ameriškega filozofa Thoreauja, ki se je za nekaj let odselil iz mesta v divjino, in kajpak še toliko manj Pol Pota, ki je z Rdečimi Kmeri celotno kampučijsko prebivalstvo pregnal na podeželje. Williamsova je predvsem potovala in opazovala vladne politike na Japonskem, v Južni Koreji, na Finskem ter Škotskem, v Singapurju, Kanadi in ZDA.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Pamflet
Pojem fake news je odlična domislica, ki jo širijo velike medijske hiše. Kot kraj lažnih novic izpostavljajo spletne medije, Facebook in druga družabna omrežja. Podmena za publiko je torej: berite, glejte in poslušajte raje nas! A problem je širši: fake news na enak način ustvarjajo tudi veliki dnevni mediji.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Miroslav Krleža: Izlet v Rusijo 1925
Francoski novinar in književnik Henri Beraud je objavil dve knjigi To, kar sem videl v Moskvi in To, kar sem videl v Rimu, v katerih je bralcem predstavil v marsičem podoben vsakdanjik, primerjaje Leninovo in Mussolinijevo vladavino ene same stranke. Hrvaški književnik Krleža, ki je bil sicer prav tako pretanjeni opazovalec, pa je v tem delu prinesel bolj apoteozo komunizma. In to na poseben način: srečeval se je z razlaščenimi plemiči, trgovci in admirali (časa kot rdeči buržuj kajpak ni izgubljal v druženju s proletarci), ki so z mržnjo pripovedovali o novem svetu, potem pa jih je okarakteriziral za ljudi, ki prezirajo sebe, lastno usodo in revolucionarno stvarnost!? Toda delo je v nekaj poglavjih izjemen pričevalec časa, najsi bo v opisih dihotomije, ki je takrat še bivala med rokokojskim teatrom, kjer blestijo dame z dekolteji in briljanti, in proletarskim gledališčem, kjer je publika v škornjih in srajcah ter se vključi v predstavo s petjem v futuristični, kdaj tudi dadaistični režiji. Še bolj pa v opisu velike noči, ki jo je slišal kot cerkveno kontrarevolucijo, ko je 40 zvonov cerkve Kristusa Odrešenika »udarjalo po glavah pravoslavnih vernikov, kot bi jih tolkli z mlinskimi kamni«; prav tako v zanesenem prostodušnem zapisu o anticerkveni kampanji, ki je kulminirala šest let kasneje, ko so to cerkev po Kaganovičevem ukazu razstrelili z dinamitom, po vojni pa na njenem mestu zgradili plavalni bazen. In seveda v opisu vzdušja po Leninovi smrti, ko je preminuli voditelj še naprej zrl na ljudstvo, le da zdaj s pepelnikov, poštnih nabiralnikov, tort in čokolad, bančnih koledarjev, cenikov kavarn, vinjet buteljk, medaljonov po brivnicah, kdaj sestavljen celo iz podkev in žebljev. Knjiga, nekoč pisana za ljubitelje revolucije, danes pa čtivo tudi za sociologe in zgodovinarje.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Pamflet
Po parlamentarni zmagi Viktorja Orbana na Madžarskem so se po slovenskih dnevnih medijih usula poročila o zmagi desničarja, ksenofoba, avtoritarca, ki ima v rokah večino medijev, in ki sistematično uničuje vse oblike demokracije. Ne le v Sloveniji, pojem orbanizacija je vstopil v besedišča evropskih jezikov, pomeni pa najbolj zavržno obliko politike.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Glede na založbo, ki je osnovala novo zbirko, postaja pisanje prvega romana nov literarni žanr. Njegov avtor je pač prost in si lahko slog, perspektivo in tematiko zgradi mimo šablon. Pa še bralec pristopi z radovednostjo, kakšna zgodba se skriva pod imenom, ki ga še ne pozna.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Pamflet
