Heni Erceg
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Hrvaška
»Nočem na morje, v Jasenovac hočem!!«,cepetaje z nožicami vrešči Aleksandar Vučić, ne meneč se za temperaturo sto stopinj, zaradi katere se proti morju vali reka njegovih sonarodnjakov. »Nočem na morje, ne zanimata me ne Dubrovnik ne Rovinj, v Jasenovac hočem!« trmoglavi politični kričač, največji med Srbi, ki za Jadransko morje ne bi dal prebite pare, saj hoče letovati nikjer drugje kot v Jasenovcu. V koncentracijskem taborišču, v katerem so hrvaški fašisti pred 80 leti pobili množico Srbov, tudi danes pa so »tam vsi ustaši«, kot pravi Aleksandar Veliki, večni srbski predsednik.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Hrvaška
Ko prideš v Mostar, je, kot bi vstopil v časovni stroj, v čudežno zgodovino Bosne s prepletenimi kulturami in običaji, verskimi, posvetnimi, vse to na tesnem prostoru kamnitih uličic tik ob bregovih Neretve, neutrudne, silne reke, s katero se ne gre šaliti niti tam, kjer se zdi mirna in pohlevna. Njeni močni tokovi in vrtinci, nad katerimi se dviga mogočni Stari most, spomenik najvišje kategorije, kot da utelešajo ves mostarski nemir, jezo, etnično nestrpnost, tako žive in nevarne tudi še skoraj 30 let po vojni. Vojni, v kateri sta se spopadla HVO in Armada BiH in ki je imela nepredstavljive posledice, saj je mesto kot prispodobo raztrgane BiH razdelila na dva ločena, nespravljiva dela – vzhodni in zahodni.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Hrvaška
Tistega soparnega dne se je po ulici v središču Splita vila vrsta, v kateri je potrpežljivo čakala precejšnja množica ljudi. Zaobšla sem jo, čeprav s težavo, morala sem se prebiti skozi neznosno gnečo, skozi gručo napol gole otročadi v kopalkah, z razgaljenimi joški, tako imenovanih turistov, ki so si neusmiljeno prisvojili Dioklecijanovo mesto, katerega prelepo jedro je kulturni spomenik. Pravim prisvojili, vendar ne, da bi mu izkazovali spoštovanje in uživali v njegovem videzu, ampak ravno nasprotno, da bi ga poteptali, ponižali, požrli, medtem ko jim pokorno streže brezpravni narod natakarjev in čistilk.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Hrvaška
Se spominjate Tonyja Blaira, britanskega premiera, ki je bil zaradi zvez z zahodnimi zavezniki osumljen vojnih zločinov nad civilisti v Iraku? Neumen poskus, seveda, ker Blair ni kak balkanski plemenski vodja, da bi moral sesti na zatožno klop Haaškega sodišča. Poleg tega ima vplivno soprogo, ki pa ga vendarle ne bi mogla zastopati, če bi obtožbam sledil pravičen sodni pregon, saj ni strokovnjakinja za kazensko pravo, ampak za veliko donosnejše korporativno pravo. Njena dnevna tarifa znaša več kot deset tisoč evrov, zato je jasno, da zastopa samo bogate hohštaplerje, ljudi, ki so prepričani, da je ves svet njihov. Takšne, kot je Duzich, lastnik hotelskega kompleksa v Supetru na otoku Braču in vendar velik nesrečnež, saj njegovi gostje nimajo miru – zgodaj zjutraj jih zbujajo smetarji, ki odvažajo njihove smeti. To seveda ni v redu, vsekakor bi morali smetnjake premestiti.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Hrvaška
Ta moški je resnični obraz Hrvaške: preteč, zlovešč, človek, ki bi si ga zlahka predstavljali med pazniki v taborišču ali na položaju upravnika kaznilnice, kjer kazen prestajajo najhujši kriminalci, s katerimi zna, kot je treba, ostro in neizprosno, opraviti le on. Je torej resnični obraz Hrvaške, brezčutne, primitivne, klerikalne skupnosti, katere najpomembnejši možje se radi in z orgazmičnim zadovoljstvom izživljajo nad najšibkejšimi družbenimi skupinami, predvsem nad ženskami. Toda v resnici ni paznik v zaporu, ne, zdravnik je, direktor največje hrvaške bolnišnice s 6000 zaposlenimi, član HDZ, predsednik partijskega odbora za zdravstvo, torej za področje, specializirano za »posebno« obravnavo žensk. Samec, o katerem govorimo, pa je poleg tega tudi ginekolog. To mu zagotavlja stalni užitek, ki ga občuti ob moči nad pacientkami, ko jim, zagledan v intimne dele njihovega telesa, zadovoljno naznani, da nosijo še enega malega Hrvata ali Hrvatico in da nikakor ne smejo splaviti.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Hrvaška
