Heni Erceg
-
9. 8. 2013 | Mladina 32 | Hrvaška
Dva dogodka z enako vsebino sta v javnosti spodbudila povsem nasprotujoče si odzive, splošno javno zgražanje in popoln molk, kar dokazuje, da je hrvaška zgodovina nenehen vir nesporazumov, razlog za globok razkol v družbi.
-
26. 7. 2013 | Mladina 30 | Hrvaška
V nekih zamolklih časih niso molčali, v obdobju, ko je večina intelektualcev trdno držala jezik za zobmi, so govorili o zlu, se upirali tedanji hrvaški politiki, vojnohujskaški propagandi in ustanovitvi bizarne politične tvorbe Herceg-Bosne kot poskusa Franja Tuđmana, da bi del Bosne in Hercegovine priključil Hrvaški. To so frančiškani province Bosne Srebrene, skupina pogumnih duhovnikov, ki se je leta 1992 odkrito in ob tveganju precejšnjih neprijetnosti uprla nori ideji priključitve dela Bosne in Hercegovine Hrvaški in se tako znašla v konfliktu ne samo z uradno hrvaško etnicistično politiko, temveč tudi s svojimi brati v veri, tj. frančiškani province Hercegovine. S tistimi, na katerih območju je hrvaška vojska nemoteno izvajala etnično čiščenje bošnjaškega prebivalstva, odpirala taborišča, storila težke zločine.
-
12. 7. 2013 | Mladina 28 | Hrvaška
Ve se, koliko je bilo komunistom do njihovih počitniških hiš, zato je imela nekdanja Jugoslavija cel kup privlačnih vil, razporejenih vzdolž jadranske obale od Slovenije do Črne gore, na dalmatinskih otokih, ob vznožju Alp ... V njih je jugoslovanska nomenklatura počivala po napornih in pomembnih državniških poslih, te počitniške hiše so bile izjemno udobne in praviloma skrite pred pogledi radovednega ljudstva. Ko so se naveličali poletne vročine in žaganja škržatov, pa so se ešaloni vojaške in politične elite preselili k slovenskim jezerom; tam so bile noči hladnejše, pogled na jezero pa nič manj privlačen od tistega na morje. Res je, takratna oblast je skrbela tudi za delavski razred in proletarci so imeli prav tako pravico letovati v tako imenovanih delavskih počitniških domovih, kjer pa je bilo udobje, se razume, občutno manjše od tistega v vilah zaščitene komunistične velike divjadi.
-
1. 7. 2013 | Družba Za naročnike
Oliver Frljić je zanimiva gledališka osebnost, avtor številnih, večinoma izzivalnih in pogosto nagrajevanih gledaliških predstav, kot so Dantonova smrt, Bakhantke, Oče na službeni poti, Strahopetnost, Pisma iz leta 1920, Strah v Ulici lip, Umor Zorana Đinđića ... Njegova politično angažirana sporočila praviloma dosežejo namen, gledalci so bodisi navdušeni ali pa protestno zapuščajo gledališke dvorane. Frljića zanimajo družbena stvarnost, družbeni in družinski odnosi, še posebej pa se posveča preučevanju odnosov kolektiva ali posameznika do turbulentnih dogodkov v preteklosti in iskanju odgovorov na zanimivo vprašanje kolektivne odgovornosti. Pogosto pripravlja tudi predstave za otroke, več let je imel punk-noise bend in gledališko skupino Le Cheval. Je nekonvencionalen režiser, pripravljen javno polemizirati, gledališče pa spremeniti v svojevrstno sodno dvorano, kjer igralci, čeprav brez možnosti izrekanja kazni, prepoznavajo krivce za zločine iz bližnje preteklosti. Deluje na odrih v vseh mestih nekdanje skupne države in je že dolgo regionalna gledališka zvezda. Precej režira tudi po evropskih mestih, tako da si je za pogovor vzel čas enkrat vmes med delom v Nemčiji in na Poljskem.