Kaj Sirija in Irak, kakor stvari kažejo v primeru Katalonije, EU ni sposobna misliti in reševati najbolj pereče krize na svojih tleh. Odstavljenemu predsedniku Carlesu Puigdemontu grozijo z 38 leti zapora, evropski komisarji pa o spoštovanju zakonov in ustave v Španiji. Ko je v ZDA pred pohodom Martina Lutra Kinga vladal apartheid, ki je denimo določal, kje v avtobusih smejo sedeti črnci, je bila ta segregacija povsem v skladu z ameriškim pravom. Konec koncev so tudi diktatorji vseh barv svoje nasprotnike obsojali na smrt na sodnih procesih ob asistenci lokalnega prava. A katalonska stvar je še drugače skregana z razumom: vodja kokainske združbe, ki vodi razpečevanje milijonskih zneskov drog, dobi 12 leta aresta, politiku, ki je razpisal referendum v Kataloniji, pa preti trikrat daljša zaporna kazen!!!??????? Toda katalonski voditelji, ki so poiskali azil v Belgiji, so se lotili modre strategije - evropeizacije svojih primerov. Dokler so bili v Belgiji, je bil status quo, saj po belgijski zakonodaji zahteve španske vlade niso v skladu z domačim pravom, pa je španski tožilec preprosto umaknil zahteve za izročitev. Ko so se razpršili po Evropi: eden v Nemčijo, drugi v Švico, tretji na Škotsko, bodo sodišča teh držav špansko pravo prisiljena primerjati s svojim. V zadnjih letih so milijoni afriških in azijskih emigrantov pribežali v Evropo in mnogi so tu našli azil in zatočišče. Zakaj že? – Ker jim je v njihovih domovinah oblast stregla po življenju ali jih zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Človek, ki je pribežal iz Eritreje, kjer bi ga zaradi njegovih izrečenih političnih idej zaprli za 30 let, je zaradi te drakonske ureditve v Evropi takoj dobil azil. Po isti logiki nobena od spodobnih evropskih držav Puigdemonta in njegovih ministrov ne more predati v roke režimu Mariana Rajoya, saj bi ga s tem predali novim španskim inkvizitorjem.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Vinko Möderndorfer: Druga preteklost
Kako pisati o vojnem in povojnem ubijanju s stališča ljudi in ne skozi zrklo ideologije dobrega in zla? Avtor likom vdahne najprej erotično in ljubezensko življenje, ki se dvojno zaplete: ona nemška graščakinja, on slovenski proletarec in komunist, potem pa: ona žrtev partizanskih eksekucij, on udbovski likvidator. Takih parov v modificiranih oblikah se zvrsti kar nekaj, tako da se branje špeha na več kot 800 straneh hitro pretvori v vabeče čtivo. Pisatelju vsekakor uspe ujeti bralca. Drži ga s suspenzom, obenem pa z dvojno strukturo pripovedi, z linearnimi biografijami, ki jih poganja piščevo brskanje po arhivih in ogledovanje starih fotografij. S tem nadomesti manko poglobljenih psiholoških orisov junakov, ki izpadejo iz historičnega romana, v katerem prostor zasede več kot ducat likov s svojimi peripetijami. Ti seveda živijo in se spreminjajo, kdaj umrjejo ali pa izginejo, zato se tudi ne srečata le rabelj in žrtev, ampak prav tako bivša sošolca. Čeravno so ta srečevanja večpomenska, jih avtor simplificira, natančneje – ideologija pri njem presega osebno izkušnjo. Tako denimo nekdanji ljubimec ostane neizprosni partizanski komandant, tudi ko ga ogovori ujeta mladostna ljubica pred konvojem smrti. Obratov ali notranjih dilem je za prgišče, čas le potencira prvotne antagonizme: sošolec, ki je stalno dražil in trpinčil vrstnika, ga bo desetletje kasneje z mučenjem pognal v smrt. Tudi prijatelje ustvarja le znotraj istih skupin: dva komunista, ne pa komunist in buržuj.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Pamflet
Eden podtonov sklepov evropskih držav o izgonu ruskih diplomatov je ocena, da je Rusija avtoritativna država, kjer vladar odloča o kemičnih ubojih svojih izgnanih in prebeglih državljanov. Njeno nasprotje je torej demokratična Evropska unija. Toda, kako je že potekalo odločanja o sankcijah zoper Putinove diplomate? Je odločitev sprejela Evropska komisija? Smo lahko sledili kakršnikoli polemiki in polemičnim argumentacijam? Nak, v igri je samo ena drža: biti solidaren ali nesolidaren z britansko vlado. Edina pot je potemtakem demokratično zaklinjanje dobrega zoper zlo.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Dušan Kos: Ljubezen, greh in kazen