»Women's sandals with double G, razkošje, opredeljeno na novo, eklektični, sodobni, romantični …« Stanejo pa »samo« 490 dolarjev. Tako oglašujejo Guccijeve sandale, ki naj bi bile hit letošnjega poletja. Gledam jih in si rečem, čakaj malo … točno take imam tudi sama, že sto let so zakopane nekje v tisti stari omari v hiši na otoku. Rekli smo jim sandale triktrak, bile so plastične, različnih barv ali prozorne, brez njih otroci sploh niso šli v vodo, zanje pa je bilo treba odšteti znesek v vrednosti današnjih 30 kun. Od kod torej Gucci? Izdelek je do pičice enak tistemu iz tovarne Jugoplastika iz Splita, zato me res zanima, ali je signore Michele, kreativni direktor znamke Gucci, vprašal za dovoljenje oblikovalca izvirnih Jugoplastikinih sandalov. Seveda ga ni, saj ni mogel, zato je model prekopiral, vprašati pa ni mogel, ker ni več ne splitskega oblikovalca sandal triktrak ne Jugoplastike, ni niti obrata 401, v katerem so stroji za brizganje plastike v osmih urah izdelali celo po 1000 parov takšnih sandal.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Hrvaška
Tako, končno so ga slovesno odkrili. Spomenik v Zagrebu, o katerem smo že pisali in ki je bil več mesecev prekrit zaradi zgodovinsko neustreznega poimenovanja Spomenik žrtvam holokavsta. Potem so se v stranki Zmoremo!, ki si je na lokalnih volitvah z veliko večino zagotovila oblast v prestolnici, prebrisano domislili, kako odpraviti težave z nezadovoljstvom Judovske občine v Zagrebu. Nekdanji kleni aktivisti so sklenili, da si smejo in da si tudi bodo pomagali s staro domobransko zvijačo, ki omogoča, da se predstaviš kot nekaj, kar ni ne tič ne miš. Tako so napis dopolnili z dodatkom »in Neodvisne države Hrvaške«. Zdaj se na spomeniku bohoti bastardni napis »V spomin na žrtve holokavsta in Neodvisne države Hrvaške«, odkritja pa se seveda niso udeležili tisti, ki jih predvsem zadeva – predstavniki Judov.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Hrvaška
Prišel je na slovesnost ob svetovnem dnevu Romov. In tam, kot je zanj značilno, »prepričljivo« delil nauke o »nujnosti ohranjanja spomina« na trpljenje pol milijona evropskih Romov, potem pa še nekaj zamrmral o vlogi hrvaških fašistov pri iztrebljanju Romov. Ni rekel, da se jih je tedanja ustaška država v celoti rešila – 17 tisoč jih je pobila samo v taborišču Jasenovac, preživela je zgolj peščica. Romi so bili presrečni zaradi premierovega prihoda, nedaleč stran, v Splitu, pa je bila prav v tistem času ena od dvoran nabito polna v črno oblečenih ljudi, ki so svoj performans začeli s pozdravom »Za dom spremni«, pozdravom, ob katerem so nekdaj s kladivom in nožem za klanje pobijali hrvaške in bosanske Rome. Dvorano v vojaškem kompleksu Lora jim je, menda za slovesnost ob obletnici ustanovitve vojaške enote, ki nosi ime ustaškega klavca Rafaela Bobana, zagotovila država, tako da so – kako primerno – praznovali na kraju, kjer je nekdaj delovalo taborišče, v katerem so v devetdesetih letih okrutno mučili, poniževali in pobijali meščane Splita srbske narodnosti.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Hrvaška