Frljića dobro pozna tudi slovenska gledališka publika. Leta 2010 je v Slovenskem mladinskem gledališču postavil predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, v kateri je »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. S to predstavo je gostoval v mnogih evropskih gledališčih, junija letos tudi v Mladem gledališču v Omsku (Rusija), kjer je okrcal omskega župana, ker je dopustil onesnaženje rek Irtiš in Ob. Med Frljićevimi predstavami v Sloveniji je treba omeniti še Božič pri Ivanovih ruskega absurdista Vvedenskega v Drami in predstavi v kranjskem Prešernovem gledališču: Čehove Tri sestre in Izbrisani 25.671. V Izbrisanih je podučil slovensko občinstvo o razsežnostih kršenja človekovih pravic z izbrisom, ki se je zgodil ljudem iz drugih republik v začetku devetdesetih let. -
28. 6. 2013 | Mladina 26 | Hrvaška
Lepo, da so nesporazumi odpravljeni in so se Hrvatje in Slovenci – kot dobri sosedje – znašli v skupni evropski družini, tik pred slovesnim sprejetjem Hrvaške v EU pa je dogovorjeno tudi vse v zvezi s prodajo slovenskega Mercatorja hrvaškemu velikanu Agrokorju. Vsakršne kritike ali sume o vpletenosti politike v to transakcijo vladajoči eliti obeh držav užaljeno zavračata in se sklicujeta izključno na prosti trg in dobre liberalne običaje. Po trditvah obeh naj se torej politični pragmatizem z ničimer ne bi bil vmešal v to, da se je Slovenija odrekla svoji veliki trgovski verigi, niti v to, da je v zameno dobila pomembno možnost vstopa na propulzivni hrvaški trg z električno energijo.
-
14. 6. 2013 | Mladina 24 | Hrvaška
Vse skupaj je bilo zelo ganljivo, človeku je šlo kar na jok ob vsej tej neizmerni količini čustev, nežnih spominov, analiz in izrazov spoštovanja, s katerimi so nekatera hrvaška občila zaznamovala 20. obletnico ustanovitve nekega tednika, ki je v popolni tišini – kot kak nezaželen otrok – preminil pred petimi leti. Med temi občili je bil celo eden od dnevnikov, dolgoletna udarna pest nacionalistične oblasti in zgled vsakršnih novinarskih spodrsljajev. Za kar preveč profesionalno pa bi seveda lahko šteli objavo novice, da je nekdanji ustanovitelj tega tednika pred kratkim dobil še eno tujo nagrado »za brezkompromisne analize ...«.
-
31. 5. 2013 | Mladina 22 | Hrvaška
Hrvaški premier se je moral pred kratkim, med bivanjem v Veliki Britaniji, na vso moč braniti pred številnimi očitki tamkajšnjih novinarjev zaradi korupcije in izpadov skrajne desnice na Hrvaškem. Ni mu šlo ravno najbolje od rok in je pri tem celo sam zašel v dobro znano nacionalistično retoriko, saj je recimo zatrdil, da je leta 1995 srbsko prebivalstvo prostovoljno, ne pa pod prisilo oboroženih enot, množično zapuščalo Hrvaško. Sočasno »skrajni nacionalizem« Hrvaški očitajo tudi nemški mediji in izražajo vzvišeno zaskrbljenost, ker bo plemenita, ugledna Evropa k svoji mizi kmalu pripustila to barbarsko balkansko državico. Teza je seveda neumna, čeprav večidel utemeljena na dejstvih, o katerih pa premier Milanović rad pravi, da gre le za »percepcijo«. To naj bi pomenilo, da je razumevanje Hrvaške v popolnem nesoglasju z resničnostjo in da so ga seveda pomagali izoblikovati v delavnicah njenih sovražnikov.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Hrvaška
Vražji lisjak je tale hrvaški predsednik, kako bi mu sicer uspelo komaj omembe vredna predsedniška pooblastila pregnesti v neverjetno politično moč. Najprej je postal urednik v senci v največji medijski hiši Europapress Holding. Njene izdaje mu zvesto služijo pri obračunavanju z vlado Zorana Milanovića, pa tudi pri loščenju življenjepisa, v katerem ne manjka niti precej kompromitirajočih afer. O njih so se seveda drznili pisati le maloštevilni časopisi, s čimer je ta incestuozna politično-medijska zveza že davno prestopila meje celo najprimitivnejšega okusa. Seveda je predsednik hitro ugotovil, da v njegovem medijskem portfelju manjka najpomembnejše, Hrvaška televizija, zato je pred kratkim na položaj direktorja te javne ustanove ustoličil svojega varovanca Gorana Radmana in s tem je bila pot do retuširane Josipovićeve slike na malem zaslonu na široko odprta.
