Heni Erceg
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Hrvaška
Ko človek dopolni 30 let, se od njega pričakuje, da se bo odselil od doma, si našel delo, naredil kaj s svojim življenjem. Ali pa tudi ne. Lahko postane zguba in še naprej živi na grbi staršev. V katero kategorijo bi uvrstili Hrvaško, ki je pred kratkim dopolnila 30 let? In ali se ji je sploh uspelo rešiti starševskega prekletstva Franja Tuđmana, zaradi katerega so bila njena najnežnejša otroška leta zaznamovana s surovim nacionalizmom, diktaturo in klientelizmom, trdnimi temelji za odraščanje s korupcijo, ki jo lahko štejemo za izhodiščno idejo najmočnejše desničarske stranke v državi?
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Hrvaška
Žalna slovesnost v državnem gledališču, dan žalovanja v Zagrebu, zastave na pol droga … Samo nekaj ur po njegovi smrti je bila gospa soproga povabljena, da izbere grobno parcelo na največjem zagrebškem pokopališču, saj je družinska grobnica v Pogani Vlaki v Hercegovini predaleč za njegove občudovalce. Tako je prostor za pokop priskrbelo mesto Zagreb, njegovi kopači, čistilci, vrtnarji pa so v rekordnih 30 urah izkopali jamo in zabetonirali grobnico na elitnem delu pokopališča, zraven grobov drugih pomembnih političnih živin, asfaltirali dostop, zasadili cvetje, prinesli marmorno ploščo … Vse je bilo opravljeno hitro in za veliko denarja, seveda na račun mesta, prav kakor bi želel On.
-
Hodiva po Zagrebu, pod krošnjami visokih platan na Zrinjevcu, začelo je naletavati. Nataknem si kapo, ona spretno potegne izpod plašča konec šala in si ga omota okoli glave. Gleda me nasmejanih oči. Primeva se pod roko, srečni, ker sva spet skupaj, se smejiva kot kakšni smrklji, kakor da si nisva na pleča naložili že toliko let, prežetih s tegobami, nevarnimi grožnjami malignega nacionalizma, bolečimi medijskimi napadi, ki mejijo na linč, zaradi česar se je ona odločila za negotovo izseljenstvo, sama pa sem se umaknila v nemara udobnejše notranje pregnanstvo.
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Hrvaška
Hrvatje so šli na parlamentarne volitve in se odločili, da ostanejo pri starem. Plesnivem, vendar znanem. Res je glasovala le manjšina volivcev, približno 40 odstotkov, množična vzdržnost pa je bila nadvse dobrodošla za vladajočo oligarhijo. Kajti vojaško disciplinirani volivci HDZ so poslušno – epidemiji navkljub – odšli na volišča, privrženci Socialdemokratske stranke, upravičeno vdani v usodo, pa so ostali doma, zato je bila zmaga dosedanjega premiera, ki mu je treba priznati manipulatorsko spretnost, lahka. Nobenega nadležnega spraševanja opozicije ni bilo in le tu in tam se je v medijih slišal kak godrnjav glas, ko je skoraj pol leta pred rokom razpisal volitve, upravičeno v strahu pred jesenskim gospodarskim zlomom. Pri tem mu ni bilo mar za zdravje državljanov, pozabljeni so bili vsi epidemiološki ukrepi, šlo je celo tako daleč, da je bilo v noči volilne zmage v resnici prav grozljivo gledati, kako se vedejo oholi »zmagovalci« – objemali so se in poljubljali, samo kak dan pozneje pa se je epidemija razplamtela in Hrvaška se je uvrstila med šest evropskih držav, kjer je bila rast števila okuženih najhitrejša.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Hrvaška