Ali objava posnetkov razgaljenih trupel z ulic ukrajinske Buče resnično govori o napredku medijev in civiliziranosti družbe? Smo kdaj prej, na primer med vojno v Iraku, videli podobne posnetke civilistov, ki so jih ubile ameriške bombe? Ne, nismo, predvsem pa nismo videli posnetkov ubitih ameriških vojakov, da ne bi vznemirili ameriške javnosti. Tako eksplicitnih prizorov nismo gledali niti v nič manj krvavi vojni na območju nekdanje Jugoslavije. Je torej ta pornografija smrti namenjena čemurkoli drugemu kot vojni propagandi, čeprav jo je objavil napadeni? In ali je to korak naprej ali nazaj za civilizacijo, ki je tako napredovala, da danes kapitalistični svet ob neki lokalni vojni umira od strahu – kot so nekoč jamski ljudje – zaradi morebitnega pomanjkanja hrane, ki je ta razvita civilizacija očitno ni sposobna pridelati brez ruskega plina in ukrajinskega žita?
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Hrvaška
Bilo je tistega nesrečnega vojnega leta 1991. Spominjam se, vrnila sem se z nekega bojišča s podobami uničenja in smrti pred očmi, uničenja in smrti, ki ju je povzročila želja srbskega vodstva po vzpostavitvi velike Srbije. Neumnega in nepotrebnega umiranja za ozemlje in narod, nič drugačnega od tega, ki ga zadnje tedne z grozo spremljamo – nič drugačnega od tega, ki ga povzročajo Putinovo uničevanje Ukrajine, zločini nad civilisti, spreminjanje Mariupola v hrvaški Vukovar …
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Hrvaška
Mar ni vsak imperializem – čeprav vedno pod cinično egido zagotavljanja demokracije zatiranemu ljudstvu – enako odvraten? Pa vendar ameriški vdor v Irak in trajna izraelska zasedba Palestine kljub obsežnemu uničevanju teh območij in pobijanju civilistov nista nikoli spodbudila takšnih odzivov Evropejcev, kot jih je nasilni vdor ruskega carja v Ukrajino. Z njim so se »prebudili« uspavani birokrati krščanske Evropske unije, katere članice nenadoma dihajo kot ena, združene v neizmernem strahu, saj ima ruski predsednik tisto morilsko, kar lahko uporabi, kadarkoli se mu sprdne. To ni vojna v Bosni in Hrvaški, med katero je srbski Putin ponavljal podobno mantro o reševanju Srbov pred ustaši in balijami in tako več let uničeval obe državi, EU pa je to molče opazovala in se ni odločila za pošiljanje orožja ogroženima narodoma. Prav tako v srcu Evrope. Ker Slobodan Milošević ni imel jedrskega orožja, s katerim bi iz Beograda lahko sklatil Eifflov stolp v Parizu. Tako je tudi na pokol v Srebrenici gledala – od blizu – kot na notranjo zadevo vojskujočih se »tolp«, pobiti Bošnjaki pa so bili tako ali tako muslimani …
-
Doma imamo na kupe knjig, nekaj tisoč nepotrebnih, pa vendar dragocenih koščkov življenja. Kamorkoli pogledaš, jih je vse polno, na policah po stenah, v škatlah po kotih stanovanja, precej jih je shranjenih v zatohli drvarnici, tudi knjižure vezanih člankov, nastalih v 15 letih obstoja Ferala. Tako mi je padlo na pamet, da bi mestne oblasti zaprosila za kako klet, kamor bi spravila svojo knjižno zbirko, he he, lahko bi se prodala kot zaslužna državljana, novinarja, ki sta celo napisala nekaj knjig. Eh, sva godrnjala sama pri sebi, ko sva z zavistjo gledala, kako je Frka, vodja kabineta predsednika vlade, v Zagrebu dobil veliko klet, da bo vanjo lahko preselil svoje knjige in izrezke iz časopisov, nanašajoče se na domovinsko vojno, ki jih je izrezoval, ko je vojne dni preživljal po sinekurah v tujini. Zdaj zanje nima prostora v stanovanju, velikem 96 kvadratnih metrov, ki mu ga je dala država, da bi v tem »prostranstvu« živel sam s soprogo. Ker seveda omenjena klet ni bila ravno primerna za shranjevanje dragocene dokumentacije, so prostor preuredili, kakopak na stroške državljanov; prenova je stala blizu 60 tisoč evrov. In kadar bi našega Frko, medtem ko bi se poglabljal v kak dokument, bogpomagaj nekam pritisnilo, kar je popolnoma naravno, menda ni pričakovati, da bo hodil v bližnje stanovanje, zato so v kleti uredili tudi dostojno kopalnico, kakršna pritiče tako pomembnemu hadezejevcu.
