Heni Erceg
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Hrvaška
Medtem ko je poslanka vodilne srbske stranke govorila v parlamentu, se je predsednik hrvaške vlade v vasi Varivode udeležil žalne slovesnosti v spomin na srbske civiliste, pobite po izteku vojaških operacij leta 1995, in ekumenske maše, posvečene spravi med Hrvati in Srbi. Srbska poslanka si je prislužila opomin, ker je izrekla resnico o ustašizaciji Hrvaške – navedla je kopico ulic, ki se v številnih hrvaških mestih imenujejo po ustaških zločincih, odgovornih za množično pobijanje srbskega prebivalstva, s katerim je Neodvisna država Hrvaška udejanjala politiko rasne in etnične čistosti.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Hrvaška
Med dvema slabima možnostma smo se odločili za tisto, ki se je zdela manj slaba, če jo primerjamo z nekdanjo hrvaško predsednico, katere politične eskapade so bile nazadnje res že neznosne. Toda izkazalo se je, da Zoran Milanović na čelu države kaže spremenljivo razpoloženje razvajenega fantka, ki se je po spletu okoliščin znašel v pomembni življenjski vlogi, a v njej večinoma prihajajo na plan najslabše značilnosti njegovega značaja, med njimi domišljavost in prezir do zakonitosti. Najprej je ugodnosti, ki mu jih zagotavlja položaj, izrabil v zasebne namene in je poletje preživel na državni jahti, nekdanji Titovi Podgorki, ali pa se je z vojaškimi letali prevažal sem in tja, v glavnem brez kakega očitnega državniškega namena. Takšno je bilo zasebno potovanje v Albanijo, na obisk k staremu prijatelju, predsedniku Ediju Rami, katerega svetovalec je bil, ko se je kratek čas ukvarjal z zasebnimi posli. Niti državljanom niti institucijam se mu ni zdelo potrebno pojasnjevati, zakaj je za mesec letovanja v obmorskih krajih pognal skoraj pol milijona kun javnega denarja, poleg tega pa si je privoščil še prijetno bivanje v državni vili na Hvaru.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Hrvaška
Analitiki navadno govorijo, da položaj ni črno-bel. Ugotovitev naj bi zdaj veljala za Črno goro, kjer se nadaljuje povolilna zmeda. Lahko bi se strinjali s to relativistično trditvijo, če ne bi sami doživeli popolne črnine, ki je prevladala v vseh za manjšo lopo velikih državicah na tem območju, črnine nacionalizma, predvsem velikosrbskega. V vse države je bil vpeljan po isti metodologiji, njegovo predhodnico so sestavljali srbska intelektualna elita in pravoslavni popi, ki so na primer na Hrvaškem več let pred vojno romali po srbskih samostanih in domovih kulture in neuko prebivalstvo prepričevali, da v državi, v kateri živi že stoletja, nima pravic, ki bi jih moralo imeti.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Hrvaška
»Pričakovali smo povečanje števila okuženih, toda politična odločitev je bila, da rešimo turistično sezono!« S temi odločnimi besedami je hrvaški premier potrdil pripravljenost svoje s težavo sestavljene vlade, da zaradi deviznih novcev resno ogrozi zdravje državljanov, in to večine, saj so Hrvati večinsko narod starih ljudi. Je torej rešil sezono? Morda le toliko, da bo za silo zakrpal proračun, čezmerno odvisen prav od turizma. Toda ali je s tem ogrozil zdravje in življenje državljanov? Je, saj Hrvaška danes sodi med deset najnevarnejših evropskih držav, kajti število okuženih s koronavirusom se naglo povečuje. Je za svoje ravnanje dobil privoljenje parlamentarne večine? Seveda ne, kot pritlikavski diktator je vztrajal pri manipulaciji s svojim parapolitičnim organom, nacionalnim štabom za obrambo … Česa? Zdravja ljudstva? Ne, za obrambo pohlepnega zbiranja prihodov turistov in sočasnega popolnega opuščanja celo najosnovnejših ukrepov za zaščito pred virusom.