Ugledni epidemiolog, član Štaba civilne zaščite Republike Hrvaške za obrambo pred pandemijo, je bil na smrt užaljen, ko ga je novinar vprašal, ali je član vladajoče stranke. Pobesil je nos in odločno dejal, da je to njegova osebna stvar. Mar res? Ali nemara gospod to šteje za neprimeren poseg v pravico do verskega prepričanja? In zakaj je sploh skušal prikriti pripadnost vladajoči stranki? Seveda zato, ker je nazadnje – zdaj, ko so se ti ljudje odločili, da bodo življenje popolnoma normalizirali, da bodo odpravili omejitve, odgovornost za vse v zvezi s pandemijo pa naprtili državljanom – postalo kristalno jasno, da so ti številni štabovci od državne do mestne ravni vsi po vrsti člani vladajoče stranke predvsem zato, da bi bilo tudi to »vojaško zmago« mogoče pripisati izključno HDZ.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Hrvaška
Pred časom sem bila v Dubrovniku na neki prireditvi v tamkajšnjih Lazaretih. Mogočni sklop zdaj obnovljenih poslopij so na pečinah tik nad morjem zunaj mestnega obzidja postavili že davno, vanj pa so v strogo karanteno zaprli bolnike z lepro, torej gobavce, izobčence in nevarne prenašalce neozdravljive bolezni. Gledala sem te razpotegnjene prostore z le nekaj okenci brez šip, samo z rešetkami, odprtinami, skozi katere so iz družbe izobčeni odpadniki lahko ugledali košček svobode, majhno zaplato morja, in slišali zamolklo bučanje valov, ki so butali ob skalne stene, na katerih stojijo Lazareti.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Hrvaška
Silaki so se razigrali na valu neizmernega človeškega strahu pred pandemijo, ki jo doživljamo. Ne samo tisti v Srbiji, predsednik vsega živega Aleksandar Vučić, ki terorizira in neznosno ponižuje državljane; upokojencem je recimo – potem ko je mimo parlamenta uvedel policijsko uro – dopustil izhod iz stanovanja samo v nedeljo od štirih do sedmih zjutraj. Do danes je sicer že zamenjal strategijo in zdaj prisega na uveljavljanje uspešne prakse bogate in razumne Južne Koreje, kjer so od prvega dne vztrajali pri čim bolj množičnem testiranju in tako omejili grozo, kakršna je brez izjeme zajela Evropo, celo države, ki po bogastvu ne zaostajajo za Južno Korejo. Toda Vučić ni edini izkoristil tega bolečega trenutka v svetovni zgodovini, katerega posledic si v resnici ne znamo predstavljati, za drobnjakarsko diktatorsko promocijo samega sebe, podoben scenarij vzpostavljanja policijske države – le na zunaj nekoliko bolj civiliziran – uresničujejo tudi na Hrvaškem.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Hrvaška
Veste, kako je biti Srb na Hrvaškem? Večina Hrvatov bi na to v resnici ironično vprašanje s plakata, s katerim je vodilna srbska stranka nastopila pred evropskimi volitvami, odgovorila, eh, ti Srbi, morali bi biti srečni že zato, ker jim je sploh dovoljeno živeti na Hrvaškem, manjšina pa bi malodušno ugotovila, da se Srbom godi enako slabo kot Hrvatom. Iz odgovorov torej razberemo bodisi nezatrto nacionalistično sovraštvo bodisi popolno nezanimanje za nedopustno bridko usodo naroda, katerega pripadniki so se, občutno zdesetkani, odločili, da bodo vendarle še naprej živeli na Hrvaškem, ker so se tu rodili, ker so njihovi predniki tu živeli več stoletij, ker so tu preživeli pogrome nekdanje ustaške države, čeprav jih danes pesti novi hrvaški fašizem.