Ljudje nasploh menijo, da dlje ko gremo v zgodovino, mračnejše in bolj restriktivne prakse najdevamo. Za kazen to očitno drži: možakarja, ki je občeval s kobilo, so leta 1661 obsodili na smrt, pod Marijo Terezijo so stoletje kasneje poznali že zastaralne roke: za prešuštvo po petih letih, za bigamijo po 20, zakon iz leta 1803 pa je kazen za homoseksualni akt skrajšal na leto zapora. Toda v preteklosti najdemo tudi bizarne spore: Katarina Uršula se je leta 1670 hkrati zaročila z dvema plemičema. Se je torej drugi, ko je izvedel za tekmeca, užaljeno obrnil na petah ali pa prvega izzval na dvoboj? Nak, pravico do žene je šel terjat na sodišče. Še slikovitejši je spor zakoncev Ursini-Blagay leta 1769, v katerem je žena terjala ločitev zaradi nekonzumiranega zakona, pa so medicinski izvedenci šteli in ocenjevali: ali je 20 koitusov v treh letih dovolj za izpolnjen zakon? Frivolnost svojega časa razkriva primer baronice Taufferer (1731– 1779), ki je v zakonu rodila devetkrat. Zgledna ženka? Nikakor, mož se je čudil, od kod toliko otrok, ko pa je on bolj ali manj zdoma, medtem pa se pri njej zadržujejo stotnik in drugi mladci, in je jasno besnel. A soproga ni sprejela hišne tiranije in je v jezi pobrala otroka in odšla v samostan, iz katerega se je bila pripravljena vrniti le ob moževem dovoljenju za svobodno »frekventiranje«. V kloštru kakopak ni dolgo ostala. Avtor je z navajanjem podrobnih zgodb spisal literarizirano obliko zgodovine, ki med drugim prinaša danes nezamisljive oblike, denimo prijateljstva, ko je leta 1749 baron Raigersfeld posodil baronu Tauffererju tri zvezke Guliverjevih potovanj, ali pa predfeministični razmah uporabe arzenika v reševanju zakonskih težav. Drobno natiskana knjiga, ki namesto zgodovine vladarjev in gospodarskega razvoja prinese zgodovino medosebnih odnosov.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Pamflet
Ob manipulaciji osebnih podatkov uporabnikov »Facebooka« za potrebe ameriške volilne kampanje je osrednji fokus na prirejanju realnosti skozi spletna omrežja. Vsekakor, toda kako je z velikimi dnevnimi televizijami in časniki?
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Jurij Kunaver: Pavel Kunaver – Sivi volk
Hommage, pisan za množice njegovih nekdanjih učencev in prijateljev. Toda z nekaj bralne vztrajnosti se tudi drugim bralcem razkrije mož, zunaj vseh kategorij.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Pamflet
Vili Kovačič oz. državljan K. je v palači Vrhovnega sodišča premagal premiera Mira Cerarja, ml. skupaj s celotno vlado. Mož, ki ni imel podpore v osrednjih medijih, mesece se je v pismih pritoževal, da ga nočejo povabiti ne v Odmeve ne v Studio City, je na koncu na veliko presenečenje zmagal. Senat sodnikov namreč ni presojal o političnih vidikih spora, temveč je hladno pretehtal, da je zaradi poteze vlade, ki je plačala 100 tisočakov samo za svoje argumente ZA, 0 pa za predstavitev pogledov NE, celotna kampanja neregularna, saj je prav ta denar lahko preobrnil voljo volivcev na referendumu. In sodnik Erik Kerševan je izpostavil še materialna dejstva: “Preko 150 oglasov v najbolj gledanih oddajah, letaki, plakati …”
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Helen Fischer: Anatomija ljubezni
Navkljub obetavnemu naslovu to ni priročnik, kot denimo Ovidova Umetnost ljubezni, po katerem bi vtirili življenje. Delo je razdeljeno na 16 poglavij in okoli 200 podpoglavij. Ta so intrigantna: ljubezen pri neandertalcih, zmenkarije, lisičja ljubezen, biologija varanja, seks v Kalahariju, znaki dvorjenja, priložnostni seks … v upanju na ljubezen, novi prazgodovinski moški etc. A v zajetni knjigi (616 strani) je to mnoštvo tematik opisano tako na kratko, da se bralec kdaj počuti prav opeharjenega.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Pamflet
Kataloniji tri mesece po volitvah še vedno nimajo premierskega kandidata. Potem ko se je bivši predsednik in zdaj begunec Carles Puigdemont pod španskimi pritiski odpovedal kandidaturi, je novi kandidat Jordi Sànchez, ki pa bi moral na slavnostno zasedanje parlamenta priti iz zapora. A španska sodišča zavračajo njegove zahteve po izpustitvi.