-
26. 4. 2013 | Mladina 17 | Hrvaška
V središču Zagreba so za kratek čas postavili veliko črno kocko s površino desetih kvadratnih metrov. Na tleh je bila zemlja, stene visoke, strop pa odprt, tako da se je iz nje ponujal samo pogled proti nebu. Dodani so bili skopi podatki o množičnem umiranju Srbov, Judov, komunistov ... v taborišču Jasenovac, tesnobna žalost, ki je prežemala obiskovalce te kocke, pa se je še okrepila ob branju podatka, da je bilo v tem strahovitem ustaškem taborišču pobitih kar 22 tisoč otrok. Instalacija je manjši del Hrvatov skušala subtilno spomniti na strahote fašizma v državi, ki se sicer nerada spominja svoje nacistične preteklosti. Nekako sočasno pa je tisti drugi, večji del dobil svojo heroino, zmagovalko na volitvah za poslance v evropskem parlamentu, predstavnico politične opcije, pri kateri tista kocka opomnik ni zbujala sploh nikakršnih občutij, kaj šele, da bi zbujala slabost, tesnobo ...
-
12. 4. 2013 | Mladina 15 | Hrvaška
Ovir ni več, trdi oreh je strt, Slovenija je ratificirala hrvaški sporazum z Evropsko unijo, ta pa je – dobra učiteljica, kakršna je – Hrvaški priznala, da je maturo uspešno opravila. Resda je učiteljica pri nekaterih slabih ocenah zamižala na eno oko, a vendarle, še malo pa bomo tam, kamor »že od vekov sodimo«, daleč od Balkana, v srečni in cvetoči Evropi. Toda zakaj so potem Hrvatje tako obupani, zakaj ne verjamejo v med in mleko, ki se jim bosta cedila takoj po 1. juliju in veliki fešti, s katero bodo politične elite zaznamovale vstop države v EU? Danes se zdi, da bi večina na vprašanje, ali želi vstopiti v to skupnost, odgovorila, da ne želi vstopati nikamor več, še več, da želi čim prej izstopiti. In to najprej kar iz svoje kože.
-
29. 3. 2013 | Mladina 13 | Hrvaška
Ko je nekoč Lili Gruber, voditeljica na italijanski državni televiziji, goste v svoji oddaji, ki je potekala v živo, opomnila, naj nehajo kričati in žaliti drug drugega, ti pa so se delali, kot da je ne slišijo, je oddajo mirno prekinila in se poslovila od gledalcev. Ko je pred kratkim urednica Dnevnika Hrvaške televizije v oddaji gostila zloglasno fašistko, ta pa je minute, ki so ji bile na voljo, izkoristila za sporočilo, da so v državi vsi razen Hrvatov samo gostje – pri tem je imela seveda v mislih državljane srbske narodnosti – in da morajo zato paziti, kako se vedejo, za kolega v parlamentu pa je nato uporabila še izraza četnik in vojni zločinec, voditeljica ne le da oddaje ni prekinila, ampak ni niti poskušala poseči v ta odvratni izliv etničnega sovraštva.
-
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Hrvaška
V malo več kot letu dni so hrvaško vlado zapustili štirje ministri, te dni pa je odšel še peti. Odhajali so, ker so si privoščili različno neprimerno ravnanje, prometno nesrečo, nasprotje interesov, zagotavljanje poslov prijateljem ali, tako kot zadnji, minister za turizem, špekulacijo z velikim zemljiščem v Istri; klasičen, donosen posel nakupa poceni kmetijskega zemljišča, nato spremembe njegove namembnosti v zazidljivo zemljišče in nazadnje preprodaje za nekajkrat višji znesek.
-
Nekaterim narodom, na primer Hrvatom, so nenavadno ljuba morišča in pokopališča, čeprav ne vsa. Samo izbrana, tista, kjer so umirali in so pokopani njihovi sonarodnjaki. Ljubijo svojo zgodovino, toda z njo se ne ukvarjajo zgodovinarji, ampak politiki. Obožujejo jame, ki pa jih ne raziskujejo speleologi, ampak poklicni politični iskalci posmrtnih ostankov »naših« junakov. Kosti drugih so kakopak vedno brez vrednosti, ker so kosti sovražnikov. Zaradi prenagljene selektivne izbire zgolj nekaterih »sijajnih« zgodovinskih toponimov so seveda celotne generacije mladih prikrajšane za pomembno pravico, da pogledajo preteklosti v oči, zelo uspešno pa se proizvaja patološka ljubezen do domovine, brezpogojna ljubezen, osvobojena vsakršnega razmišljanja o vlogi, ki so jo med vojno ali v času diktature odigrali nacija, država, naši lastni očetje.