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Hrvaška
Pomislite, hrvaški politiki so iznašli novo paradigmo časti in zdaj ministri in predstavniki Srbov divjajo naokrog, enkrat so v tej vasi na grobu srbskih medvojnih žrtev, drugič na onem kraju, kjer so bili med vojno pobiti Hrvati, kar težko jim je slediti od grobišča do grobišča, ob katerih se klanjajo in z drhtečim glasom vodijo žalne slovesnosti za svojimi žrtvami in žrtvami nasprotnikov. Naj, kar naj, imenitno bo videti gospoda premiera v vasi Varivode, kjer je hrvaška vojska leta 1995 ubila deset starostnikov srbske narodnosti, v vasi brez osnovne infrastrukture in s peščico prebivalcev, ki bodo res težko dočakali, da v njihovih hišah zasvetijo žarnice in osvetlijo tisto trohico življenja, ki jim je še preostala.
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Hrvaška
Na volitvah je le s težavo zmagal, pa vendar se vede, kot da je boga prijel za brado, sklenil je dogovor s predstavniki manjšin v parlamentu in za podpredsednika vlade celo imenoval Srba. S tem je predsednik hrvaške vlade domnevno pokazal svoj evropski, liberalni obraz, v resnici pa mu brez osmih manjšincev sploh ne bi uspelo skrpati vlade. Z dvigom 76 rok v parlamentu – to je pomenilo, da na seji ni smel manjkati prav nihče – si je končno zagotovil oblast, novo-staro, z le komaj opaznimi kozmetičnimi popravki, recimo z zmanjšanjem števila ministrstev. Ni pa si drznil, čeprav je to napovedoval, razpustiti nepotrebnega in dragega ministrstva za branitelje, saj se ve, kako bi se odzvali veterani, če bi ostali brez institucije, ki bo najverjetneje še sto let bdela nad njihovimi koristmi.
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Hrvaška
Mali balkanski čudesi, prežeti z medsebojnim sovraštvom, pa vendar vsako s svojim nacionalizmom tako podobni drugo drugemu, sta edini državi, ki sta se odločili parlamentarne volitve izpeljati sredi pandemije. Oblasti obeh držav, Srbije in Hrvaške, so svoje neizpodbitne »uspehe« v boju s koronavirusom seveda izrabile v volilne namene. Lagale so in prikrivale podatke o umrlih, samo da bi se tam in tukaj na oblasti obdržala skorumpirana skupina, ki je vladala doslej in ki se – v pomanjkanju kakršnegakoli smiselnega razvojnega načrta ali načrta reform – ne ustraši sebi v prid izkoristiti niti smrtonosne bolezni, ne da bi se spraševala, kakšno zdravstveno ceno bodo morali za to plačati državljani.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Hrvaška
Takole je šlo, šmrk tu, šmrk tam, ena črtica pa še ena, prvi šus, potem drugi in adijo, pamet, dober dan, laž, samoprevara in paranoja. Kaj pa če pripadniki kakega naroda skupinsko postanejo hudi odvisniki, nepopravljivi povratniki, ki jim je glavo zavrtelo sovraštvo in so okuženi z besom, a se država kljub temu pretvarja, da je vse v redu? Dokler naroda vendarle ne prešine spoznanje, da je navsezadnje dosegel dno in da niže ne more pasti. Hrvaška – kjer je bilo seme že davno skrbno posejano in se je potem leta in leta, kot bi šlo za nežno rastlinico, gojilo sovraštvo do posameznikov, za katere je značilno karkoli drugega od zaželenih hrvaškosti, heteroseksualnosti, konservativnosti in nacionalističnosti – je dno končno dosegla z ogromnim transparentom, na katerem je pisalo: »Jebali bomo srbske ženske in otroke!« Dodan je bil ustaški U, transparent pa je bil razpet na eni od zagrebških ulic, le streljaj od sedeža policijske uprave.