-
Jojme, spet ti Judje, spet holokavst … so glasno zajavkali uredniki Hrvaške televizije, razpeti med ukaze vladajoče partije, katere retardirani storitveni servis so, in resnične dogodke iz hrvaške zgodovine. A so se hitro domislili, kako poskrbeti, da bo volk sit in koza cela. Tako je HTV na dan spomina na holokavst v udarnem terminu predvajala profani izdelek domoljubnega desničarja, ki govori o tem, kako je izraelski Mosad prijel nacističnega voditelja Adolfa Eichmanna, snovalca »končne rešitve«, torej poboja več kot šestih milijonov Judov. V pozni nočni termin pa »bomo uvrstili šov,« so premeteno sklenili podrepniki HDZ na HTV. Tako so si gledalci v gluhi noči lahko ogledali del deveturnega dokumentarnega filma Clauda Lanzmanna o pobijanju Judov. V drugih državah.
-
Nad Hrvaško so se zgrnili temni oblaki. V Banskih dvorih, kjer kraljuje vlada, v zgodovinskem središču Zagreba, opasanem z neprepustno železno ograjo, ker se premier neizmerno boji atentata na svojo visokost, že več dni ves čas gorijo luči. Nad dolgo mizo se, nagneteni v skupni grozi, sklanjajo ministri in premier in ne morejo verjeti svojim očem. V zraku je zaznati nejevero, zgroženost bi tako rekoč lahko rezal z nožem, v najslabšem stanju pa je gospod premier – drugače nadut in vzvišen se je zdaj kar nekako zgrbil in prebledel, ves iz sebe je zaradi grozljivega dokumenta, ki ga ima pred nosom.
-
Kot mi je pred kratkim povedal dober prijatelj iz Sarajeva, se sprašuje, ali ni že čas, da si pripravi zaloge hrane, ker v BiH ne diši po ničemer dobrem. Je takšen odziv pretiran ali pa je udejanjenje najbolj črnega scenarija spet verjetno zaradi nenehnega destabiliziranja te države od znotraj, pa tudi ob pomoči najbližjih sosedov? Je mogoče, da nas je, kot da bi se znašli v kakem poblaznelem časovnem stroju, izstrelilo nazaj v leto 1992, ko je tik pred vojno večina državljanov BiH še vedno verjela, da je prelivanje krvi nemogoče, ker je Bosna večetnična država treh narodov, ki živijo v slogi in medsebojnem spoštovanju? Ko smo te dni gledali oblastniško brezumje voditelja tamkajšnjih Srbov med praznovanjem 30. obletnice ustanovitve paradržave Republike srbske, so lahko le največji optimisti skomignili z rameni in niso občutili jeze, niso slišali vojaških bobnov, kot v najboljših dneh nacionalističnih zborovanj na začetku devetdesetih let v Srbiji in Hrvaški.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Hrvaška
Hrvaški kardinal Bozanić je v poslanici ob letošnjem božiču nekaj napletal v dobro znanem pitijskem slogu, a poanta njegovega govorjenja je bila: »Ne nasedajte lažnim prerokom!« Katerim pa? Tistim, ki zagovarjajo cepljenje kot izhod iz hromeče pandemije, torej znanstvenikom, ali je morda mislil, čeprav seveda ni, na »preroke«, ki na zborovanjih tulijo proti znanosti, v cepivu pa vidijo samega vraga, čipe, ki nam jih hočejo vstaviti nečiste sile, svetovna središča moči … Pod egido svobodnega odločanja se je s pametjo sprla tista skupina Hrvatov, sicer precej omejenega uma, ki je nenadoma odkrila vse čare svobode, vendar svobode, katere izhodišče je sebičnost, v kateri ne vidijo dalje od svojega nosa in s katero neposredno ogrožajo svobodo drugih in njihovo pravico do tistega, kar je za človeka najdragocenejše, torej do zdravja. Z več kot 12 tisoč umrlimi zaradi covida – to je več, kot jih je bilo ubitih med vojno –, z izgubo 50 človeških življenj vsak dan se Hrvaška po smrtnosti uvršča v sam vrh, pa vendar je med evropskimi državami najliberalnejša pri omejitvah, ki to sploh niso, ker si mora zagotoviti vsaj tisto miloščino, ki jo v proračun prispevajo storitvene dejavnosti, restavracije, kavarne in trgovska središča, edine gospodarske dejavnosti, iz katerih vanj sploh še kaj priteka.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Hrvaška