-
V prazničnem času je bila gneča v priljubljeni zagrebški slaščičarni Torte in to precejšnja. Kljub temu sta se odločila sestati prav v njej, da bi prigriznila kaj sladkega in si nekoliko osladila grenko politično življenje. Prvi je bil svetovalec predsednice države za notranjo politiko in bla bla …, drugi pomembnež iz obveščevalne agencije – težaško delo, vražja vsakodnevna skrb za varnost nacije. Tako sta ta pomembna možaka sedla skupaj.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Hrvaška
Država zombijev (v slovenščini)
Kako imenovati družbo, v kateri sprejemajo zakone, potem pa jih umikajo, še preden sploh pridejo v parlamentarni postopek? Demokratična? Ali pač partijska tiranija, v kateri je usoda zakonov odvisna zgolj od premierovega diskretnega »tipanja utripa narodu«? Tako se je predsednik hrvaške vlade odrekel zakonu o davku na nepremičnine, ker mu je prišlo na uho, da za takšen harač še ni pravi čas. Potem je umaknil še novi družinski zakon, pripravljen po navodilih trde konservativne desnice, s katerim naj bi država določila, kaj je družina. Po njem zakonski par brez otrok ne bi več imel pravice imenovati se družina, v to vzvišeno kategorijo bi se uvrščali le še Jožef, Marija in jata malih Jezuščkov, vsi drugi pa bi obveljali za brezbožne in jalove zgube.
-
10. 10. 2017 | Hrvaška Za naročnike
Kako nazvati društvo u kojemu se zakoni donose zato da bi ih se povuklo i prije nego uđu u parlamentarnu proceduru? Demokratskim? Ili pak partijskom tiranijom u kojoj su zakoni podložni tek premijerovom diskretnom „osluškivanju pulsa naroda“, pa je tako hrvatski šef vlade odustao od zakona o porezu na nekretnine, jer je oslušnuo kako za takav harač još nije vrijeme. A onda je povukao i novi obiteljski zakon, rađen po naputcima tvrde konzervativne desnice, i prema kojemu bi država određivala što je to obitelj, pa se tako bračni par bez djece više ne bi imao pravo nazivati obitelj, nego bi tu dičnu kategoriju činili samo Josip, Marija i jato malih Isusa, svi ostali su guba nevjernička i jalova.
-
Francuski poučak (v hrvaščini)
Namrgodio se sigurno toga 16. srpnja hrvatski premijer, a prezrivo je zafrktala i šefica države, čuvši govor francuskog predsjednika Emmanuela Macrona pred članovima vlade, preživjelim logorašima, rabinima i gradonačelnicima, govor kojim je prekinuo 70-godišnji zavjet šutnje i poricanje francuske odgovornosti za Vel' d'Hiv, slučaj progona iz 1942. više od 13 tisuća Židova od kojih je većina skončala u Auschwitzu, a među njima i 4115 djece. Brojka, svakako, kudikamo manja od one stradalih Srba, Židova i komunista u hrvatskom Jasenovcu.
-
8. 9. 2017 | Hrvaška
Sve je počelo kada je predsjednik Franjo Tuđman pred masom uzviknuo „Imamo Hrvatsku!“, pa svoj san odmah pretočio u stvarnost, uselivši se u ogromnu vilu u elitnom dijelu Zagreba iz koje je prethodno iselio tadašnje stanare. I danas u tom skrivenom zdanju živi njegova familja: sinovi, žena, kćer, unučad, praunučad. Po tom je modelu uskoro i njegov najdraži trgovac dobio od države dvorac čije se fotografije objavljuju tek danas kada je Agrokor omirisao vonj propasti. A koliko jučer sanjao je Ivica Todorić da u svojim dućanima ubere još malo novca, dodajući im priručne ambulante, pa kad se dođe po kruh i mlijeko, e da se na istom mjestu može iz-vaditi krv i izmjeriti tlak, ali su mu nekako objasnili da to ipak nije zgodno. Naučio je plivati i kupio besramno skupu jahtu, potom i helikopter, kako bi mogao skoknuti do svoje nove vile Medeja blizu Opatije, velikog zdanja na kilometarskoj parceli i nepristupačnim morskim sikama.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Hrvaška