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Hrvaška
»Zelo rad pridem v Knin, predvsem zaradi Josipe Rimac,« je pred časom govoril hrvaški premier in predsednik vladajoče stranke. Mesto, v katero rad pride, je bilo do zadnje vojne sivo podeželsko gnezdo s tovarno vijakov, ki je dajala kruh prebivalcem in je danes seveda ni več, kulturnim domom in veliko vojašnico JLA. Za Knin je vedel le malokdo, dokler v devetdesetih letih ni postal žarišče upora krajinskih Srbov, po koncu spopadov leta 1995 pa je bil razglašen za kraljevsko mesto – v njem naj bi bili pred milijonom let okronali nekega kralja Zvonimira – in kultni kraj upora proti srbskim napadalcem, iz katerega so srbsko prebivalstvo izgnali, vanj pa naselili »zaslužne« veterane in Hrvate s Kosova. No, če ne štejemo priložnostnih desničarskih slavij, Knin v mrtvilu in zaradi naglega izseljevanja prebivalstva zdaj kraljevsko hira, mumificiran s puhlo vojno mitologijo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Hrvaška
Naše, maše … molitve povsod naokrog. Toda za kaj v resnici letošnjega maja molijo Hrvati? Za »pokončanje« virusa in iznajdbo cepiva? Za zmago HDZ na bližajočih se volitvah? Za takšno ali drugačno turistično sezono? Ali za »nedolžne žrtve komunističnega totalitarizma«? Če sodimo po številnih majskih romanjih hrvaških politikov in njihovih desničarskih podrepnikov, Hrvati intenzivno molijo za revizijo zgodovine, za dokončno vzpostavitev že skoraj uzakonjene pripovedi, v kateri se hrvaška zgodovina začenja in končuje leta 1945 na svetem kraju, v avstrijskem Pliberku. Tam, kjer so Titovi krvoloki pobili več deset tisoč »nedolžnih vojakov in civilistov«, ki so se pred vkorakanjem partizanov v Zagreb pognali v beg in skušali prestopiti mejo z Avstrijo. Vodja ustaške države jih je pustil na cedilu, otovorjen s precejšnjimi količinami zlata jo je pravočasno popihal, seveda ob pomoči cerkve, in potem do smrti mirno živel v Španiji.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Hrvaška
Češki predsednik je državljanom položil na srce, naj letos poleti ne potujejo iz države. Večina Čehov tradicionalno letuje na hrvaški obali, najpogosteje na dalmatinskih otokih. Naj državljani ostanejo doma, so priporočile tudi druge evropske države, vendar Hrvaška ni ena izmed njih. Njena oblast si je sredi pandemije in skrajno represivnih ukrepov zamislila tako imenovani koridor, karkoli naj bi to že pomenilo, po katerem bi turisti iz Češke prihajali v kraje ob Jadranskem morju, posebej tja, kjer okužb ni bilo. Hrvaški premier se je že pogovarjal s češkim kolegom, z zamislijo o sanitarnem koridorju, ki je v resnici zgolj navadna vožnja po avtocesti in potem prevoz s trajekti na otoke, pa je seznanil tudi avstrijskega in madžarskega premiera. Tako naj bi os nekdanje avstro-ogrske monarhije ob pomoči vladajočih desničarjev in članov evropske ljudske, nacionalistične stranke poskušala zmanjšati katastrofo, ki je doletela hrvaški turizem, tisto »proizvodno« panogo, na katero je hadezejevska oblast že davno stavila vse. Zaradi nje so iz celotnih mest, kakršni sta Split in Dubrovnik, izselili prebivalce, mesta pa spremenili v apartmajska prenočišča.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Hrvaška
»Gospa, vaših duševnih bolečin ni mogoče ovrednotiti s sto tisoč kunami, kolikor ste zahtevali, ampak le s polovico tega zneska,« je kamnito obličje pravice v Zagrebu izračunalo denarno odškodnino za vse trpljenje žrtve iz taborišča Kerestinec, priložnostno poimenovanega Prenočišče za vojne ujetnike, v katero je prispela neke noči leta 1992. Hrvaški vojaki so jo skupaj s soprogom privedli na zaslišanje, ker se je malo pred tem vrnila iz Bosne, kjer je bila na obisku pri hčeri in materi, to pa se je zdelo organom oblasti sumljivo. Soproga so hitro izpustili, ker je bil tudi sam hrvaški vojak, njo pa so premestili v Kerestinec pri Zagrebu.