Predsednik, pojdite se zdravit!
Novica je slaba, a se vsak dan ponavlja: »Z. M.-ja so spet opazili, kako bencin iz ročke razliva po delu Hrvaške in nato z vžigalico neti požar. Z. M. tega ne počne le na Hrvaškem, ampak pogosto prestopi tudi mejo z Bosno in tam še bolj nebrzdano požiga vse, kar mu pride pod roke. Njegova identiteta je dobro znana, vendar se mu policisti ne upajo približati, čeprav obstaja utemeljena bojazen, da bi utegnil v zrak pognati vso državo. Pa tudi širše območje. Očitno gre za piromana, ki mu nobeno pošteno sodišče ne bi izreklo zaporne kazni, ampak bi ga poslalo v kako psihiatrično ustanovo zaprtega tipa.« Hudič je v tem, da je ta Z. M. v resnici predsednik Republike Hrvaške, v kateri ni na voljo demokratični standard, na podlagi katerega bi narod od časa do časa lahko preveril, kakšno je duševno stanje prvega človeka v državi. Brez dvoma ne ravno dobro. Vendar pa pričakovano shizofreno, saj gre za politika, ki je prehodil dolgo pot od domnevnega levičarja do neizprosnega desničarja. Tako imamo na čelu države zdolgočasenega piromana, trdno odločenega, da bo prekosil svojega ideološkega očeta, zloveščega diktatorja Franja Tuđmana, ki je državo upravljal še, ko je bil že na smrt bolan. Čeprav v glavi ni bil nikoli čisto zdrav, posledica tega pa so bili srditi poskusi priključitve dela Bosne, nespoštovanje človekovih pravic in blag odnos do vojnih zločinov.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Hrvaška
Na fotografiji najbolj izstopajo njene za kostanj velike črne oči in iztegnjeni jezik, ki ga je, razposajeni otrok, pokazala snemalcu. Srčkan je ta obražček šestletne Madine Husini iz Afganistana, pred katero je še vse življenje. Tako bi bilo v kaki boljši državi od tiste, iz katere je morala z družino pobegniti, ker so talibi grozili očetu in ga napadli z nožem, sestro pa polili s kislino. Madina je bila šestletna deklica. Bila je. Toda ni je več. Če bi kdo posnel film o usodi deklice s kot kostanj velikimi očmi, bi občinstvo po vsej Evropi ihtelo v žalosti in preklinjalo krivičnost protibegunske politike, gotovo pa bi jokali tudi Hrvati. Toda v resničnem življenju ni ne krivca za grobo prekinjeno življenje male Madine, za večmesečno grdo ravnanje z njeno družino na Hrvaškem, za popolno razčlovečenost te države in njenih ustanov ne kesanja zaradi vsega tega.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Hrvaška
Bilo je novembra 1991, ko sem »odhajala« iz okupiranega in razdejanega Dubrovnika, ki so mu hrvaške oblasti obrnile hrbet. Dolge dni sem gledala, kako sta srbska in črnogorska vojska v mestu povzročali smrt in uničenje, dokler ni postalo jasno, da imajo osvajalci prosto pot in lahko vkorakajo v Dubrovnik. Pozneje, ko so se umaknili, sem ugotovila, da je šlo za pritlehno trgovino z grozo, za politični dogovor dveh takratnih hijen, srbskega in hrvaškega vodje, da se Dubrovniku »prizanese« v zameno za Vukovar na severu Hrvaške, ob meji s Srbijo.
