Heni Erceg
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Hrvaška
Hrvatov in Srbov nič ne povezuje bolj kot pokopališka kultura, čeprav ni čisto jasno, čigavi politiki prednjačijo pri obiskovanju grobišč in patetičnem klanjanju – vedno v spremstvu cerkvenih dostojanstvenikov – samo svojim »nedolžnim žrtvam«, večinoma iz tiste predpotopne vojne. Vendar so Srbi bolj naklonjeni množičnim prireditvam, na primer procesijam, pri katerih naokoli kolovratijo našemljeni popi, za njimi pa tuleči verniki in vladajoči politiki. Hrvati pa naj bi menda delovali na nekoliko višji, »akademski« ravni, zato so se domislili, da bi posmrtne ostanke Filipa Lukasa iz Rima, kjer je živel in umrl, prepeljali v njegovo rojstno vas blizu Splita. V cerkvi namreč menijo, da mož sodi »med štiri najpomembnejše intelektualce svojega časa«. Niso razkrili, kdo so preostali trije, toda omenjeni naj bi bil predsednik Hrvaške matice vse do leta 1945, torej prav v najsijajnejšem obdobju hrvaškega intelektualizma, ki ga je gojil fašistični režim Neodvisne države Hrvaške, katere zagovornik je bil Lukas. Tako je »akademik« Lukas leta 1941 v družbi ministra za verouk in avtorja rasnih zakonov Mileta Budaka razlagal, da so bile »žrtve hrvaškega naroda v boju za svobodo neizmerne in da se mora za današnje uspehe zahvaliti junaštvu brezštevilnih trpečih«. Ustaška taborišča za identitetno nečiste so takrat že delovala, Lukas pa je zasluge za »uspešnost« svoje fašistične domovine pripisal predvsem poglavniku NDH s sporočilom: »Naj Bog usliši poglavnikove in naše želje in naj živi ustanovitelj nove Hrvaške dr. Ante Pavelić.«
-
10. 9. 2021 | Mladina 36 | Hrvaška
Eh, če bi imel Jezus takšno spremstvo, kam vse bi prišel. Brez dvoma ga brezbožneži ne bi bili pribili na križ, če bi imel na razpolago helikopterje, neprebojni jopič in oboroženo spremstvo. Z vsem tem sta se pred celotno regijo in svetom »junaško« postavljala metropolit srbske pravoslavne cerkve Porfirij in njegovo popovsko spremstvo, ki sta za sveti kraj ustoličenja novega črnogorsko-primorskega metropolita Joanikija izbrala Cetinje. Natanko tisto starodavno mesto, znano po antifašizmu, ki je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja središče množičnega odpora proti velikosrbskemu nacionalizmu in vojaškemu pohodu Miloševićeve Srbije na Hrvaško in Bosno.
-
13. 8. 2021 | Mladina 32 | Hrvaška
Trajnostni turizem? Na Hrvaškem! Govorimo o študiji, ki so jo izdelali ekologi, sociologi in urbanisti in naj bi pomembno prispevala k zagotavljanju sozvočja med naravo in človekom, a se na njej nabira prah v arhivu te in vseh dosedanjih hadezejevskih vlad, medtem pa se dalmatinska obala in otoki spreminjajo v betonski pekel. Pod pojmom trajnostni turizem si Hrvati predstavljajo strahotno uničevanje narave, še posebej pomorskih dobrin, zalivanje obale s tonami betona, da bi tako nastale zasebne plaže, predstavljajo si metanje ogromnih betonskih blokov z bojami v morje, da bi brezobzirna jara gospoda, večinoma tuji državljani, nanje pred svojimi vilami lahko privezovala jahte.