Vse se je začelo, ko je predsednik Franjo Tuđman pred zbrano množico vzkliknil: »Imamo Hrvaško!« in si nemudoma uresničil sanje – preselil se je v ogromno vilo v elitnem delu Zagreba, seveda pa je iz nje najprej izselil tedanje stanovalce. Še danes v tem skritem poslopju živi njegova družina: sinova, žena, hči, vnuki, pravnuki. Po istem modelu je kmalu tudi njegov najljubši trgovec od države dobil dvorec, katerega fotografije so se v medijih začele pojavljati šele zdaj, ko se je po Agrokorju razširil vonj po propadu. Še včeraj je Ivica Todorić sanjal, kako bo v svojih trgovinah iz ljudi izmolzel še kako kuno več s tem, da bo v njih uredil priročne ambulante, da bi tisti, ki bi prišli po kruh in mleko, lahko na istem kraju dali še kri, si izmerili tlak … Nekako so mu le dopovedali, da to ni najprimernejša rešitev. Ko se je naučil plavati, si je privoščil nesramno drago jahto, potem še helikopter, da bi bil čim hitreje v svoji novi vili Medeji v bližini Opatije, veliki zgradbi na kilometrski parceli in nedostopnih morskih čereh.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Hrvaška
Bilo je leta 1941, ko je Ante Pavelić, vodja Neodvisne države Hrvaške, nacistične pripadnice Hitlerjevih sil osi, ustregel željam fašistične Italije in ji galantno prepustil Dalmacijo, otoke, Istro in Hrvaško primorje. Leta 1945 so Titovi partizani osvobodili to propadlo in razprodano državo, vzpostavili Jugoslavijo in spet pridobili odvzeta ozemlja. Jadransko morje je bilo potem več desetletij skupno, Črna gora je uživala v svojem delu, Bosna je dobila izhod na morje, Hrvatje in Slovenci so nemoteno lovili »tuje« ribe, ob vsej obali od Črne gore do Piranskega zaliva pa so zrasle številne tovarne za predelavo sardin.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 |
Bila je godina 1941. kada je Ante Pavelić, šef Nezavisne države Hrvatske, naci sastavnice Hitlerove osovine, izišao u susret fašističkoj Italiji pa joj galantno predao Dalmaciju, otoke, Istru i slovensko primorje. Onda su 45. Titovi partizani oslobodili tu raspadnutu i rasprodanu državu, uspostavili Jugoslaviju i vratili oduzete teritorije. Desetljećima je potom Jadran bio zajednički, Crna Gora uživala je u svom moru, Bosna je dobila izlaz na Jadran, Hrvati i Slovenci nesmetano su lovili „tuđe“ ribe, a brojne tvornice sardina niknule su duž čitave obale, od Crne Gore do Piranskog zaljeva. Da bi danas u suverenim državicama postojala samo jedna u Hrvatskoj i druga u Sloveniji, sve ostale rasprodane su voljom mudrih, nacionalističkih vlada ovdašnjih država.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Hrvaška
V koncentracijskem taborišču Jasenovac so v organizaciji Festivala strpnosti in v izvedbi otroškega pevskega zbora iz Zagreba uprizorili opero Brundibár (v češčini pogovorni izraz za čmrlja, op. prev.). Glasbo zanjo je pred drugo svetovno vojno napisal Čeh Hans Krása po libretu Adolfa Hoffmeistra, prvi pa so opero izvajali judovski otroci v koncentracijskem taborišču Terezin na ozemlju Češkoslovaške; leta 1943 so jo za potrebe nacistične propagande uprizorili kar 55-krat, kmalu nato pa so ne le Krása, ampak tudi vsi otroci končali v plinskih celicah v Auschwitzu.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Hrvaška
»Predvideni sta dve nadstropji, sedišč bo 200, notranjost bo v celoti nosila hrvaški podpis, domači umetniki bodo izdelali mozaike, oblikovno rešitev za klopi …« No, končno bomo v državi, ki ji je ostal samo še kino ali dva, dobili novo kinodvorano, sicer pa niti stroški gradnje niso posebej visoki, tako da se zdi nekako nesmiselno ostriti pero zaradi ubornega pol milijona evrov, kolikor bo kulturno občutljiva vlada iz proračuna namenila za projekt.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Hrvaška
Bolni narodi potrebujejo zdravljenje