-
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Hrvaška
»Grozljivo je, da tukaj živi toliko nadarjenih in pridnih ljudi, pa nam je vendarle uspelo zaplesti se v vojno z lastnimi brati. Pri vsej svoji nadarjenosti smo še vedno zaostali, kako bi se sicer lahko tako krvavo pobijali ob koncu 20. stoletja. Lopovi, nič drugega niso ti, ki so sprli navadne ljudi, in niti najmanj ni pomembno, na kateri strani je bilo več žrtev, ker ne bi smeli dovoliti, da sploh kdorkoli v Jugoslaviji izgubi življenje. Po krivici odvzeto življenje je vesoljna katastrofa. Civilizacijsko se nismo bili sposobni spoprijeti z zgodovinskim trenutkom.«
-
22. 10. 2021 | Mladina 42 | Hrvaška
»Mah, mi smo zanje liga NBA,« se je predsednik hrvaške vlade oholo, pa vendar s tresočim se glasom, v katerem je bilo zaznati negotovost, odzval na obtožbe opozicije, leve, desne, sredinske … po razglasitvi sodbe, s katero je sodišče ugotovilo, da je njegova stranka delovala kot zločinska združba, ki je iz državnih podjetij izčrpavala ogromna sredstva in se z njimi okoriščala. Na čelu s tedanjim predsednikom HDZ in premierom Ivom Sanaderjem. Obremenilna razsodba, s katero je sodišče odredilo, da mora vladajoča stranka državi vrniti več kot 15 milijonov kun, ki so izginile na brezpotjih dolgoletnega kriminala HDZ, bi v vsaki demokratični državi povzročila tektonske premike, na Hrvaškem pač ne. Tu predsednik vlade še naprej ostaja obkrožen s prav tistimi tipi, ki so se nekdanjemu premieru, zdaj zaporniku, zvesto smukali okoli zadnjice in sodelovali pri obsežni kraji denarja, nato porabljenega v zasebne namene, pa tudi za strankino ponovno zmago na volitvah.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Hrvaška
Hrvatov in Srbov nič ne povezuje bolj kot pokopališka kultura, čeprav ni čisto jasno, čigavi politiki prednjačijo pri obiskovanju grobišč in patetičnem klanjanju – vedno v spremstvu cerkvenih dostojanstvenikov – samo svojim »nedolžnim žrtvam«, večinoma iz tiste predpotopne vojne. Vendar so Srbi bolj naklonjeni množičnim prireditvam, na primer procesijam, pri katerih naokoli kolovratijo našemljeni popi, za njimi pa tuleči verniki in vladajoči politiki. Hrvati pa naj bi menda delovali na nekoliko višji, »akademski« ravni, zato so se domislili, da bi posmrtne ostanke Filipa Lukasa iz Rima, kjer je živel in umrl, prepeljali v njegovo rojstno vas blizu Splita. V cerkvi namreč menijo, da mož sodi »med štiri najpomembnejše intelektualce svojega časa«. Niso razkrili, kdo so preostali trije, toda omenjeni naj bi bil predsednik Hrvaške matice vse do leta 1945, torej prav v najsijajnejšem obdobju hrvaškega intelektualizma, ki ga je gojil fašistični režim Neodvisne države Hrvaške, katere zagovornik je bil Lukas. Tako je »akademik« Lukas leta 1941 v družbi ministra za verouk in avtorja rasnih zakonov Mileta Budaka razlagal, da so bile »žrtve hrvaškega naroda v boju za svobodo neizmerne in da se mora za današnje uspehe zahvaliti junaštvu brezštevilnih trpečih«. Ustaška taborišča za identitetno nečiste so takrat že delovala, Lukas pa je zasluge za »uspešnost« svoje fašistične domovine pripisal predvsem poglavniku NDH s sporočilom: »Naj Bog usliši poglavnikove in naše želje in naj živi ustanovitelj nove Hrvaške dr. Ante Pavelić.«