-
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Hrvaška
Eh, Nikola Tesla! Srb? Ali državljan Hrvaške srbskega rodu? Ali Američan, rojen na ozemlju današnje Hrvaške? Genij, ki je svet oskrbel z najpomembnejšo iznajdbo, izmeničnim tokom. Šolal se je v avstro-ogrski monarhiji, nato pa zelo hitro zapustil siromašne domače kraje in odrinil v Ameriko, saj je imel tam na voljo vse, kar je potreboval, da je za vedno spremenil svet.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Hrvaška
Hrvaška je država, katere premier in predsednik se sporazumevata zgolj z žaljivkami, eden potuhnjeno polikano, drugi napadalno in burno, zdaj pa sta se glede enega vprašanja vendarle brezobzirno poenotila – do BiH imata popolnoma enak odnos, to pa pove vse o nacionalističnih prepričanjih prvih mož Hrvaške in ponovno razkriva globoko razklanost biti tako imenovanega levičarja Zorana Milanovića.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Hrvaška
Udobno je živel v središču Zagreba, se družil z znanimi obrazi, se predstavljal kot roker in tako rekoč levičar, bil sodelavec festivala alternativne kulture v Šibeniku, javno opozarjal na pomen dialoga med Srbi in Hrvati, bil član sveta SNV (Srpsko narodno veće), izdajatelja tednika Novosti, ki je skrbno spremljal vsako njegovo pojavljanje v javnosti. Da, zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirij je, lahko rečemo, pustil sledi v družabnem življenju hrvaške prestolnice, saj je našel čas tudi za druženje s pomembnimi zagrebškimi osebnostmi, novinarji, politiki, na teh rednih družabnih srečanjih so se obravnavala velepomembna vprašanja odnosov med cerkvijo in državo, ob pravoslavnem božiču pa se je lomila pogača. Vsekakor idiličen čas za Porfirija, ki je februarja napredoval, saj je bil imenovan na položaj poglavarja srbske pravoslavne cerkve.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Hrvaška
Hrvaški premier je skupaj s slovenskim kolegom Janšo sedel v častni loži HNK v Zagrebu, z odra pa je donelo: V boj, v boj, meč iz nožnice, bratje … Temu so sledile še vse druge bedaste militantne koračnice iz opere Zrinski. Bilo je na dan državnosti, ki ga lahko štejemo za še en zgodovinski ponaredek, s katerim so vladajoči hrvaški desničarji ustanovitev države poistovetili z zmago svoje stranke na prvih demokratičnih volitvah, še v Jugoslaviji. Na volitvah, bolj znanih kot slavje pečenih volov. Vsekakor je bil edini, ki ga je predsednik vlade in HDZ lahko povabil na slovesnost, njegov profašistični tovariš, proti kateremu zaradi diktatorskega vedenja in omejevanja svobode medijev protestirajo množice Slovencev. Povabiti ni imel koga drugega iz katere od sosednjih držav; v Bosni tako ali tako priznava samo svojega podrepnika, predsednika tamkajšnje HDZ, s Srbijo sploh nima odnosov, prav tako ne s Črno goro, za Makedonijo misli, da se ga ne tiče, ker to državo na poti v EU zdaj, ko jo je nehala pestiti Grčija, teptajo še Bolgari, ki jo obravnavajo kot svojo kolonijo in od Makedoncev terjajo, da se odrečejo jeziku, identiteti, kulturi …
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Hrvaška