-
Ciril Ulčar: Orožje, uši in svoboda
Stari partizan je šele pri devetdesetih lahko izdal knjigo spominov. Dotlej je bilo pisanje o NOB rezervirano za voditelje, komandante in heroje; ena redkih izjem je bil Plečnikov sodelavec inž. Anton Suhadolc, ki je objavil memoarje z jasno distanco v naslovu – Pri partizanih.
-
Ko so se temperature spustile pod minus deset, smo v medijih prebirali, da prihaja sibirski mraz. Res, ponekod je potem presegel celo dvajset stopinj pod ničlo. Toda: ali je to sibirski mraz? V sibirskem mestu Norilsk so povprečne temperature minus deset - povprečne letne (!), ne zimske. Pozimi pokaže živo srebro tudi petinpetdeset ledenih stopinj. Najbolj nazoren opis mraza v Sibiriji je podal ruski pisatelj Varlan Šalamov, ki je preživel dvajset let v gulagih, kjer so taboriščniki delali ne glede na mraz. V antologijskem romanu Kolimske zgodbe tako opiše, kako so si v odsotnosti termometrov izdelali natančno temperaturno lestvico: če pri izdihu zašumi, pa še ni težko zadihati, je minus petinštirideset; če je dihanje glasno in opazno loviš sapo, je minus petdeset; če temperatura pade pod minus petdeset, pljunek zmrzne v zraku. Sibirski mraz torej niti približno ni stopil na slovenska tla.
-
Ur. Marta Verginella: Slovenka
Začel je obetavno z več kot 500 naročnicami in naročniki, odpiral teme emancipacije: zakaj bi bile ženske plačane manj od moških, prinašal like lezbijk, afirmiral žensko kolesarjenje, kajpak modno drznost, pisal o filozofkah in plesu, izpostavljal izbiro moža po ljubezni in ne novcih, se spraševal o svobodni ljubezni. Kdor bi sodil, da so vanj pisale le feministke, bi zgrešil, saj so članke podpisovali tudi Anton Aškerc, Ivan Cankar, Simon Gregorčič in drugi.
-
Prvi mož stranke SMC je napovedal ponovno zmago na volitvah. Optimizem je običajno simpatična lastnost, toda pogled Mira Cerarja ml. je bolj podoben burki. Po zadnjih anketah je namreč njegova stranka na petem mestu, daleč za prvo trojico LMŠ, SDS in SD. A njegovi poslanci ne sedijo križem rok in tako so v parlamentu udarili s predlogom zakona o uresničevanju kulturnih pravic narodov in narodnosti nekdanje SFRJ. Resda nismo nič izvedeli o finančnem zalogaju in obsegu projekta, a njegova ideja je načeloma pozitivna, saj prebivalcem bosanskih, srbskih, črnogorskih, makedonskih, hrvaških in albanskih korenin namenja denarna sredstva za ohranjanje stikov s kulturno identiteto njihovih prednikov. Posameznik se bo pač v novi domovini počutil bistveno bolje, če bo lahko bolj prosto živel kot človek dveh kultur. Toda ta gesta je v prvi vrsti antidržavna. Če slovenska država nudi nove ugodnosti za druge narode, bi pričakovali, da bo to storila v bilateralnih stikih z nekdanjimi državami Jugoslavije, po katerih bi istočasno tudi Srbija, Bosna etc. svojim državljanom slovenskih korenin nudila recipročne ugodnosti v obliki promoviranje slovenske kulture in slovenskega jezika. Francoska država s kulturnimi centri po svetu podpira frankofonijo, podobno Nemčija z Goethejevimi inštituti, Cerarjevi z zavezniki pa povsem ignorirajo skrb za afirmacijo slovenstva na prostorih nekdanje skupne države.