-
S svojimi odcepitvenimi zahtevami so bili najglasnejši – v letih, ko je Jugoslavija začela razpadati. Oboji, Slovenci in Hrvati, so radi zatrjevali, da sta prav njihovi republiki najbolj ogroženi v skupni državi, ker njihove devize odtekajo v beograjsko centralno blagajno, od tam pa v nerazvite južne kraje, katerih prebivalci, kakopak, samo lenuharijo, medtem ko oni, severnjaki, marljivo delajo. Mar ni to nekako podobno sedanjim žalostinkam združene Evrope, v kateri iz istih razlogov bogati sever noče več pomagati menda razuzdanemu nesposobnemu jugu?
-
Hrvatje si le godrnjajo v brk, čeprav se kriza volilnega sistema najočitneje kaže prav na ravni lokalnih oblasti, tam, kjer so vsi modeli odločanja prepuščeni posameznikom, beri brezumnežem, kakršna sta župana Zagreba in Splita.
-
Tolikšen kretenizem je pretiran celo za hrvaško katoliško cerkev. Ihta in bes, s katerima se zadnje mesece ekipa z zagrebškega Kaptola zaganja v levoliberalno vladajočo koalicijo, bi bila kakopak čisto dobrodošla, če bi šlo v resnici za vprašanja, bistvena za državo, ki je globoko v krizi, saj oblast tako ali tako nima nikakršne resne opozicije. Toda ne, črni kmeri vztrajajo pri svojem križarskem pohodu zoper oblast izključno zaradi uvedbe spolne vzgoje v šole, v histerijo jih spravlja predvsem poglavje o pravicah istospolno usmerjenih, zdaj so se odločili celo za skrajne ukrepe – svoje ovčice so odkrito pozvali k nasilnemu rušenju demokratičnih institucij. Vse skupaj se je nevarno stopnjevalo do divje primerjave vladajoče koalicije z nacističnim režimom, ki je prav tako prišel na oblast z demokratičnimi metodami.
-
Tik pred božičem so v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti uprizorili veliko žurko; resda se nanjo niso pripeljali s tanki, ampak so prišli samo v uniformah, vojaških in policijskih, potem pa na 20-metrskem platnu prikazali svoj »film«. Tam, kjer so sicer predvidene projekcije izbrane umetniške vsebine, je imela zbrana politična in vojaška elita ekskluzivno priložnost videti militantni izdelek Register hrvaških branilcev. Dopolnilo ga je priložnostno pojasnilo vladnega uradnika, da objava tega neskončnega seznama, na katerem je kar pol milijona ljudi, pomeni tudi dokončno razkritje 150 tisoč lažnih branilcev in vojnih dobičkarjev.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Hrvaška
Velikim svetovnim gospodarjem se lahko dobrikaš do onemoglosti, ne glede na vse te bodo, če se jim bo zazdelo, da jim bo to prineslo kako korist, zavrgli kot smet. Tako je bila Hrvaška tudi uradno razglašena za državo smet, in sicer po mnenju ene od tistih vsemogočnih agencij za ocenjevanje kreditne sposobnosti. Kajti kapitalistični fašizem je ustrojen tako, da kar čez noč lahko postaneš najslabši učenec v razredu s prav malo možnosti za nadaljevanje šolanja. Če se bo hrvaška vlada še naprej upirala reformam po nalogu teh vladarjev sveta, ki zahtevajo, da se nemudoma odpusti 30 tisoč ljudi, da se delovna zakonodaja prilagodi svinčenim zahtevam prostega trga, da se zareže v že tako ali tako bedne pokojnine, socialne pravice itd., Hrvaška lahko pričakuje, da jo bo doletela neprijazna usoda Grčije, Španije, Portugalske ... teh še do včeraj bogatih držav, ki so danes kolektivno brezpravne prav zaradi surovih zakonitosti neoliberalnega kapitalizma.