Pred 15 leti se je znani ameriški producent odločil, da bo nekaj prizorov za film Omen 666 posnel na lokaciji antične Salone v predmestju Splita. Z vsemi potrebnimi dovoljenji so filmarji nato postavili veliko leseno ploščad, ki naj bi »odigrala vlogo« arheološkega najdišča v Izraelu, po katerem naj bi se sprehajali igralci. Za teh nekaj prizorov bi Hrvaška dobila precejšnjo vsoto, toda neki omejenec je zažgal pripravljeno prizorišče snemanja, producenti so se umaknili in napovedali tožbo. Zahtevali naj bi približno pol milijona dolarjev odškodnine za povzročeno škodo in izgubljeni čas, potem pa so se pozanimali, kako te stvari potekajo na Hrvaškem, izvedeli, da se bodo morali s tožbo – glede na hitrost tukajšnjega pravosodja – ubadati pravniki, in se premislili.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Hrvaška
Vse skupaj je, četudi resnično tragično, trajalo natančno toliko, kolikor je trajala pozornost, ki so jo dogodku posvetili mediji. Takoj nato je v pozabo utonila še ena gnojna rana hrvaških institucij, ki tonejo vse globlje, bolj ko se vodja večne partije in predsednik vlade šopiri. Pri tem se – karikatura junaka posmehljive ošabnosti, ki pa je zgolj prozorna krinka negotovosti in nedoraslosti razmeram v državi, za nastanek katerih je kriv sam skupaj s svojo hudičevo stranko – ves čas dela, da razmere obvladuje, čeprav so mu stvari v resnici popolnoma ušle z vajeti. V neredu institucij, kjer prevladuje partijski kader, ki je večinoma slabo izobražen in nesposoben, se je zgodila tragedija – dveinpolletnega otroka je mati, očitno neprištevna in motena, pretepla do smrti. Ženska je živela s soprogom, ki se ponaša s 30 obtožbami zaradi nasilja, in v obupnih razmerah, v kakršnih tudi sicer živijo hrvaški Romi. Toda malčica je svoje kratko življenje preživela v urejeni in skrbni rejniški družini, v katero je prišla, stara le nekaj mesecev, potem ko so jo prav zaradi družinskega nasilja odvzeli staršem.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Hrvaška
Ko človek dopolni 30 let, se od njega pričakuje, da se bo odselil od doma, si našel delo, naredil kaj s svojim življenjem. Ali pa tudi ne. Lahko postane zguba in še naprej živi na grbi staršev. V katero kategorijo bi uvrstili Hrvaško, ki je pred kratkim dopolnila 30 let? In ali se ji je sploh uspelo rešiti starševskega prekletstva Franja Tuđmana, zaradi katerega so bila njena najnežnejša otroška leta zaznamovana s surovim nacionalizmom, diktaturo in klientelizmom, trdnimi temelji za odraščanje s korupcijo, ki jo lahko štejemo za izhodiščno idejo najmočnejše desničarske stranke v državi?
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Hrvaška
Žalna slovesnost v državnem gledališču, dan žalovanja v Zagrebu, zastave na pol droga … Samo nekaj ur po njegovi smrti je bila gospa soproga povabljena, da izbere grobno parcelo na največjem zagrebškem pokopališču, saj je družinska grobnica v Pogani Vlaki v Hercegovini predaleč za njegove občudovalce. Tako je prostor za pokop priskrbelo mesto Zagreb, njegovi kopači, čistilci, vrtnarji pa so v rekordnih 30 urah izkopali jamo in zabetonirali grobnico na elitnem delu pokopališča, zraven grobov drugih pomembnih političnih živin, asfaltirali dostop, zasadili cvetje, prinesli marmorno ploščo … Vse je bilo opravljeno hitro in za veliko denarja, seveda na račun mesta, prav kakor bi želel On.
-
Hodiva po Zagrebu, pod krošnjami visokih platan na Zrinjevcu, začelo je naletavati. Nataknem si kapo, ona spretno potegne izpod plašča konec šala in si ga omota okoli glave. Gleda me nasmejanih oči. Primeva se pod roko, srečni, ker sva spet skupaj, se smejiva kot kakšni smrklji, kakor da si nisva na pleča naložili že toliko let, prežetih s tegobami, nevarnimi grožnjami malignega nacionalizma, bolečimi medijskimi napadi, ki mejijo na linč, zaradi česar se je ona odločila za negotovo izseljenstvo, sama pa sem se umaknila v nemara udobnejše notranje pregnanstvo.