Resnično, čemu evforija po izreku sodbe vojnemu zločincu Ratku Mladiću? In kakšen smisel naj bi sploh imeli pravičnost in obsodba na dosmrtno zaporno kazen polno desetletje po prijetju človeka, za katerega zločine se je vedelo že v času, ko jih je zagrešil? Recimo za poboj 8000 Bošnjakov v Srebrenici, nalogo, ki jo je opravil za pripadnike srbske politične in intelektualne elite, varno skrite v pisarnah v Beogradu. Vsakemu, ki je imel v tistih vojnih letih priložnost srečati Mladića, je bilo takoj jasno kot beli dan, da je to častnik, neomajno prepričan o pravilnosti usodne teze, da bi morali vsi Srbi živeti v isti državi, da bi bilo torej treba razpadlo Jugoslavijo preobraziti v veliko Srbijo, Hrvate in Bošnjake pa preseliti, deportirati, pobiti.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Hrvaška
Na začetku maja 2001 je Murat B. sedel na avtobus, s katerim naj bi se odpeljal v Banjaluko, nekdaj mesto v Bosni, zdaj pa mesto v mračni, nacionalistični tvorbi Republiki srbski, mesto, ki so ga leta 1993 srbski barbari temeljito očistili bošnjaškega prebivalstva. Murat je skozi okno zagotovo opazoval rdeče makove cvetove, posejane ob cesti, kajti maja cveti mak, maja pa se preštevajo tudi kosti na nesrečnem ozemlju nekdanje Jugoslavije. Maja ne hrvaške ne srbske oblasti ne praznujejo dneva zmage nad fašizmom, ampak slavijo mrtve s strani, ki je stala nasproti antifašizmu, na Hrvaškem tiste iz Pliberka, izdajalce in ustaške pomagače. Črnosrajčniki z ustaškimi znamenji takrat pretakajo solze nad propadom svoje fašistične državice. V Srbiji prav tako prezirajo antifašizem, zato dan zmage proslavljajo s koncertom enot Zbora pristnega srbskega fašista Dimitrija Ljotića.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Hrvaška
Na prizorišču so se kot v kakem loncu z žaltavo jedjo skupaj znašli že 26 let pokojni književnik, novinar in scenarist, igralka, nacionalna dramska prvakinja, ki je umrla pred pol leta, in za začimbni dodatek tej jedi vojaška enota, katere pripadniki so živi in nadvse živahni, dobro podprti z državnimi pokojninami zaradi »zaslug« za narod izpred 30 let. Vsi našteti so dobitniki letošnje nagrade mesta Split, s tem grenkim koktajlom pa naj bi očitno oživili gnusno doktrino izenačevanja ustašev in partizanov oziroma njihovega boja za Hrvaško, ki jo je vpeljal diktator Franjo Tuđman. Posledica te doktrine je stalna prevlada ustaštva celo nad spominom na partizansko in antifašistično dediščino. Predvsem v Splitu, mestu, za vedno izgubljenem v pragozdu divjega nacionalizma in provincialnega kulturnega establišmenta. Prav predstavniki te kvazikulturne elite so mestnemu svetu predlagali, naj nagrado podeli Miljenku Smojetu, scenaristu TV-serij Malo in Velo misto, zaradi katerih so se nekoč praznile ulice jugoslovanskih mest, v devetdesetih letih pa so ga iz matične časopisne hiše Slobodne Dalmacije pregnali kot psa, ko je ta časopis prevzela horda nacionalističnih omejencev. Krasila ga je namreč stigma Jugoslovana, izdajalca, to pa je pomenilo nenehne grožnje, žalitve, niti na ulico ni mogel stopiti brez strahu.
-
Do besedila smo se dokopali med študijem filozofije, najprej v šapirografirani izdaji, potem tudi v tiskani obliki, v knjigi. Eni od najpomembnejših, v kateri avtor – drugače kot Hannah Arendt v svojem delu, v katerem razvije znamenito tezo o banalnosti zla – analizira zlo banalnosti. Ta filozofska študija je neizprosna analiza počela in duha provincializma kot življenjskega nazora, pripoveduje o življenju plemen, ki doživljajo agonijo in destrukcijo. Govorimo o knjigi Filosofija palanke (Filozofija provincializma), ki jo je Rade Konstantinović napisal davnega leta 1969. Odlomke iz nje je najprej prebiral na radiu, potem pa je izdal knjigo, po kateri je mogoče poseči, kadarkoli se razbohoti zlo, saj je v njej svarilo pred tisto vrsto provincialnega obstoja, iz katerega se rodi ksenofobija, nato pa tudi fašizem.