-
Na sicer miren zgodnji večer se je v eni od odročnih četrti hrvaškega glavnega mesta odigravala prava drama. Razburjeni reporterji sprva niso vedeli, ali so tam, v tisti stavbi, odkrili skrivnostnega prenašalca koronavirusa, ki noče k zdravniku, ali … No, kakorkoli že, izvedeli smo, da je »bila ura 18.40, ko je v uredništvu Jutarnjega lista pozvonil telefon in reporterji so se še istega večera odpravili na navedeni naslov. Pred enim od vhodov v stavbo sta v resnici stala policijska audija. Eden od njiju je bil službeni audi črne barve z voznikom.« Potreben je bil, priznajte, nemajhen pogum, da so se odpravili na kraj morebitne nevarnosti, pa vendar, novinarska žilica je od vraga, neutrudno žene človeka, da bralce obvešča o pomembnem, v opisanem primeru za vsesplošni interes celo usodnem dogajanju. Govorimo torej o pojavitvi smrtonosnega virusa v Ulici Charlesa Darwina v Zagrebu ali vendarle zgolj o zasebni zabavi, zaradi katere so sumničavi sosedje, pripravljeni sodelovati z mediji, v resnici poklicali v uredništvo Jutarnjega lista, od koder so na kraj dogajanja takojci poslali reporterje? Tako se je rodila za družbeno skupnost in še posebej za novinarsko srenjo vzorčna zgodba o ničemer, opremljena z žgečkljivima uredniškima naslovom in podnaslovom, s kronologijo dogajanja, neostrimi posnetki nadzorne kamere s stavbe, fotografijo gostitelja in lastnika stanovanja ter njegovim življenjepisom. Vse skupaj je bilo naslovljeno Skrivna večerja in podnaslovljeno Kam je šel predsednik po slovesni inavguraciji?.
-
Thomas Kemmerich je en sam dan vodil vlado nemške zvezne dežele Turingije. In kaj je storil ta član Liberalnodemokratske stranke, da je moral odstopiti s položaja predsednika in razpisati nove volitve? So mediji odkrili, da je večina njegovih sodelavcev skorumpirana, kot se že nekaj tednov dogaja hrvaškemu premieru, obdanemu s kopico lopovskih ministrov in članov stranke, čeprav on zaradi tega ni odstopil, ampak si obeta novo volilno zmago HDZ? Ne, nič takega ni bilo, saj bi v Nemčiji stranka, četudi bi bila precej manj skorumpirana od nesrečne lakomne hrvaške ekipe, gotovo občutila resne posledice, šlo je za nekaj s hrvaškega vidika popolnoma banalnega. Pred kratkim izvoljeni predsednik vlade Turingije je ponudil odstop »samo« zato, ker mu je pri vzponu na oblast odločilno pomagala Alternativa za Nemčijo, skrajno desna stranka, naklonjena nacizmu in revizionističnemu prikazovanju zgodovine. Čeprav se AfD niti od daleč ne more primerjati z našimi proustaškimi radikalci, niti se njeni člani ne bi drznili pozdravljati z nacističnim pozdravom »Sieg heil!«, je dovolj fašistično usmerjena, da je bil njen vstop v deželno vlado čez noč označen za nevarnega in nedopustnega v demokratični ureditvi.
-
Pred 75 leti so zavezniki osvobodili Auschwitz, najstrašnejše koncentracijsko taborišče, pred natanko toliko leti je bilo osvobojeno tudi hrvaško ustaško taborišče Jasenovac. Te dni se ves svet spominja holokavsta in nacističnih zločinov, h katerim je mala Hrvaška prispevala znaten delež, saj je na svojem ozemlju iztrebila celotno judovsko skupnost in poleg te še srbsko in romsko. Vendar so v Hrvaški temu datumu, ki naj bi bil v svarilo svetu, pa tudi njej sami, namenili komaj kaj pozornosti. Zgolj isti spletkarji kot vedno so na Trgu žrtev fašizma v Zagrebu položili 75 nageljnov v znak spomina na holokavst in osvoboditev Auschwitza. Nekdanja hrvaška predsednica se je v Izraelu kakopak udeležila velikega shoda svetovnih državnikov in tam iz sebe iztisnila nekaj besed o strahotah tujega fašizma, nič pa o domačem, avtohtonem, tistem, ki v zavesti naroda nikoli ni bil deležen zasluženega prezira in ga tudi ne bo, vse dokler bodo državi vladali ustašofili in vse dokler bo imela oblast svojo vplivno zastrupljevalko, Hrvaško televizijo.