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Hrvaška
Eh, če bi imel Jezus takšno spremstvo, kam vse bi prišel. Brez dvoma ga brezbožneži ne bi bili pribili na križ, če bi imel na razpolago helikopterje, neprebojni jopič in oboroženo spremstvo. Z vsem tem sta se pred celotno regijo in svetom »junaško« postavljala metropolit srbske pravoslavne cerkve Porfirij in njegovo popovsko spremstvo, ki sta za sveti kraj ustoličenja novega črnogorsko-primorskega metropolita Joanikija izbrala Cetinje. Natanko tisto starodavno mesto, znano po antifašizmu, ki je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja središče množičnega odpora proti velikosrbskemu nacionalizmu in vojaškemu pohodu Miloševićeve Srbije na Hrvaško in Bosno.
-
13. 8. 2021 | Mladina 32 | Hrvaška
Trajnostni turizem? Na Hrvaškem! Govorimo o študiji, ki so jo izdelali ekologi, sociologi in urbanisti in naj bi pomembno prispevala k zagotavljanju sozvočja med naravo in človekom, a se na njej nabira prah v arhivu te in vseh dosedanjih hadezejevskih vlad, medtem pa se dalmatinska obala in otoki spreminjajo v betonski pekel. Pod pojmom trajnostni turizem si Hrvati predstavljajo strahotno uničevanje narave, še posebej pomorskih dobrin, zalivanje obale s tonami betona, da bi tako nastale zasebne plaže, predstavljajo si metanje ogromnih betonskih blokov z bojami v morje, da bi brezobzirna jara gospoda, večinoma tuji državljani, nanje pred svojimi vilami lahko privezovala jahte.
-
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Hrvaška
Eh, Nikola Tesla! Srb? Ali državljan Hrvaške srbskega rodu? Ali Američan, rojen na ozemlju današnje Hrvaške? Genij, ki je svet oskrbel z najpomembnejšo iznajdbo, izmeničnim tokom. Šolal se je v avstro-ogrski monarhiji, nato pa zelo hitro zapustil siromašne domače kraje in odrinil v Ameriko, saj je imel tam na voljo vse, kar je potreboval, da je za vedno spremenil svet.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Hrvaška
Hrvaška je država, katere premier in predsednik se sporazumevata zgolj z žaljivkami, eden potuhnjeno polikano, drugi napadalno in burno, zdaj pa sta se glede enega vprašanja vendarle brezobzirno poenotila – do BiH imata popolnoma enak odnos, to pa pove vse o nacionalističnih prepričanjih prvih mož Hrvaške in ponovno razkriva globoko razklanost biti tako imenovanega levičarja Zorana Milanovića.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Hrvaška
Udobno je živel v središču Zagreba, se družil z znanimi obrazi, se predstavljal kot roker in tako rekoč levičar, bil sodelavec festivala alternativne kulture v Šibeniku, javno opozarjal na pomen dialoga med Srbi in Hrvati, bil član sveta SNV (Srpsko narodno veće), izdajatelja tednika Novosti, ki je skrbno spremljal vsako njegovo pojavljanje v javnosti. Da, zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirij je, lahko rečemo, pustil sledi v družabnem življenju hrvaške prestolnice, saj je našel čas tudi za druženje s pomembnimi zagrebškimi osebnostmi, novinarji, politiki, na teh rednih družabnih srečanjih so se obravnavala velepomembna vprašanja odnosov med cerkvijo in državo, ob pravoslavnem božiču pa se je lomila pogača. Vsekakor idiličen čas za Porfirija, ki je februarja napredoval, saj je bil imenovan na položaj poglavarja srbske pravoslavne cerkve.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Hrvaška