-
Če bi po tem dogodku posneli film, bi bila to saga o zlizanosti kriminalcev in pravosodja, o polpismenem veljaku, ki mu je politika skupaj s pravosodjem omogočila brezmejno bogatenje, obvladovanje in nato uničenje javnega prostora, pustošenje kulturnih, pomorskih dobrin … Bila bi ekranizacija dejanj človeka, ki promovira tezo, da politika ni nič drugega kot golo trgovanje z vplivom. In še prav ima, saj bi bil to film o Hrvaški s farsičnimi prvinami zaradi cenenega burkaštva glavnega junaka, za katerim pa se dejansko skriva prebrisan prevarant, no, v resnici bi bila to dokumentarna upodobitev splošnega grozljivega stanja v državi, ki že tri desetletja deluje tako, kot delujejo slavne mafijske družine.
-
Če so institucije stkane iz pajčevine, državni uradniki iz korupcije, oblast iz mitov in kriminala, potem je razumljivo, da se tisto, kar imenujemo država, pred našimi očmi seseda samo vase, s potresom, z epidemijo pa pridejo na površje vsa ničevost države, vsa puhloglavost in beda njenega vodstva, še očitnejša postane globoka, nezaceljiva rana korupcije in minoriziranja državljanov. Potres v najrevnejši, desetletja namerno uničevani regiji, kjer so nekoč skupaj živeli Hrvati in Srbi, je bil dovolj za dokončno uničenje tega zanemarjenega dela Hrvaške, le 40 kilometrov oddaljenega od prestolnice. Se je res moralo porušiti skoraj 20 tisoč razmeroma novih hiš, menda obnovljenih po vojni, leta 1995?
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Hrvaška
Paglavec je planil v hišo, odvrgel šolsko torbo, se počil na kavč in pogledal v zrak. »Uf, kakšno pajčevino imamo na plafonu,« je pripomnil, ne računajoč na besni materin vzklik: »Plafon? Kakšen plafon? Si normalen? Kje si sploh slišal to besedo?« Ni še dobro končala, ko je iz kuhinje že pridirjal oče, ves zaripel v obraz, z istim vprašanjem. Preplašeni paglavec je komaj izjecljal: »Eeee, v šoli …«, ko je bil oče že med vrati in si natikal škrpete, šnirnic si sploh ni utegnil zavezati, takoj je zdrvel proti šoli. Tam je zagnal vik in krik, češ kateri jezik se uči njegov sin in ali je on bíl krvavi boj za to, da se zdaj otroci v šoli učijo srbske besede, da sin uporablja nekakšen plafon* namesto lepe hrvaške besede strop.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Hrvaška
Kakšna država je vendar to? V njej zaradi razčlovečenosti vladajoče elite, zaradi neupoštevanja opozoril uglednih znanstvenikov, zaradi zanašanja na mnenje partijskih »strokovnjakov«, zaradi zlikovcev na oblasti, odgovornih, da se je Hrvaška znašla na prvem mestu po številu okuženih v Evropi, vsak dan umre približno za avtobus bolnikov s covid-19. Kakšna država je vendar to? Njen predsednik najbolje govori, kadar molči, a molči le redko, večinoma blebeče, še največ o Bosni, njene državljane ponižuje, kadar le utegne, in tako je – ta um velikega politologa – spet ugotovil, da državljansko BiH lahko prištejemo med neuresničljive sanje, da imamo najprej nacionalno državo in šele potem državljansko, da pa iz te moke ne bo kruha, vse dokler so Hrvatje v BiH »ogroženi« in v neenakopravnem položaju s pripadniki drugih narodov. Z odvratno prispodobo, da je »najprej treba uporabiti milo, šele potem parfum«.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Hrvaška