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Hrvaška
Hrvatje so šli na parlamentarne volitve in se odločili, da ostanejo pri starem. Plesnivem, vendar znanem. Res je glasovala le manjšina volivcev, približno 40 odstotkov, množična vzdržnost pa je bila nadvse dobrodošla za vladajočo oligarhijo. Kajti vojaško disciplinirani volivci HDZ so poslušno – epidemiji navkljub – odšli na volišča, privrženci Socialdemokratske stranke, upravičeno vdani v usodo, pa so ostali doma, zato je bila zmaga dosedanjega premiera, ki mu je treba priznati manipulatorsko spretnost, lahka. Nobenega nadležnega spraševanja opozicije ni bilo in le tu in tam se je v medijih slišal kak godrnjav glas, ko je skoraj pol leta pred rokom razpisal volitve, upravičeno v strahu pred jesenskim gospodarskim zlomom. Pri tem mu ni bilo mar za zdravje državljanov, pozabljeni so bili vsi epidemiološki ukrepi, šlo je celo tako daleč, da je bilo v noči volilne zmage v resnici prav grozljivo gledati, kako se vedejo oholi »zmagovalci« – objemali so se in poljubljali, samo kak dan pozneje pa se je epidemija razplamtela in Hrvaška se je uvrstila med šest evropskih držav, kjer je bila rast števila okuženih najhitrejša.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Hrvaška
Ugledni epidemiolog, član Štaba civilne zaščite Republike Hrvaške za obrambo pred pandemijo, je bil na smrt užaljen, ko ga je novinar vprašal, ali je član vladajoče stranke. Pobesil je nos in odločno dejal, da je to njegova osebna stvar. Mar res? Ali nemara gospod to šteje za neprimeren poseg v pravico do verskega prepričanja? In zakaj je sploh skušal prikriti pripadnost vladajoči stranki? Seveda zato, ker je nazadnje – zdaj, ko so se ti ljudje odločili, da bodo življenje popolnoma normalizirali, da bodo odpravili omejitve, odgovornost za vse v zvezi s pandemijo pa naprtili državljanom – postalo kristalno jasno, da so ti številni štabovci od državne do mestne ravni vsi po vrsti člani vladajoče stranke predvsem zato, da bi bilo tudi to »vojaško zmago« mogoče pripisati izključno HDZ.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Hrvaška
Pred časom sem bila v Dubrovniku na neki prireditvi v tamkajšnjih Lazaretih. Mogočni sklop zdaj obnovljenih poslopij so na pečinah tik nad morjem zunaj mestnega obzidja postavili že davno, vanj pa so v strogo karanteno zaprli bolnike z lepro, torej gobavce, izobčence in nevarne prenašalce neozdravljive bolezni. Gledala sem te razpotegnjene prostore z le nekaj okenci brez šip, samo z rešetkami, odprtinami, skozi katere so iz družbe izobčeni odpadniki lahko ugledali košček svobode, majhno zaplato morja, in slišali zamolklo bučanje valov, ki so butali ob skalne stene, na katerih stojijo Lazareti.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Hrvaška
Silaki so se razigrali na valu neizmernega človeškega strahu pred pandemijo, ki jo doživljamo. Ne samo tisti v Srbiji, predsednik vsega živega Aleksandar Vučić, ki terorizira in neznosno ponižuje državljane; upokojencem je recimo – potem ko je mimo parlamenta uvedel policijsko uro – dopustil izhod iz stanovanja samo v nedeljo od štirih do sedmih zjutraj. Do danes je sicer že zamenjal strategijo in zdaj prisega na uveljavljanje uspešne prakse bogate in razumne Južne Koreje, kjer so od prvega dne vztrajali pri čim bolj množičnem testiranju in tako omejili grozo, kakršna je brez izjeme zajela Evropo, celo države, ki po bogastvu ne zaostajajo za Južno Korejo. Toda Vučić ni edini izkoristil tega bolečega trenutka v svetovni zgodovini, katerega posledic si v resnici ne znamo predstavljati, za drobnjakarsko diktatorsko promocijo samega sebe, podoben scenarij vzpostavljanja policijske države – le na zunaj nekoliko bolj civiliziran – uresničujejo tudi na Hrvaškem.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Hrvaška
Veste, kako je biti Srb na Hrvaškem? Večina Hrvatov bi na to v resnici ironično vprašanje s plakata, s katerim je vodilna srbska stranka nastopila pred evropskimi volitvami, odgovorila, eh, ti Srbi, morali bi biti srečni že zato, ker jim je sploh dovoljeno živeti na Hrvaškem, manjšina pa bi malodušno ugotovila, da se Srbom godi enako slabo kot Hrvatom. Iz odgovorov torej razberemo bodisi nezatrto nacionalistično sovraštvo bodisi popolno nezanimanje za nedopustno bridko usodo naroda, katerega pripadniki so se, občutno zdesetkani, odločili, da bodo vendarle še naprej živeli na Hrvaškem, ker so se tu rodili, ker so njihovi predniki tu živeli več stoletij, ker so tu preživeli pogrome nekdanje ustaške države, čeprav jih danes pesti novi hrvaški fašizem.