-
Ivan Čuk in Aleks Leo Vest: Prevarani sokoli
Knjiga na podlagi pričevanj, spominov in arhivskega gradiva oriše strategijo Komunistične partije, ki je svoje člane pošiljala v sokolska društva, da delujejo v trojkah in prevzamejo telovadno organizacijo, ki je bila po svojem statutu apolitična. Po izključitvi partijskih sokolov so ti mimo organizacije delovali naprej in potem v OF pripeljali znatno število sokolov; pri podatkih je posebej indikativno število sokolskih eksekutorjev v Varnostno-obveščevalni službi. Bralec z distanco bo dopustil, da so partijski sokoli želeli postaviti sokolstvo na drugačnih temeljih. Toda osebne izpovedi vodilnih Rusa, Lubeja, Poliča etc. pokažejo, kako so se znašli na liniji Komunistične partije in se vanjo vsi po vrsti včlanili (partijska karakteristika Mitje Ribičiča je zapisala: ko se je umsko razvil, je vstopil v Komunistično partijo). Enosmerni proces, ki je leve sokole avtomatično spreminjal v komuniste, je doživel absurd, ko so po vojni sklicali sokolski zbor; delegati so bili le člani OF. So na njem ustanovili »napredni Sokol«? Nak, ob okupaciji so društvo razpustili Nemci in Italijani, po osvoboditvi pa se je sešlo nekdanje levo krilo, da je v imenu vseh sokolov svoje lastno društvo ukinilo!!? Knjiga je bogata tudi z biografijami pomembnih članov, tema, ki pa je ne obravnava in je na voljo proučevalcem preteklosti, je detajlna mikrozgodovina sokolov znotraj OF: na kakšen način so kot skupina delovali, v kolikšnem obsegu, kako je delovala njihova vzporedna hierarhija etc. Vsekakor delo, ki razblini še enega izmed mitov zgodovine.
-
V primerjavi s Titovo Jugoslavijo je Slovenija vsekakor država. V njej se danes ne more zgoditi, da bi čez noč za zmeraj izginilo 12 tisoč zapornikov, ne da bi vlada povedala, kaj se je z njimi zgodilo.
-
Gre za ponatis izdaje izpred 30 let, ko so padali tabuji komunističnega režima, z njimi pa tudi moralni, tako da smo poleg francoske erotične lirike dobili še slovensko inačico Fuk je Kranjcem v kratek čas (Dolgan, Hladnik).
-
Prešernov praznik je na osrednji proslavi svobodneje zadihal. Namesto 1001 inačice ponavljanja pesnikovih sintagem je osrednji govornik Vinko Möderndorfer spregovoril kot Cankar in bičal politiko aktualne vlade: dvorana je ploskala, medtem ko je prestižna prva vrsta s predsednikom in premierjem čemerno ždela, upajoč, da bo ploha besed hitro pošla. A govor ni bil kritika per se, izpostavil je silno vnemo vlade, ki z milijoni podpira projekte Magne, medtem ko ji je investicija v kulturo, se pravi v nacionalnega duha, obrobnega pomena.
-
Andraž Teršek: Socialna ustavna demokracija
Vsebine so polemike s sodbami ustavnega sodišča, razmišljanja o pravni teoriji ter serija kritičnih presoj konkretnih pravnih odločitev. V njih avtor demonstrira pravno misel, ki ne izhaja le iz prebiranja sodnih odločb in advokatske spretnosti izpodbijanja, ampak vanjo vključi širše mišljenje, ki izhaja iz branja filozofije, sociologije in humanistike. Njegovi objekti premišljevanja se izmikajo kanonu vladajočih okvirov pravnega rezoniranja in še toliko bolj pravnega angažmaja. Profesor Teršek namreč ne jemlje prava ex cathedra, temveč ga secira v javnosti.
-
Od holokavsta h Kralju na Betajnovi
Vlada Mira Cerarja ml. je poslala v postopek zakon o spodbujanju investicij. Če bo strateški investitor naletel na ovire v podobi posameznika, ki svojih nepremičnin na kraju potencialne investicije ne bi hotel prodati, ga bo po predlogu zakona mogoče enostavno razlastiti. Za potrebe biznisa bodo torej dovoljene razlastitve. Jasno, zadeva je skrita v evfemizmu javni interes, ki pa izbriše pravico do zasebne lastnine. In kdo bo ta, ki bo odločal, kaj je javni interes? Vlada bo izmed množice investitorjev določevala strateške investitorje, ki bodo torej tako pomembni, da v njihovem primeru dosedanja zakonodaja, ki varuje male zasebnike, ne bo več veljala.