-
14. 12. 2012 | Mladina 50 | Hrvaška
Na Hrvaškem se seštevajo rezultati dela levoliberalne koalicije po prvem letu vladanja, rezultati, ki jih pravzaprav ni, niti notranjepolitičnih, še manj zunanjepolitičnih. Iz veličastno napovedovanega Načrta 21 vlada Zorana Milanovića ni uresničila prav nič, odpovedala se je vsem velikim državnim naložbam, s katerimi naj bi zmanjšala neizmerno brezposelnost, ki je pred kratkim dosegla res nevarno številko – 350 tisoč ljudi.
-
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Hrvaška
V Splitu je preživel štiri leta, z zlato generacijo košarkarjev Jugoplastike je trikrat osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, pa tudi naslov pokalnega zmagovalca, temu je dvakrat dodal še ugledni naslov klubskega prvaka Evrope, leta 1989 v Münchnu in leta 1990 v Zaragozi. Potem je tega leta legendarni trener Božo Maljković zapustil Split, odšel je v Španijo, nato v Francijo za trenerja Limogesa in pozneje prevzel atenski Panathinaikos. Oba kluba sta postala prvaka Evrope, Maljković pa trener z največ naslovi v zgodovini evropske klubske košarke.
-
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Hrvaška
Zoran Milanović posveča svojemu telesu precejšnjo skrb. Zato se pogosto rekreira, še posebej rad kolesari. No, na položaju hrvaškega premiera pa se mu nenehno mudi, pravkar je namreč v državi razglasil izredne razmere. »Ni katastrofa, toda razmere so izredne,« je dejal in se s kolesom pognal po eni izmed zagrebških enosmernih ulic. V napačni, nedovoljeni smeri! Za njim pa, seveda, telesni stražarji v tistem ogromnem policijskem vozilu, s čimer bi zlahka povzročili prometno nezgodo. V njej bi kakopak kratko potegnili tisti, ki spoštujejo prometne znake, kajti premier na kolesu bi se že kako znašel. Recimo z elegantnim skokom na pločnik ali na bližnje drevo. Kakorkoli že, Milanović je izjemno očitno prikazal zanimivo strategijo svoje oblasti, ki se glasi: pripnite se, odpeljali vas bomo v napačno smer!
-
2. 11. 2012 | Mladina 44 | Hrvaška
Hrvaški mediji so najnovejše dogajanje v Srbiji razglasili za »škandal«, potem pa se z nemajhnim zgražanjem spravili nad to, kar je storil drugi človek srbskega kulturnega ministrstva. Pod naslovom Prva srbska kulturna vstaja je objavil članek z daljšim seznamom nezaželenih igralcev, književnikov, režiserjev ... in vse navedene ožigosal kot nosilce pogubne protisrbske kulturne politike. Posebej grozna sta se hrvaškim medijem zdela institucionalni napad na pisca Miroslava Krležo in hrvaškega režiserja Oliverja Frljića zaradi njunih »mastno honoriranih srbomrzniških izbljuvkov« in poziv srbskega podministra za kulturo k prevrednotenju »dobrih Hrvatov«, kakršna sta bila pisatelj in pesnik Antun Gustav Matoš in pesnik Tin Ujević. Njuno vrednost je določil na podlagi tega, da sta nekaj časa živela v Beogradu in nekatera svoja dela objavila v cirilici.
-
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Hrvaška
Rodil se je pred 120 leti v Bosni, staršem Hrvatom, živel je v Višegradu, Zagrebu, Gradcu, Berlinu, Beogradu ... opredeljeval se je za Jugoslovana, integralista, po poklicu je bil pisec, diplomat, pesnik, pisal je v ijekavščini in ekavščini. Te dni je spletni brskalnik Google na srbski, hrvaški in bosanski domeni objavil sliko višegrajskega mostu Mehmeda paše Sokolovića, ključnega simbola iz romana Most na Drini, za katerega je Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado. S tem je Google zaznamoval obletnico rojstva pisca, ki je s svojim književnim delovanjem daleč presegel drobnjakarske ideje malih narodov, in ga pravilno, drugače kot počnejo balkanske kulturne elite, razglasil za »last« vseh treh tukajšnjih narodov.
-
5. 10. 2012 | Mladina 40 | Hrvaška
Veliko vprašanje je, ali bo gospod Robert Allen Zimmerman sploh preživel ta udarec. Resda ga je dobil od daleč, celo z druge celine, pa vendar ... Ameriški pesnik, pevec, kultna osebnost generacije šestdesetih, upornik proti družbenim in političnim dogmam, javnosti bolj znan pod imenom Bob Dylan, je te dni doživel prepoved na Radiu Split, radijski postaji Hrvaške radiotelevizije.