-
V prazničnem času je bila gneča v priljubljeni zagrebški slaščičarni Torte in to precejšnja. Kljub temu sta se odločila sestati prav v njej, da bi prigriznila kaj sladkega in si nekoliko osladila grenko politično življenje. Prvi je bil svetovalec predsednice države za notranjo politiko in bla bla …, drugi pomembnež iz obveščevalne agencije – težaško delo, vražja vsakodnevna skrb za varnost nacije. Tako sta ta pomembna možaka sedla skupaj.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Hrvaška
Država zombijev (v slovenščini)
Kako imenovati družbo, v kateri sprejemajo zakone, potem pa jih umikajo, še preden sploh pridejo v parlamentarni postopek? Demokratična? Ali pač partijska tiranija, v kateri je usoda zakonov odvisna zgolj od premierovega diskretnega »tipanja utripa narodu«? Tako se je predsednik hrvaške vlade odrekel zakonu o davku na nepremičnine, ker mu je prišlo na uho, da za takšen harač še ni pravi čas. Potem je umaknil še novi družinski zakon, pripravljen po navodilih trde konservativne desnice, s katerim naj bi država določila, kaj je družina. Po njem zakonski par brez otrok ne bi več imel pravice imenovati se družina, v to vzvišeno kategorijo bi se uvrščali le še Jožef, Marija in jata malih Jezuščkov, vsi drugi pa bi obveljali za brezbožne in jalove zgube.
-
10. 10. 2017 | Hrvaška Za naročnike
Kako nazvati društvo u kojemu se zakoni donose zato da bi ih se povuklo i prije nego uđu u parlamentarnu proceduru? Demokratskim? Ili pak partijskom tiranijom u kojoj su zakoni podložni tek premijerovom diskretnom „osluškivanju pulsa naroda“, pa je tako hrvatski šef vlade odustao od zakona o porezu na nekretnine, jer je oslušnuo kako za takav harač još nije vrijeme. A onda je povukao i novi obiteljski zakon, rađen po naputcima tvrde konzervativne desnice, i prema kojemu bi država određivala što je to obitelj, pa se tako bračni par bez djece više ne bi imao pravo nazivati obitelj, nego bi tu dičnu kategoriju činili samo Josip, Marija i jato malih Isusa, svi ostali su guba nevjernička i jalova.
-
Francuski poučak (v hrvaščini)
Namrgodio se sigurno toga 16. srpnja hrvatski premijer, a prezrivo je zafrktala i šefica države, čuvši govor francuskog predsjednika Emmanuela Macrona pred članovima vlade, preživjelim logorašima, rabinima i gradonačelnicima, govor kojim je prekinuo 70-godišnji zavjet šutnje i poricanje francuske odgovornosti za Vel' d'Hiv, slučaj progona iz 1942. više od 13 tisuća Židova od kojih je većina skončala u Auschwitzu, a među njima i 4115 djece. Brojka, svakako, kudikamo manja od one stradalih Srba, Židova i komunista u hrvatskom Jasenovcu.