-
Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja
Nesporni mojster humorja je že pred leti ostal brez objekta: ko je popisal vse svoje travme in je v zgodbe vključil še sorodstvo, prijatelje ter znance, je do konca porabil svoj družabni svet. Lani je kazalo, da mu je uspel labodji spev, ko je v zadnji knjigi popisal še srečevanje z domačimi in divjimi živalmi. Je torej odložil pisanje in se oprijel vrtnarjenja? Na planetu pač ni več živih bitij, o katerih bi že ne pisal. A očitno um najbolje deluje v najtežjih situacijah in Gradišnik je za temo pisanja vzel samega sebe, svoje telo: poškodbe, bolezni, operacije in zdravljenje. Bralcu ima kaj pokazati, saj je hipohonder v najbolj razviti fazi hiperhondra. Ni je tegobe, ki bi je ne našel in ne zdravil. Ker pa hiperhonder ni trpeči pacient, temveč akter svoje usode, kajpak odpade jamraški govor, in tako se skozi zla bolezni prebija kot Odisej, le da himnični govor zamenja ironija, s katero premetava bralca v neustavljivi krohot; poglavji o vrtanju zoba pred 60 leti in o operaciji kile sodita v antologijo smeha.
-
Nova Slovenija je napovedala projekt »novi Demos«, o čemer je na široko poročalo sobotno Delo in izpostavilo besede strankinega veljaka Mateja Tonina, da v njem ne bo ne levice ne SDS. Že dan kasneje se je izkazalo, da v njem ne bo nikogar, niti ne stranke Marjana Šarca ne SD Dejana Židana. Združevalni projekt je tako propadel, še preden se je začel. Kar je bilo jasno vnaprej, saj majhna parlamentarna stranka pač ne more biti tista, okoli katere se bodo zbirale večje. Je pa razumeti nervozo vrha Nove Slovenije, če pogledamo izide javnomnenjskih anket. Nekdanja koalicija SDS, NSi in SLS bi po zadnji anketi Ninamedije nabrala 18,2 odstotka podpore, medtem ko bi jih SD, SMC, LMŠ, levica in Desus kar 41,2. Po teh podatkih so volitve za njih vnaprej izgubljene, vprašanje je le, kako si bo ta peterica razdelila oblast.
-
Opaža pomenljivo razliko: še pred 40 leti so izhajale kritične knjige o birokratizaciji sveta, še veliko prej je o njej pisal Kafka, zveličavni lik je bil antibirokratski posameznik, danes pa v birokratih vidijo razmah socialne države, kjer denimo birokrat deli pomoč revnim iz državne blagajne. Še več: dobil je evfemistično ime – javni uslužbenec. On je ta, ki presoja, kateri znanstveni projekti dobijo denar, katere knjige in kateri ekološki projekti so upravičeni do subvencije. Namesto svobode duha vlada sistem točk, ki bi danes na univerze ne prepustil čudakov in ekscentrikov, kot je bil Einstein. Ni več odločilno, kaj si ustvaril, temveč kako dobro znaš promovirati samega sebe. Njegove analize segajo tudi na vsakdanjo raven, na šole, zdravstvo, poplave varnostnikov in bivanje slehernika: Američan preživi šest let življenja čakajoč na zeleno luč na semaforju.
-
Vlada je spisala Energetski koncept Slovenije, na katerem namerava utemeljiti energetsko politiko do leta 2030 in energetsko vizijo do leta 2050. Da reč ni od muh, govori dejstvo, da so ga vladne službe pripravljale dve leti. V igri so vsekakor usodne odločitve, ki bodo zadevale ne le naše otroke, ampak tudi vnuke in pravnuke. A ker proizvodnja energije ni brez posledic za okolje, se hkrati porajajo okoljska vprašanja: od dilem z jedrskimi in termoelektrarnami pa do razsipne rabe energije, ki ta hip najbolj kulminira pred mestnimi bifeji, kjer za zunaj sedeče goste, ki srkajo kavo ali pivo, grejejo zrak plinski in električni grelci. Skratka, energetski koncept vključuje tudi vprašanja narave, se pravi spoštovanje letnih časov, in bolj preudarno rabo energije. Seveda pa je pogled v tako oddaljeno prihodnost priložnost za najbolj široko in polemično javno razpravo. In kaj je storila vlada Mira Cerarja ml.? Je mar organizirala vsaj debatne tribune po vseh večjih mestih Slovenije? Nak, javne pripombe je omejila na rok dobrega meseca, od katerega sta dva tedna pripadla božičnim in novoletnim praznikom. Vlada je torej naredila vse, da bi čim manj ljudi sodelovalo s svojimi idejami in pripombami. Namesto, da bi se okoristila z izkušnjami, pogledi in razmišljanji svojega prebivalstva, je sklenila, da projekt izpelje za čim bolj zaprtimi vrati.