Hrvaški premier je skupaj s slovenskim kolegom Janšo sedel v častni loži HNK v Zagrebu, z odra pa je donelo: V boj, v boj, meč iz nožnice, bratje … Temu so sledile še vse druge bedaste militantne koračnice iz opere Zrinski. Bilo je na dan državnosti, ki ga lahko štejemo za še en zgodovinski ponaredek, s katerim so vladajoči hrvaški desničarji ustanovitev države poistovetili z zmago svoje stranke na prvih demokratičnih volitvah, še v Jugoslaviji. Na volitvah, bolj znanih kot slavje pečenih volov. Vsekakor je bil edini, ki ga je predsednik vlade in HDZ lahko povabil na slovesnost, njegov profašistični tovariš, proti kateremu zaradi diktatorskega vedenja in omejevanja svobode medijev protestirajo množice Slovencev. Povabiti ni imel koga drugega iz katere od sosednjih držav; v Bosni tako ali tako priznava samo svojega podrepnika, predsednika tamkajšnje HDZ, s Srbijo sploh nima odnosov, prav tako ne s Črno goro, za Makedonijo misli, da se ga ne tiče, ker to državo na poti v EU zdaj, ko jo je nehala pestiti Grčija, teptajo še Bolgari, ki jo obravnavajo kot svojo kolonijo in od Makedoncev terjajo, da se odrečejo jeziku, identiteti, kulturi …
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Hrvaška
Pred 15 leti se je znani ameriški producent odločil, da bo nekaj prizorov za film Omen 666 posnel na lokaciji antične Salone v predmestju Splita. Z vsemi potrebnimi dovoljenji so filmarji nato postavili veliko leseno ploščad, ki naj bi »odigrala vlogo« arheološkega najdišča v Izraelu, po katerem naj bi se sprehajali igralci. Za teh nekaj prizorov bi Hrvaška dobila precejšnjo vsoto, toda neki omejenec je zažgal pripravljeno prizorišče snemanja, producenti so se umaknili in napovedali tožbo. Zahtevali naj bi približno pol milijona dolarjev odškodnine za povzročeno škodo in izgubljeni čas, potem pa so se pozanimali, kako te stvari potekajo na Hrvaškem, izvedeli, da se bodo morali s tožbo – glede na hitrost tukajšnjega pravosodja – ubadati pravniki, in se premislili.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Hrvaška
Vse skupaj je, četudi resnično tragično, trajalo natančno toliko, kolikor je trajala pozornost, ki so jo dogodku posvetili mediji. Takoj nato je v pozabo utonila še ena gnojna rana hrvaških institucij, ki tonejo vse globlje, bolj ko se vodja večne partije in predsednik vlade šopiri. Pri tem se – karikatura junaka posmehljive ošabnosti, ki pa je zgolj prozorna krinka negotovosti in nedoraslosti razmeram v državi, za nastanek katerih je kriv sam skupaj s svojo hudičevo stranko – ves čas dela, da razmere obvladuje, čeprav so mu stvari v resnici popolnoma ušle z vajeti. V neredu institucij, kjer prevladuje partijski kader, ki je večinoma slabo izobražen in nesposoben, se je zgodila tragedija – dveinpolletnega otroka je mati, očitno neprištevna in motena, pretepla do smrti. Ženska je živela s soprogom, ki se ponaša s 30 obtožbami zaradi nasilja, in v obupnih razmerah, v kakršnih tudi sicer živijo hrvaški Romi. Toda malčica je svoje kratko življenje preživela v urejeni in skrbni rejniški družini, v katero je prišla, stara le nekaj mesecev, potem ko so jo prav zaradi družinskega nasilja odvzeli staršem.