-
8. 9. 2017 | Hrvaška
Sve je počelo kada je predsjednik Franjo Tuđman pred masom uzviknuo „Imamo Hrvatsku!“, pa svoj san odmah pretočio u stvarnost, uselivši se u ogromnu vilu u elitnom dijelu Zagreba iz koje je prethodno iselio tadašnje stanare. I danas u tom skrivenom zdanju živi njegova familja: sinovi, žena, kćer, unučad, praunučad. Po tom je modelu uskoro i njegov najdraži trgovac dobio od države dvorac čije se fotografije objavljuju tek danas kada je Agrokor omirisao vonj propasti. A koliko jučer sanjao je Ivica Todorić da u svojim dućanima ubere još malo novca, dodajući im priručne ambulante, pa kad se dođe po kruh i mlijeko, e da se na istom mjestu može iz-vaditi krv i izmjeriti tlak, ali su mu nekako objasnili da to ipak nije zgodno. Naučio je plivati i kupio besramno skupu jahtu, potom i helikopter, kako bi mogao skoknuti do svoje nove vile Medeja blizu Opatije, velikog zdanja na kilometarskoj parceli i nepristupačnim morskim sikama.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Hrvaška
Vse se je začelo, ko je predsednik Franjo Tuđman pred zbrano množico vzkliknil: »Imamo Hrvaško!« in si nemudoma uresničil sanje – preselil se je v ogromno vilo v elitnem delu Zagreba, seveda pa je iz nje najprej izselil tedanje stanovalce. Še danes v tem skritem poslopju živi njegova družina: sinova, žena, hči, vnuki, pravnuki. Po istem modelu je kmalu tudi njegov najljubši trgovec od države dobil dvorec, katerega fotografije so se v medijih začele pojavljati šele zdaj, ko se je po Agrokorju razširil vonj po propadu. Še včeraj je Ivica Todorić sanjal, kako bo v svojih trgovinah iz ljudi izmolzel še kako kuno več s tem, da bo v njih uredil priročne ambulante, da bi tisti, ki bi prišli po kruh in mleko, lahko na istem kraju dali še kri, si izmerili tlak … Nekako so mu le dopovedali, da to ni najprimernejša rešitev. Ko se je naučil plavati, si je privoščil nesramno drago jahto, potem še helikopter, da bi bil čim hitreje v svoji novi vili Medeji v bližini Opatije, veliki zgradbi na kilometrski parceli in nedostopnih morskih čereh.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Hrvaška
Bilo je leta 1941, ko je Ante Pavelić, vodja Neodvisne države Hrvaške, nacistične pripadnice Hitlerjevih sil osi, ustregel željam fašistične Italije in ji galantno prepustil Dalmacijo, otoke, Istro in Hrvaško primorje. Leta 1945 so Titovi partizani osvobodili to propadlo in razprodano državo, vzpostavili Jugoslavijo in spet pridobili odvzeta ozemlja. Jadransko morje je bilo potem več desetletij skupno, Črna gora je uživala v svojem delu, Bosna je dobila izhod na morje, Hrvatje in Slovenci so nemoteno lovili »tuje« ribe, ob vsej obali od Črne gore do Piranskega zaliva pa so zrasle številne tovarne za predelavo sardin.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 |
Bila je godina 1941. kada je Ante Pavelić, šef Nezavisne države Hrvatske, naci sastavnice Hitlerove osovine, izišao u susret fašističkoj Italiji pa joj galantno predao Dalmaciju, otoke, Istru i slovensko primorje. Onda su 45. Titovi partizani oslobodili tu raspadnutu i rasprodanu državu, uspostavili Jugoslaviju i vratili oduzete teritorije. Desetljećima je potom Jadran bio zajednički, Crna Gora uživala je u svom moru, Bosna je dobila izlaz na Jadran, Hrvati i Slovenci nesmetano su lovili „tuđe“ ribe, a brojne tvornice sardina niknule su duž čitave obale, od Crne Gore do Piranskog zaljeva. Da bi danas u suverenim državicama postojala samo jedna u Hrvatskoj i druga u Sloveniji, sve ostale rasprodane su voljom mudrih, nacionalističkih vlada ovdašnjih država.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Hrvaška
V koncentracijskem taborišču Jasenovac so v organizaciji Festivala strpnosti in v izvedbi otroškega pevskega zbora iz Zagreba uprizorili opero Brundibár (v češčini pogovorni izraz za čmrlja, op. prev.). Glasbo zanjo je pred drugo svetovno vojno napisal Čeh Hans Krása po libretu Adolfa Hoffmeistra, prvi pa so opero izvajali judovski otroci v koncentracijskem taborišču Terezin na ozemlju Češkoslovaške; leta 1943 so jo za potrebe nacistične propagande uprizorili kar 55-krat, kmalu nato pa so ne le Krása, ampak tudi vsi otroci končali v plinskih celicah v Auschwitzu.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Hrvaška