-
Kaj imata skupnega kalašnikovka in električni grelnik? Načeloma nič, ker je kalašnikovka smrtonosno orožje, grelnik pa bi moral biti vir toplote v mrzlih zimskih nočeh. Razen če ne živite na Hrvaškem, kjer oboje lahko postane smrtonosno orožje. Tako je neki mladenič s kalašnikovko sredi belega dne v središču Splita ubil tri mlade ljudi z narkomanske scene, potem pa puško, iz katere je izstrelil 36 nabojev, nekatere v žrtve, druge v avtomobil s potniki, po naključju parkiran na kraju pokola, odvrgel v zabojnik za smeti. Po dejanju se je odpravil domov, se preoblekel in skupaj z očetom odšel v bife v neposredni bližini policijske postaje. Tam so ga aretirali. Noč pred to surovo likvidacijo v Splitu – vsi vpleteni vanjo imajo zajetne policijske kartoteke, a zgolj tu in tam kratek čas prebijejo v zaporu – noč pred tem torej je v nekem domu za starejše, kot so lastniki ponosno imenovali skromno lesenjačo, najverjetneje neki grelnik povzročil požar, ogenj in dim pa sta nato pogoltnila leseno barako, pri čemer je umrlo šest njenih stanovalcev.
-
V Splitu imajo hude težave. Mestni oblasti je desničarska vrhuška ukazala, naj, kolikor le mogoče hitro, poišče kakega »borca za hrvaško stvar« in mu še hitreje postavi spomenik, ker se na predsedniških volitvah zapleta. V Splitu je v prvem krogu volitev sedanjo predsednico premagal kandidat socialdemokratov in levice, podobno je bilo na Reki in v Zagrebu, torej v večjih urbanih središčih. Takšen volilni izid je bil dovolj za preplah in mobilizacijo na podlagi gorečnosti za hrvaško stvar, najbolje tisto izpred sto let. To vedno vžge. Mestni očetje in še posebej župan, sicer poslušni predsedničin psiček, so si pulili lase in tarnali, kajti kako naj v Splitu najdejo kakega uglednega ustaša, svojega, pristnega, ko se vendar ve, da jih je bilo v tem mestu med drugo svetovno vojno le za prste ene roke, saj je bil Split popolnoma antifašističen. V partizanih je bilo kar 12 tisoč Splitčanov, padlo jih je skoraj 4000, v mestu pa je bilo v narodnoosvobodilno gibanje vključenih 15 tisoč prebivalcev. Kako zdaj, v tem kratkem času do drugega kroga volitev, v katerem bi se sedanja predsednica zlahka obrisala pod nosom, kar bi pomenilo, da bodo položaj »zasedli komunisti«, kot je panično posvaril neki stari hadezejevski jastreb, sicer tudi sam nekoč član komunistične partije, kakor večina današnjih članov vladajoče stranke, kako torej tako na vrat na nos najti kakega zglednega borca za Hrvaško, ustaša? Kako pokazati omejenemu ljudstvu, da ena sama stranka od nekdaj ve, kaj je najboljše za Hrvaško? Kajti tega zagotovo ne ve komunistična sodrga, katere edini cilj je bil že takrat ustvariti Jugoslavijo in zatreti vsakršen spomin na Neodvisno državo Hrvaško, »izraz tisočletnih prizadevanj Hrvatov za svojo državo«. Pa čeprav fašistično. Never mind! Samo, da je naša, etnično čista in prežeta s sovraštvom.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Hrvaška
Ko so postavili venec iz raznobarvnih vrtnic, je nemška kanclerka, sključena od napora, še poravnala trakova v barvah nemške zastave, ki sta visela z venca, prav kot to napravi skrbna ženska, ko krasi kaj, kar se ji zdi pomembno. Potem je govorila, kako se sramuje strahotnih zločinov rojakov, pogumno prevzela odgovornost za zlo, ki so ga Nemci prizadejali svetu in človeški civilizaciji, naštela je vse, prav ničesar ni izpustila, niti plinskih celic, prisilnega dela, lakote, mraza, počasnega umiranja … Končala pa je s tem, da je bil Auschwitz samo njihov, nemški zločin. »Oświęcim je na Poljskem, toda že leta 1939 je bil Auschwitz del nemškega rajha, nemško uničevalno taborišče, ki so ga upravljali Nemci. To se mi zdi pomembno poudariti. Pomembno je nedvoumno identificirati storilce. Mi Nemci dolgujemo to žrtvam in sebi.«
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Hrvaška