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Hrvaška
Vicdan Özerdem se je gotovo veselila kratkih počitnic na Hrvaškem s soprogom in svojim malim sinom. Niti slutila ni, da se bo njeno dopustovanje sprevrglo v dolgotrajno moro, a zgodilo se je prav to, saj so jo takoj po prihodu iz Nemčije, kjer sicer živi, aretirali in odpeljali v pripor v Dubrovniku. Vzrok za takšno ravnanje je bila tajna tiralica turškega Interpola, s katero Turčija zahteva izročitev te novinarke in levičarke, obtožene terorizma, čeprav gre v resnici za to, da se je več let neustrašno borila za politične, medijske in človekove pravice.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Hrvaška
Če bi te dni kak malček v osnovni šoli na Hrvaškem postavil vprašanje, ki se vsakemu otroku zdi nadvse tehtno, torej »Kako sem prišel na svet?«, bi dobil dva diametralno nasprotna odgovora. Pri uri verouka bi mu nuna – kajti te večinoma poučujejo ta predmet – blago odvrnila: »Otrok, na svet si prišel po božji volji.«
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Hrvaška
Nekoč je na Hrvaškem živel neki tip, ki mu je bilo ime Robert Ježić. Nekega dne se je prikazal bogvedi od kod, tako kot še številni drugi klateži, ki so se predstavljali kot uspešni poslovneži, in prav kmalu postal lastnik Diokija, velikega in uspešnega podjetja za proizvodnjo plastike, ter kemijskih obratov na otoku Krku. Potem je zaradi posebne naklonjenosti političnih struktur dobil v dar še reški Novi list, ugleden dnevnik, ki ga je neuspešno poskušal pacificirati, nato pa ga kmalu preprodal. Še prej ga je seveda skoraj uničil. Ta nekdanji skiper na italijanskih jadrnicah, do vratu vpleten v kriminalne posle bivšega hrvaškega premiera, je bil v preteklem desetletju zelo radodaren do obeh političnih opcij, desne in kvazileve, precejšen znesek pa je doniral tudi za predvolilno kampanjo sedanjega predsednika države. Ko je tednik Novosti opozoril na to nedopustno donacijo, je predsednik države javno odgovoril, da bo, če se izkaže, da je Ježić res vpleten v kriminalne dejavnosti, znesek vrnil. Seveda umazanega denarja ni nikoli vrnil, čeprav so medtem na sodišču potrdili mafijsko vlogo predsednikovega donatorja pri številnih nelegalnih poslih nekdanje hrvaške vlade. Novosti pa je predsednik vendarle za vse večne čase uvrstil med svoje sovražnike.
-
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Hrvaška
Hrvaški predsednik naj bi bil glede na svoja ustavna pooblastila nekaj takšnega kot fikus, v demokratični okras državi; tu in tam naj bi se sprehodil po svetu in nevsiljivo deloval v prid državnim interesom, doma pa, saj je »prvi med državljani«, še posebej pazil na občutljive in krhke odnose med večinskim hrvaškim prebivalstvom in srbsko manjšino. Toda Ivo Josipović je brezupno nečimrn in maščevalen človek, ki se zaradi nepomembnega obračuna s kritičnim medijem ne bo sramoval pokazati zobe, pa četudi bo s tem povzročil razdor v srbski skupnosti.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Hrvaška
Vsakršen fašizem deluje ob pomoči različnih domišljijskih perverzij, seveda, posebno slabost pa povzroča neverjetna količina morbidnosti, ki jo nenehno izkazujejo fašisti v glavnem mestu severne Hrvaške, v Osijeku. Pa ne kakšne marginalne, ulične skupine, temveč institucionalna politična stranka, ki vlada temu delu Hrvaške. To je stranka vojnega zločinca Branimirja Glavaša, veliko njenih retardiranih nacionalistov pa je hkrati tudi spoštovanih poslancev in lahko bi rekli, da zanje nujno veljajo zakoni Republike Hrvaške. Vendar ni tako. Vedejo se kot odpadniki, za katere ne veljajo osnovna družbena pravila, kaj šele veljavni zakoni.