»Predvideni sta dve nadstropji, sedišč bo 200, notranjost bo v celoti nosila hrvaški podpis, domači umetniki bodo izdelali mozaike, oblikovno rešitev za klopi …« No, končno bomo v državi, ki ji je ostal samo še kino ali dva, dobili novo kinodvorano, sicer pa niti stroški gradnje niso posebej visoki, tako da se zdi nekako nesmiselno ostriti pero zaradi ubornega pol milijona evrov, kolikor bo kulturno občutljiva vlada iz proračuna namenila za projekt.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Hrvaška
Bolni narodi potrebujejo zdravljenje
Resnično, čemu evforija po izreku sodbe vojnemu zločincu Ratku Mladiću? In kakšen smisel naj bi sploh imeli pravičnost in obsodba na dosmrtno zaporno kazen polno desetletje po prijetju človeka, za katerega zločine se je vedelo že v času, ko jih je zagrešil? Recimo za poboj 8000 Bošnjakov v Srebrenici, nalogo, ki jo je opravil za pripadnike srbske politične in intelektualne elite, varno skrite v pisarnah v Beogradu. Vsakemu, ki je imel v tistih vojnih letih priložnost srečati Mladića, je bilo takoj jasno kot beli dan, da je to častnik, neomajno prepričan o pravilnosti usodne teze, da bi morali vsi Srbi živeti v isti državi, da bi bilo torej treba razpadlo Jugoslavijo preobraziti v veliko Srbijo, Hrvate in Bošnjake pa preseliti, deportirati, pobiti.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Hrvaška
Na začetku maja 2001 je Murat B. sedel na avtobus, s katerim naj bi se odpeljal v Banjaluko, nekdaj mesto v Bosni, zdaj pa mesto v mračni, nacionalistični tvorbi Republiki srbski, mesto, ki so ga leta 1993 srbski barbari temeljito očistili bošnjaškega prebivalstva. Murat je skozi okno zagotovo opazoval rdeče makove cvetove, posejane ob cesti, kajti maja cveti mak, maja pa se preštevajo tudi kosti na nesrečnem ozemlju nekdanje Jugoslavije. Maja ne hrvaške ne srbske oblasti ne praznujejo dneva zmage nad fašizmom, ampak slavijo mrtve s strani, ki je stala nasproti antifašizmu, na Hrvaškem tiste iz Pliberka, izdajalce in ustaške pomagače. Črnosrajčniki z ustaškimi znamenji takrat pretakajo solze nad propadom svoje fašistične državice. V Srbiji prav tako prezirajo antifašizem, zato dan zmage proslavljajo s koncertom enot Zbora pristnega srbskega fašista Dimitrija Ljotića.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Hrvaška
Na prizorišču so se kot v kakem loncu z žaltavo jedjo skupaj znašli že 26 let pokojni književnik, novinar in scenarist, igralka, nacionalna dramska prvakinja, ki je umrla pred pol leta, in za začimbni dodatek tej jedi vojaška enota, katere pripadniki so živi in nadvse živahni, dobro podprti z državnimi pokojninami zaradi »zaslug« za narod izpred 30 let. Vsi našteti so dobitniki letošnje nagrade mesta Split, s tem grenkim koktajlom pa naj bi očitno oživili gnusno doktrino izenačevanja ustašev in partizanov oziroma njihovega boja za Hrvaško, ki jo je vpeljal diktator Franjo Tuđman. Posledica te doktrine je stalna prevlada ustaštva celo nad spominom na partizansko in antifašistično dediščino. Predvsem v Splitu, mestu, za vedno izgubljenem v pragozdu divjega nacionalizma in provincialnega kulturnega establišmenta. Prav predstavniki te kvazikulturne elite so mestnemu svetu predlagali, naj nagrado podeli Miljenku Smojetu, scenaristu TV-serij Malo in Velo misto, zaradi katerih so se nekoč praznile ulice jugoslovanskih mest, v devetdesetih letih pa so ga iz matične časopisne hiše Slobodne Dalmacije pregnali kot psa, ko je ta časopis prevzela horda nacionalističnih omejencev. Krasila ga je namreč stigma Jugoslovana, izdajalca, to pa je pomenilo nenehne grožnje, žalitve, niti na ulico ni mogel stopiti brez strahu.