Je uspešna in marljiva ženska, pevka, ki z lahkoto polni dvorane po vsej nekdanji skupni državi; celo tisti, ki prezirajo to glasbeno zvrst, segajočo od osladnega popa do folka, priznavajo, da so njeni koncerti izpeljani z vrhunskim profesionalizmom. Dela že od otroštva in vztrajno gradi kariero ene od najbolj znanih pevk na tem območju. Drzna in samosvoja pred časom ni omahovala, ko so ji ponudili gledališko vlogo v predstavi Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže, in s tem povzročila zgražanje tako imenovane intelektualne Hrvaške, ki – čeprav le s težavo prebira Krležo – ni mogla požreti, da je pevka popevčic stopila na odrske deske v hramu hrvaške kulture. In to celo s Krležo.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Hrvaška
Ki je kot zrcalo, izziv, ljubljeni četnik ali dragi ustaš. Celo v isto skupino evropskih ljudskih predstavnikov sodita, v skupino, ki ji je mar zgolj blaginja ljudstva, zato bi srbski predsednik moral priti na kongres Evropske ljudske stranke v Zagreb, a je dolgo omahoval in nazadnje udeležbo odpovedal. Pa ne, da bi bil bojazljivec, pravi, v resnici s prihodom v hrvaško prestolnico ni želel še dodatno poslabšati odnosov med državama, poleg tega je tu še položaj Srbov na Hrvaškem. Ni si mogel kaj in je dodal, kako Hrvate pekli, ker se Srbija spet dviga in ni več na kolenih.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Hrvaška
Od tistih časov je Hrvaška doživela pravo inflacijo pavlih, ki jih sicer nihče več ne imenuje tako, zasedli pa so vse pomembne položaje, prav do najvišjega vodstva države. Pa vendar, če bi se ti pavlihe pošteno pomerili med sabo, bi si po vseh merilih prvenstvo med njimi brez dvoma zaslužila sedanja predsednica, trdno odločena, da si bo na bližajočih se volitvah zagotovila še pet let na tem položaju. V nasprotju z vedenjem nekdanjih benignih splitskih pavlih so učinki burkaštva Kolinde Grabar Kitarović resno maligni, zaključni račun njenega mandata dobiva podobo dolgotrajne retorične grozljivke, ki je vrhunec dosegla prav zdaj, z začetkom predsedniške kampanje.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Hrvaška
Nemška vlada je sklenila, da bo odslej 13. februar državni praznik in da bo dela prost dan, da ga bodo ljudje lahko dostojno praznovali. Na ta dan so leta 1945 zavezniške sile bombardirale Dresden in ga zravnale z zemljo, pri tem pa ubile najmanj 25 tisoč ljudi. Zakaj zaboga so se Nemci odločili, da bodo prav ta smrtonosni dan iz celote svojega vojaškega poraza razglasili za praznik? Ob katerem si bodo ljudje privoščili pivo in klobase. Ja, tako bi bilo v kaki distopiji, v kaki drugi, ponoreli državi, toda ne, nemška vlada ni imela v mislih takšnega ciničnega odloka.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Hrvaška
V fini, katoliški Hrvaški ni bilo opaziti nikakršnega razburjenja, spletni portali niso pregoreli zaradi obilice ogorčenih sporočil, katerih pisci bi se zgražali nad pravosodjem, ker je že drugič oprostilo dvojico morilcev, na ulice niso pridrli zgroženi veterani, ki bi zahtevali odstavitev sodnikov in pravico za žrtve. Le drobna notica je poročala o sodbi, s katero so dva pripadnika elitne enote hrvaške vojske oprostili krivde za pokol šestih prebivalcev vasi Grubori po »zgledno« izpeljani vojaški akciji Nevihta leta 1995.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Hrvaška