Pred leti je pisatelj Mirko Kovač napisal knjigo Elita gora od rulje (Elita, slabša od sodrge) in v njej opozoril, da srbski intelektualci nosijo odgovornost za kapilarno zastrupljanje ljudi z načrti za uničenje Jugoslavije in zasedbo ozemelj, poseljenih s Srbi. Kovač je že nekaj let pokojni, najrazličnejše elitistične intelektualne blodnje pa so še vedno žive in celo zelo živahne, posebej v Bosni, popolnoma uničeni državi, ki si še ni zalizala vojnih ran, na ozemlju cvetočega nacionalizma, srbskega in hrvaškega, pa tudi bošnjaškega, ki se je porodil zaradi drugih dveh. Tako se je tam kot navidezno nasprotje etničnim nacionalizmom na družbeno prizorišče pririnil pojem ’državljanski nacionalizem’.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Hrvaška
Nemara pa je imel prav model, ki mi je, kakopak brez maske, dihal za ovratnik, na opozorilo, naj se vendar malo odmakne, pa me je prešerno zavrnil, češ da je ta virus zgolj širjenje panike in spletka farmacevtske industrije in da gre v resnici za čisto navaden prehlad. Morda ima prav ta in še na tisoče podobnih nasprotnikov protikoronskih ukrepov, ki vedo, da je vse skupaj svetovna zarota, čeprav sem prepričana, da se bodo ti »junaki« prvi postavili v vrsto za cepljenje, takoj ko se bo svet končno dokopal do odrešilne ampule.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Hrvaška
Pred poljskim veleposlaništvom v Zagrebu so se zbrali aktivisti, da bi izrazili podporo Poljakinjam, ki protestirajo proti prepovedi splava na Poljskem. Bilo jih je kakih deset, pa vendar so se tam nemudoma znašli policisti, v treh vozilih jih je prišlo deset, vsi pripravljeni na »posredovanje«, če bi zaznali nespoštovanje epidemioloških ukrepov. Saj veste, maske in varnostna razdalja … Samo dan prej se je zaradi pirotehničnih sredstev, s katerimi so navijači nogometnega kluba Hajduk proslavljali rojstni dan, nebo nad Splitom obarvalo rdeče. Torcida je svoj rojstni dan, ne rojstnega dneva kluba, za katerega navija, slavila z vsemi mogočimi zažigalnimi sredstvi, tako da je med to orgijo, ki se je je udeležilo več tisoč navijačev, zagorelo nekaj avtomobilov in zabojnikov, poškodovane so bile strehe zgradb … Pa vendar so mediji poročali o »veličastnem praznovanju Torcidinega rojstnega dne«, o »Splitu, kjer vedo, kako se stvari streže«, celo gasilci so bili navdušeni, saj so tudi sami člani te navijaške skupine.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Hrvaška
Hrvaški premier se je, kot bi bil prebolel covid-19, ki pri nekaterih bolnikih povzroči časovno dezorientiranost, ali kot da je Trnuljčica iz priljubljene pravljice, nenadoma zdramil in postal popolnoma drug človek. Mrzlično se je lotil odpravljanja novoodkrite težave hrvaškega naroda, radikalizma. Ta je v njegovem uspavanem umu enako nevaren na desnem in levem polu družbenega spektra. To Trnuljčičino hipno predramljenje iz sna, potem ko se je zbodla v prst, zaspala in spala, okoli nje pa se je dogajalo marsikaj, je povzročilo nerazumno dejanje nekega mladeniča, ki je tistega jutra navsezgodaj, takrat, ko premier in njegovi sodelavci še lezejo iz pižam in zajtrkujejo, streljal na vladno poslopje, ranil policista, pobegnil in se nato ubil. V tem dejanju mladeniča, odraslega v hiši, prepolni orožja, ki ga je oče hranil še iz vojne, ker »nihče ne vrača orožja, da nas ne bo spet doletelo nepripravljene kot leta 1990«, je premier prepoznal klasično obliko terorizma, in to dobro organiziranega in usmerjenega proti njemu osebno.