»Kdor na javnem mestu žali moralna čustva državljanov, bo kaznovan z denarno kaznijo od 50 do 200 nemških mark ali z zaporno kaznijo do 30 dni.« Tako se glasi eden od členov hrvaškega zakona o prekrških, ker pa je za opičjaka, ki bi žalil čustva državljanov, predvidena kazen v nemških markah, ki že davno niso več v rabi, bi bilo mogoče sklepati, da gre za prastaro ostalino. Vse kaže, da je suverena in samostojna Republika Hrvaška preprosto prepisala zakon o prekrških države Jugoslavije. Ki je že davno ni več. A kot da je še vedno tu. Kajti prepisane niso samo kazni za tiste, ki »žalijo moralna čustva državljanov«, tudi »prekrški« so enaki. Danes se je še vedno – tako, kot se je bilo včasih – mogoče pregrešiti zoper izmišljene nacionalne simbole. Nekoč je jugoslovanska čustva lahko globoko užalilo prepevanje banalne rimarije Vila Velebita, jugoslovanski domoljubi so radi prijavljali tovariše, ki so v krčmi opiti jecljali to pesem, jugoslovanski biriči so jih aretirali, sodnik pa obsodil »zaradi žaljenja moralnih čustev državljanov«. V obrazložitvi je pisalo, da gre za nacionalistično pesem, ki pomeni grožnjo bratstvu in enotnosti, zato so slehernega brezveznika, ki je bil kdaj aretiran, ker je prepeval o Hrvatih, zaljubljenih v svoj »smilj« in gorske »stene«, v novi Hrvaški razglasili za junaka, nacionalno junaštvo v obliki prepevanja o »vili vseh Hrvatov« pa je bilo v življenjepisu pomembnejše od vsake fakultetne diplome.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Hrvaška
Tiste sobote sta oba prišla v skupno pisarno avtokluba v Zagrebu, on šef, ona tajnica, da bi pripravljala njegovo knjigo Vpliv vere na šport. Kajti on je prizadeven in poleg tega še izobražen, zato kot po tekočem traku piše knjige s kleronacionalistično tematiko, saj želi bralcem čim bolj približati zaupanje v boga in vero v narod. Ko se je delovni čas iztekel, se je ona napotila proti izhodu, on pa je planil nanjo. In jo skušal posiliti.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Hrvaška
Soseda sta se sprla zaradi parkirnega prostora, zapele so pesti in eden od njiju je pretepen in v predinfarktnem stanju končal v bolnišnici. Nič novega za Hrvaško, pa vendarle ta zločin iz sovraštva –pretepeni je bil Srb – razkriva vso absurdnost hrvaškega vsakdanjika. Izkazalo se je namreč, da pretepeni ni nikakršen četnik, kot ga je ljubkovalno imenoval dragi sosed, ki ga je na to napeljal možev srbski priimek, ampak je celo član vladajoče stranke in o tem generatorju sovraštva ne razmišlja kot o krivcu za vsesplošno grozljiv odnos do manjšine, katere pripadnik je, ampak je prepričan, da gre zgolj za dejanja posameznikov … Hkrati se je tudi izvedelo, da je napadalec zaposlen pri policiji in torej zagotovo prav tako član partije. Potemtakem smo dobili bizaren spopad na desnici. Hočem reči, ljudje bi se morali temeljito pozanimati, preden se lotijo pretepanja soseda s srbskim priimkom ali koga, ki govori ekavsko, kajti v resnici je prav ta lahko njihov partijski tovariš.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Hrvaška
Kopica ljudi se zdaj čudi opaznemu razraščanju nasilja, analizirajo ga in sociološko modrujejo o pojavu, posebno izrazitem v Splitu – kje drugje kot v mestu, ki je od nekdaj najiskrenejše ogledalo splošnih političnih razmer v državi. Pravijo, da je odgriznjeno uho ali razbiti nos dekleta, ki je poskušalo sesti v taksi, neki »gospod« pa je bil prepričan, da ima prednost on, in jo je treščil s pestjo, ali trebuh, razparan z nožem v zgodnjih jutranjih urah pred nočnim klubom, znanim po razuzdanih zabavah, v neki stanovanjski četrti … pravijo, da je vse to in še veliko drugega posledica razcveta turizma, spet še zlasti v Splitu, ponorelem turističnem središču. Kjer dan za dnem poteka vojna med taksisti, ki jih je malo morje, vsi, zakoniti in nezakoniti, pri isti skledi, zato pojejo pesti in izvijači, luknjajo se gume, vse to pa je samo del neznosne histerije, ki vlada v mestu. Tisti redki, ki v kleti nimajo apartmaja s pogledom na obutev mimoidočih na mestnih pločnikih, so vredni prezira, njihova opozorila veljajo za protidržavno nerganje, nebrzdani pohlep po kakem evru več je povzročil omračitev uma meščanov in urbanistični propad mesta. Tako je v Splitu postalo sprejemljivo celo prebijanje zunanjih zidov stanovanjskih stavb, da bi delija lahko napravil teraso za svoje goste, in to točno pod oknom stanovalcev, ki se, pravi bedaki, ne ukvarjajo s turizmom. Brezobzirno uničevanje javnih prostorov, skaženi videz celotnih mestnih četrti, napad na urbanizem so oblike nasilja, katerega posledic ni mogoče odpraviti.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Hrvaška
»Te izmečke je treba zapreti, do smrti bi morali biti na prisilnem delu,« si je zaželel italijanski podpredsednik Matteo Salvini, ki je takoj vedel, da so za smrt rimskega policista odgovorni priseljenci iz Afrike. Izbruhi sovraštva njegovih privržencev so preplavili medijski prostor, fašisti pa niso pozabili na križ pribiti niti mlade kapitanke reševalne ladje Carole Rackete, ker je »te morilce pripeljala v državo«. Pred nekaj tedni kapitanka ni upoštevala zahteve, naj več deset izčrpanih migrantov z ladje preprosto pomeče v morje, ampak ji jih je uspelo spraviti na kopno, zato pa bi skoraj končala v zaporu. A medtem ko so italijanski desničarji histerično razvnemali nizke strasti, se je izkazalo, da karabinjerjevi morilci niso nesrečniki z vzhoda, ampak mladenič iz ugledne kalifornijske družine.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Hrvaška
Odstavitev ministrov, vpletenih v korupcijo, mešetarjenje z zemljišči in nepremičninami, bi bila stvar gole politične korektnosti in dobrega okusa, vendar se ni odločil zanjo, ampak je afere paranoično razglasil za medijsko zaroto. Šele po razkritju mučnih podatkov o kriminalnih dejanjih ministra za upravo je tega vendarle odstavil, drugi iz majave vlade, ki je z državno lastnino gospodaril, kot bi bila njegova, pa je odstopil sam. Odstavljeni Lovro K. iz vasice na otoku Braču, ki je nekaj kvadratnih kilometrov privlačnega kmetijskega zemljišča na pravljičnih obronkih Vidove gore za drobiž kupil zase in za sumljive prijatelje, nato pa poskrbel za spremembo namembnosti, zaradi česar je cena kvadratnega metra zdaj zazidljivega zemljišča poletela v nebo, ni kak izstopajoč kriminalec. Pooseblja ureditev, za vladajočo stranko značilno že vse od začetka, od časov, ko si je njen prvak in predsednik države Franjo Tuđman prisvojil ogromno vilo v elitni zagrebški četrti. Ureditev, utemeljena na korupciji in klientelizmu, je preprosto lastna vsaki vladi HDZ, torej tudi sedanji, ki jo številni ministri dan za dnem blatijo z različnimi aferami. Če bi premier premogel vsaj kanček spodobnosti, bi razpisal predčasne volitve, namesto da skuša vrzeli v vladi zapolniti s prebrisanimi polinteligenti, ki so najprej izropali družbena podjetja, nato pa kremplje stegnili še po naravnih bogastvih in kot terminatorji uničili in preprodali najlepša naravna območja na otokih Braču, Hvaru, Šolti … ter obogateli z njimi.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Hrvaška
Čudovita prispodoba so ti »spotikavci«. So komaj vidno, a močno delujoče opozorilo na zanikanje obstoja in uničevanje celotne etnije. Obnje se v resnici ni mogoče spotakniti, vendar mora vsak, ki hodi na primer po berlinskih ulicah, prej ali slej opaziti v cestni asfalt vstavljene medeninaste ploščice z imeni ljudi, ki so nekoč živeli na teh naslovih. Potem pa jih nenadoma ni bilo več in nikoli se niso vrnili na svoje berlinske domove. Zamisel nemškega umetnika Gunterja Demniga o spotikavcih, ki naj bi opominjali na posamično in skupno tragedijo evropskih Judov, so do danes udejanjili v 700 evropskih mestih. Spotikavcev je 70 tisoč, napis na vsakem pa se začne s »Tukaj je delal …«, »Tukaj je živela …«, »Tukaj je predaval …«. Vsakega izdelajo ročno, popolnoma drugače, kot so ravnali v nacističnih tovarnah za množično proizvodnjo smrti, kjer so Judom odvzeli ime, poklic, osebnost in nato še življenje.
